Dan, ki sem ga nestrpno čakal. Lani po Grossglocknerju je padla ideja, da osvojimo še drugi najvišji vrh Evrope – Mont Blanc (4810 m). Letos nam jo je zagodla koronca, zato smo bili kar malo živčni ali bo šlo čez ali ne. Ampak je! Rezervacija v koči potrjena!

Jože je rekel, da nas pelje… Matjaž sestavi ekipo… Jaz pa nesem štrik… Fer ane? Tokrat gresta z nami glavna akterja, Jože in pa Matjaž »d prfoks«. Na letošnjem Grossu sta bila zelo pogrešana. Prav tako bosta manjkala še 2 Matjaža od lanskega Grossa… Škoda! Je pa tukaj skoraj ista ekipa iz letošnjega Grossa… Edino Anje ni.

Se pravi letošnja ekipa se glasi: Jože, Matjaž Č., Matjaž M., Gašper V., Jernej, Nermin, Tomaž in moja malenkost. Poleg Mont Blanca sta bili v igri še dve hudi odpravi… Eno je odnesla korona… Druga pa verjetno časovno ne bo šla čez… Pa drugo leto… Za 2021 je tudi en mesec že rezerviran za eno odpravo. Bomo pa videli kaj in kako… Skratka… Letošnje priprave v hribih so bile podrejene tisti odpravi, ki je odpadla… Zato so sem pozimi doživljal v gorah čisto vse razmere… Od orkanskega vetra, do sneženja, megle, sonca in plazov. Da ne pozabim gaženja na kar nekaj vrhov. Kondicija je… Sedaj pa da vidimo kako se bo telo odzvalo na tako višino. Še vedno je spomin na Himalajo 2018, kjer mi je višina zelo prijala.

V nedeljo, 19.7.2020, me ob 22h v Ljubljani poberejo s kombijem. Že takoj me Matjaž preseneti s tortilijo (ki jo je naredila njegova draga, Klara). Moram rečt, da je bila odlična! Pa zraven je celi ekipi naredila muffine… Za prste obliznit.? Zapeljemo se v Italijo in od tam proti Chamonix (FRA). Pot je dolga več kot 700 km in v ponedeljek ob 6h prispemo na izhodišče (La Fayet). Ker je potrebno varčevati z energijo, se ob 0720 vkrcamo na zobato železnico in se odpeljemo do Le Nid d`Aigile (2372 m). Od tam pa se začne party hoja! Nahrbtniki niso bili lahki (moj 20 kg), saj smo imeli s sabo kar nekaj hrane. Jaz sem vzel malo večjo zalogo – energijske ploščice Flapjack in pa energijski geli 4Energy – nikoli ne veš, kdaj ti pridejo prav Naslednja postaja je bila koča Tete Rouse (3167 m). Po lepo vidni stezici se počasi vzpenjamo, dan je res lep! Temperatura narašča in kar hitro se začnemo slačiti. Tempo je bil lep pohodniški. Pri koči ena pavza, saj se je bilo potrebno nafilati z energijo. Tudi helikopter vidimo, ki pristane samo par metrov od nas. Ker je sonce na tej višini kar močan, se hitro namažem z Eucerin Sun Oil Control Dry Touch – ziher je ziher! Po pavzi nadaljujemo proti našemu današnjemu cilju – koče Gouter (3835 m). Najprej čez ledenik Tete Rouse, ki je bolj položen… Potem pa zagrizli v strmino. Najbolj nas je skrbelo prečenje ozebnika Grand Couloir, saj tam ponavadi pada kamenje in jih je tudi že nekaj umrlo… To je bil za prvi dan najtežji del. Kar malo sem bil živčen… Slišali smo kako so padali kamni, ampak smo varno prišli čez. Po ozebniku pa spet huda strmina… Za pomoč so jeklenice in skobe, čeprav ene jeklenice so tam samo zato, da dobro zgleda (beri pritrjene zelo slabo). Dosežemo staro kočo Gouter, ki je sedaj služi kot neko zavetišče. Malo naprej pa je nova koča Gouter (3835 m). Bravo vsem! Počutje je fenomenalno! Sonce nažiga. Smo na višini (oz malo višje) Grossglocknerja. Hitro v kočo, na recepcijo… Dobimo ležišče. Cena ležišč je 60€ (+ 0,80€ taksa).

Ura pa še sploh ni 15h. Cel dan še pred nami za »čilirat«. Gledamo vremensko napoved… Danes bo sonce, jutri pa naj bi bilo do 8h uredu, potem pa pridejo oblaki in nevihte. Gremo danes gor na sončni zahod? Nekako ni bilo veliko kandidatov. Zato se odločimo za jutrišnji sončni vzhod. Ampak najprej bo treba malo počiti. Nekateri že malo čutijo učinek višine, najbolj Tomaž. Jaz zaenkrat čutim samo zadihanost (110 pulza v sedečem položaju). Najboljše, da gremo malo počiti oz. kar spat. Že cel dan sem lačen, zato na skoraj na vsaki 2 uri nekam pojem. Ob 18h se uležem in zaspim… Ob 2050 budilka… Sončni zahod je ob 2115 (kasneje kot pri nas). Hočem se oblečt, ampak se mi zadrga pri strani na hlačah noče zapreti… To pomeni, da imam na eni hlačnici po skoraj celi dolžini zadrgo odpeto… Tako ne morem jutri na vrh! Joži mi priskoči na pomoč… Ne gre… Malo mi postaja vroče… Sedaj me bo ena zadrga ustavila pred vrhom?! Aaaa! Po 15ih minutah uspe! Kar odleglo mi je… Hitro pograbim fotoaparat in Gopro… Počakam sončni zahod… Noro! Bolano! Kakšen hud filing! Hočem posneti nekaj z GoPro… Ne dela… Le zakaj? Baterijo sem pozabil v sobi k sem jo polnil… Bravo Gašper! Višina se že malo igra z osredotočenostjo… Dobro… Bodo pa z fotoaparatom lepše fotke. Po sončnem zahodu si skuham še ene makarone in ob 2230 padem v posteljo… Nekaj mi začne vibrirati na uri… Budilka! Ura pa 2350! Aaaaaaaaaaaa… Le zakaj?! Pa tako je udobno tukaj! Ja nič… Treba ujet sončni vzhod…

Na vrhu Mont Blanca (4810 m)

Okrog 0030 (21.7.2020) štart. Gledamo dol Chamonix, vse te luči… Gledamo gor… Jasna noč… Damo se v dve navezi: Matjaž, Matjaž, Jernej in jaz… Druga naveza Joži, Nermin, Tomaž in Gašper. Vodenje prepustim Matjažu, ima več izkušenj z prilagajanjem tempa na tej višini. Od Gouterja pa potem do vrha skoraj celo pot hodiš po ledeniku, ki pa ima nekaj razpok, zato se držimo kar gazi.. Počasi se približujemo višini 4000 m. V Evropi na taki višini še nisem bil, prav poseben občutek. Z vsakim pridobljenim metrom pa je bolj gosta megla… Vreme se je pokvarilo! Pridemo na vrh Dome do Gouter (4304 m)… No razgleda še vedno ni bilo… Matjaž bruha… Fak! Ne no! Kaj sedaj? Nadaljujemo? Matjaž se odloči, da gre z nami do bivaka. Počutje pri meni je bilo tukaj že malo slabše… V zadnjem delu glave me je malo bolelo… Od višine in tudi od vetra, ki je pihal v nas.V sebi sem preklinjal… Le zakaj mi je tega treba? Mrzlo je bilo… Prekleto mrzlo! Od Doma se malo spustimo na sedlo in potem spet prižge strmina! Kmalu zagledamo bivak Vallot (4362 m). Gremo se notri pogreti! No… Bivak ni ravno topel… Notri pa so spali trije. Mi premraženi se stisnemo, nekaj pojemo. Matjaž se še vedno počuti slabo… Odloči se, da nas počaka pri bivaku. Težka, ampak zelo pogumna odločitev! Pustiti svoj velik cilj zaradi zdravja… No… Marsikomu manjka ta hrabrost… Škoda, ampak podpiram odločitev. Marsikdo gre z glavo skozi zid… Priznam, tudi jaz sem že o tem razmišljal… Saj nekako nisem imel volje… Vreme se je ornk pokvarilo… Ampak… Takrat nisem vedel kakšna je pot od bivaka do vrha… Sedaj, ko vem… Hja… Bi se znalo zgoditi, da ne bi nadaljeval… Skratka… Malo manj kot 500 m vzpona nas čaka… V dolžini 2 km. To bo šlo… Kaj pa je to 500 metrov?! Naša naveza je izgubila enega člana… Drugi Matjaž prevzame vodenje, jaz za njim… Zadnji Jernej.

Prtegnemo gor… Ooo… Pa se je začelo. Pulz narašča… Težke noge… Glava boli… Zob me začne boleti… Kaj bo še?! Na 4500 metrov pa mi postane slabo… Bom bruhal? Matjaž, 2 min pavze! Globok vdih… Kaj naredit? Mogoče ni pametna ideja… Ampak… Bom vzel gel… Če bom bruhal… Je vseeno če še gel ven vržem… Prtegnem gel… Nadaljujemo… Gel prime… Neha mi biti slabo… Pozabim na zob… Glava me še vedno boli… Kletvice letijo… Strmina ne popušča… 2 kilometra?! A si nor, da bo tak klanec celo pot?! 20 korakov… 10 sekund počivamo… Nekaj navez nas prehiti… Katero tudi mi… Veter ne pojenja… Poleg strmine, bojevanje sam s sabo… Glava je hudič… Naj nadaljujem ali naj obrnem? Gora nas je*e v glavo… Ziherca! Nekaj ima proti nam, zato je nad nas poslala oblake in pa podaljšala strmino v neskončno… Sredinca pokažem gori… Ne boš me… Zarad mene, če je strmina dolga še 10 km… Toliko časa bom grizel v breg, da bo zmanjkalo strmine… Res… Višina lahko vpliva nate na nerazumevajoče načine… ?Potem se mi pa prikaže angel… Ubistvu dva angela! Dva modela že sestopata… Ustavim ju… Vprašam koliko je še do vrha? Itak se videlo ni nič zaradi megle in pa noči. Majstr reče 20 min… Nekaj malega strmine, potem pa po ravnem do vrha… Tooo! Če sedaj pomislim… Je bila to tista motivacija, ki sem jo rabil!? No to ne pomeni, da smo tekli proti vrhu… Ampak je bilo lažje… Glavo dol in sam vzdiguj te noge! Vzdiguj sem ti rekel! Po grebenu Bosses dohitimo naveze, ki so nas prej prehitevale… Toj ta slovenska trma! Glava boli… Osredotočen samo na tist vrh… Spomnim se vse letošnje vzpone v slabih razmerah… Za to sem se pripravljal! Matjaž lepo vijuga med navezami… Zelo lep tempo! Druge naše naveze pa ne vidimo več… Le kje so? Gledam na uro… Še 70 metrov vzpona… Srce zaigra… 60… 50… 40…30… Kar naenkrat se skoraj zaletimo v skupino navez… Opaaa! Vrh! Toooo! Mont Blanc! Gledam na uro… 4815 metrov! To more bit to! Razgled je bil pozabljen… Bolečina je bila pozabljena. Bravo Matjaž in Jernej! Padem na tla… Gora je popustila… Prva zmaga je moja!? Na vrhu -8°C z vetrom 50 km/h… Občutek je -19°C… Dam grelce v rokavice… Ura je malo čez 6. Z eno ornk pavzo pri bivaku smo rabili malo več kot 5 ur… Neto hoje pa malo več kot 4 ure. Ni slabo… Ampak glavno, da nam je uspelo! Kakšnih 20 min kasneje pride še druga naveza. Nermina je baje kar ornk zvijalo, zato so morali upočasniti… Ampak… Prišla je cela naveza na vrh! Res bravo! Spet smo pocufali sceno! Sedaj pa sledi še spust.⬇

Ta’mld Matjaž spet prvi. Navezi isti… Začnemo se spuščati… Na trenutke se malo razjasni… Ampak ne preveč in ne tako, da bi se mi ljubilo fotkat. Previdno se spuščamo… Se ustavimo pri bivaku Vallot. Notri kar lepo smrdi… Ampak… Je pa topleje kot zunaj. Matjaža ni več, kot kaže je že sestopil proti koči. Nekaj na hitro pojemo… Čist zmrzjeni… Led se začne topiti… Nastane kar lepa mlaka… No… Notri nas je bilo kar nekaj. Sledi še spust proti koči. Najprej malo spusta, potem spet v klanec in spust do koče. Gor smo hodili cikcak… Dol pa z Matjažem prtegneva kar naravnost dol (po enih stopinjah) in tako kar lepo sekava pot. V eni uri doseževa kočo Gouter. Na toplo in spet nekaj za pod zob… Res… Ta dva dneva sem noro lačen! Še zadnje zaloge hrane pojem. No zagledava Matjaža, ki je že pripravljen na odhod. Ura je 10. Zmenimo se, da štart ob 11h. Škoda res za Matjaža… Ampak… Se še vrnemo! In če takrat ne bo lepega vremena… Pridemo še enkrat!

Ekipa Mont Blanc 2020 (jaz, Matjaž, Gašper, Tomaž, Jernej, Matjaž, Nermin in Jože)

Ok… Pavza… En hiter fotošuting v majicah, ki nam jih je stiskalo podjetje PODOBA, najlepša hvala! Sedaj pa čas za spust… V dolini ni megle, zato smo komaj čakali, da pridemo spet na sonce. Po poti pristopa gasa dol. Mimo jeklenic do kuloarja smrti. Ravno, ko je prečkal Matjaž kuloar, pa mu iz nahrbtnika pade štrik… In se pokotali par metrov nižje… Fak! Kaj sedaj?! Vsako sekundo lahko prileti kakšen kamen… Matjaž nadaljuje naprej… Sedaj pa je naloga Jožija, da gre iskat štrik. No na koncu ga je šel iskat Gašper in varno prečil… Čez dve minuti pa BAM! Bam! Bam! Iz kje leti?! Iz kuloarja! Na srečo ni bilo nobenega tam… Ena naveza je bila ravno pred vstopom v prečenje… Še sreča! Tole se ne bi dobro končalo! Meni je kar srce zaigralo… Res smo imeli vsi srečo. Pogledamo na uro 13:10… Baje gre en tramvaj 14:20 iz Aigila! Seveda ne bomo čakali na tistega naslednjega 15:20… In prtegnemo dol… Bili smo na nadmorski višini 3000 metrov… Še malo manj kot 700 spusta… 70 min časa… Gasa! In uspe nam! 14:12 smo pri tramvaju… Ampak tramvaja nikjer… Matjaž gre prašat na recepcijo… Dobimo listke, kjer piše kdaj smo na vrsti… 16:30?! Kaj pa prej? Eden je odšel 14:00… Naslednjega so odpovedali… Potem pa sta še ob 16h in 16:30… Toj pa to za danes! Ker Gašperja in Tomaža še ni bilo dol, smo se zmenili, da gre nas 6 ob 16h… Onedva pa naj gresta ob 16:30… No majstr za šalterjem nas nekako spravi notri za ob 16h… Ampak samo 6! Več res ne gre… Dobro… Pa pol ure prej… Že tako moramo čakati malo manj kot dve uri… No ob 15:55 pride tramvaj… Kakšna gneča! Komaj se notri nabašemo… Kar nekaj ljudi stoji… Čas vožnje je bil 1 uro in 15 min. Ob 18h smo vsi ready za odhod na pico v sosednjo mesto. Mesto, kjer smo jedli se ne spomnim… Se pa spomnim, da je bila pica odlična! Cena pice 12,30€ + 0,5l točenega piva 7,5€. Cene pijač so kar zasoljene… Ampak je pa pasal!

Ob 20h pa štart proti domu. Okrog 4h zjutraj (22.7.2020) me odložijo v Ljubljani, kjer me pride iskat Maja. Maja je šla kasneje na šiht, jaz pa skočil še na Šmarno goro… Da vidim kako se pozna aklimatizacija… No zadihan nisem bil pretirano… Noge pa so bile zmatrane… Logično!

Skratka ena odlična tura! Spet hvala Matjažu za povabilo, Jožiju (edini, ki je že bil gor) da nas usmerjal. Matjažu »profesorju« da mi je prinesel Mg tablete. Jerneju, da je zrihtal majice. Gašperju in Tomažu pa da sta namesto mene nosila štrik… Nerminu pa hvala za rundo v Piceriji! Lajf je lep! S tem se je naša tura končala. Občutki so fenomenalni. Sem se pa spomnil en lep »quote« ko mi je začela glava nagajati: »Don‘t stop when you‘re tired, stop when you‘re done!« – Johnny Sins

Bi se pa rad zahvalil tudi vsem, ki mi pomagajo pri mojih gorskih užitkih: