Kathmandu – Zagreb (8.11.)

Kathandu – Zagreb

8.11.

Danes je dan za odhod. Ustala okrog 6h, poležala do 8h, nato v restavracijo (Rooftop) pojest zajtrk (zelenjavni burrito) in še malo počiti. Ob 10h sem se odpravil še enkrat vse stvari preveriti in spakirati dokončno. Sledil je še zadnji tuš v Nepalu in odjava iz hostla malo čez 11h. Svoj veliki nahrbtnik sem pustil na recepciji (verjamem, da ga ne bo nihče tikal 6 ur). No ko sva se odjavila, sva se odpravila v mesto. Najprej sva šla za Jana kupit razglednice, jaz sem kupil knjigo (The Subtle art of not giving a f*ck). Smešna stvar je bila, da niso imeli v celem Kathmanduju znamk, saj jih je zaradi festivala zmanjkalo (dobijo šele v ponedeljek), zato se je Jan odločil, da jih bo poslal kar v Sloveniji. Po šopingu sva postala malo lačna, zato sva zavila v trgovino. Ker nama je primanjkovalo denarja, sva želela plačati s kartico, kar pa niso navdušeni v Nepalu (vsaka transakcija s kartico – 5% provizije). Prodajalka je bila malo nejevoljna, a nama je rekla, če kupiva za 500 Rs, lahko plačava s kartico. Ene 15 min sva nabirala stvari, da bo le nad 500 Rs. Prideva na blagajno, poskenira in reče 510 Rs – kaj sva bla natančna! Prodajalka itak v smeh. Kupila sva 2x Oreo, Fanto, Coca Colo in Pringles čips. Jan da kartico a ne prime. Da drugo in isto ne prime. Probava še mojo in končno zagrabi! Kaj pa sedaj? Imava še 5 ur časa da morava iti proti letališču. Najlažje je, da najdeva nekaj za pojesti, tam imajo wifi in tako splanirava še teh par ur. Greva v kar nekaj restavracij, a vse naju zavrnejo s plačilom s kartico. Malce nejevoljna greva v picerijo Alchemy, tam naju sicer spet zavrnejo, a sva bila tako lačna, da sva napraskala $18 in jih zamenjala v Rs ($1 = 113 Rs – tečaj je malo padel). Odhitiva nazaj in naročim pico z ananasom, Jan pa s tuno in čebulo (kaj bo dober zadah!). Pice so bile fenomenalne! Končno sem se najedel!

Narediva plan, da greva pogledati tempelj opic in pa tempelj treh Bud. Sicer je bilo to 3 km stran, a sva se odpravila peš. V navigacijo vtipkam naslov in samo gas. Po dobrih 40ih minutah zagledava tempelj. Do gor vodi nešteto stopnic in se začneva vzpenjati. Malo pod vrhom naju ustavi varnostnik in mogla sva plačati (200 Rs/oseba). Plačava in že sva na vrhu stopnic. Tam zagledava ogromno kipov bud in tudi opic. Se malo sprehodiva, poslikava in na drugi strani zapustiva tempelj. Spodaj na drugi strani vprašam za smer do templja Treh Bud. No samo 10 min stran hoje je, super! Prideva do templja, tam me ustavi en tip in mi nariše eno rdečo piko – naj bi bila za srečo in greva v tempelj notri. Se razgledava in ko prideva ven, isti tip čaka zunaj in mi začne težiti za denar. Najprej me sploh ni vprašal, če želim piko, potem pa še denar zahteva. Ker je bil kar nesramen, mu nisem želel dati denarja. In greva naprej, tip pa naju zasleduje. Nekaj sto metrov je hodil za nama, nato pa obupal. Malo pred 17h sva prišla v hostel, Jan je nekaj jamral da mu je slabo in zelo je kašljal. Vzameva še oba velika nahrbtnika (Jan ga je imel še v skladišču od Pokhare) in stopiva ven. Čez sekundo pripelje mimo taxi. Pet ljudi skoči ven in mu plačajo 1000 Rs (prišli iz letališča). Šofer naju vpraša, če rabiva prevoz. Mu rečeva 600 Rs do letališča in on iz prve OK. Malo presenečena nad tako ceno, se usedeva v avto in že se peljemo.

Naju odloži pred letališčem, mu dava 600 Rs, a on bi še več. Majstr, če smo se zmenili za 600 Rs, bo pač 600 Rs. Elegantno se ga znebiva in greva proti »check in« Bila je kar velika gneča, a ker sva imela online check in, sva to gnečo preskočila. Oddala veliki nahrbtnik, šla skozi carinski postopek.

Let ni bil nič posebnega (Jan je malo kašljal), v Zagrebu smo bili celo pred načrtovanim časom. Tam sta naju čakala oče in mam od Jana, ki sta naju odpeljala v Kranj.

… In tako se je končalo najino potovanje!

5. decembra, 2018/0 Comments/by themountainfreak

Himalaja 2018

Pokhara (5.11. – 7.11.)

Pokhara

5.11. – 7.11.

5.11.2018

Sostanovalca sta prižgala luč že ob 5h, zato sta me zbudila pol ure pred budilko. Ker sem bil že buden, sem kar vstal, vrgel še zadnje stvari v nahrbtnik in ga zaprl. Štart je bil namreč ob 6h izpred hostla (proti busni postaji). Jan se je zbudil ob 5:45, moral je še spakirat, tako da sva prišla do recepcije malo pred 6h, tam je bila gužva. Hitro se zmenim, da pustiva dva velika nahrbtnika v hostlu (15 Rs/dan), izpolniva papirje, natočiva vodo iz bobna (10 Rs/L) in nato zagrabim oba nahrbtnika, da jih nesem v skladišče. Ko jih odložim in pridem nazaj, se Jan spomni, da je v sobi pozabil gojzarje. Zato jih leti iskat in jih pospravi v skladišče. Ura je bila že konkretno čez 6, zato nama je že malo voda tekla v grlo (saj nisva vedela, ali bo kakšen taxi prazen). Ko prideva iz ulice, pa zagledava celo kolono taxi-jev. Me vpraša eden, kam greva, pa mu odgovorim, da iščeva Sorrahutte postajo. Mi reče, da super. Ga vprašam za ceno in odgovori 450. Mu postavim ceno 300, on reče 400… Jaz spet 300, on 350… Jaz še kar 300… No, po parih sekundah premisleka popusti in reče ok. Se usedeva v avto, in čez par minut sva že na lokaciji, a avtobusov polno! Kateri je pravi? Kar nekaj časa sva hodila ob cesti in potem greva mimo busa, pa se tip začne dreti – Jean! (Jan ne znajo rečt…). Reče nama, da je Jana prepoznal preko profilne slike na WhatApp (preko te aplikacije sva rezervirala bus). Naju posede v predzadnjo vrsto, bila sva prva na busu (drugi so še bolj počasni od naju). Zato sva šla dol, pojedla sendvič in počakala na odhod.

Avtobus je bil poln in štart je bil točno ob 7:00. No, najprej je moral obrniti, saj je bila Pokhara v drugo smer. Imajo pa zanimive senzorje parkiranja – nekdo tolče po busu zadaj s frekvenco (bližje kot je oviri, hitreje tolče). No, ko smo končno obrnili, nas je čakala 8 ur dolga pot. Cesta je zelo zanimiva – polna lukenj, tako da nas je zelo premetavalo. Po kakšni uri in pol premetavanja je sledila prva pavza (5 min), ravno prav, da sem si raztegnil noge in potem spet naprej po »cesti«. Okrog desetih se ustavi drugič, za zajtrk. Imeli smo 20 min časa in ker sva bila pošteno lačna, sva šla jest. V Nepalu imajo obcestne restavracije, zato sva zavila tja. Tam nama odpre posode in vidiva same dobrote – od testenin, riža in krompirja z raznimi omakami. Naložim si vsega po malo in zraven še Coca colo (obrok stane 400 Rs- ampak je fora »all you can it« sistem + Coca Cola (150 Rs). Ker je bilo tako dobro, sem šel še enkrat iskat in se napokal. Pogledam na uro in vidim da je čez par minut že odhod. Hitro pičiva gor in avtobus se odpelje. Okrog 12h se spet ustavi in šofer se zadere: »Kosilo, 25 min!« Ker sva se za zajtrk tako najedla, sva kosilo preskočila. Sem pa šel kupit 2x oreo piškote (2×100 Rs), ker mi je malo cuker padel. Po kosilu nas je čakal zaenkrat najzanimivejši del poti, saj smo šli skozi sotesko in tako smo vozili dve uri. Ko smo prišli iz soteske, pa se je začela zabava! Zadnji del poti sploh ni bil asfaltiran, ampak so cesto še delali. No, tukaj nas je pa res premetavalo in bilo je tudi ogromno prahu. Šofer je prižgal klimo in v avtobusu je bilo tako mrzlo, da sem moral oblečt jopco. Ko je bilo te adrenalinske vožnje konec, pa smo le prišli v Pokharo. Celo mesto je bilo v zastojih, zato se je pot kar zavlekla. No, par minut pred 15h končno pridemo na avtobusno postajo (no, meni je to zgledalo kot neko zapuščeno parkirišče).

Kam pa sedaj? Imela sva rezerviran Backpacker’s hostel, a nisva imela pojma, kje je to. No, na postaji sva spoznala eno Novozelandžanko in smo se odločili, da gremo kar skupaj poiskati hostel. Najprej sploh nismo vedeli, kje je jezero, zato sem šel vprašat v sosednji lokal. Ko nam dajo navodila, se odpravimo v smeri navodil, a je že čez 300 metrov bilo novo križišče. Tam vidim enega vojaka, zato najboljše, da vprašam njega. Počasi se nam začne z leve odpirati jezero in 15 minut od postaje zagledamo tablo za naš hostel, zato zavijemo desno. Čez kakšnih 150 metrov ga zagledamo in vstopimo noter. Tam nas vpraša, če imamo rezervacijo sobe. No midva sva to naredila že par dni nazaj, punca pa je ni imela in zato je ostala brez sobe/postelje. Izpolniva obrazce in se namestiva v sobo za 6 ljudi. Tam je bil že tip iz Anglije, malo podebatiramo, razpakirava in pičiva pogledat mesto. Lokalov je bilo ob poti res ogromno, skoraj vsi so imeli »Happy hour« ponudbo. Ker sva bila lačna, zavijeva v Black & White restavracijo. Naročiva pivo in za jest in jaz sem vzel pico z ananasom in tuno (600 Rs), Jan pa beef zrezek. Ker pa mi ena pica ni bila dovolj, sem naročil še eno pico margerito (400 Rs). Pred pico prinese še kokice (happy hour ponudba je vsebovala Everest pivo + kokice = 300 Rs) in končno sem se najedel! Prinese račun – 2790 Rs (navado imajo, da na koncu zaračunajo še 10% provizije za postrežbo). Malo še ostaneva v restavraciji in nato proti hostlu. Vmes zagledava en lokal, kjer ob 19:30 začnejo vrteti film – Death at funeral (komedija). Seveda sva rekla, da se vrneva in zato odhitiva v hostel, se stuširava in potem nazaj gledat film. Film se je ravno začel, hitro naročiva pijačo. Po filmu pa v hostel in počasi spat (22:30).

6.11.2018

Kakšno kvalitetno spanje! Ta hotel je top! Urejen, postelje zakon! No, vstala sva okrog 8h, jutranja higiena, malo posedela na sončku in ob 9h na zajtrk (ostali so še spali). Za zajtrk sva izbrala lokacijo, ki je imela vsaj malo razgleda na jezero. No, po pravici povedano, je bil bolj razgled na električne žice. Naročila sva piščančje wrap-e in ingverjev čaj. Kar sva zgrešila, je to, da je na jedilniku spodaj na majhno napisano +10% provizije na strežbo in +13% davek. Na koncu je to zneslo 650 Rs po osebi (pa še najedel se nisem). Ko sva plačala, sva se odpravila proti plaži. Vmes sva srečala prodajalca sadja na kolesu. Vzela 2,5 kg mandarin in 1 kg banan. Najprej je želel 750 Rs, a mu nisva želela dati. Na koncu smo prišli na 500 Rs, kar je še vedno predrago, a se meni ni dalo več ukvarjati z njim, saj sem bil že lačen.

Ko prideva do jezera, tam zagledava izposojevalnico čolnov (500 Rs/ura). Ker sva Gorenca, sva šla pogledat še malo naprej in čez par sto metrov zagledava še eno. No, tukaj je cela 950 Rs (za 3 ure in pol). Tole se bolj splača, zato bova prišla sem. A najprej sva šla do trgovine po oreo piškote in pivo (treba nazdraviti). Najdeva trgovino, kjer je bilo pivo Gorkya 210 Rs, plus 3x Oreo piškoti vse skupaj 630 Rs. Veliko sladkorja, ampak sej bo pasalo! Se vrneva nazaj, najameva čoln in že sva v vodi (čoln ni bil ravno stabilen), lepo počasi. Veslava ene pol ure in sonce pripeka na polno, zato se odločiva, da se bova malo posončila in naj me zapeče! Pol ure sem zdržal, potem je bilo pa sonce že res malo premočno, zato sem nazaj oblekel majico in začela sva veslati. Zagledava en otok (ko Blejski otok), na katerem je bil tempelj. Odveslava tja, hočeva zasidrati in nisva imela nobene vrvi. Zato sva se zmenila, da najprej eden ostane na čolnu in se drži za ograjo, drugi gre na otok in potem se zamenjava. Otoček ni bil nič posebnega, zelo veliko golobov. Ko se oba usedeva nazaj, zagledava na vrhu hriba en velik tempelj, spodaj pa en kafič. Hitro odveslava tja, potegneva čoln na kopno in vidim tablo Stupa- 45 min. Nama je ostalo še 90 min časa, da vrneva čoln, s tem, da sva morala priveslati še na drugo stran jezera. Jan se je odločil, da počaka pri čolnu, jaz pa sem rekel, da bom odtekel gor. Prižgem uro, vzamem kamero, vodo in gasa gor!

Gor vodi nešteto stopnic, jaz pa sem tekel (ljudje so me kar čudno gledali). Pridem na vrh v 18ih minutah, zagledam tablo: Budistični tempelj – World Peace Pagoda. Kako je velik! Hitro se razgledam, poslikam in odtečem dol. Med potjo dol me en starejši gospod ustavi, če želim kaditi travo, sem ga lepo zavrnil in spet gasa dol. Tukaj so me še bolj čudno gledali, ko se gledali, kako tečem dol po stopnicah. Ob 13h pridem do Jana, porineva čoln v vodo in gasa na drugo stran. Prideva pravi čas, pustiva čoln na kopnem, prevzameva 500 Rs, ki sva jih dodatno plačala v primeru poškodbe čolna. S čolna sva videla nekakšen zabaviščni park, zato sva se potem tja odpravila peš. Vidiva Pokhara Dinsneyland (zanimivo ime!), ki je bil celo lepo urejen (sicer naprave so bile stare že par desetletij). Malo se razgledava in se vrneva po isti poti nazaj. Ob jezeru je bilo veliko lokalov, zato se odločiva, da se ustaviva pri enemu in še »happy hour« ponudbo ima (cenejša pijača). Naročiva pijačo, pride mimo ena gospodična. Naju ogovori, praša, iz kje sva in se predstavi še ona. Se usede zraven mene (je iz Tibeta in živi v azilnem domu) in mi začne prodajati njene domače narejene zapestnice. No, cene so bile take, da sem lahko samo hvala rekel in zato je postala užaljena, pobrala zapestnice in odšla v sekundi. Spijeva pijačo do konca (Jan je imel nekakšno Fanto… No, okus ziher ni bil po fanti), plačava in počasi proti hostlu. Vmes se ustaviva v trgovini obeskov, malo še nakupiva in ko prideva v hostel, vidiva novo punco v sobi. Ogovorim jo v angleščini in mi nazaj odgovori: »Pričaj po naše!«, opa! Bila je Švicarka, originalno iz Bosne in govorila je kar lepo bosansko. Malo se pohecamo, grem pod tuš in priprave na večerjo.

Danes sva si izbrala isto gostilno, v kateri je bil včeraj film – bova združila večerjo in film. Gostilna se nahaja 50 m stran od hostla – Bella’s Garden. Dobiva meni in odločila sva se, da danes pojeva nekaj malo boljšega. Takoj mi v oči pade specialiteta gostilne – Bella’s steak with cheese (650 Rs). No, tale steak se lahko brez problema primerja z našo ponudbo. Tudi postrežba je bila zelo na nivoju. Ko sva dobila za jest, se je tudi film začel – Into the wild. Film je bil odličen, samo malo sva bila zmatrana od celega dneva, zato ga nisva pogledala do konca. Ko sva prišla nazaj v hostel, smo se malo pogovarjali z Bosanko (gre na Annapurni trek s spalko do +15°C, bravo!). Potem pa v posteljo in spat, jutri zjutraj je ob 7:30 avtobus v Kathmandu!

7.11.2018

Gospodična nama je že ob petih rogovilila, ker se je odpravljala na trek. Sicer ko je šla, sem zaspal nazaj in se tudi naspal! Ob 6:30 je zvonila budilka, saj sva ob 6:45 mogla že hodit proti busni. Včeraj sva se spakirala, plačala. Pot do postaje sva že poznala, zato sva bila v 15ih minutah že tam. Imela sva kar nekaj ljudi za sabo, ki so tudi šli na avtobus. Spet je bilo ogromno avtobusov na postaji, zato sva spet iskala, a sva ga hitro poiskala (spet sva rezervirala preko WhatsApp.). Tam vidim človeka, ki prodaja slaščice (vzel sem jabolčni zavitek – 80 Rs). Se ukrcava na avtobus in počakava do 7:50 (malo je kasneje štartal), da odpelje. Vožnja je bila spet razburljiva in dinamična. Okrog 10h smo se ustavili na zajtrku (250 Rs). Spet nabasal krožnik (malo krompirja, omake in riža) in šel po še eno rundo (ups!). Po pol ure smo se odpeljali naprej in ob 12h je bil čas kosila. Tukaj pa se je malo zapletlo, ker je spuščala guma na avtobusu (glede na njegov način vožnje je še kar dolgo zdržala). Spodil nas je ven, ljudje so šli jest. Gumo je sam poizkušal popravit, a mu ni šlo. Potem se je kar v avtobus usedel in se brez besed odpeljal v neznano. Še dobro, da sem imel ves denar, vse dokumente in stvari gor! Takoj mi je bilo jasno, da se bo vse skupaj zavleklo.

Bilo je zanimivo opazovati, ko so ljudje hodili s kosila in se držali za glavo, ko so videli, da ni avtobusa. En par je bil še posebno zanimiv. Ko sta prišla s kosila in zagledala, da ni busa, sta se začela držat za glavo in takoj vidiš na obrazu, ko človek začne razmišljati, kako za vraga bo pa sedaj prišel v Kathmandu. No, saj sem bil tako prijazen in jima razložil situacijo. Čez dobro uro in pol (čakali na soncu) se avtobus pripelje nazaj z novo gumo. Mislil sem, da bo sedaj vozil počasneje, a vožnja je bila isto hitra. Vse skupaj je danes trajalo 9 ur, v Kathmandu smo prišli ob 16:30. Hitro dobiva taxi (300 Rs), ki naju je spet zapeljal v Alobar 1000. Hostel je prišel 450 Rs za eno noč in 30 Rs za skladiščenje nahrbtnika. Ker sva bila lačna, sva šla v hostlu v »Rooftop restavracijo« na piščančji burrito (520 Rs) – kako je pasal! Nekaj časa sva bila tam, potem pa sva slišala glasbo v daljavi. Začel se je festival Diwali (zato tudi vse te lučke po mestu). Stopiva iz hostla in zagledava nek znak in svečke okrog. Ti znaki so bili pred vsako hišo/trgovino/restavracijo. Zgleda noro! Malo sva se sprehodila do centra, tam je bilo središče dogajanja. Povsod so plesali, peli. Skratka, veliko veselja. Dve uri sva se zadržala v mestu, vmes je Jan kupil še srajco. Po prihodu v hostel higiena in počasi spat. Okrog 23h sta prišla še oba cimra v sobo. Jutri pa let domov!

3. decembra, 2018/0 Comments/by themountainfreak

Himalaja 2018

Lukla – Kathmandu (1400 m)

(3.11.- 4.11.2018)

3.11.2018

Ponoči me je nekaj grlo bolelo, zato sem se zbujal in plus tega sem imel neke čudne sanje, zato je bila noč res »fantastična«, na koncu pa sem se še eno uro pred budilko zbudil. Upam, da bo nadaljevanje dneva boljše. Ko sva ustala, je sledilo pakiranje (let predviden 9:30), potem zajtrk (probava še zadnjič palačinke z jabolkom), ki ni bil nič posebnega. Po zajtrku pogledava proti nebu, bolj slabo kaže – ŠIT! Naj se popravi do 9:30! Midva hitro spakirava in v sobi čakava vodiča. Ker do 9:30 vodiča še ni bilo, sva se odločila, da ga poiščeva. Vodič v jedilnici lepo sedi in na telefone igra igre. Vprašava ga, kaj je sedaj z letom in malo skomigne z glavo in doda, da verjetno jutri. No, malo sva bila živčna glede njegovega obnašanja, zato sva se odločila iti malo naokrog. Tako sva šla malo pogledat do pristajalne steze in potem nazaj do pekarne na čaj. Tam sva bila kakšne pol ure in ker sva bila zelo lačna, sva se vrnila v lodge. Tam sva naročila mešano pico in jo pojedla v sekundi! Res je, da sploh ni bila velika (spet se nisem najedel). Ker sva bila oba lačna, sva sklenila, da greva še malo na sprehod in mogoče zagledava kakšno drugo pekarno. Šla sva proti pristajalni stezi in naprej, tam sva videla prodajalno kart za Kathmandu. Zato sva vprašala, kako je z letom in od gospe sva dobila odgovor, da ga danes ne bo zaradi megle. Res super! No, malo naprej zagledava German Bakery (pekarna). Vstopiva noter, tam zagledam dvojno obložene čokoladne piškote za 350 Rs ($3,5). Seveda so se mi zaluštali in sem jih vzel, Jan pa je vzel en kolač in se nato vrnila proti lodgu.

Vmes naju ustavi tip, ki se predstavi kot lastnik ene od agencij, ki se ukvarja z reševanjem s helikopterjem. Reče nama, da naj rečeva, da sva poškodovana in naju bo odpeljal zastonj v Kathmandu in garantira, da bo brezplačno, še danes! Potem ga vprašam, kdo bo plačal vodiču in je takoj začel iskati izgovore, da danes nima časa in da če želiva iti, morava plačati $3500 za prevoz. Kakšen nakladač! Zato sva šla kar naprej, proti lodgu. Ravno do sobe sem prišel, mi je zmanjkalo piškotev in ker sem bil lačen, sem šel nazaj po piškote (sem sladkosned). Ravno ko sem šel mimo pristajalne steze, sem videl, da zapirajo letališče in ljudje iz čakalnice hodijo v svoje lodge s torbami. Sistem je namreč tak, da pri letalski agenciji (5 jih je) kupiš karto za določeno uro, nato čakaš v lodgu, saj te pokličejo, ko si na vrsti. Tudi zato nama ni bilo potrebno čakati v čakalnici, a poklicali tudi niso! No, vreme danes je bilo res katastrofalno. Ker nama je bilo dolgčas, sva končala v Everest burgerju na čaju. Tam sva bila kakšno uro, nato pa je bilo potrebno naročiti večerjo.

Sedaj mi res že zmanjkuje izbor hrane, pa sem vzel riž z zelenjavo. In spet se nisem najedel, sploh ne vem, kaj mi je, ampak se zadnje dni sploh ne morem najesti. Po večerji je sledil ogled nogometne tekme Manchester United vs AFC Bournemouth (2:1), vmes sva naročila malo pomfrija za pikati. Po nogometni tekmi pa spet spakirat in spat! Upam, da bo jutri bolj srečen dan!

4.11.2018

Knock, knock! »Who’s there? Bine (Binaya – vodič). Just checking if you’re ok. Dude, it’s 6 o’clock!« Pa gre… No, itak sva se zbudila, tako da je bila edina pametna poteza, da ustaneva. Hitro pospraviva spalko in pripraviva torbe. Lepo ob sedmih na zajtrk in potem spet samo čakat. Vreme je bilo zjutraj top (no, isto je bilo včeraj ob šestih zjutraj)! Let je bil planiran za ob 9h, a midva sva bila še deset do devetih v lodgu. To je pomenilo, da bo let veliko kasneje (če sploh bo), zato sem se odločil, da skočim še enkrat po piškote. Ko sem se vračal nazaj, sem videl letalo Summit air (najin prevoznik), kako vzleta z letališča. Srce mi začne močneje biti in to je pomenilo, da smo naslednji za let mi. Hitro pičim proti lodgu, tam me Jan že čaka in ima nahrbtnik že na sebi: »Ajde, greva!« Toooo! Hitro vzamem nahrbtnika in šli smo proti letališču. Prideva do departures. Vau! Kakšna gužva! Bova sploh kdaj prišla ven? Pogledam skozi okno (ura 10:15), se že oblaki nabirajo. Ne me j****! Spet ne bo nič. Čakava kakšno uro v predprostoru, vodič za šalterjem čaka na karte. Končno mu uspe! Mu dava hitro potne liste, da dvigne karte, odneseva torbe na tehnico in tehnica pokaže, da sta torbi pretežki. Ubistvu mi je bilo čisto vseeno, bil sem pripravljen pustiti pol torbe cunj v Lukli, če bi blo potrebno. Ampak noben ni nič težil, zato sva prišla dobro čez! Vzameva karte in greva skozi »security check« (še prej svoji veliki torbi predala osebju, da jo bodo dali na letalo). Lepo po stopnicah dol, tam čez rentgen, policaj na hitro pogleda najina majhna Deuter nahrbtnika in naju spusti naprej. No, sedaj sva v čakalnici, tisti pravi, in ura je že čez enajst.

Priletita dva Summit air letala. Tooo! Sedaj smo mi na vrsti! No, vodič nama hitro odgovori, da je naše letalo tretje, tako da bo treba počakati na še eno letalo. No, malo me je začelo skrbeti. Tista letala odletita in nastala je tišina! Nobenega letala ni več. Vreme se je slabšalo. Po eni uri in pol le slišimo neko letalo v daljavi. Pristane. SUMMIT AIR! JAAAAAAA! Hitro se malo prerineva naprej, da bova dobila sedež na pravi strani (na desni strani letala se je videla Himalaja). Gospod pred vrati se začne dreti: »Flight 506! 506! To smo mi! Hitro ven, ko se odprejo vrata! Letalo se je odprlo, ljudje so poskakali ven in zmetali torbe ven. Sedaj smo na vrsti mi! Stopim gor in mi stevardesa reče, sedi levo spredaj. Ma veš da! Ti že men nauš govorila, kje bom sedel, sem ji kar v slovenščini odgovoril. Na levi strani namreč ni bilo nobenega razgleda na Himalajo (ko sva letela iz Kathmandu-ja, sva bila na desni strani, pa sva bila obrnjena stran od Himalaje, sedaj je pa letalo obrnjeno okrog). Zato takoj zasedem sedež zadaj desno, Jan pa takoj za mano. Ma noben me ne premakne! Letalo se fila in pride do mene en tip. Mi reče, če grem lahko na levo stran, da bosta s punco skupaj sedela (letalo je imelo 2+1 sedež v vrsti). To bi pomenilo, da bi še drugič ostal brez razgleda. Pff… Samo v sanjah se premaknem! Rečem mu, da bosta že pol ure zdržala narazen in če želi, da punca kaj vidi, se lahko usede k meni (haha). Itak se je nekaj name drl, da kakšen človek sem, pa ne vem kaj. Sicer mi je bilo malo žal, ampak samo za sekundo! No, naposled se on usede k meni (punco pustil brez razgleda :P). No, klima ni bila dobra v tej vrsti (kako sem nesramen!).

Letalo začne vzletati in celo vzleti! Vreme je bilo slabo, zelo oblačno. Ko smo leteli skozi oblake, nas je zelo premetavalo (ene parkrat smo padli za par metrov). No, končno smo prišli skozi oblake in potem je bilo pravljično! Sicer nas je malo premetavalo zaradi vetra, ampak se da preživeti. Let je bil dolg 40 min, saj je mogel zaradi gneče na letališču narediti še en krog in potem je pristal. Hitro poberemo prtljago, vodič pokliče taxi in že smo na poti do Alobar 1000 hostel. Na cesti je bila gužva, a nam je po 40 min uspelo priti do hostla. Pred hostlom se zmenimo z vodičem, da se okrog 18h dobimo za večerjo in da mi še prej prinese drona (ker sem ga spravil pri njemu). Midva hitro plačava 400 Rs na noč za hostel, odhitiva v sobo in takoj pod vroč tuš! Kasneje operem še par cunj in že sva na poti proti mestu. Ker sva bila lačna, se ustaviva pri hitri hrani, jaz naročim pomfri, Jan hot dog. Potem se še malo sprehodiva, vmes kupiva še malo mandarin in proti hostlu. Ker sem bil spet lačen, naročim en vegi burrito (samo malo za posladek). Okrog 18:30 pokliče vodič, da naju čaka na recepciji, midva hitro dol, mi preda drona in smo šli. Šli smo v burger restavracijo. Naročili smo vsak eno pivo – 2x Nepal Ice in 1x Everest. Moram rečt, da je bil moj burger odličen (še vedno slabši kot pri nas), v Nepalu še nisem jedel boljšega. Račun je bil 3200 Rs ($30), pokrila sva ga midva in potem smo se odpravili proti hostlu. Malo pred hostlom smo se poslovili od vodiča, dala sva mu napitnino in se odpravila noter. Šla sva v prostor za počitek, tam naročila vsak še eno pijačo in 2 sendviča s pečenim sirom (2x 270 Rs) za jutrišnji izlet. Nato sva spakirala in odšla spat. Jutri naju čaka 8 ur dolga pot do Pokhare.

2. decembra, 2018/0 Comments/by themountainfreak

Himalaja 2018

Phakding – Lukla (2860 m)

2.11

Današnja budilka bi mogla biti ob 7h, saj je bil zajtrk naročen ob 7:30. A so bili pri sosedih delavci zelo pridni (zraven delajo namreč nov hotel), zato sva se zbudila že malo čez 6h. Danes je zadnji dan hoje, gremo iz Phakding-a v Luklo in če bo sreča, jutri na letalo proti Kathmandu-ju. Za zadnji zajtrk v Phakdingu sva izbrala jabolčno palačinko, da vidim, če je tako dobra kot par dni nazaj. No, zadnjič je bila veliko boljša! Po zajtrku sem srečal Irko, s katero smo včeraj debatirali (naučila sva jo dobro jutri in lahko noč v slovenščini) in takoj mi je rekla dobro jutro po naše. Vodič je imel nek plan, da bi že danes leteli proti Kathmandu-ju, a sva ga ustavila, saj sva plačala za 16 dni, ne za 14 dni (plus, kaj naj delava še 2 dodatna dneva v dolini).

Ob 8h sem prižgal uro in že smo šli proti Lukli. Po 45ih minutah smo šli mimo Sherpa’s View Point (tam, kjer smo imeli prvo kosilo na treku) in zato smo se nujno morali ustaviti na čaju. Sonce je sijalo, tako da je bil res dober občutek. Po čaju je sledilo še 90 min hoje do Lukle, no, zadnje pol ure je bil še zadnji vzpon in že smo bili v Lukli – Dobrodošli! Zadnji sprehod skozi Luklo in zavijemo proti Liverpool lodge (tukaj smo jedli prvi dan zajtrk). Tukaj bomo spali. Nosač nas je že čakal pred lodgem in zmenili smo se, da skupaj spijemo še zadnje pivo. Najprej sva naročila kosilo – Vegi burger (mesu še nisem nekaj zaupal). Ko smo čakali na koslilo, smo vsi skupaj nazdravili s Sherpa pivom. Potem prinesejo na mizo meso in zraven zobotrebce. Nekaj časa gledam kako nosač in vodič to veselo jesta, nato se opogumim in vprašam, kaj je to. Odgovorita mi, da je to govedina – ja, seveda! No, če je že na mizi, bom pa še probal, a ne. Zapičim meso, dam v usta … Kako je dobro! Ne vem več je ravno govedo, ampak je super! No, nato pridejo burgerji, bili so odlični! Hitro pojeva, poplakneva s pivom in se zmenimo za še zadnjo sliko z nosačem in vodičem. Tako se slikamo pred lodgem, midva hitro skočiva v sobo po napitnino (za nosača), ki se pričakuje. Napitnino dava nosaču, pogleda in nasmešek je bil velik (verjetno sva mu dala dosti) in nato greva malo počiti v sobo. Jan je zaspal, jaz pa sem malo razmišljal o treku. Ker sem bil ob treh že spet lačen, sva se zmenila, da greva poiskat neki za jest. Na koncu sva pristala v Everest burgerju. Zelo me je mikal Everest Burger (2x meso, 2x sir in dvojna zelenjava) – 850 Rs ($8,5) in zraven jabolčni sok. Rekel sem sicer, da mesu ne zaupam, a treka je bilo praktično konec in lahko si malo privoščim (tudi, če me zvije). Ta Nepalski hamburger se ne more primerjati z našim, ampak ni bil slab.

Ura je bila že skoraj 17h, zato sva mogla naročiti večerjo. Ker nisem bil nekaj zelo lačen, sem naročil eno juho z nudli. Vodič naju je narobe razumel in nama namesto ob 18:30, naročil večerjo ob 17:30. Še dobro, da je bila samo juha, saj sem jo komi pojedel. Ker sva imela preveč časa, sva rezervirala hostel Alobar 1000 v Kathmandu-ju (5$/noč) za 3.11. in 4.11., za 5.11 pa avtobus do Pokhare (super deluxe bus-800 Rs). Pisala sva tudi za couchsurfing v Pokhari, ampak sva bila skeptična, da bo kdo odpisal (no, na koncu res ni). Po vsej tej rezervaciji pa v posteljo in počasi spat, saj naju jutri čaka let v Kathmandu.

Podatki:

Razdalja: 7,83 km
Čas: 2:16:19 ur
Skupni vzpon: 416 m
Skupni spust: 203 m
Najvišja višina: 2861 m
Najnižja višina: 2562 m

Hrana:

Zajtrk: Palačinka z jabolkom + vroča limona (420 Rs)
Kosilo: Burger + pivo Everest (1300 Rs)
Večerja: Juha z nudli + ingverjev čaj (500 Rs)
Skupaj stroški: 2220 Rs ($9,3)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Nov 2nd’

1. decembra, 2018/0 Comments/by themountainfreak

Himalaja 2018

Namche Bazar – Phakding (2610 m)

1.11.

Budilka je bila nastavljena na 7:00, zbudil sem se malo čez šest, saj je Američanka ropotala (mogoče nama je vračala). Malo sem poležal in ob 7:00 vstal, lepo počasi sva spakirala (predviden odhod je bil ob 9h). Ob 7:30 sva imela vse spakirano in se odpravila v jedilnico. Tam sva dobila omleto z jajcem in toastom. Po zajtrku sva mogla napisati še razglednice, izpolnjene sva dala lastnici lodga (da jih nese na pošto, saj se odpre šele ob 10:30) in ji zraven priložila denar za znamke – upam, da pridejo do naslovnikov! Vodič naju je že malo preganjal (ker je bilo že kar malo vroče na 3440 m), zato smo štartali ob 8:30. Bil je sončen dan in imela sva kar nekaj družbe za dol. Današnji cilj je bil Phakding (2652 m). Ker smo bili na 3440 in smo se mogli spustili na 2652 m, nas je čakalo samo 250 m vzpona, ostalo pa je bil vse spust. Na poti se ni zgodilo nič posebnega, v Phakding smo prišli v 3,5 urah, vmes smo se ustavili na čaju. Ko smo prišli v Phakding, smo šli v isti lodge kot prvi dan treka (Khumbu Traveller’s Guest House). Tam sva naročila kosilo. Na celem treku nisem jedel glavne jedi s krompirjem, zato sem naročil pečeni krompir z zelenjavo. Hrana je bila odlična, ampak se nisem najedel, zato sva šla pogledat v sosednjo pekarno. Tam je bil en mali brownie piškot, star sigurno že en teden, 400 Rs ($4). Bom rajši kar lačen!

Malo sva se šla sprehajat po mestu in ko sva šla mimo Irish Bara, sva srečala ista Italijana kot med potjo proti Namcheju (2x smo se srečali v hotelu). Bila sta Marco in Giandomenilo (upam, da sem prav napisal!), ki sta naju povabila na biljard in pivo + kokice. Smo odigrali prvo rundo, sva zmagala in naslednji dve sva izgubila (imela STA začetniško srečo). Potem smo naročili še eno rundo in se premaknili na ročni nogomet in tam zamenjali ekipe (odigrali 3 runde). Bil pa je zanimiv bar, miza za biljard je bila zelo postrani, miza za ročni nogomet pa je imela polomljeno nogo, tako da je bilo bolj zanimivo igrati. Tik preden smo se ločili, sta naju poklicala k šanku in nama pod nos porinila domači Irish Bar viski – joj, nisem jaz za viski! No, ko smo nazdravili in se zmenili, da se v Pokhari spet vidimo, sva se odpravila proti hotelu. Ura je bila že malo čez 17h, ko sva prišla tja, vodiča ni bilo, zato sva si sama naročila večerjo. Jedel sem pečene nudle z jajci in ingverjev čaj – klasika! Današnja večerja je bila super, za posladek pa sva naročila še Oreo piškote. V jedilnico sta prišla Avstralec in Irka, malo smo se pogovarjali, izmenjali mnenja in potem sva šla v sobo. Soba je bila v kleti, zato je bilo zelo mrzlo!

Podatki:

Razdalja: 14,56 km
Čas: 3:26:48 ur
Skupni vzpon: 219 m
Skupni spust: 1018 m
Najvišja višina: 3442 m
Najnižja višina: 2693 m

Hrana:

Zajtrk: Omleta s sirom + ingverjev čaj (560 Rs)
Kosilo: Pečen krompir z zelenjavo + coca cola (700 Rs)
Večerja: Pečeni nudli z jajcem + ingverjev čaj (520 Rs)
Skupaj stroški: 1780 Rs ($15,4)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Nov 1st’

30. novembra, 2018/0 Comments/by themountainfreak

Himalaja 2018

Dole – Namche Bazar (3440 m)

31.10.

Danes je bil planiran zajtrk ob 7:30, budilka ob 7h, ampak sem vstal že prej, ker sta soseda nekaj zganjala (verjetno seksala nista, ker je bilo mraz ko hudič). Moram rečt, da me tako zelo zeblo res še ni, čeprav sploh nismo bili nekaj visoko (4200 m). Oblečen ko medved (puhovka, hlače, rokavice, štumfi, jopica, kapa in še pokrit z deko), pa sem se tresel kakor cucek (ampak šele zjutraj, ko sta mraz in vlaga prišla), drugače pa spal odlično. Za zajtrk sem si danes zaželel palačinko z jabolkom, saj je bilo Tibentantskega kruha že malo preveč tale trek. Zajtrk je bil odličen, zato sem se odločil, da to tudi doma probam naredit. Recept je preprost:

Omaješ jabolka, jih narežeš in narediš maso za palačinke. Maso vliješ v ponev (biti mora debelejša palačinka) in vržeš noter še jabolka in spečeš. Možno je tudi že prej v maso dati jabolka, vse skupaj zmešati in potem vliti v ponev, po izbiri. Po zajtrku pa je bilo dosti zafrkancije, saj naju je čakal še zadnji spust/vzpon pred Namche Bazarjem! Spakirano sem že imel, čakal sem samo še vodiča, da je pokadil cigareto in potem gasa naprej. Štartala sva na 4038 m (na vseh zemljevidih piše 4200 m, na internetu pa 4038 m (zdaj pa vedi, kaj je prav)), pot je bila podobna kot včeraj, najprej sva se malo dvignila do vasi Zgodnje Dole (baje ima vas tako ime, pa je samo 100 m stran). Od tam sva imela potem nekaj ravninskega dela in nato je sledil spust do 3682 m (prašna strma pot). Ko sva dosegla to višino, naju je pa čez nekaj minut čakal vzpon, dolg 318 m višine. Noge so bile že težke, napredovala sva zelo hitro in vmes prehitela celo jake. Bolj kot sva se vzpenjala, bolj je postajalo vroče, zato je bilo potrebno windstopper dati dol in samo jopico gor. Uf, kako že smrdim! No, ko je bilo konec tega kratkega počitka, sva nadaljevala gor. Noge so se zdaj že navadile vzpona, zato sva tempo pojačala in končno prideva do vrha tega hriba na 4000m! Tam se nisva ustavljala, ampak sva se hitro začela spuščati do Sanase (3600 m). Kako je pasal ta spust, dolg par kilometrov! Ko sva prišla do Sanase, je to pomenilo, da sva na poti, ki smo jo hodili en teden nazaj iz Namche Bazarja proti Tengboche. To je bil tisti razcep, pri katerem smo mi zavili desno dol proti vasi, kjer smo jedli kosilo. Od tega razcepa je bila potem pot znana, veliko na dol in čisto malo gor. Pot je bila kar prazna, saj je glavnina vseh pohodnikov že šla mimo kakšno uro nazaj. Vmes sva se ustavila pri trgovini »Pri treh sestrah« (no, ne vem, če so bile luštne, saj smo videli samo eno gospo), tam sem plačal obema Coca Colo (saj sva si jo zaslužila). Kako je pasala! Od trgovine do Namche Bazarja (3440 m) nama je vzelo 40 min. Kako je spet super videti Namche! Sledil je samo en spust dol v mesto, kjer naju je čakal nosač in naju odpeljal do našega hotela, View Lodge. Vstopiva notri (Jan je bil še na potepu), se usedem za mizo in naročim za jest.

Za danes sem si izbral vegi pico, saj mi drugo ni pasalo. Ko sem čakal na pico, je vstopil Jan! Oba sva se razveselila snidenja, segla v roko in objela. Njegove prve besede so bile: »UF, KAKO SMRDIŠ!« Dobrodošlica pa taka! Ko sem pojedel kosilo, sva se malo pogovarjala, kako sva se imela in potem sem si zaželel vroč tuš. Tukaj stane 300 RS ($3). Zraven pod tuš sem vzel še eno dolgo majico in štumfe, zato, da sem jih opral in da jih bom lahko nosil še dva dni treka. Moram povedati, da mi tako vroč tuš (40°C je bila voda na termometru) še ni pasal! Hitro se stuširam (saj imaš na voljo 5 min), operem tiste cunje, jih obesim in že sem pripravljen za naprej. Po tušu sem se počutil še boljše! Za ob treh sva se zmenila, da greva v Liquid Bar pogledat dokumentarec Sherpa (dvakrat na dan so vrteli filme/dokumentarce o gorah) in pa zastonj bom lahko napolnil vse baterije. Pred pivom in filmom na hitro spišem tale blog do sem (saj nikoli ne veš, kako se bo vse skupaj zavleklo).

No, pred filmom sva šla še v šoping – obeski, verižice, razglednice in bidone. Ko sva vstopila v bar, sva zagledala kar nekaj ljudi, a sva našla prazno mizo, poleg pa vtičnica za filanje. Potegnem ven baterije od kamere, GoPro in pa telefon (dam vse filat). Pride natakar in naročiva eno Nepal ice pivo (zame) in Gin Tonic za Jana (je malo bolj fin). Ko nama prinese pijačo, vzameva še kokice in dokumentarec se začne. Ker je bil dokumentarec kar dolg, sem vmes naročil še eno pivo (Nepal ice -7%) in pa Rum Colo za Jana, poleg tega pa še ene kokice. No, pri drugem pivu se mi je začelo ornk vrteti (višina + nisem navajen alkohola + zmatranost). Ko je bilo konec filma, sva hitro plačala 3200 Rs ($32) in odhitela v hotel, saj je bila ura že skoraj 17h (večerjo je potrebno naročiti do 17h). Ker sva bila kar vinjena, sploh nisva vedela, kaj naročit, zato sva vzela še eno pico (samo s sirom) in Coca Colo. Naročila sva jo za ob 18h, saj je bil ob 19h nov film v Liquid Baru. Ravno ko začneva jesti, pride vodič. Poveva mu svoj plan in ga povabiva na eno pivo. Malo sva narobe videla, film se je namreč začel šele ob 19:30, ampak smo se vseeno usedli in naročili. Jaz in vodič sva Nepal Ice (7% alkohola), Jan pa Whiskey Colo in še ene kokice. Nazdravimo in film se je začel (Everest 1996). Sedaj me je pa itak do konca podrlo in učinek alkohola je bil kar močan. Ko je bilo filma konec, sva šla plačati (koliko sva plačala, nimam pojma, vem pa, da kokic ni računal) in potem smo šli hitro do lodga, saj se tam vrata zaklenejo ob 21h. Pridemo do lodga, trenutek resnice, no vrata so bila odklenjena. Takoj za vrati nas pričaka šefica, verjetno je takoj vedela, koliko je ura, saj se nam je smejala, ko sva šla po stopnicah gor. Prideva v sobo, itak so sledili heci, malo obujanja spominov, kako je bilo. Kar naenkrat nekdo potrka, soseda Američanka, ki naju prosi, če sva lahko malo tišja. No, saj nisva bila nekaj glasna, a sva glasnost govorjenja znižala… Čez nekaj časa… Potem sem bil še malo na internetu (po desetih dneh spet!) in končno zaspal. Kdo bo pa spakiral? Hmm… Jaz, jutri!

Podatki:

Razdalja: 12,96 km
Čas: 3:20:22 ur
Skupni vzpon: 514 m
Skupni spust: 1047 m
Najvišja višina: 4096 m
Najnižja višina: 3446 m

Hrana:

Zajtrk: Jabolčna palačinka + ingverjev čaj z medom (580 Rs)
Kosilo: Mešana pica + ingverjev čaj z medom (760 Rs)
Večerja: Pica Margerita + ingverjev čaj (760 Rs)
Skupaj stroški: 2100Rs ($18,2)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 31st’

29. novembra, 2018/0 Comments/by themountainfreak

Himalaja 2018

Gokyo Ri – Dole (4200 m)

30.10

Dobro jutro! In res je bilo dobro! Spal sem kot dojenček, pokrit sem bil s toplo deko, zato sem lahko spal samo v gatah. Budilka ob 5:30, poležal do 5:45, saj je bilo v spalki zelo toplo. Potem se hitro skobacam iz postelje, vse spakiram in ob šestih že v jedilnici, pripravljen na zajtrk. Za zajtrk klasika, tibentantski kruh z medom. Čeprav je bil med kar zmrznjen, na steklenici je pisalo rok uporabe do 2016, me ubistvu ni motilo (še sem živ). Po zajtrku sem vzel spalko ven in jo pustil v lodgu, saj je nima smisla nositi s sabo na Gokyo Ri (5357 m). Vodič pa je pustil kar cel nahrbtnik. Danes je bil cilj Gokyo Lakes – Gokyo Ri – Dole (4200 m).

Najprej sva se spustila do jezera, prečkala mrzle pritoke in potem se je zabava začela. Klanec je podoben kot na Kala Patthar, zato sem vedel, da bo spet eno »trpljenje«. Začela sva lepo počasi, korak za korakom, a sva hitro že prehitela prvo skupino. Potem sem spet dal svojo glasbo in tempo se je še povečal. Počutil sem se odlično, čeprav so me malo pekle noge od včerajšnjega pohoda. Po pol ure prva pavza, ravno prav, ker je ravno takrat posijalo sonce. Kako paše! Po pavzi pa spet grizenje v hrib, ki kar ni popustil. Približno 150 m višincev do vrha sva že videla ljudi, ki so se slikali na vrhu, zato sem dobil zagon in tempo povečal. No, vodič se z mojim tempom ni mogel kosati, zato je spet začel zaostajati (višina mu zadnjih par dni ne dela dobro, sploh pa ne nad 5000 metri). No, par korakov pod vrhom vzamem telefon, naštimam Golico in spet sem bil glavni na vasi. Občutki fenomenalni, čeprav sem bil kar malo zadihan, vodič pa kakšno minuto ali dve prisopiha za mano. Sledil je obvezen fotošuting in Gokyo Ri si res zasluži naziv najlepše razgledne točke v Himalaji. Z Gokyo Ri sva videla skoraj vse iste vrhove kakor iz Kala Patthar-ja (saj je bil le-ta pred nama). Sonček naju je lepo grel, zato se nama ni nikamor mudilo, vas Dole bo že počakala. Na vrhu sva bila sigurno kakšno uro, potem pa je sledil povratek do jezera. Kakšen lep razgled na jezero! Zadaj se je skrivalo še eno Gokyo jezero, ki ga bova kasneje tudi videla, ko bova šla proti Dole.

Sledil je hiter povratek do najinega lodga, naročil sem vročo limono, malo počil in zamenjal SD kartico (do danes se je nabralo več kot 2200 slik). Po čaju sem hitro vrgel spalko v nahrtbnik in bil sem že pripravljen! Pot je bila na začetku bolj kot ne ravna in že po 15ih minutah zagledava drugo Gokyo jezero. Ker sva imela dober tempo, se nisva nekaj ustavljala, ampak samo gasa naprej mimo vseh pohodnikov. Pot je bila kar prašna (še dobro, da nimamo tega v SLO), obdana s kamni. Čez nekaj časa sva prišla do tretjega Gokyo jezera, nekakšna mlakuža (obdanega z možiclji). Tukaj se sploh nisva ustavljala, saj je bila naslednja postaja Macherma (4470 m), ki je bil oddaljen 3 ure. No, po tretjem jezeru se je začela zame najlepša in poleg tega najbolj dolgočasna pot treka. Zakaj najlepša? Prišla sva do konca ledenika in zato se je voda iztekala v eno hudo sotesko/dolino. Midva sicer nisva hodila ob vodi, ampak je bila pot speljana nad to dolino, zato je bil odličen razgled! Sedaj pa pridemo do dolgočasne poti. Problem je bil, da si že eno uro vnaprej vedel, kje boš hodil, saj je bila pot speljana ob robu hriba. A nič zato, treba je bilo priti do Dole.

Ko se je ledenik končal, sva se spustila za kar nekaj metrov, nato manjši vzpon in že sva bila v Machermi (40 min od zadnjega Gokyo jezera in 110 min od Lodga v Gokyo). Vodič je predlagal, da se ustaviva v naslednji vasi (oddaljena eno uro), a sem bil tako lačen, da sem zavrnil predlog. No, tako sva se ustavila v Fanga View Point Lodge (no, mogoče bi bilo boljše, če bi ga poslušal). Skratka, v Lodgu so bili Japonci, skupina sedmih (povprečna starost 70 let) in vodič. Nekaj časa me gledajo, nato pa vprašajo, koliko časa sva potrebovala od Gokya. Odgovorim, da manj kot dve uri, zato me vsi začudeno gledajo, ena Japonka neki po njihovo govori in kaže na mišice. Potem me vprašajo, od kod prihajam. No, od sedmih so bili že trije na Bledu (no, sej je bilo že pol Japonske tukaj). Tista Japonka me še vedno lepo gleda, me mogoče osvaja? Kakšna čast! Če me že mlade ne osvajajo, me pa potem starejše. No, še dobro, da sva pobegnila z vodičem, še preden se je gospa začela slačit (malo heca!).

Jedel sem špagete s paradižnikovo omako in sirom. Še dobro, da sem bil lačen, ker to je bil prvi kraj, kjer nisem dobro jedel in zato sem skoraj polovico pustil (ubistvu hrana tudi malo ni bila okusna). Pot je bila še dolga, zato nisva smela zavlačevati, če sva želela dobiti kakšno prazno sobo v Dole.

Pot naprej je bila ista kakor do te vasi. Veliko dol, malo po ravnem in malo gor. Na levi strani brega sva gledala še eno pot do Gokya, bolj strma in bolj zapuščena (samo 2 lodga na dolžini 10 km). Meni je bila pot zelo zanimiva, mogoče jo pa naslednjič probam. Ljudi med potjo nisva nekaj srečevala, zato je bilo vodiča strah, da so že vsi v Dole. Zato pojačava tempo (itak je bil teren večinoma na dol), vmes vidiva posamezne lodge, ki pa so bili prazni. Po več kot dveh urah pa zagledava vas Dole (4200 m). Mi je kar odleglo, saj me nogi nista čisto ubogali (že kar pošteno zmatran), sledil je spust (10 min) in že sva bila v vasi. Vas je bila kar prazna (zdaj ali so vsi v lodgih ali pa nikjer nobenega ni). Zagledava prvi lodge, River Side Lodge in greva probat srečo, ali je kaj prostora. Počakam pred vrati in čez dve minuti je že zunaj: »Gasper, they have a room!«. In spet sem dobil svojo sobo! In tako bom spet lahko brez problemov spal. Samo malo me skrbi, da bosta soseda preveč naglas seksala, ker so stene spet tanke in se vse sliši. No, po drugi strani mi je bilo pa vseeno (jutri sem že v Namche Bazar-ju!), če si dasta duška. Ko sem odložil nahrbtnik, je sledilo umivanje z robčki. Zadnje umivanje je bilo namreč v Namche (8 dni nazaj), z robčki pa v Gorak Shep (3 dni nazaj). Cunje že pošteno smrdijo, saj jih zaradi mraza ne morem oprati. No, rajši ne povem, koliko časa imam že isto dolgo majico in kratko čez. No, to je pač življenje treka, pa če se kdo zgraža, ali ne. Za primer, vodič ima isto majico in hlače že enajsti dan. Je pa odlično, ko sva skupaj, saj se mene sploh ne voha v primerjavi z njim. Gremo k bolj čistim stvarem, večerji.

Sploh več ne vem, kaj naj jem, saj sem naveličan že vse njihove hrane, a po tehtnem premisleku sem izbral pečen riž z zelenjavo (riž je bil na treku na mojem krožniku že 12ič v enajstih dneh!). Večerjo sem naročil za ob šestih, še prej pa ingverjev čaj (16x pri obroku in ne vem kolikokrat še za zraven). Ko sem čakal na večerjo, sem vmes reševal sudoku in zraven spoznal še enega Nemca, ki je predlagal eno igro. Ko mi je razlagal navodila, so bila tako kompleksna, da ob svoji utrujenosti nisem mogel tako močno razmišljati, zato sem se rajši držal kar sudokuja. Večerja bila odlična! Sicer ne vem, a so danes večje porcije, ali meni ne paše več tako veliko pojesti. Po večerji me vodič preseneti še z olupljenim sadjem, ki pa ga je sedaj zmanjkalo. Po večerji se odpravim počasi spat, no, zmanjkalo me je že pred sedmo. Res je bil naporen dan, prehodila sva največ kilometrov na treku. Jutri pa v Namche (Jan naju že čaka, upam) in upam, da nama rata v štirih urah!

Počutje: Odlično, ampak zmatran ko hudič!

Podatki:

Razdalja: 17,25 km
Čas: 5:37:06 ur
Skupni vzpon: 763 m
Skupni spust: 1447 m
Najvišja višina: 5356 m
Najnižja višina: 4072 m

Hrana:

Zajtrk: Tibentantski kruh z medom + limonin čaj (640 Rs)
Kosilo: Špageti s sirom in paradižnikom + ingverjev čaj z medom in limono (730 Rs)
Večerja: Pečen riž z zelenjavo + ingverjev čaj z medom (680 Rs)
Skupaj stroški: 2050 Rs ($17,8)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 30th’

28. novembra, 2018/0 Comments/by themountainfreak

Himalaja 2018

Dzongla – Gokyo Lakes (4700 m) via Cho La Pass

29.10.

Noč je bila kratka, saj so, kot kaže, Izraelci formirali kvintet. Od petih so štirje smrčali. Eden je bil, kot kaže, pevec, saj je celo noč (dobesedno!) jamral in se sam s sabo pogovarjal. Drugi je bil basist, saj je bilo njegovo smrčanje zelo globoko. Tretji, ravno obratno, kot bi na piščal igral. Četrti? No, on je pa samo smrčal, lahko bi rekli, da na trobento. In teli štirje kerlci se, kot kaže, pripravljajo na koncert, saj je bilo opaziti malo fušanja in se še niso čisto ujeli. No, ampak zjutraj sem se zbudil dokaj svež… Aja… Ne… To je bilo zaradi vlage! Dosti heca. No, nekako sem se zbudil spočit in to je glavno, saj me danes čaka 3,5 ur vzpona čez Cho-La pass (5420m) in potem še isti čas dol.

Za zajtrk sem vzel tibentantski kruh z medom, saj me malo še grlo boli in bo sigurno pomagal. Po zajtrku hitro spakiral in potem gasa grizt v breg. Že takoj od lodga je bil strm hrib (sem si mislil: »Zakaj mi je tega treba ob 6:30?«), a se je po 200 m pot položila in imela sva tempo nosačev (2 nosača pred nama). Jutro je bilo zelo mrzlo in ko sva prišla do ravnine, se je začelo malo kazati sonce in postajalo je topleje. Ravnine je bilo približno 20 min, potem pa se je začel klanec. Pogledam gor in vodič pokaže na desno. Od tukaj mi sploh ni bilo jasno, kako bova prišla tam čez, saj so bile same skale. No, klanec se je začel vedno bolj postavljati pokonci in tudi drugi pohodniki so bili vedno bližje nama. Jaz sem se počutil super, zato je bil tempo kar hud, še hitrejši od nosačev (no, saj sem nosil polovico njihovega bremena, logično potem). Vodič je začel zaostajati (spet vidim, da se slabo počuti), jaz pa zaradi odličnega počutja še bolj pritisnil na »plin«. Potem vzamem telefon, dam Drum&Bass glasbo na zvočnik in začnem prehitevati večje skupine ljudi, vodič pa z vsakim korakom bolj zadaj. Potem sem šel mimo dveh Angležev in njihovega vodiča, ženska je bila navdušena nad izborom glasbe, saj je bila odlična motivacija in pravi ritem. Malo višje od njih se ustavim in oni se tudi ustavijo. Me gleda njihov vodič malo čudno, vpraša me, kje imam vodiča. Mu pokažem na Binayo, 30 m nižje… Začudeno me pogleda in pripomni: »od kdaj turist hodi toliko pred vodičem?« Zmigam z glavo in on se nasmeji. Skupaj počakamo Binaya, se ona dva neki pogovarjata in se njihov vodič nekaj smeji. Sicer ne vem, kaj mu je rekel, a zgledalo je, kot da se dela norca iz njega. Pride Binaya do mene in mi reče, da od sedaj naprej bo on spredaj in sva nadaljevala. No, njegov tempo je bil neprimerno počasnejši in na vsake par korakov sva se mogla ustavljati (spet ga je čisto zdelalo). Potem prideva do tistega dela, za katerega sem prej mislil, da je neprehoden. Ubistvu pa je v steno narejena razpoka in tako smo nekako zlezli skozi. Ko je bila ta razpoka mimo, sva se ustavila in malo poslikala. Naredil sem stojo, mislil sem, da je samo še 50m do vrha prelaza. A me je vodič kar hitro popravil, da naju čaka še kar nekaj poti, vmes je še en ledenik. Mislil sem si, da bo to en majhen ledenik, no po desetih minutah vzpenjanja sem ga zagledal. Mogoče ni tako majhen! Razmišljam kako bova prišla čez, saj derez nisva imela. Pa hitro vidim, da jih v bistvu 80% ljudi nima … No, to bo še zanimivo! Ko prideva do ledu, si mislim: »Let’s start with the party!« Moram rečt, da je bilo zelo zanimivo iti čez, saj so bile nekatere površine čisto gladke, drugače pa je bilo večino ledenika nazobčanega in tako je bilo kar super hodit čez, a si še vedno moral pazit. Proti nama so hodili nosači, vsi minimalno dva nahrtbika na sebi, vsi brez derez (kje je inšpekcija varstva pri delu?). Po ledeniku sva hodila 10-15 min in nato naju je čakala samo še ena stena, visoka 30 m. IN SEM NA VRHU CHO-LA PASS-a (5420m)! Gor sva malo počila, pojedla edino hrano, ki sva jo imela s sabo (jabolko), saj sem bimed oreščkov imel samo še eno vrečko in sem želel prihraniti za Gokyo Ri. To jabolko je bila tudi edina hrana do Thaknag-a (4700 m), kar je današnji cilj.

Zdaj naju je čakalo 200 m spusta po zoprnem melišču (čist drugačen kot pri nas), zato se previdno spustiva, vmes mi parkrat zdrsne, a brez poškodb. Končno prideva do doline (vmes srečava še enega gorskega tekača napravljenega v Salomon oblačila), sledil je krajši vzpon in potem spet malo dol. Tukaj sem bil že pošteno brez energije, saj sem bil zelo lačen (vodič pa tudi) in zato sva se ustavila, da malo počijeva. Pred nama je bil še en vzpon na en hrib (5200 m) in potem samo še na dol do Thanag-a. Komi se primajeva do vrha, spet počijeva in zdaj sledi samo še spust, čista uživancija. Videl pa sem tudi, da je na tej strani prelaza več zelenja, več rek, pa čeprav gre za isto nadmorsko višino kot na drugi strani, kjer je vse pusto. No, midva se spuščava, trebuh mi že pošteno kruli in po 20 min končno prideva do vasi. No, šef agencije mi je pred trekom rekel, da bo ta tura trajala 8-9 ur, vodič včeraj 7 ur. No, midva sva to danes opravila v 4 h in 7 min! Norca! Če prištejem še vse pavze, pa malo pod 5 ur, še vedno top!

V vasi zavijeva v prvi lodge, naročim pečen riž s sirom. Kakšna porcija! Prvič se mi je zgodilo, da nisem mogel vsega pojesti, čeprav sem bil sestradan! Ura je bila 12:20, ko pride vodič do mene in mi reče, da sva za danes zaključila. Za Gokyo sva malo prepozna – saj verjetno ne bo proste sobe. No, malo sem bil žalosten, saj sem mislil, da bom danes jedel pico in Coca Colo, pa bo, kot kaže, treba počakati na jutri. Vodič gre v kuhinjo in pride čez 5 min nazaj, da ni proste sobe in da greva v Gokyo. Malo mi je bilo čudno, saj je prej rekel, da sva prepozna + bilo je še veliko drugih lodgev v vasi. No, nekaj se sekiral nisem, saj je to pomenilo, da bom le dobil pico. Po tabli sva imela 2 uri hoje, no, to bova itak prej. Hitro se napakirava in začneva hodit. Pridruži se nama še en tip, a po 100 m obupa, saj je bil tempo spet hud (to je bila že kar hitra hoja). Tak tempo je vodič držal deset minut, nato pa se je umiril in sva šla malo počasneje. Kar naenkrat prideva do »kanjona«. Stari, to ni bil kanjon, ampak ledenik!

No, tako velikega ledenika še nisem videl, sicer ni bil prekrit z ledom, ampak s kamenjem in skalami. Noro! Bil je tako dolg, da sploh nisi videl ne začetka in ne konca. Vodič mi je povedal, da je to Ngozumpa ledenik. Dolg je 36 km in je najdaljši v Nepalu. Ko gledam ta ledenik, mi reče vodič: »Tukaj dol greva.« Kje za hudiča? Ne vidim poti … Spustila sva se zelo strmo po melišču in tako sva prišla »v ledenik«. Potem zagledam pot, ena gre levo … Vidim drugo pot, ki gre desno. Vprašam vodiča, kako ve, kam? No, on mi prizna, da nima pojma, kje je treba it. Da samo sledi potkam, saj so te poti vsako leto drugače speljane. No, pa sva šla malo levo, malo desno, malo gor in dol. Kasneje se pot izgubi, saj so se začele skale, tako da sva spet malo vijugala. Ljudi itak ni bilo, tako da sva bila prepuščena sama sebi, najbolj važno je, da hodiva proti drugi strani. No, končno pride en nosač proti nama in vodiču pove za pot, tako da sva se potem držala tiste »poti«. Med potjo sva videla manjša jezera, reke. Zanimivo mi je bilo tudi videti ves ta led, ki je bil skrit pod kamenjem in ko je le-ta padal v jezera. Prideva skoraj že na drugo stran, čaka naju samo še izhod iz ledenika, ki je bil spet hud vzpon. Že pošteno zmatran, prideva na vrh ledenika. Malo počijeva in čakal naju je še en vzpon, nato pa samo še spust do Gokyo lakes. Po parih minutah vzpona zagledam Gokyo jezero! Vau! Kakšna barva! Kot bi bil nekje v Dolomitih, edina razlika je nadmorska višina (4750 m). Prva stvar, ki me je zanimala, je bila ta, če se lahko plava notri. Itak, da ne! Še znak sem kasneje videl, saj je ta voda za njih sveta (samo ne vem, zakaj potem cunje perejo v jezeru). Bila pa je še ena tragedija, v kateri so trije otroci utonili, dveh nikoli niso našli. Ko se nagledava, pa gas dol do vasi, poiskat sobo.

V prvem lodgu ni sobe, tudi v drugem in tretjem ne. Malo že živčna, kje bova spala. Potem mi reče vodič, da naj počakam in bo on šel naokoli vprašat. Pride čez 5 min nazaj, ves rdeč. Ga vprašam, kaj je narobe. Rekel je, da je dobil sobo, ampak da stane 800R (povprečno so sobe po 400R). No, meni se ni zdelo drago, kar pa ne velja za vodiča. A druge opcije ni bilo, zato sem dobil sobo in še sam bom spal! Lahko se bom končno naspal! Sva pa danes naredila v enem dnevu turo, ki je bila planirana za 2 dni. Danes je 29.10, s takim tempom smo čez tri dni že v Kathmandu-ju, kar je veliko prezgodaj. Treba bo malo tempo upočasniti … No, tema za drugič…

Spal bom v Gokyo Lake Side view lodge. Dobim sobo, se hitro razpakiram in odidem v jedilnico, na začudenje samo trije ljudje (par iz Anglije in Avstrijka). Hitro zapademo v debato, slišim da so imeli višinsko in da so zato pred Gokyo Ri obrnili. No, po debati odprem jedilnik. Hitro mi je bilo jasno, zakaj ni ljudi. Tudi cene hrane so oderuške, a meni je bilo vseeno, saj mi je vodič obljubil pico in Coca Colo. Pokličem vodiča, mu rečem za to kombinacijo (stalo je 1180R – 11$) in mi nič ni upal reči, ker sem mu že včeraj povedal, kaj bom jedel v Gokyo – pa nej stane, kar hoče. Končno dobim pico. To je pica? To je pica za 6e?! Joj, kam gre svet! Še omleta je večja kot tale pica. Pojem pico s štirimi ugrizi. Ampak Coca Cola je pa pasala! Sicer se nisem čisto nič najedel, ampak sej bom kmalu šel spat. Sem se pa spravil reševati sudoku. In da se pohvalim, rabil sem 45 min za lahkega! Ja, višina dela svoje (slab izgovor). Okrog 19h sem se pobral v sobo in spat, saj me zjutraj že ob 6h čaka zajtrk, ob 6:30 štartava proti Gokyo Ri (5357 m) in nato dol do Goya, potem pa še trek do Dole (4200m).

Drugače pa komaj čakam Namche Bazar, saj sem že pošteno utrujen in bi se prilegel kakšen dan počitka!

Podatki:

Razdalja: 14,17 km
Čas: 5:43:25 ur
Skupni vzpon: 899m
Skupni spust: 961 m
Najvišja višina: 5420 m
Najnižja višina: 4708 m

Hrana:

Zajtrk: Tibentanski kruh z medom + vroča limona (710 Rs)
Kosilo: Pečen riž s sirom + ingverjev čaj (720 Rs)
Večerja: Vegi pica + Coca Cola (1180 Rs)
Skupaj stroški: 2610 Rs ($22,7)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 29th’

27. novembra, 2018/0 Comments/by themountainfreak

Himalaja 2018

Kala Patthar – Dzongla (4830 m)

28.10.

Zjutraj bi moral vstat ob 04:30, če bi želel videti vzhod, a sem prvi dan v Kathmanduju naredil eno napako. Namesto, da bi uro premaknil lepo na Nepalski časovni pas, sem pustil slovenskega, samo čas sem ročno spremenil. Ker pri nas zadnjo nedeljo v novembru uro premikamo, mi je telefon avtomatično uro premaknil nazaj. No, v Nepalu pa ure ne premikajo. Meni pa nič jasno, zakaj Janu zvoni ura ob 4h zjutraj (v resnici pa je bila ura že 5), saj ima odhod šele ob 05:30. Ko sem ga vprašal, mi reče, da je ura že 5. Fak! Njemu pa ni bilo jasno, zakaj jaz ne ustanem! No, takoj sem se spomnil, kje sem ga pihnil pri uri. Hitro sem se napravil in pripravil na odhod in šel. Na Kala Patthar sem šel sam, saj je vodič rekel, da se preslabo počuti in ne gre z mano, Jan pa je vzel nosača za EBC. Pridem ven in vidim, da nisem prvi (že kar nekaj ljudi zunaj), sonce je del Everesta že malo osvetlil, tako da mi je bilo jasno, da bom zamudil vzhod, a sem vseeno šel.

Na začetku je malo po ravnem, nato ornk klanec in potem se spet malo položi.Takrat sem lahko vsaj malo zadihal. Počutil sem se odlično, čeprav nisem imel zajtrka! Potem pa še drugi klanec, ki se je vlekel do vrha. Postal sem neznosno žejen, zato sem dal dol rokavice, da sem lahko odprl termovko (za danes sem si vzel vročo vodo, saj sem vedel, da bo mraz). Mraz je zelo pritiskal (kasneje sem izvedel, da je bilo ob 4:30 -22 stopinj), tako da mi je filter zmrznil, zato sem pil direktno vodo (kar bo, pač bo). Ker sem že lepo čutil višino, sem delal 25 korakov, 10s počitka. Na ene 5400 mi postane slabo, zato sem se malo ustavil. Everest je bil mogoče malo bolj osvetljen, zato sem vedel, da sončnega vzhoda itak ni! Še dobro, da sem zaspal! Ker bi zmrzoval gor! Lepo počasi sem nadaljeval, srečaval ljudi, ki so se že vračali. Zadnji metri so se res vlekli, saj že veliko nižje ves čas vidiš vrh. Pridem na vrh! Grem na kolena, potočim solzico ali dve. Kakšen občutek! Neverjetno! To je ubistvu smisel celega heštega tojtaužitek! SEM NA 5545 METRIH!!! Neverjetnooo! No, slabost je na vrhu popustila, naredim par fotk, spoznam nekega angleža in tako sva se izmenjala pri fotografiranju. Ravno sem se želel odpraviti dol, pa je čez goro posijalo sonce! Kako norooooo! Ta toplina! Kako je pasalo! Aaaaaa! Itak sem mogel naredit še par slik, potem pa sem se hitro spustil (gor 90 min, dol 30 min), saj nisem želel, da bi me Jan že čakal iz EBC-ja. Ko sem štartal dol, mi je spet postalo slabo. Problem je bil, ker nisem zjutraj nič jedel, na vrhu sem pojedel par Bimed oreščkov. Pridem dol do hotela, zagledam Jana, kako pije čaj. Nič mi ni bilo jasno in ga vprašam. Odgovori mi, da sta z nosačem prišla samo en kilometer, potem pa obrnila, saj ni zmogel več naprej (ker je ratal tako zmatran, zaspan). To so zelo slabe novice! Jaz sem hitro naročil palačinke z medom, saj mi drugo ni sedlo in hitro pojedel, da smo lahko štartali nazaj proti Lobuche.

Jan je zgledal zelo slabo, brez energije. Zato smo se po eni uri hoje usedli dol in pogovorili. Vodič je Janu rekel, da je čisto brezveze da nadaljuje, saj ne bo nikamor prišel. Zato je predlagal, da se Jan vrne v Namche Bazar, jaz pa grem proti Gokyo lakes. A zdaj je nastal problem, kdo bo šel s kom. Zato mi je vodič dal na izbiro. Vzamem njega, on nese moj velik nahrbtnik in jaz njegovega (je bil lažji kot moj). Nosač pa gre z Janom in nese moj mali nahrbtnik + vse od Jana. Druga možnost je bila, da jaz uzamem nosača, on mi nese velik nahrbtnik, Jan pa z vodičem dol do Namche. A tu je bil trik, nosač namreč ne zna angleško in tudi ni vešč v organizaciji, zato bi si mogel vso bivanje in hrano zrihtati sam. No, imel sem čas za premislek do Lobuche, saj bi se od tam naprej potem ločili. Potem sem razmišljal in prišel do zaključka, da bom izbral vodiča (ker je bilo zaradi organizacije lažje), ampak nahrbtnik nese vsak svoj! Prišel sem na idejo, da bi za te 4 dni lahko nafilal svoj Deuter mali ruzak in bi tako lažje nosil, velikega pa bi nosač nesel v Namche. Zato sem noter dal spalko, 2 majici in 2x gate + puhovka = 4 dni robe). Vzel sem še nekaj zdravil (za vsak slučaj) in Jan mi je dal oba svoja powerbanka. To je ubistvu bilo več ali manj vse. Nahrbtnik je kar naenkrat postal zelo težek (kasneje v Namcheju sva ga tehtala = skoraj 12 kg je imel), a druge možnosti ni bilo, saj se mi z organizacijo ni dalo ukvarjati, sploh zato, ker je toliko gužve in je lažje, če imaš vodiča, ki ga v lodgih poznajo. Ko sem vse spakiral, sem pustil nosaču svoj na pol prazen velik nahrbtnik. Z Janom sva se poslovila in ona dva sta štartala proti Periche, prespala in naslednji dan Namche Bazar, kjer me bi tudi počakal. Midva z vodičem pa sva šla jest, saj je bila do Dzhongle še dolga pot. Malo mi je bilo še slabo, zato nisem imel nekaj apetita, še najbolj mi je pasal riž z zelenjavo, a sem ga zaradi slabega apetita več kot pol pustil. Bil sem tudi tako zmatran, da nisem slikal obroka (kar je bilo tudi edinkrat). Po kosilu me je tudi začelo boleti grlo (vedno sem dihal skozi usta, bil je močan veter zadnje tri dni, mraz pritiskal – sicer sem imel podkapo, a ni nekaj preveč pomagalo). Po kosilu sva krenila na pot proti vasi Dzongla (4380 m), ki naj bi trajala okrog tri ure. Najprej sva se spustila proti Periche, samo do table za Cho-la pass, kjer smo se začeli spet vzpenjati in videla spet Ama Dablam v vsej svoji mogočnosti. No, kmalu sva se priključila vodičevemu kolegu in njegovim petim starim Izraelcem. No, saj se videvamo že cel trek, zelo radi komplicirajo in ukazujejo. Nekaj časa smo hodili skupaj, brez besed, potem pa mi je vodič rekel, naj hodim spredaj in sem tempo pojačal, da sva se jih znebila. Pot je bila naprej (kot že navajen) gor in dol, vmes na levi pokazal jezer, ki ga pa nisva šla pogledati bližje, saj bi se mogla spustiti za 200 m višine. Čez nekaj deset minut zagledava vas Dzongla, a je bila pot nekaj metrov dol in potem spet en dokaj zahteven vzpon do vasi. Vmes sva tudi slišala drona, a samo za pet minut, nato pa je utihnil (ne vem, kaj se je zgodilo, ampak vem, da so droni prepovedani v Himalaji). Ko sva prišla v vas, sva poiskala Sherpa maison, kjer naj bi bila soba rezervirana že zjutraj. Poudarjam, naj bi bila! A tam šok! Ni prazne sobe! No, do naslednje vasi ne moreva, ker je vmes še Cho-la pass (5420 m) in nama pot uzame 7 ur (ura je bila takrat že 16h), nazaj pa tudi ne greva! No, vodič mi reče, naj počakam tukaj, da bo probal poiskat prazno sobo v vasi. Po pol ure pride do mene z rešitvijo. Me vzame s sabo, greva po stopnicah gor in tam zagledam pet jeznih Izraelcev. Ne me jebat! Skupaj bomo spali! V eni sobi! No, ubistvu meni vseeno, sicer sem pol ure pred vasjo vodiču rekel, da se bom pa danes lahko končno sam naspal v sobi… No, to so bile samo mokre sanje… Izraelci so se na polno pritoževali, ponujali denar, da bi dobili sobo po dva. Njihovemu vodiču je bilo počasi dosti in jim je rekel, da denar ne more vsega kupit! Ali bodo notri spali, ali pa gredo nazaj v Lobuche. No, pa še en šok, pobrali so nam deke in vzglavnike in to je še dodatno razburilo Izralece. Na koncu so se morali sprijazniti in mi je eden celo ponudil roko, se predstavil. Po pravici ga sploh nisem poslušal, saj sem bil že mislimi pri jutrišnjem Cho-la passu. Ostali so se še nekaj razburjali, jaz sem vzel powerbank in se odpravil v jedilnico na toplo, naj se oni kregajo v njihovem jeziku. No priznam, malo mi je bilo čudno brez Jana, a se bo treba navadit. Lepo se usedem na stol, slušalke v ušesa, dam mix Best Drum&bass 2014 in si naročim ingverjev čaj. Smrdim po švicu na polno, a se mi jebe za cel svet. Glavno, da imam čaj, musko in pisalo, da lahko zlijem te besede na papir. Seveda bi se lahko stuširal, a z mrzlo vodo se ne mislim ukvarjati. Bom že zdržal do Namche-ja. Tako večer lepo mine v samoti.

Moram rečt, res zanimiv dan! Od tega, da sem skoraj bruhal na poti do Kala Patthar-ja, do tega da sem danes osvojil 5545 m… Da me je Jan zapustil za par dni in še teli Izraelci. Edini šok, ki ga lahko danes doživim, je to da zmanjka hrane. No, ne bom klical hudiča! Malo čez 17h pride vodič, kaj bi jedel. Težka odločitev. Saj sem se riža, špagetov, nudlov že prenajedel… Je pa danes že sedmi dan brez mesa. Kako se počutim? Najraje bi zmazal en dvojni (2x180g mesa) ČIZ BURGER z ogromno OMAKE (da bi teklo vse skupaj po tleh že) in SIROM (ki bi bil tako masten, da …. No, ne vem… Pač masten!). Zraven en Monster, ohlajen na 6 stopinj! Aja, pa POMFRIJA ne smem pozabiti! S KEČAPOM! No, na koncu sem jedel špagete z paradižnikom in sirom…

Sva se pa z vodičem zmenila, da ko prideva v Gokyo, zategnem eno pico in Coca Colo. To mi je bila edina motivacija trenutno, a to bi prišlo v poštev šele čez dva dni. No, večerja je prišla, apetit se mi je povrnil, slabo mi ni bilo več in pripravljen sem bil na nove izzive. Ob sedmih sem bil že čisto brez energije, zato sem šel kar spat.

Podatki:

Razdalja: 16,07 km
Čas: 6:02:46 ur
Skupni vzpon: 711 m
Skupni spust: 1024 m
Najvišja višina: 5611 m
Najnižja višina: 4779 m

Hrana:

Zajtrk: Palačinke z medom + vroča limona (550 Rs)
Kosilo: Zelenjavni riž + ingverjev čaj z medom in limono (890 Rs)
Večerja: Špageti s sirom in paradižnikom + ingverjev čaj z medom in limono (880 Rs)
Skupaj stroški: 2320 Rs ($20,1)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 28th’

26. novembra, 2018/0 Comments/by themountainfreak

Himalaja 2018

Everest Base Camp (5364 m)

Lobuche – Gorak Shep – EBC (5364 m)

27.10.

Noč je bila zelo mrzla, oblečen ko medved, a me je vseeno zeblo v noge. Spal sem zelo slabo, kot kaže, se čuti občutek višine, saj smo na 4910 m. Zjutraj, ko sem se zbudil, me je malo bolela glava, a mislim, da je to posledica mraza. Bomo videli, kako bo naprej. Tablete ne bom vzel, imam pa jih pripravljene za vsak primer, če bo kriza. Zajtrk je bil naročen ob 6:30, a sva ga zamudila, saj je Jana zelo bolela glava in sva malo še poležala. Za zajtrk sem jedel Tibentanski kruh z marmelado, ampak je bolj pasal čaj, oziroma vroča limona. A veš, kdaj si res visoko? Ko greš v počep na veliko potrebo na štrbunk wc, pa se tako matraš, da nabiješ 150 pulza, še preden kaj ven pride (preizkušeno!). No dosti heca. Aja, moram povedati tudi, da sva bila v sobi 102 (no, nič se ni zgodilo!). Skratka, štart je bil ob 7:45, ubistvu samo 15 min kasneje, kot je bilo planirano. Štartali smo izpred mrzlega hotela in tako prečkali zaledenele potoke in pot se je začela vzpenjati.

Po približno 20ih minutah smo šli mimo Italijanske piramide (včasih so tam raziskovali višino Everesta in klimatske spremembe), danes pa je tam hotel. Hotela sicer nismo videli, saj je bil skrit za hribom, a čez nekaj minut smo prečkali 5000 m. Kakšen hud občutek! Mene je glava nehala boleti! Jana pa že malo zmanjkuje, zato sem se ponudil, da mu nesem vsaj eno litrsko plastenko vode (vsak gram šteje). No, takoj sem začutil še ta kilogram, ampak sem si vbil v glavo, da je boljše, da jaz malo bolj trpim, kot pa da zaradi Jana obrnemo. No, med vzpenjanjem breme ni pojenjalo, je pa zato tempo. Zato sem vzel še termovko od Jana in jo vrgel v svoj nahrbtnik. Nato pa je nastopil še večji klanec. FAK! Kakšen pritisk v glavi! Teža je bila sedaj 2kg večja! Na vrhu klanca se ustavim, zlijem vase pol litra vode, pol litra še Janu vsilim in tako je postalo vsaj malo lažje, vsaj zame. Jan je še vedno imel glavobole, zato sva ga z vodičem na vsake 300m počakala, nato pa smo prišli do Khumbu ledenika. Kakšen mogočen ledenik! In tako nas je spremljal eno uro, vmes smo ga tudi prečkali parkrat (v tem delu je bil brez ledu, samo kamenje). No, končno zagledamo Gorak shep (5190 m) in zadaj Kala Patthar.

Spustimo se dol, poiščemo lodge Yeti resort in tam naročimo kosilo. Naročil sem makarone s sirom in jajcem. Tam smo se tudi pogovorili. Jan ni izgledal dobro, zato je bil pogovor nujen! Jan je predlagal, da grem jaz danes na Kala Patthar sam in potem greva jutri skupaj na EBC. Edini problem je ta, da je Kala Patthar 200m višji kot EBC, pot je sicer krajša, vzpon neprimerljiv. Malo sem se ustrašil, da bi naredil preveč višincev danes in da bi se mi potem jutri to poznalo (saj me je že nahrbtnik zelo utrudil), ko imamo zelo dolgo pot in ubistvu sploh nisem aklimatiziran na 5000m. Tako sem zavrnil ta predlog in se zmenili, da greva z nosačem danes na EBC, vodič in Jan pa počakata v Gorak. Jutri gre Jan z nosačem na EBC, jaz pa z vodičem na Kala Patthar in se potem dobimo v Gorak. Mislim, da je to še najboljša rešitev, da se Jan danes spočije, jaz pa se aklimatiziram na EBC. No, pet minut po pisanju prejšnjega stavka, pa pride vodič z novo idejo. Jaz in vodič danes EBC, jutri vodič in Jan EBC (tudi vodič se ni počutil dobro), nosač pa z mano na Kala Patthar.

No, z vodičem sva štartala, najprej je pot vodila čez »peščeno plažo«, po par sto metrih pa se začne zabava. Pred sabo zagledam klanec- o, šit! Ja nič, gremo gasa čez, nato se spustimo in spet v klanec. Ker sva bila malo zadihana, sva se ustavila in naredila par fotk. Ko sva slikala, je zraven prišla ena simpatična gospodična, izmenjala sva si par besed in gasa naprej. Zdaj so prišle na vrsto skale, tako da sva malo skakala med skalami, a nič resnega, vmes prehitiva kar nekaj ljudi (gužva je bila nepopisna). Potem pa čez kakšno uro zagledava veliko skupino ljudi malo nižje, tam je bil Everest Base camp. Pogledam gor in vidim, kako se Everest skriva za ledenikom. Tukaj sva se začela spuščati dol, približno 30m višine, pot se položi, zavije in že vidim Base Camp. Noro! Ubistvu se Everesta sploh ne vidi, šotorov ni. Zakaj potem noro? Zato, ker se tukaj začnejo odprave na Everest, tukaj se vse začne! In že si predstavljam, kako bi vse to zgledalo! No skratka, najprej sem se preoblekel v Alpinino majico, ker sem obljubil stojo, in sem jo tudi naredil! Pa mi je tudi uspela! Ubistvu mogoče malo težje narediti kot pri nas, a je šlo. Naredim še par slik z zastavo in že sva drvela nazaj, saj je močno pihalo in je bilo mraz. Oh, sedaj pa ta klanec, kjer sva prej imela dol! Ni druge, kot da se zaženem gor. Pridem ves zasopihan gor, počijeva in pogledam vodiča. Ne zgleda dobro, nekaj maje z glavo, da je kao vse ok. Ja valda ni, sej te vidim! Potem grem jaz naprej, pogledam nazaj in vidim kako zaostaja. Ga počakam. Mi reče, da ima probleme! Višinska… Fak! Kaj zdej? Ja nič, greva naprej. Začne pljuvat kri, mi reče, da ima nek problem z zobom, a nadaljujeva. Spet en klanec! Na vrhu klanca se ustaviva, mi bruha! Še meni rata slabo! Čez dve minuti še enkrat bruha. Zdaj pa konec heca! Se ustaviva za deset minut, mi zaspi na skali v sede. Ga končno zbudim, štartava naprej. Vedno bolj ga zmanjkuje, mene pa že malo skrbi. Končno prideva do najinega hotela! No, tudi meni je ratalo malo slabo (ne prenesem bruhanja) in me je malo glava bolela, ampak ni neke panike. Skočim v sobo, vidim Jana, kako me presenečeno gleda. Midva sva namreč prišla v treh urah tja in nazaj (drugače je označena pot tri ure samo v eno smer). Takoj sem popil en ingverjev čaj z medom (250R). Potem je prišel še vodič in naročila sva še večerjo. No, vodič je malo boljše zgledal. Danes sem si zanalšč izbral junk food. Saj me je zelo prepihalo, mraz zdelal, sonce pripekalo. In to so bili dobri razlogi za pico (ne zato, ker niso imeli nič drugega za jest, saj je hrana tukaj v Himalaji povsod fenomenalna!). Ker je bilo v jedilnici za 3 stopinje topleje kot v sobi, sva do večerje kar tukaj počakala. Ker sva bila kar lačna in so naju sosedje dražili z pokovko, sva jo tudi midva naročila in zelo je pasala! Za najino mizo so sedeli še 4je Angleži, valda nisva mogla bit tako nesramna in vse za sebe zadržati, pa smo šerali. No, ubistvu po resnici povedano, tudi nisva imela druge možnosti, saj so si že privoščili, še preden sva lahko ponudila … Po drugi strani so pa oni imeli velik vrč čaja, ki pa ga niso ponudili nama. Škrtuhi! A se mi ni dalo kregat, tako da je kokic hitro zmanjkalo. Po večerji sva bila še do 18:30 v jedilnici, nato pa je bilo treba spakirat in spat. Imel sem namreč namen jutri ujeti sončni vzhod na Kala Patthar-ju. Če si nor, si pač nor! Plus tega je vodič od teh Angležev rekel, da se vidi nor vzhod! Pa pejmo!