Someone once asked me:”Why do you always insist on taking the hard road?” I replied:”Why do you assume I see two roads?”
Blog napisan po poti spomina in tovarištva.
Klic Roka:«Ajga Gašper živjo, a bi ti šel na Grossa? Štart jutri zvečer?« Priznam, nogi sta se malo zatresli. Vabila ne zavržeš, sploh takega ne. Še malo bolj sta se mi nogi zatresli k je omenil čez Stüdlgrat. Pff. Situacija napeta! Ok. Skala 100 krat boljša kot pri nas v Martuljški skupini. Že da je oprijem fiksen, je super. Ja nič. Probejmo. Tura za glavo in telo. Ekipa je bila majhna, a sladka: Rok, Ingrid, Maja in moja malenkost.
Okrog 23h me poberejo in se peljemo proti Kalsu. Tri ure in še malo vožnje, prometa kar nekaj. Parkiramo gor na parkirišču pri Lucknerhaus (1920m). Sedaj gremo pa lahko spat, no štart je ob 0330. Ni veliko spanja, a itak ne morem zaspati. Adrenalin je začel že sekat ven. Za zagovor diplome nisem bil tako nestrpen. Hudič tole. Dihaj, dihaj. Ura zvoni, treba preoblečt in gasa. Rok lepo pritisne tempo in če je bil prej mraz, je sedaj kar toplo ratalo. Punci zadaj lepo sledita. Pol urice in smo že pri prvi koči Lucknerhutte (2241 m) in potem gasa brez pavze naprej. Breg ne popušča, druščina pa tudi ne. Kaj niste nič zmatrani al kaj?! No s parkirišča do naslednje koče Studl-Hütte (2802m) v eni uri in pol. No tukaj na srečo malo pavza, da lahko zadiham! Skratka malo relaksacije, gledamo kako iz koče že drvijo proti Grossu. Uff, če nočemo v gnečo padt, bomo mogli počasi štartati. Nadaljujemo proti ledeniku Teischnitz-Kees. Tukaj se je potrebno preobuti, dati dereze gor in cepin v roke. Upamo samo, da ne bo razpok in jih tudi ni bilo, vsaj vidnih ne. Lepo nadaljujemo proti ledeniku, kjer pridemo do začetka plezalnega dela Stüdlgrat (3200 m). Tukaj spet težke gojzarje dam dol, obujem Alpino Lino. Čevelj, ki ima odličen oprijem in mi je že velikokrat z oprijemom olajšal vzpone. Razdelimo se v dve navezi, za pomoč puncam. Jaz grem prvi, za mano Maja in potem še Rok in Ingrid. Oba z Rokom sva imela vsak svojo vrv s seboj, če bo potrebno kaj pomagati, sploh ni problema! Skratka začnem plezati, malo je naklona na začetku (I–II.), ampak je oprimkov dosti. Res je dobra kamnina, nimaš kej. Ampak pulz seka, kar nekaj snežnih koncev je med plezanjem. Kar postane malo zoprno, saj je kakšen del malo leden in moraš res gledati kam stopiš. Da bi pa dali dereze gor, je pa absolutno premalo snega. Skratka lepo plezamo, iščem prehode in lepo dohitevamo druge naveze. Kar hitro pridemo iz senčnega dela na sonce. Aaaa kako paše! Plezati moram brez rokavic, kar mi pri nizki temperaturi povzroča kar nekaj sitnosti. Ni še ta siguren občutek skale ob prijemu, ko imam rokavice gor. Bom pa brez, nimaš drugega. Priplezamo do Fruhstuckplatz (3550 m). Na tabli piše, če si do sem porabil več kot 3 ure iz Studlhutte, OBRNI! Pogledam na uro. Uff. Mamo mi lahko še en dolg piknik tukaj, preden bo tri ure. No, ampak sedaj se začne pa resni del. Tisto prej je bilo napeto, ampak za ogrevanje pred tem kar prihaja. Tukaj moraš imeti kar nekaj moči v rokah. Čaka nas Kanzel, ki je najtežji del poti. Tukaj je sama… No ne bom nadaljeval z besedami. Moč in zbranost, drugega ne pride v poštev. Rok prevzame pobudo, spleza, zavaruje, štrik spusti. Obe gresta lepo čez, s kar nekaj truda. Lepoo! No sedaj sem jaz na vrsti. Vrvi ne bom potreboval. Za nami je bilo kar nekaj ljudi in zaradi te gneče so bili nekateri nestrpni. Tudi jaz bi rajše šel hitreje, če ne bi bile pred nami naveze, ki jih nismo mogli prehiteti zaradi terena. Ampak… Začnem plezati. Držim. Roki se malo treseta. Pridem čez na plato in lej ga majstra. Nekdo se je odločil, da bo nekaj prehiteval in je obral svojo pot, še težjo. Bil je za mojim hrbtom in ga res nisem videl, ko je začel. No… Videl sem ga pa ko sem se skobacal na plato in majstr se začne umikati ker je bil zraven mene na desni, jaz pa ne morem nikamor drugam it… Placa za dva pa tukaj ni. Kakšna kletvica v mislih, ampak bomo preživeli. No plata je mimo! Super! Čuti se že lepo utrujenost in tudi že malo lakota. Ampak potrebno je zdržati do konca, adrenalin lepo dela. Še nekaj lepih detajlov, tudi kakšna jeklenica se vidi do vrha. Ekipa lepo sodeluje, zato je vse lažje! Še nekaj korakov in križ je pred nami! Grossglockner (3798 m)! Toooo! Sicer gužva gor nenormalna, pa to je hujše kot na Triglavu (no sej je tudi manj prostora gor). Objem, petka in veselje! Pa tudi solze, ampak solze sreče! Saj glava ne more sprocesirati kaj se je pravkar zgodilo, kam smo stopili!
Foto 1: Ekipa na vrhu
No na vrhu se ne zadržujemo predolgo, saj je ljudi res ogromno. Spet se preobujemo, saj bo treba dati dereze gor. Spust po normalki. Kar kmalu štart. Kakšna gneča! Noro! Pred KleinGrossu čakamo pri miru vsaj 20 min. Ne moremo prehiteti, folk ne upa ne dol in ne gor. Zadaj pa taka kolona da joj! Eni se derejo na druge, živčnost. No. Mi se pa malo sončimo, ko čakamo. Končno se malo sprosti, zato lahko napademo. Jeklenica je sicer malo utrgana, ampak gre lepo gor, pridemo na greben in nadaljujemo proti sedlu. Snega vmes kar za nekaj časa zmanjka. Še gor hodi ogromno ljudi, zato se pač čaka. No iz sedla pa cepin spet v roke, saj se se v grapi spet začne ornk sneg. Pred nami dva neki štrikata z vrvjo. Čisto lepo se da brez, saj je sneg dober. Zadnji del poti pa je napeljana ladijska vrv in nam potem še bolj olajša pot. Stene je konec! Aaaaa! Petkaaaa! Toj to! Zborbal do konca! Sledi samo še spust do koči Erherzog-Johann hutte (3451 m). Tam spet ena pavza in da malo cukra popijemo. Sonce lepo žge, zato je super! Ampak danes bo treba domov, zato ni druge kot da odrinemo. Smo se malo polenili, ampak v dolino je treba! Spustimo se po zavarovani plezalni poti do ledenika in od tam proti Studlhutte. Sledi še mučen spust do avta, ko celo pot gledaš parkirišče, ti si pa še predaleč stran! No končno nam uspe in zagledamo avto. Toooop!
Sploh ne vem kaj naj dodam, kot NORO! Veličastna tura, ki sploh ni bila planu, zato je še toliko lepša! Vzpon je tehnično kar zahteven in napet, saj je alpinistični vzpon (UIAA III-IV), zato moraš biti res suveren v plezanju oz. v najboljšem primeru vzameš gorskega vodnika. Družba je bila res top! Bravo Maji in Ingrid za tako suvereno plezanje! Kapo dol! Roku pa hvala za povabilo, za plezanje ga pa ni treba hvalit, ker je itak top! 3000 m je preseženih, sedaj pa na…
Results happen over time, not overnight. Work hard, stay consistent and be patient!
http://www.freak.si/wp-content/uploads/2021/10/IMG_20210925_075739-1-1.jpg7201270themountainfreakhttp://www.freak.si/wp-content/uploads/2019/06/themountainfreak.pngthemountainfreak2021-10-04 18:18:592021-10-07 14:38:52Grossglockner (3798 m) via Stüdlgrat (III-IV)
Danes na vrsti tura potovanja! Nekako sem Roka prepričal, da valda ne bova osvojila samo enega 4tisočaka… Podiralci hribov imamo pravilo – vsaj dva vrhova ture! Če ne nisi pravi hribolazec.? Že včeraj sva dobila informacijo, da prva gondola (za smučarje in alpiniste- ok… Pohodnike) pelje že ob 6h… Za ostale pa ob sedmih… Eno uro imava več časa! Odlično! Že en dan prej pripraviva opremo, preveriva če je vse ok.?
Vstaneva ob štirih. Kako je težko! Pogledava v nebo… Nizka oblačnost! Odlično! To bo lepo jutro! Ob 0516 pride avtobus (zastonj s Saastalscard) in naju odpelje do Saas Feja (1800 m). Od tam hitro na gondolo AlpinExpress… Pozabiva kupit karto za vlak do Mittellalin-a (3500 m), zato hitro do šalterja (cena vlakca 45 frankov)… Ob 0600 se usedeva na gondolo, pred nama je bilo ogromno smučarjev in tudi pohodnikov. Z gondole Fellskinn (3000 m) na vlakec do Mittellalin-a. Vlak fura pod zemljo, kar je zanimiv filing. Ob 0625 stopiva z vlaka in takoj ven… Noro! Kakšen razgled! Kakšen sončen vzhod! Pa to je bolano!?
Foto 1: Sončni vzhod
Hitro malo uživat v vzhodu in kakšno fotko. Smučarji se zapodijo v smučino, pohodniki pa v klanec. Ob sedmih pa start proti Allalinhorn-u (4027 m). Pred nama ogromno pohodnikov, kar hitro se naveževa in tudi nekaj navez prehitiva… Rok mi tukaj pusti naprej, ampak višje gor pa gre mladič nazaj… Da nau prehiter tempo!? S počasnim tempom prideva na sedlo (3800 m), kjer zavijeva levo in spet vzpon gor. Vmes dve razpoki, ki jih je treba preskočit (ni panike). Pohodni tempo do vrha, malo pod vrhom en greben, kjer zavijeva levo in prideva do križa. Prideva na Allalinhorn (4027 m). Bravoo! Prvi današnji štiritisočak osvojen! Rok je tukaj že bil, jaz prvič. Za nama kar nekaj ljudi, zato se ne zadržujeva predolgo.
Nekaj fotk, potem pa nazaj po grebenu, dol do sedla Feejoch (3800 m). Vmes srečava tudi pohodnika z dalmatincem… Še kuža gre tako visoko! No s sedla se obrneva proti Feechopf (3888 m). Kar kmalu dava dereze dol, saj naju čaka plezanje. Še vedno sva navezana, čeprav bi bilo boljše po takem terenu se odvezati… Ampak, ker si zaupava… Ostaneva navezana! Samo brez bedarij pa bo vse OK!? Rok gre prvi, jaz za njim… A kmalu me spusti z vajeti… Gašper sam gas!? No hitro se zalomi, saj zmanjka stopinj v grušču… Markacij ni, možicev pa tudi ne… No malo po svoje, višje prideva do možica. Skale niso ravno kompaktne, veliko grušča… Sedaj pa sledi najtežji del, 3 metre navpičnice (III.). Jaz prvi zavijem malo bolj v desno, da si pomagam s poličkami v skali… Prideva gor na Feechopf (3888m). Bolano! Okrog Alphubla se malo zapira, midva pa šajbo!
Foto 2: Pogled s Feechopfa (3888 m)
Sledi še kratko grebenčkanje… Zanimivo je pogledati dol… Odrezano na obe strani… No po grebenu pa prideva na Alphubeljoch 3792 m (sedlo). Tukaj malo daljša pavza. Gledava proti Alphublu po grebenu… Vidiva črn led… Kar pomeni da je zgornji del leden ko pra***a. Rok predlaga, če prečiva Alphubel spodaj in potem zavijeva gor (je bila tudi gaz narejena)… No izbereva lažjo pot, čeprav potihoma sem upal, da bi šel čez un led… Ampak drugič… S sedla se spustiva kar konkretno dol in potem prečiva pod Alphublom. Srečujeva ljudi, ki se že vračajo proti dolini. Na 3800 m mene začne boleti glava… Prtegnem en energijski gel 4Enegry.. No malo je pa pomagal. Na 3900 metrih pa zagrizeva v ornk strmino… Meni se glava zrihta… Roka pa začne basat… Zato tempo umiriva… Pripeka! Teče mi v dolgih rokavih… Spodaj pa dolge gate… Limit, da greva z vrha najkasneje ob 1400 (zadnja gondola dol iz Langfluh-a (2870 m)… Ura pa je zdajle že 1300… Midva pa na 4100 m… Še 106 metrov do vrha! Dejva! Z nekaj truda prideva na vrh – Alphubel (4206 m)! Noro! Gor vroče! Brez oblačka nad nama… Okrog se še vedno nekaj zapira.
Od leve proti desni: Lyskamm (4527 m), Castor (4216 m), Pollux (4092 m), Breithorn (4164 m), Klein Matterhorn (3883 m), Matterhorn (4477 m), Dent d’Herens (4173 m), Mont Blanc (4810 m), Dent Blanche (4357 m) in ostali
Slečem dolgo majico… V kratki majici na 4000 metrih! Hitro se namažem s sončno kremo od Eucerin-a, ker je sonce res močno! Brez očal se sploh ni dalo gledati. Rok se ni hecal, ko je zadnjič rekel, da me pelje na 4000 m v kratkih rokavih!? Čez nekaj minut začne malo pihati, ampak ni take sile, bomo preživeli. Kmalu se nama pridružita še dva, malo debatiramo… Ura 1355… Faaak! Midva morava štartat! Se spomnim, da se morava še slikat s slovensko zastavo… Rok jo išče… Ne najde… Vse iz nahrbtnika ven… Čas teče… Oba že malo živčna… Evo čist spodaj je bila! Hitro eno fotko.
Foto 4: Današnja ekipca
Pospraviva… No ob 1410 štartava… Treba bo malo pohiteti (če ne bova do Saas Feeja mogla iti peš)… Z vrha po isti poti dol, nakar zavijeva levo proti Langfluhu (2869 m)… Tempo je super! Tokrat ga jaz narekujem… Sneg je kar gnil… Zato vmes kar malo posmučava. Roku se odpne dereza… Uff! Še dobro da ni bilo strmo?… Gledam na uro… Na knap bo šlo! Še kar nekaj metrov spusta! Pa pot ni naravnost dol, ampak zavije… Rok zrihta derezo… Potegneva spet v četrto prestavo. Nižje prideva do razpok na ledeniku… Parkrat morava skočiti čez, ampak je gaz lepo sledljiva… Ura se hitro približuje 16h… Ob 1545 stopiva iz ledenika… Zdj pa samo še gasa proti gondoli… Dereze dol… Jaz prtegnem naprej, ker sva si zaslužila eno pivo in se nama je mudilo na zadnjo gondolo ob 1615… Tečem dol.. Kar po vodi… Zaenkrat mi Alpina Eiger čevlji niso premočili, bom videl ali bodo zdržali še potok. Ob 1558 naročim pivo… Sicer je majstr že pospravil pult, ampak ko je zagledal mene kako tečem dol v eni roki dereze, v drugi pa vrv nekako zamotana okrog mene… ?Dobiva dva mala piva (10 frankov)… Jaz hitro vrv dam skupaj… Ob 1605 pride dol še Rok… Hitro spijeva in glih za glih ujameva gondolo, ki naju zapelje na Spielboden (2448 m). Plezalni pas imava oba še kar gor, zato naju vsi čudno gledajo… Jah… Ni se nama ljubilo ga dol dajat. ?Prestopiva in do Saas Feeja z drugo gondolo… Hitro na bus do Saas Grund-a… Potem pa še tisti kilometer po ravnem peš do kampa.
No ena odlična tura je bila zaključena! Gneča na Allalin nepopisna, na Alphubel pa sva bila večino časa sama. Ledenik je v spodnjem delu res lepo napokan, razpoke tudi par deset metrov globoke. Vreme nama je služil.
http://www.freak.si/wp-content/uploads/2020/08/DSC_37999-1-1-scaled.jpg17072560themountainfreakhttp://www.freak.si/wp-content/uploads/2019/06/themountainfreak.pngthemountainfreak2020-08-19 16:21:272020-08-19 16:21:27Allalin (4027 m) in Alphubel (4206 m) - 15.8.2020
Pogovori so stekli 2018, plan dorečen 2019, realiziran 2020. Rok me pokliče, če bi šel z njim v Švico. Kam? Mi pravi, da naj bo to skrivnost… Itak takoj zagrabim! Z Rokom je vedno zanimivo… Pa še sonce mij obljubil in kratke rokave na 4000 metrih! Mislim, da je sedaj malo pod stresom, kako se bo izkazal!?
Pred potovanjem sem malo začinil vse skupaj na družbenih omrežjih… Odziv je bil presenetljiv (v negativno smer), ampak pustimo to za drugič… Tukaj je škoda vrstic za tako pisanje. Sva se pa z Rokom lepo nasmejala pri branju sporočil, ki sem jih dobil. Slovenci smo pač nevoščljiv narod.
Na šihtu rečem za dopust, dobim potrjenega. V četrtek start ob 0100 zjutraj iz Kranja. Čaka naju 700 km dolga pot… Proti Italiji in naprej mimo Milana in v Švico. Ene 150 km pred Milanom se zamenjava, jaz peljem. Malo pred Milanom naju ujame nevihta, zato je bilo potrebno upočasniti… A smo bili na robu nevihte, tako da več kakor dvajset minut ni lilo. Od Milana pa potem gasa proti Simplon pass-u (2005 metrov). Od tam spust do Brig-a, kjer se začne avtocesta v Švici… Ampak nama ni uspelo najti odpre bencinske črpalke, zato se zapeljeva v mesto in tam najdeva. Cena letne (edina vinjeta) je 40 frankov. Ko sva končno dobila vinjeto, pa gasa na avtocesto… No tiste avtoceste je bilo samo še par kilometrov… Skozi predor in avtoceste je konec… Zavijeva proti Saas Grund-u, kjer najdeva kamp Kapellenweg. Zasedeva eno parcelo in opazujeva kako se kamp prazni, saj Švicarji začnejo v ponedeljek s šolo.
No razkomotiva se, nakar pride čez nevihta… Na srečo spet samo par minut, nato pa šajba! Uživava na soncu, kam bi šla? Zraven sva dobila zastonj karto (Saastal card) za vse gondole v bližini, zato hitro narediva plan (no gondole so zastonj, kartica pa stane 3 franke/dan). Da bi se vsaj malo aklimatizirala, predlaga Rok gondolo na Hohsaas (3142 m). Sicer se gor z gondolo zapeljeva, malo po tečem na vrhu, da se zadiham… Ok… Še sem živ!?
Sicer je bilo višje vse oblačno, na čase pa se je malo razjasnilo… Tako da razgled je bil! Za kratek čas sva tudi videla tam najvišjo goro – Dom (4545 m). Ob 1615 je peljala zadnja gondola v dolino. Okrog 1730 nazaj v kampu, malo čiliranja… Rok se ob 20h spomni, da bi skuhal hrenovke… Uf so pasale!? Pol ure kasneje pa je prišla fronta čez te kraje, tako da sva se umaknila v šotor.
Super prvi dan na izi!
Galerija:
Saas-Fee (14.8.2020)
Ponoči je kar lepo deževalo, ampak šotor je zdržal! Proti jutru se je dež umaknil, počasi se je začelo jasniti. Napoved za danes je bila malo bolj obetavna kot včeraj, edino kakšna ploha ni izključena popoldne.
Vrhovi so bili v oblakih, zato se nama zjutraj ni pretirano mudilo. Zmeniva se, da greva proti Saas-Feeju. Gondolo sva imela zastonj, zato se sprehodiva do garažne hiše pod gondolo. Od kampa imava po tablah 50 min hoje, midva prideva v 35 z lepim normalnim tempom. Malo sprehod po Saas-Feeju.. Hitro na gondolo AlpinExpress, kjer vmes prestopiva (Morenia 2550 m) in naju odpelje na Feelskin (3000 m), tam izstopiva in se sprehodiva po ledeniku do Eiggnerjoch (3010 m). Razmišljava ali bi skočila na Allalinhorn (4027m)… Morala bi iti z vlakcom na Mittellalin, ampak 45 frankov za vlakec dajati, zato da bova šla v meglo na 4000 m… Sva preveč Gorenca!? Predlagam, če se do Morenie (2550m) nazaj kar sprehodiva… Malo po snegu, malo po skalah hitro prideva do gondole… Od tam se spustiva nazaj do Saas-Fee… OK… Imava še čas… Greva pogledat ledenik za jutrišnji spust, če ima kaj razpok… Se usedeva na gondolo na Spielboden (2448 m) od tam na Langfluh (2870 m). Zagrizeva v klanec in na vstopu v ledenih Feegletcher srečava dva alpinista, ki sta danes šla najino jutrišnjo turo… Povesta malo informacij in Rok je takoj bolj vesel, saj so dobre novice! Takoj boljše volje… Ura je že skoraj 16h, zato se morava vrniti do gondole (zadnja fura 1615). Peljeva se nazaj do Saas-Fee… Od tam pa peš do kampa.
Ko prideva v kamp, se začne nebo zapirati… Hitro skočiva pod tuš in v trgovino… Zaželela sva si malo roštilja, zato skok v trgovino. Najprej v eno po sir, salamo za jutri… Potem pa še v drugo po meso… Rok počaka zunaj, mene pa pošlje notri… Gledam tisto meso… 230g – 8,80 frankov… Matr je drago! Tukaj bi še jaz vegan postal! ? Vzamem dvoje ražnjiče in en paket svinjine plus vino v tetrapaku (za zalivati)… Cena? 30 frankov!! Faaak! Za 600g mesa 25 €! Bolano! Lahko da je kje drugje v Švici ceneje… Ampak tukaj cenejšega mesa nisva dobila!?
Hitro v kamp nazaj, kjer začne rositi… Hitro se dava pod drevo in Rok začne s pečenjem… Moram rečt, da meso je bilo fenomenalno! Vauu! No po večerji še malo debate, treba spakirat in počasi spat… Jutri je Dan D!
http://www.freak.si/wp-content/uploads/2020/08/IMG_20200813_074116-1-e1597641757930.jpg12651500themountainfreakhttp://www.freak.si/wp-content/uploads/2019/06/themountainfreak.pngthemountainfreak2020-08-17 07:23:442020-08-17 18:58:58Saas Grund (13.-14.8.2020)
V sredini tedna dobim sporočilo Miloša: »Mogoče Viš za vikend?«. No priznam, na Višu še nisem bil, zato je bila idealna prilika. Miloš povabi Petra in Dušana, jaz pa se zmenim z Majo in Mitjem. Odlična ekipa, željna nove avanture. Edino Mitja je bil že gor, zato predlaga lepo krožno; gor po poti stoletnice, dol pa po Aniti Goitan. Dolga tura… Ampak…
V soboto proti večeru pridem domov s ture po Loški steni, vržem Alpina Lino čevlje v prtljažnik, spakiram in spat. Skratka, v nedeljo se ob 0400 dobimo v Kranjski Gori. Mi trije prisekamo z Gorenjske, Miloš in druščina pa so bili že v KG od včeraj. Nato se odpeljemo proti Rabeljskemu jezeru, parkiramo na parkirišču Bele vode. Noč je bila mirna, topla. Mitja prevzame vodstvo in nas po cesti odpelje 200 m nazaj in nato zavije v gozd. Tempo je majstr natempiral… Diham zadaj za njim… Kje imam gele?! Noge imam še zmatrane od sobotne ture. No malo višje na srečo s tempom popusti, Peter nam je zaostal, saj je imel težavo z nogo. Skratka nadaljujemo v lepem tempu naprej po gozdni poti, nakar pridemo do Rifugio Brunner (1432m). Tukaj malo pavze, pojemo tudi zajtrk. Od zaprte koče pa potem gasa proti bivaku Gorizia (1950 m). Kar kmalu pridemo ven z gozda in nadaljujemo po označeni poti čez potok in grizemo v breg. Po dveh urah dosežemo bivak Gorizia (1950 m). Bivak je zaprt, uradno zaradi korone… Zraven pa je starejši bivak, ki pa je na presenečenje odprt… Saj smo slišali, da sta dva imela akcijo notri… Ne vem kaj sta počela, lahko si pa mislim.?
Tukaj smo stopili v kraljestvo kozorogov… Od velikih do otročičkov… Vse se pase tukaj in tudi kar korajžni so! Smo se za malo dalj časa ustavili, malo pofotkali kozoroge… Vzamem ven Gopro, da bom malo posnel, prižgem… Insert SD card! Aaa! Pozabil kartico v računalniku, ko sem prenašal posnetke od včerajšnje ture. Kako bom sedaj to rešil? Pride mi na misel, da bom vzel kartico ven iz fotoaparata in potem menjaval. Bo delalo? Bomo pa videli doma, ko bom vse skupaj dal na računalnik. Ok, ena težava rešena.? Kam pa sedaj? Na levi je melišče… Podrtija! Tole bo še zanimivo… Zato se po kakšnih pol urah napakiramo nazaj in gasa proti škrbini Alta di Rio Bianco (2150 m). En korak naprej in dva nazaj… Tole je pa bilo! No po nekaj truda jo dosežemo. Tukaj damo čelado gor; Miloš, Dušan in Peter dajo še SVK nase. Zavijemo desno in začne se vzpenjanje po jeklenici. Hitro jo zmanjka, nadaljujemo po lepi potki. Pridemo do zanimivega dela… Navpično navzdol se spustimo v drugo škrbino… Od tam pa navpično gor na drugo stran, v pomoč so skobe in jeklenice. Ker smo vajeni takega terena, premagamo za šalo. Sledi greben, kjer že zagledamo vrh Viša… Ampak je še zelo daleč! Uff… Tole se bo vleklo… Skratka po grebenu do vstopa v predor… Lučke na glavo in v predor… Kakšno hudo doživetje… Noro!… Iz predora ven in zagledamo Krniško škrbino/Forcella del Vallone (2180m). Mitja pokaže proti koči Corsi (1874 m)… Začnem se smejat… Sej se zajebavaš Mitja… Reci, da se hecaš! Reci! On smrtno resen… Faaak! ?♂️Spustiti se moramo po melišču navzdol (200 m višine) in se priključiti na pot iz Corsija… Tole bo še zanimivo za nazaj.
No po melišču se spustimo na 2000 metrov, kjer malo prečimo po travi, da se ne spustimo preveč… Pridemo do napisa: Jof Fuart – levo. Tukaj se Peter odloči, da ne bo nadaljeval… Nima energije, boli ga noga. Škoda! Se zmenimo, da se dobimo pri avtu. Če pač ne gre, potem ne gre! Zavijemo in kmalu pridemo do jeklenic. Malo lažjega vzpenjanja po jeklenici, malo tudi plezanja brez jeklenice. Kmalu mimo spominske plošče Igorju Zlodeju (že 3 leta te ni več.). Od tukaj naprej še malo lažjega plezanja do razpotja (z desne pride Anita Goitan). Po strmem terenu sledimo proti vrhu. Pa stopimo na vrh – Viš (2666 m). Bravoo vsem! Srečamo tudi Katjo in Lucijo, nižje dol pa Uršo… Kar nekaj poznanih!
Foto 1: Miloš, Mitja, jaz, Maja in Dušan. Peter se nam je pa skrival.?
Na vrhu smo se zadržali skoraj eno uro… Fotošuting na polno! Razgledi nori! Gneče pa tudi ni bilo, super je bilo! Eno zmolili za srečno vrnitev. Bi še ostali gor… A bil je čas za spust, saj nas je čakala še dolga pot do avtomobila. Prvi del poti je isti, potem pa se zavije levo na pot Anite Goitan. Kakšnih 20 min pod vrhom srečamo Petra! Vaaau! To pa je odločnost!? Kljub temu, da je brez energije… Reče, da bo poizkusil na vrh. Super! Predlagam mu, naj se spusti do Corsi in od tam do Cave del Mole (mi ga bomo pa pobrali tam). Mi zavijemo na Anito, Peter pa proti vrhu. Tale pot je fenomenalna! Lepo zavarovana z jeklenicami… Kar nekaj časa prečimo… Malo se vzpenjamo… Malo spuščamo… Skratka noro! Pridemo do najtežjega dela… Vzpon po južni strani nam zapre navpičen žleb. Tukaj nam je v pomoč jeklenica… Rabiš tudi nekaj moči v rokah, da se lahko dvigneš… Dva taka žleba nas čakata… Noro! Pridemo pod Malo špico. Tukaj spet prečimo in se začnemo spuščati proti koncu poti Anite. Jeklenic zmanjka, mi pa še 200 m spusta, kjer pridemo nazaj na pot. Zavijemo levo proti Krniški škrbini… Sedaj nas čaka še ta famozni vzpon… Pred začetkom vzpona pospravimo čelade, nekaj pojemo in gasa grizemo. Prevzamem pobudo… Mitja takoj za mano, zadaj pa še Maja. Mitja me malo pikne, da nej potegnem malo… Ok! Telefon ven, naštimam musko… Zdj bo pa šlo zares! Prtegnem v tretjo… Po tistem šodru stopnjujem tempo… Zaenkrat mi še oba sledita… Pot je vedno bolj strma… Muska vedno bolj nabija… Js pa jačam tempo! Rabil bi en gel… Ampak bo šlo tudi brez… Teče mi s čela, saj mi sonce nabija v že zapečen vrat… Prestavim v četrto… Ena prestava pred tekom… Noge pečejo… Ahilovi kar gorita… Vidim, da Maja zaostaja… Mitja še vedno sledi… Matr je trmast!? Zadaj se mi dere: »Dejmo, dejmo!« Ok… še za polovičko višjo prestavo… Mitja malo popusti… Dobim zagon! Napenjam tiste stegenske mišice, meča zadaj že gorijo… Zadnje metre kar pretečem… Konec vzpona! Jaaaaaaaa! Faaaaaaaaaak! Samo usedem se… Ahilovi mi dobesedno ?… Nekaj sekund za mano pride Mitja… Bravo model!? Imaš kondicije! Takoj zadaj pa še Maja… Kaj nej rečem… Taprava košutka, ajga! Počakamo še Miloša in Dušana… Sledi spust po še bolj podrtem melišču… Noge pečejo… Ampak je hitro boljše… Pridemo do bivaka Gorizia (1950 m)… Od tam pa naprej spust po poti vzpona… Vmes se ustavimo pri potoku, da nalijemo hladno vodo… Jaz si kar glavo potunkam notri… Paše! Saj sonce lepo žge! Od tam proti koči in spust do avta… Zadnje metre kar odštevamo… Samo še čakamo, da skočimo spodaj pri avtu v potok… Upam, da je mrzla…
Pridemo do avta, hitro proti potoku… Nasproti pride Peter, že v dolini! Res lep tempo… Še eno uro je hodil od Cave do naših avtomobilov po cesti. Slečem do gat in se sam notri vržem… Noro! Za mano še Mitja! Paše! Sicer ni mrzla (16°C)… Ampak noro! Tudi ostali namočijo noge notri… Še malo debate in čas je za odhod proti avtu.
Nora tura… Hvala Milošu za povabilo, Mitju za vodenje. Pot je kar naporna, saj nam je vse skupaj vzelo 11 ur… Tura res za vzdržljive, saj se je nabralo 20 km in pa 2200 m vzpona… Super, ni kaj! Še enkrat bravo vsem! Odlično smo pocufal sceno! Pa je še en vrh kljukica… Sedaj pa novim zmagam naproti!?
Letos kot kaže ne bo šlo meseca brez snega… Osmi mesec letos in že osmi mesec zaporedoma na snegu. V četrtek dopoldne dobim SMS od Roka: »Gašper, Grossglockner po grebenski?« Kar učki se mi zasvetijo, moram pa najprej pogledati napoved, saj ne želim še tretjič zaporedoma na Grossu imeti slabo vreme. Vreme naj bi zdržalo do popoldneva sobote. Odlično! Tokrat se ne gre s kombijem, ampak enim avtomobilom. Marko, Karolina, Rok in jaz je bila tokratna ekipa. ?
V petek me ob 16h poberejo v Lescah. Od tam proti Karavanškemu predoru in naprej proti Kalsu. Pot pa zdaj poznamo že na pamet, čeprav Rok gre prvič na Grossa. Ob 19h parkiramo na parkirišču v Kalsu. Kolebamo ali bi šli v kakšno kočo prespat ali bi prenočili v avtu. Nekako smo bili vsi za, da bi prespali malo višje, tako da jutri manj hodimo… Marko predlaga, da za ziher pokličemo v kočo in vprašamo ali imajo plac? Pokličem v Studlhutte (2801 m): »Gospod, imamo pa zasedeno vse do sredine septembra!« Septembra??? Čaki kaj?? Za en mesec in pol vnaprej??? Joooj! Kaj pa če pokličem v Lucnerhutte (2241 m), vsaj 300 m višine pridobimo napram jutri. Pokličem… Tudi tukaj zasedeno do septembra! Nič ne bo… Bomo pa spali v avtu! Marko je imel s sabo šotor, tako da sva z Rokom postavila šotor. Napihnemo blazino… No Rok in jaz v šotoru, Marko in Karolina pa v avtu. Ko se zrihtamo gremo spodaj v Lucknerhaus (1921 m) na eno pijačo in potem spat. Treba je zgodaj vstat!
V soboto ob 0240 mi zazvoni budilka. Noč ni bila hladna in je bilo prav fajn prespati v šotoru. Hitro se zrihtamo in ob 0310 je štart! Nismo bili edini… Parkirišče spodaj je bilo polno »kemperjev« in kar nekaj ljudi je začelo s hojo ob istem času. S parkirišča po desnem bregu, Marko narekuje hud tempo… Uff! Že ob treh zjutraj mamo tak tempo… Kaj šele bo! Kar hitro se začnem slačit in gasa naprej. V 35ih minutah pri Lucnerhutte (2241 m), ki je bila zaklenjena in tako nadaljujemo naprej. Eno uro kasneje pa pridemo do Studlhutte (2801 m). Res odličen tempo! Malo je bil Marko spredaj, potem pa midva z Rokom narekujeva tempo. Pri Studlhutte se ustavimo, ena malo daljša pavza. Treba se je malo obleči, saj je malo pihal veter, noč je bila še vedno jasna! Karolina pusti nahrbtnik v koči, tako da Marko nosi za oba, midva pa vsak svoj nahrbtnik. Ob 0510 proti grebenu Studlgrat. Od koče levo na ledenik Teischnitzkees, kjer smo se dali gor zimsko opremo, navezali se nismo saj razpok ni bilo. Po ledeniku gasa in počasi ulovimo vse naveze, ki so bile pred nami. Kar kmalu dosežemo škrbino Luisenscharte (3175 m), kjer se ta naš greben Studlgrat tudi prične. Tukaj zamenjam zimske gorniške čevlje za Alpino Lino, ker bom imel boljši oprijem in s tem lažje plezanje, ostali vsi pustijo gorniške čevlje na sebi. Zmenimo se, da se ne bomo navezovali, dokler nam bo šlo super.
Že takoj pri vstopu v steno začnemo plezati (I-II.), prva prepreka kar kmalu (II.), ampak jo brez težav premagamo. Tukaj se potem teren položi, zato jo lepo prehodimo, malo si tudi pomagamo z rokami. Nakar pridemo do Fruhstuckplatz (3550 m), tukaj sicer nismo imeli zajtrka (fruštk), ampak smo zagrizli v najtežji del poti. Pred nami par navez… Neki mečkajo… En kp štrikov… Zagledamo navpični skalni skok… En vodič začne plezati… To nikamor ne gre… Majstr imel navezani dve ženski… Med njim in prvo je bilo 20 metrov vrvi… Tole ne bo šlo… Vprašam majstra, če jih lahko prehitimo… Glede na to, da nimamo vrvi in da se ne bomo motali med njih… Se zadere NE… Ok… Še ostale naveze neki pametujejo… Edina dobra stvar je, da noben od nas ne govori tekoče nemško, zato itak nekaj v prazno blebetajo… Skratka… Un vodič pleza… Gospodična spodaj pa čaka… Gledam jaz njo… Če misli ona kam it, ali bo vodič napeljal najprej vrv po celem grebenu, da bo potem lahko ona začela plezat… Roku se utrga… Prehiti njo in začne plezat proti vodiču… Jaz za njim… Karolina in Marko pa za mano… Sam gasa! Kdo bo tole čakal?! Spodaj se nekaj derejo na nas… Zastopil sem besede Čehi pa svinje… Ok… V tem primeru tudi požrem, da sem Čeh… No mi plezamo po tisti steni, v pomoč jeklenica… Mimo vodiča, ki se tudi nekaj na nas dere… Narediš se Čeha in je to to ane!? Ok… Ni prav, da smo tako prehiteli navezo… Ampak tole štrikanje kar nekateri delajo, to ne gre nikamor… Po steni se teren malo položi, tako da naprej lepo napredujemo… Hitro dohitimo naslednjo navezo… Te nismo prehitevali, ampak smo lepo skupaj nadaljevali. Še malo smo se hecali… Lepo grebensko prečenje… Edino pred nami naveza z varovanjem tudi nekaj štrikala… Ampak… Ok… Bomo preživeli. Kar kmalu pridemo do najtežjega dela… Tukaj prečimo plat, oprimkov ni. Se navežemo? Meni čevlji primejo top na skalo, zato se ne rabim navezovati. Tudi ostali se odločijo, da se ne bomo varovali… Bo šlo? Bo šlo! Na našo srečo je skala zelo kompaktna, zato se primem za zgornji del plati in sam gasa čez (nekaj moči v rokah rabiš)! Sploh ni bilo tako težko, kot mogoče zgleda (moje subjektivno mnenje)! Malo višje se naveza pred nami prijazno odmakne. Vsem trem dam ?… Vidiš… Prijaznost… No mi gremo naprej… Spet srečamo eno navezo… Nas gledajo ko smo nenavezani… Bili so Madžari… Rečejo, da naj gremo kar naprej… Malo višje še ena naveza… Tudi oni nas prijazno spustijo naprej… Res smo imeli lep tempo! Pridemo še do dveh težjih detajlov, kjer prečiš spet ene plate… Pri prvi lepo čez… Pri drugi je stena, kjer je napeljana jeklenica in tudi vrv…Tukaj spet pride v poštev malo moči v rokah in se lepo potegneš gor. No če ne bi bilo vrvi… Potem bi se tale detajl lepo zakompliciral. Sledi še lahko poplezavanje do vrha! Ob 0855 stopimo na vrh Avstrije – Grossglockner (3798 m). Se pravi nam je od Studlhutte do vrha uspelo konkretno pod štiri ure. Če bi bilo manj gneče, bi bili še hitrejši… Kljub temu, nismo divjali in ampak premišljeno plezali.
Foto 1: Karolina, Marko, jaz in Rok
Bravoo vseem za Grossglockner! Vreme je super! Ampak… Gneča pa nepopisna! Po normalki je na grebenu ogromno ljudi! Zamenjam čevlje, gor gorniške Alpina Eiger in kar dereze gor. Hitro se pofotkamo in gasa dol po normalki… Hitro se vse skupaj zaustavi… Nikamor ne gre… Tisti, ki se spuščajo s KleinGrossa ne upajo dol… Tisti, ki se moramo uzigniti… Pa noben ne gre gor… Kaj je sedaj to?! Folk živčen… Vrvi se med sabo prepletajo… Pa to je katastrofa… Mi smo še vedno nenavezani, zato teh problemov nimamo. No končno se začne nekaj premikati… No od vrha pa do grebena na Kleinglockner smo porabili 45 min! Na srečo je bilo vreme super, zato ni bilo take panike čakati… No končno mimo grebena… Potem pa malo po svoje, tako da smo se lažje srečevali… Od sedla navzdol kar po snežni grapi… Naveza pred nami… Dva tipa in ena ženska… Brez derez… Ampak so pa navezani… Eden na drugega! Tega res ne razumem… Mi lepo dereze in cepin in smo se lepo spuščali nad njimi… No kar naenkrat spodrsne enemu od tiste naveze… Faaak! Par metrov drsi dol, za sabo potegne še žensko… Na srečo jih je zadnji zaustavil! Pa kaj ste normalni?! Dej tiste dereze gor pa je! Sneg je bil res južen… No nas spustijo potem naprej… Potem pa… Lepo se spuščam in nad mano en drug majstr zdrsne… Gledam kako leti proti meni… Dva koraka v desno! Malo pod mano se mu nekako uspe zaustaviti. Tole je šlo za mm! Ni veliko manjkalo, da bi mene s sabo pobral… Pa kaj je s folkom?? Kar oblije me švic… Lepo bi letela midva dol po skalah nižje… Gledam gor, če bo še kdo priletel… Naredim dva koraka… Se nekdo dere SNEEEG! Bam! Dobim še malo trdega snega v roko… Ah… Samo mirne živce…? Sneg je bil res slab… No pridemo do skal, kjer se spustimo po napeljani ladijski vrvi dol… Konec stene!
Foto 2: Pred Grossglocknerjem
Od tam pa proti koči Erherzog-Johann hutte (3451 m). Sledi kratka pavza in od tam po zavarovani poti do ledenika Kodnitzkees. Pot kar hitro zavije na ledenik, zato zimsko opremo gor in gasa dol po ledeniku do Studlhutte (2801 m). Spet ena pavza in sledi še spust do avtomobila. Malo čez 14h že pri avtu… Za celotno turo s pavzami vred porabili manj kot 12 ur. Odlično! Sledi še namakanje nog v reki pod Grossom in odhod proti Lienzu na eno pico. Od tam pa proti domu.
Odličen dan! Odlična tura! Hvala Roku za povabilo, hvala Markotu in Karolini, da sta me prenašala in pa za vodenje. Vreme nam je služilo in tako mi je v tretje šele uspelo imeti lepo vreme na Grossglocknerju… Se mi pa pozna tole plezanje letos po Martuljku… Veliko novih izkušenj dobil in tako je bilo tole danes lažje. No tole ni bil letošnji zadnji vzpon na Grossglocknerja… Planira se…
http://www.freak.si/wp-content/uploads/2020/08/DSCF1576-1-scaled.jpg17072560themountainfreakhttp://www.freak.si/wp-content/uploads/2019/06/themountainfreak.pngthemountainfreak2020-08-02 14:04:572020-08-02 14:06:06Grossglockner (3792 m) via Studlgrat - 1.8.2020
Dan, ki sem ga nestrpno čakal. Lani po Grossglocknerju je padla ideja, da osvojimo še drugi najvišji vrh Evrope – Mont Blanc (4810 m). Letos nam jo je zagodla koronca, zato smo bili kar malo živčni ali bo šlo čez ali ne. Ampak je! Rezervacija v koči potrjena!
Jože je rekel, da nas pelje… Matjaž sestavi ekipo… Jaz pa nesem štrik… Fer ane? Tokrat gresta z nami glavna akterja, Jože in pa Matjaž »d prfoks«. Na letošnjem Grossu sta bila zelo pogrešana. Prav tako bosta manjkala še 2 Matjaža od lanskega Grossa… Škoda! Je pa tukaj skoraj ista ekipa iz letošnjega Grossa… Edino Anje ni.
Se pravi letošnja ekipa se glasi: Jože, Matjaž Č., Matjaž M., Gašper V., Jernej, Nermin, Tomaž in moja malenkost. Poleg Mont Blanca sta bili v igri še dve hudi odpravi… Eno je odnesla korona… Druga pa verjetno časovno ne bo šla čez… Pa drugo leto… Za 2021 je tudi en mesec že rezerviran za eno odpravo. Bomo pa videli kaj in kako… Skratka… Letošnje priprave v hribih so bile podrejene tisti odpravi, ki je odpadla… Zato so sem pozimi doživljal v gorah čisto vse razmere… Od orkanskega vetra, do sneženja, megle, sonca in plazov. Da ne pozabim gaženja na kar nekaj vrhov. Kondicija je… Sedaj pa da vidimo kako se bo telo odzvalo na tako višino. Še vedno je spomin na Himalajo 2018, kjer mi je višina zelo prijala.
V nedeljo, 19.7.2020, me ob 22h v Ljubljani poberejo s kombijem. Že takoj me Matjaž preseneti s tortilijo (ki jo je naredila njegova draga, Klara). Moram rečt, da je bila odlična! Pa zraven je celi ekipi naredila muffine… Za prste obliznit.? Zapeljemo se v Italijo in od tam proti Chamonix (FRA). Pot je dolga več kot 700 km in v ponedeljek ob 6h prispemo na izhodišče (La Fayet). Ker je potrebno varčevati z energijo, se ob 0720 vkrcamo na zobato železnico in se odpeljemo do Le Nid d`Aigile (2372 m). Od tam pa se začne party hoja! Nahrbtniki niso bili lahki (moj 20 kg), saj smo imeli s sabo kar nekaj hrane. Jaz sem vzel malo večjo zalogo – energijske ploščice Flapjack in pa energijski geli 4Energy – nikoli ne veš, kdaj ti pridejo prav Naslednja postaja je bila koča Tete Rouse (3167 m). Po lepo vidni stezici se počasi vzpenjamo, dan je res lep! Temperatura narašča in kar hitro se začnemo slačiti. Tempo je bil lep pohodniški. Pri koči ena pavza, saj se je bilo potrebno nafilati z energijo. Tudi helikopter vidimo, ki pristane samo par metrov od nas. Ker je sonce na tej višini kar močan, se hitro namažem z Eucerin Sun Oil Control Dry Touch – ziher je ziher! Po pavzi nadaljujemo proti našemu današnjemu cilju – koče Gouter (3835 m). Najprej čez ledenik Tete Rouse, ki je bolj položen… Potem pa zagrizli v strmino. Najbolj nas je skrbelo prečenje ozebnika Grand Couloir, saj tam ponavadi pada kamenje in jih je tudi že nekaj umrlo… To je bil za prvi dan najtežji del. Kar malo sem bil živčen… Slišali smo kako so padali kamni, ampak smo varno prišli čez. Po ozebniku pa spet huda strmina… Za pomoč so jeklenice in skobe, čeprav ene jeklenice so tam samo zato, da dobro zgleda (beri pritrjene zelo slabo). Dosežemo staro kočo Gouter, ki je sedaj služi kot neko zavetišče. Malo naprej pa je nova koča Gouter (3835 m). Bravo vsem! Počutje je fenomenalno! Sonce nažiga. Smo na višini (oz malo višje) Grossglocknerja. Hitro v kočo, na recepcijo… Dobimo ležišče. Cena ležišč je 60€ (+ 0,80€ taksa).
Ura pa še sploh ni 15h. Cel dan še pred nami za »čilirat«. Gledamo vremensko napoved… Danes bo sonce, jutri pa naj bi bilo do 8h uredu, potem pa pridejo oblaki in nevihte. Gremo danes gor na sončni zahod? Nekako ni bilo veliko kandidatov. Zato se odločimo za jutrišnji sončni vzhod. Ampak najprej bo treba malo počiti. Nekateri že malo čutijo učinek višine, najbolj Tomaž. Jaz zaenkrat čutim samo zadihanost (110 pulza v sedečem položaju). Najboljše, da gremo malo počiti oz. kar spat. Že cel dan sem lačen, zato na skoraj na vsaki 2 uri nekam pojem. Ob 18h se uležem in zaspim… Ob 2050 budilka… Sončni zahod je ob 2115 (kasneje kot pri nas). Hočem se oblečt, ampak se mi zadrga pri strani na hlačah noče zapreti… To pomeni, da imam na eni hlačnici po skoraj celi dolžini zadrgo odpeto… Tako ne morem jutri na vrh! Joži mi priskoči na pomoč… Ne gre… Malo mi postaja vroče… Sedaj me bo ena zadrga ustavila pred vrhom?! Aaaa! Po 15ih minutah uspe! Kar odleglo mi je… Hitro pograbim fotoaparat in Gopro… Počakam sončni zahod… Noro! Bolano! Kakšen hud filing! Hočem posneti nekaj z GoPro… Ne dela… Le zakaj? Baterijo sem pozabil v sobi k sem jo polnil… Bravo Gašper! Višina se že malo igra z osredotočenostjo… Dobro… Bodo pa z fotoaparatom lepše fotke. Po sončnem zahodu si skuham še ene makarone in ob 2230 padem v posteljo… Nekaj mi začne vibrirati na uri… Budilka! Ura pa 2350! Aaaaaaaaaaaa… Le zakaj?! Pa tako je udobno tukaj! Ja nič… Treba ujet sončni vzhod…
Na vrhu Mont Blanca (4810 m)
Okrog 0030 (21.7.2020) štart. Gledamo dol Chamonix, vse te luči… Gledamo gor… Jasna noč… Damo se v dve navezi: Matjaž, Matjaž, Jernej in jaz… Druga naveza Joži, Nermin, Tomaž in Gašper. Vodenje prepustim Matjažu, ima več izkušenj z prilagajanjem tempa na tej višini. Od Gouterja pa potem do vrha skoraj celo pot hodiš po ledeniku, ki pa ima nekaj razpok, zato se držimo kar gazi.. Počasi se približujemo višini 4000 m. V Evropi na taki višini še nisem bil, prav poseben občutek. Z vsakim pridobljenim metrom pa je bolj gosta megla… Vreme se je pokvarilo! Pridemo na vrh Dome do Gouter (4304 m)… No razgleda še vedno ni bilo… Matjaž bruha… Fak! Ne no! Kaj sedaj? Nadaljujemo? Matjaž se odloči, da gre z nami do bivaka. Počutje pri meni je bilo tukaj že malo slabše… V zadnjem delu glave me je malo bolelo… Od višine in tudi od vetra, ki je pihal v nas.V sebi sem preklinjal… Le zakaj mi je tega treba? Mrzlo je bilo… Prekleto mrzlo! Od Doma se malo spustimo na sedlo in potem spet prižge strmina! Kmalu zagledamo bivak Vallot (4362 m). Gremo se notri pogreti! No… Bivak ni ravno topel… Notri pa so spali trije. Mi premraženi se stisnemo, nekaj pojemo. Matjaž se še vedno počuti slabo… Odloči se, da nas počaka pri bivaku. Težka, ampak zelo pogumna odločitev! Pustiti svoj velik cilj zaradi zdravja… No… Marsikomu manjka ta hrabrost… Škoda, ampak podpiram odločitev. Marsikdo gre z glavo skozi zid… Priznam, tudi jaz sem že o tem razmišljal… Saj nekako nisem imel volje… Vreme se je ornk pokvarilo… Ampak… Takrat nisem vedel kakšna je pot od bivaka do vrha… Sedaj, ko vem… Hja… Bi se znalo zgoditi, da ne bi nadaljeval… Skratka… Malo manj kot 500 m vzpona nas čaka… V dolžini 2 km. To bo šlo… Kaj pa je to 500 metrov?! Naša naveza je izgubila enega člana… Drugi Matjaž prevzame vodenje, jaz za njim… Zadnji Jernej.
Prtegnemo gor… Ooo… Pa se je začelo. Pulz narašča… Težke noge… Glava boli… Zob me začne boleti… Kaj bo še?! Na 4500 metrov pa mi postane slabo… Bom bruhal? Matjaž, 2 min pavze! Globok vdih… Kaj naredit? Mogoče ni pametna ideja… Ampak… Bom vzel gel… Če bom bruhal… Je vseeno če še gel ven vržem… Prtegnem gel… Nadaljujemo… Gel prime… Neha mi biti slabo… Pozabim na zob… Glava me še vedno boli… Kletvice letijo… Strmina ne popušča… 2 kilometra?! A si nor, da bo tak klanec celo pot?! 20 korakov… 10 sekund počivamo… Nekaj navez nas prehiti… Katero tudi mi… Veter ne pojenja… Poleg strmine, bojevanje sam s sabo… Glava je hudič… Naj nadaljujem ali naj obrnem? Gora nas je*e v glavo… Ziherca! Nekaj ima proti nam, zato je nad nas poslala oblake in pa podaljšala strmino v neskončno… Sredinca pokažem gori… Ne boš me… Zarad mene, če je strmina dolga še 10 km… Toliko časa bom grizel v breg, da bo zmanjkalo strmine… Res… Višina lahko vpliva nate na nerazumevajoče načine… ?Potem se mi pa prikaže angel… Ubistvu dva angela! Dva modela že sestopata… Ustavim ju… Vprašam koliko je še do vrha? Itak se videlo ni nič zaradi megle in pa noči. Majstr reče 20 min… Nekaj malega strmine, potem pa po ravnem do vrha… Tooo! Če sedaj pomislim… Je bila to tista motivacija, ki sem jo rabil!? No to ne pomeni, da smo tekli proti vrhu… Ampak je bilo lažje… Glavo dol in sam vzdiguj te noge! Vzdiguj sem ti rekel! Po grebenu Bosses dohitimo naveze, ki so nas prej prehitevale… Toj ta slovenska trma! Glava boli… Osredotočen samo na tist vrh… Spomnim se vse letošnje vzpone v slabih razmerah… Za to sem se pripravljal! Matjaž lepo vijuga med navezami… Zelo lep tempo! Druge naše naveze pa ne vidimo več… Le kje so? Gledam na uro… Še 70 metrov vzpona… Srce zaigra… 60… 50… 40…30… Kar naenkrat se skoraj zaletimo v skupino navez… Opaaa! Vrh! Toooo! Mont Blanc! Gledam na uro… 4815 metrov! To more bit to! Razgled je bil pozabljen… Bolečina je bila pozabljena. Bravo Matjaž in Jernej! Padem na tla… Gora je popustila… Prva zmaga je moja!? Na vrhu -8°C z vetrom 50 km/h… Občutek je -19°C… Dam grelce v rokavice… Ura je malo čez 6. Z eno ornk pavzo pri bivaku smo rabili malo več kot 5 ur… Neto hoje pa malo več kot 4 ure. Ni slabo… Ampak glavno, da nam je uspelo! Kakšnih 20 min kasneje pride še druga naveza. Nermina je baje kar ornk zvijalo, zato so morali upočasniti… Ampak… Prišla je cela naveza na vrh! Res bravo! Spet smo pocufali sceno! Sedaj pa sledi še spust.⬇
Ta’mld Matjaž spet prvi. Navezi isti… Začnemo se spuščati… Na trenutke se malo razjasni… Ampak ne preveč in ne tako, da bi se mi ljubilo fotkat. Previdno se spuščamo… Se ustavimo pri bivaku Vallot. Notri kar lepo smrdi… Ampak… Je pa topleje kot zunaj. Matjaža ni več, kot kaže je že sestopil proti koči. Nekaj na hitro pojemo… Čist zmrzjeni… Led se začne topiti… Nastane kar lepa mlaka… No… Notri nas je bilo kar nekaj. Sledi še spust proti koči. Najprej malo spusta, potem spet v klanec in spust do koče. Gor smo hodili cikcak… Dol pa z Matjažem prtegneva kar naravnost dol (po enih stopinjah) in tako kar lepo sekava pot. V eni uri doseževa kočo Gouter. Na toplo in spet nekaj za pod zob… Res… Ta dva dneva sem noro lačen! Še zadnje zaloge hrane pojem. No zagledava Matjaža, ki je že pripravljen na odhod. Ura je 10. Zmenimo se, da štart ob 11h. Škoda res za Matjaža… Ampak… Se še vrnemo! In če takrat ne bo lepega vremena… Pridemo še enkrat!
Ekipa Mont Blanc 2020 (jaz, Matjaž, Gašper, Tomaž, Jernej, Matjaž, Nermin in Jože)
Ok… Pavza… En hiter fotošuting v majicah, ki nam jih je stiskalo podjetje PODOBA, najlepša hvala! Sedaj pa čas za spust… V dolini ni megle, zato smo komaj čakali, da pridemo spet na sonce. Po poti pristopa gasa dol. Mimo jeklenic do kuloarja smrti. Ravno, ko je prečkal Matjaž kuloar, pa mu iz nahrbtnika pade štrik… In se pokotali par metrov nižje… Fak! Kaj sedaj?! Vsako sekundo lahko prileti kakšen kamen… Matjaž nadaljuje naprej… Sedaj pa je naloga Jožija, da gre iskat štrik. No na koncu ga je šel iskat Gašper in varno prečil… Čez dve minuti pa BAM! Bam! Bam! Iz kje leti?! Iz kuloarja! Na srečo ni bilo nobenega tam… Ena naveza je bila ravno pred vstopom v prečenje… Še sreča! Tole se ne bi dobro končalo! Meni je kar srce zaigralo… Res smo imeli vsi srečo. Pogledamo na uro 13:10… Baje gre en tramvaj 14:20 iz Aigila! Seveda ne bomo čakali na tistega naslednjega 15:20… In prtegnemo dol… Bili smo na nadmorski višini 3000 metrov… Še malo manj kot 700 spusta… 70 min časa… Gasa! In uspe nam! 14:12 smo pri tramvaju… Ampak tramvaja nikjer… Matjaž gre prašat na recepcijo… Dobimo listke, kjer piše kdaj smo na vrsti… 16:30?! Kaj pa prej? Eden je odšel 14:00… Naslednjega so odpovedali… Potem pa sta še ob 16h in 16:30… Toj pa to za danes! Ker Gašperja in Tomaža še ni bilo dol, smo se zmenili, da gre nas 6 ob 16h… Onedva pa naj gresta ob 16:30… No majstr za šalterjem nas nekako spravi notri za ob 16h… Ampak samo 6! Več res ne gre… Dobro… Pa pol ure prej… Že tako moramo čakati malo manj kot dve uri… No ob 15:55 pride tramvaj… Kakšna gneča! Komaj se notri nabašemo… Kar nekaj ljudi stoji… Čas vožnje je bil 1 uro in 15 min. Ob 18h smo vsi ready za odhod na pico v sosednjo mesto. Mesto, kjer smo jedli se ne spomnim… Se pa spomnim, da je bila pica odlična! Cena pice 12,30€ + 0,5l točenega piva 7,5€. Cene pijač so kar zasoljene… Ampak je pa pasal!
Ob 20h pa štart proti domu. Okrog 4h zjutraj (22.7.2020) me odložijo v Ljubljani, kjer me pride iskat Maja. Maja je šla kasneje na šiht, jaz pa skočil še na Šmarno goro… Da vidim kako se pozna aklimatizacija… No zadihan nisem bil pretirano… Noge pa so bile zmatrane… Logično!
Skratka ena odlična tura! Spet hvala Matjažu za povabilo, Jožiju (edini, ki je že bil gor) da nas usmerjal. Matjažu »profesorju« da mi je prinesel Mg tablete. Jerneju, da je zrihtal majice. Gašperju in Tomažu pa da sta namesto mene nosila štrik… Nerminu pa hvala za rundo v Piceriji! Lajf je lep! S tem se je naša tura končala. Občutki so fenomenalni. Sem se pa spomnil en lep »quote« ko mi je začela glava nagajati: »Don‘t stop when you‘re tired, stop when you‘re done!« – Johnny Sins
Bi se pa rad zahvalil tudi vsem, ki mi pomagajo pri mojih gorskih užitkih:
Alpina (za super udobne gorniške čevlje model Eiger)
Montango (za super »neckwarmer«, ki mi rešil življenje pred vetrom)
