Oh! Vsega lepega je enkrat konec! Tako se tudi najin dopust  v Dolomitih zaključuje! Za zadnji dan sva se odločila eno lažjo turo. Že v soboto sva gledala slap Cascate di Fanes, a zaradi slabega vremena nisva šla. Zato je bil plan danes! Zjutraj se nama ni pretirano mudilo, vstala sva malo pred osmo, lepo skuhala čaj, pojedla zajtrk in začela pospravljati. Do devetih sva se zrihtala, plačala 112 € (9€ na osebo + 7€ za avto in šotor) s takso. Malo je bila gneča pred blagajno, zato sva 20 min čakala. Plačava in že drviva ven iz Cortine, proti Toblach-u.

Nekaj kilometrov stran od Cortine zagledava na levo parkirišče. Nekako taktizirava kje parkirati, da bo avto kasneje v senci. Se hitro zrihtava, pogledava table in začneva s pohodom. Sicer je na poti ferata, ampak sva precenila po slikah, da ni tako zahtevna, da bi rabila samovarovalni komplet. Tako vzameva samo čeladi. Po tablah sodeč piše 4 ure pa pol, no upam da bova hitrejša! No sledi spust po lepi potki, prideva do mostu, kjer prečiva reko Rio di Fanes. Tam se pasejo tudi krave, a se ne pustijo motiti. Nadaljujeva po makadamu, kjer prideva spet do mostu. Še čez ta most in začneva se malo vzpenjati. Prideva do klopce, zagledava da se ena družina par metrov stran pa spušča po ferati (via Ferrata Giovanni Barbara). No tudi midva se odpraviva tja. Kar nekaj spusta ob zajli, ampak nama ne predstavlja problemov. Kar naenkrat pa zagledava slap. Vaaaaaau! Koliko vode! Voda prši na vse strani… Še par metrov spusta, prečkava most neposredno ob slapu, itak naju čisto zalije. Nato se malce uzigneva, kjer srečava en par. Vprašava kje je drugi slap (ja baje sta dva), reče da je eno uro stran čisto v drugo smer.

No Rok malo poslika, jaz pa opazujem 2 pohodnika kako se vzpenjata malo stran od slapu, verjetno je tam prava pot! Rok poslika, midva nazaj po isti poti do mostu, samo da sva tukaj šla naravnost gor me skale. Še ena kratka “feratica”. Zagledam gospo in jo vprašam kje je drugi slap. Ona mi reče, da je pol ure stran. Se povzpneva po skobah, še malo zajl in kar naenkrat se odpre zgornji slap! Tole je bilo samo 10 min, ne pa pol ure… Kot kaže sva prehitra! Tale slap je še lepši! Pot je speljana v steni pod slapom! Hudddddoooo! Itak naju voda zalije, Roka še malo bolj (bogi :P). Čeprav sva bila čisto mokra, sva še vedno stala spodaj in se slikala. Nato je sledil samo še en kratek vzpon ob zajli in že sva malo višje od tistih klopc, kjer sva se prej spuščala. No nadaljujeva nazaj po poti do avta. Okrog 13h štartava proti domu, ob 16:10 sva že v Lescah na pici, nato pa domov! Najboljši zaključek dopusta!

Galerija:

Danes budilka že ob 0540, ker je bil plan po eni izmed najtežjih ferat – Cesare Piazetta na Piz Boe (3152m). Spakiral sem že včeraj, zato da se nisem danes lovil z opremo. Nahrbtnik je bil kar težak, saj sem poleg osnovne opreme imel še dodatne gojzarje, cepin in dereze. Sva mislila da bo nad tri tisoč metrov ful snega in zato sva rajši vzela s sabo. Danes bom testiral Alpina Breeze R MID lahke pohodne čevlje. No da se vrnem na zajtrk… Jedla sva salamo, kruh in pa obvezno čaj. Okrog sedmih sva potem štartala proti prelazu Pordoi (2239 m), pred Canazei-jem. Do tja je vožnje malo več kot eno uro in vmes me je kar zmanjkalo. No končno parkirava pred gondolo, a jo ne bova uporabila. Kar lepo peš!

Najina pot se je začela na 2239m. Sprva so bile stopnice, a so bile tako čudno postavljeno, da sva kar hodila zraven. Po 40 min sva prišla do razpotja, naravnost vodi normalna pot proti sedlu in koči (Rifugio Forcella Pordoi), midva pa sva zavila desno v neoznačeno pot. Še dobro da so bili možici, tako da sva jim lepo sledila. Vmes sva prečkala tudi par snežišč. Pot do vstopa v ferato se kar vleče, saj kar nekaj časa hodiš bolj kot ne po ravnem…

Končno zagledava ljudi v steni, našla sva vstop! Pred nama so bili še štirje Angleži in ena Angležinja. Počakala sva jih, da so šli naprej. Pri Angležinji se je zataknilo, saj ni upala naprej in je tako obrnila. Zraven je bil eden vodič, tako da jo je navezal, ampak sta rekla da pojdiva midva naprej. Tako da je Rok šel prvi. Najprej naju je čakala zajla speljana naravnost gor ene 15 m, brez kakršnih koli klinov in poličk za noge. Potem problem je bil tudi, ker je bila stena mokra od stopljenega snega. No Rok premaga prvih par metrov, zelo mu drsi in potem sledi prečka. Ker je že dosti energije porabil samo ob vstopu v ferato, ga začnejo boleti roke. Znak, da se odneha! Zato sestopi dol. Malo sva precenila vse skupaj… Saj sva imela zelo pretežka nahrbtnika! Zato prepustiva Angležinji prostor. Vodič jo naveze, potegne gor do prečke. Se matra ona ene 15 min na prečki. Ne gre! Res so težke razmere, zato sestopi. V tem času prideta še dva pohodnika do stene. Se zapodi prvi in ima spet hitro probleme. Treba se je opreti čisto na roke, saj ni stopa. Za njim gre še drugi in prehiti prvega. Jaz ves čas gledam in si želim iti poizkusiti. Se zmeniva z Rokom, da naj gre on po normalni gor na Piz Boe (3152 m), jaz pa probam ferato. Vedel pa sem, da če želim s tem težkim nahrbtnikom premagat začetni vzpon, ga moram čim hitreje, dokler imam še moč.

Začetek ferrate je zelo zahteven! Slikal: Rok Eržen

Zato se zapodim, pridem hitro na prečko… Nisem vedel kam stopiti, zato se primem zajle in se samo potegnem čez… Roke se mi že malo tresejo, ker pečejo… Sledi obrat v desno in še ena prečka! Fak! OK, hitro mimo. Kar fejst zadihan in tudi roke so me že malo bolj bolele. Preklinjam nahrbtnik!

Pred prečko! Slikal: Rok Eržen

Nato sledi še nekaj prečk, pa spet naravnost gor. Skratka, čista jeba! Roke že zelo bolijo, začne delovati adrenalin… Dobim moč… Se potegnem gor.. Nadaljujem… Čez kakšnih 20 min  že sem pri mostu. Roke so se mi še vedno tresle, saj so porabile kar veliko moči, počival pa nisem pretirano. Pravijo, da do mostu je zelo zahtevno, potem je lažja. My ass! Spet naravnost gor na poličko! Roke že pošteno bolijo, a adrenalin seka in tako najdem moč, da se potegnem gor. Dohitim prvega Italijana, počijeva in nadaljujeva skupaj. Takoj po polički pa kamin. Fak! Kako je ozko! Nihče ni povedal da je tako ozko! Ni šans da mi uspe z nahrbtnikom! Že Italijan je imel probleme z malim. Ga prosim, če mi lahko preprime nahrbtnik, ker drugače ne bom zlezel skozi. Ga prime in ga kar malo ukrivi.. Preklinja… Kaj imaš ti notri! Mu povem in potegne nahrbtnik na naslednjo poličko. Se splazim skozi… No težavnost ni popustila! Spet malo naravnost gor, kakšna prečka… Pridem spet do ene večje poličke… Tam pozdravim punco in ona neki v slovenščini. Ooo Sabina! Kje se srečamo! Jo vprašam kje gre pot in mi pokaže na steno, naravnost gor. Kaj še ni konec?! Roke me že tako bolijo, sedaj pa še to! Se vzignem čez tisto steno kakor hitro lahko… Sledi še nekaj lažjih prečk, vmes tudi ni zajle (ampak jo ne rabiš), na okrog 3000 m pridem ven iz ferate (vstop je bil 2640m). Italijan malo pred mano. Sledi samo še lep vzpon do Piz Boe. Noge so bile super, zato sem kar malo pospešil in na vrh prišel v 3 urah pa 30 min, kakor je tudi označeno. Vmes sem itak imel malo pavz in čas hitro teče. Uff kako je super! Top! Sem na 3152 m! Tole je moj tretji tritisočak v Evropi.

Vrh s kočo in anteno (slikano z dronom)

Je prijetno toplo. Želim naročit en radler, iščem denarnico, a je ne najdem! Ma ne mi rečt da sm jo nekje izgubil! Mogoče je v avtu. Odmislim ta problem, pristavim za čaj. gledam kako teli Azijci hodijo lepo v salonarjih gor na vrh, saj jih gondola pripelje skoraj do 3000 m! Jaz pa čelado na glavi pa samovarovalni komplet! Ampak ja, če je že gondola postavljena, potem naj jo uporablja tisti, ki so želi. Če pač želiš vrh v Dolomitih z manj gneče, si izbereš kakšnega s težjim dostopom =) Napišem SMS Roku, da sem na vrhu. Signal nekaj nagaja, zato spakiram in se odločim da grem proti dolini, se bova že srečala. Rok odpiše! Čez pol ure sem pri tebi! Ok, počakam. Rok pride, poslikava, vmes pride še Sabina s svojo družbo, malo po klepetamo in se po kakšni uri na vrhu odpraviva dol po normalni poti.

Uspelo nama je! Pa čeprav s težkim nahrbtnikom!

Naprej sva se spuščala po skali, nato je sledil snežišče, pa spet malo skala in eno veliko snežišče. Opreme nisva potrebovala. Prideva do sedla, kjer je koča (Rifugio Forcella Pordoi). Naravnost dol proti dolini spet sneg, a gre brez opreme. Kakšno uro in pol od sedla do prelaza Pordoi porabiva. Kasneje je pot kopna. V avtu zagledam denarnico. Too! Se usedeva v avto in se odpeljeva proti kampu. Spet ena ura vožnje. V kampu takoj pod tuš, Rok skuha juho in pa narediva si makarone spet! Sva želela neki spečt, pa so bile vse trgovine zaprte! Jooj kakšen delovnik imajo to! No hitro spakirava za jutri, pojeva, nazdraviva in počasi spat! Pa lahko noč!

*Komentar: Ferrata Cesare Piazzetta je izjemno zahtevna. Na treh mestih greš navpično gor. Ferrata je označena kot ena izmed najtežjih v Dolomitih, če ne celo najtežja. Vstop je katastrofa! Slab oprijem, brez kakšne opore za noge, samo zajla in že tukaj porabiš veliko energije. Plus tega je bil najin nahrbtnik zelo pretežak, ampak, ker ljudje ne napišejo razmere, potem pač ne veš kašno bo. Na srečo zimske opreme nisva potrebovala, sva jo pa imela s seboj. Priporočam lahek nahrbtnik z veliko tekočine. Plus tega, če ti že prvih par metrov naravnost stena dela težava, potem rajši odnehaj, saj je še velika pot pred tabo. No ko se bo ves sneg stopil in ne bo tekel po steni, potem bo začetek ferrate malo lažji.

Skratka, previdno!

** Testiranje Alpina Breeze R MID komentar: Sicer nisem nek hud obiskovalec ferat, ampak moja izkušnja s temi čevlji je bila top! Na gladki, mokri steni mi je drselo minimalno, mimo prečk letel ko gams, po lestvah brez problema in po snegu mi ni drselo! Skratka top čevelj! Čeprav so srednje visoki, mi je gleženj dobro skupaj držalo in tako sem bil res lahko odlično oprt na čevlje. Kapo dol Alpina!

Alpina Breeze R Mid

Poglej si še video:

…Infinity (neskončna) ferrata!