Prisank/ Prisojnik (2547 m)

Že dolgo nisem med tednom šel kam v hribe in ker je bila napoved kar OK, sem se odločil vzeti dopust četrtek in petek. Z Arminom se že od septembra dogovarjava za kakšen pobeg v gore in nekako se nama je zmeri kaj podrlo. No četrtek, 11.7.2019, pa je bil pravi čas! Želja je bila sončni vzhod na Triglav, a sva kasneje rajši izbrala Prisojnik (2547 m). Zdaj pa katero pot? Plan je bila Kopiščarjeva, ampak nisem našel nobenih podatkov o razmerah (kakšna flika snega?), sem pisal pohodnikom, ki so bili gor… A na žalost noben tako prijazen, da bi sploh odpisal! Ampak ja… Tako pač je. 🙂 Naslednji faktor izbire poti je bila tema, saj sva hotela iti na vzhod. Sedaj v temi po terenu, ki ga nisem poznal in za katere nisem vedel kakšne so razmere… Ahh… Izbereva Slovensko pot za vzpon. Pa še preveč ne bova zmatrana 🙂 .

Ob enih zjutraj se dobiva v Lescah, se tam zbaševa v en avto in gasa proti Vršiču. Pot je bila bolj kot ne prazna, le kdo bi sredi noči se vozil naokrog? 😛 Malo pred drugo uro parkirava na Vršiču, se pripraviva in kakšno minuto čez dve štart! Le kam sedaj? Pogledam na telefon opis poti… No pa greva! Hitro mimo Tičarjevega doma, malo vzpona in že sva na Sovni glavi (1750 m), od tam rahel spust in potem po melišču spet lepo počasi gor. Vzpenjanje je zelo počasno, zato je bil pa tempo lahko malo hitrejši. Hitro prideva do razpotja za »grebensko pot«. Se odločiva, da tam sestopiva. No midva nadaljujeva naravnost. Pot počasi pride pod steno Prisanka. Na 2046 metrih zagledava sneg, a se ga da lepo obviti, nato pa sledijo manjše grapice, skalni skoki… Ampak je vse super zavarovano z zajlo. Ko premagava vse grape, sledi hoja po skalah proti vrhu. Pogledava na uro… Ura še štiri ni! Oh! Dolga bo do vzhoda (0520), pa tudi malo piha. Se odločiva narediti malo pavzo in tempo zmanjšava. No malo čez četrto uro pa sva na vrhu! Prehitro! Gor piha, ura mi kaže 3°C. Brrr! Se dobro napravim, dam ven kuhalnik in zagrejem čaj. Kako paše! Gledava kako se nebo začne barvati. Ne me hecat, da bo sonce vzšlo pred Razorjem! Se bo spet ponovila zgodba Jerebice? Tam v daljavi se nabirajo oblaki… Kar naj bodo tam! Sonce se prikaže! Levo od Razorja! Tooo! Neha pihat, postane kakšno stopinjo topleje! Sonce vztraja pet minut, nato se skrije za oblake za deset minut in spet prikuka ven! Paše! Poslikava, še en čaj spijeva, spakirava in počasi sledi spust.

Sonceeee!

Itak je bilo treba naredit vsaj eno skupno fotko! 🙂

Midva na vrhu!

Za spust sva se odločila za »grebensko pot«, ki je opisana kot zelo zahtevna pot… Pa da vidva! Začetek hoje po izpostavljenem grebenu je bil top! Hudi razgledi! Skala je bila suha, zato nama ni predstavljalo težav. Na mestih imamo kline in zajle, zato lepo premagujeva pot. Zagledava tudi Prednje okno, kjer skozi poteka pot po Kopiščarjevi. Kako veliko okno! Se malo ustaviva. Poslikava in potem sledi zavoj poti v levo, kjer se klini končajo in jih zamenja strma pot s koreninami in skalami. Po nekaj desetih minutah pa prispeva na razpotje, kjer sva zjutraj nadaljevala naravnost. No tukaj obrneva v desno in naju čaka še pol ure poti do Vršiča. Vmes srečava en par, se pozna, da je delovni dan in ni gneče. Za zaključek na pijačo v Erjavčevo kočo z razgledom na Ajdovsko deklico in potem proti domu, SPAT! 😛

Skratka pot brez posebnosti! Tista flika snega ne predstavlja nobenih problemov. Naslednjič pa po Kopiščarjevi ali pa Hanzovi, ampak čez dan!