Jerebica (6.7.2019)

Med tednom sem gledal svojo tabelo (še) neosvojenih vrhov. Ker sem vedel, da za vikend ne bom imel pretirano časa, sem gledal malo nižje vrhove. Nekako mi je v oko »prišla« Cima del Lago, ali po naše Jerebica (2126 m). Leži na meji med Italijo in Slovenijo in ima fenomenalni razgled – na jezero Predil. Zakaj pa ne tja? V petek zjutraj v službo, pišem Špeli ali bi šla. Ker ni bilo odgovora, popoldne napišem Roku… Evo takoj za! Malo sem gledal slike in bil skoraj prepričan, da se vidi sončni vzhod… Poudarek na skoraj… Skratka, zmeniva z Rokom, štart v soboto ob 00:15, zato da narediva kakšno nočno fotko.

Zato v petek zvečer odpadejo hribi, ampak sem šel rajši s kolesom na Pokljuko in tako naredil 60 km. Okrog 21h prišel domov, spakiral… Vmes dobimo še obiske žlahte in tako je bila kar naenkrat ura 22:39. Si nastavim budilko ob 23:50, mi napiše: »Do alarma imate še eno 1 uro in 11 min.« Hmm… Eno uro bom samo spal?! Probam zaspat… Prevroče… Ah… Se zbudim, si nekaj na hitro za jest naredim… Si naredim dva sendviča za na Jerebico, saj sem bil prepričan, da ne bom pretirano lačen… Budilka zvoni… Saj sem buden! Hitro natočim vodo v meh in gasa proti Lescam, kjer se dobiva z Rokom.

Se odpeljeva proti Trbižu, ustaviva na Petrol Jesenice. Tako sem bil lačen, da sem si kar hot dog naročil! Pa Monster je bil tudi obvezen, saj mi je malo primanjkovalo energije. No tudi Rok si je kupil sendvič, a ga bo pojedel kasneje. Lepo pojem tisti hot dog, malo podebatirava in se odpeljeva naprej. Najprej do Kranjske Gore, tam proti Ratečam, skozi Trbiž in zavijeva proti Sella Nevea (Nevenjski preval). Na spletni strani je pisalo, da tam peljeva do enega mostu, kjer v levem ovinku cesta preči potok Bele vode / Rio Bianco… No tam morava parkirati… Čeprav sva bila oba prvič, našla v prvo! Bravo za naju! Parkirava, se obujeva in ob dveh zjutraj gasa po poti 653 za Jerebico / Cima del Lago. Najprej po prodnati poti, dvakrat greva čez suho strugo in od tam v gozd. Pot skozi gozd se kar vleče, vmes je pot malo zaraščena, tako da je potrebno kar spremljati oznake. Iz gozda po eni zaraščeni potki na melišče. Melišče se konča na Jezerskem sedlu (1720m). Se ustaviva, bil sem zelo lačen in zato pojem en sendvič. Tam je tabla Jerebica (1 ura in pol), sva na meji med Italijo in Slovenijo. Lepo zavijeva levo… Se vzpenjava. Prebral sem, da se nekje spustiš in potem si že skoraj pri koncu. No čez 20 min se začneva spuščati, ampak čisto malo. Opa! Toj to! Zdaj pa še par minut in sva gor. Hitro dam sendvič ven, saj sem bil spet lačen! Ko sem nenaspan, sem lačen… In drugačen… 😛 Skratka pojem kar med hojo. Dvajset minut še hodiva, ampak ura mi kaže 1980 m nadmorske višine… Kje je vrh?! Potem pa zagledam nasproti goro, vmes pa tako grapico in potem pot na drugi strani za gor. Ah ne! To je šele to?! Ohh… Bil sem še kar lačen (sendvičev mi je zmanjkalo), zato se nejevoljno spustim (so dobri oprimki) in potem spet gor! Lepo se vzpenjava, gledam na uro, kdaj bo pokazalo 2100 m… Z leve so prihajali eni oblaki… Še to! Lačen sem, pa še grdo vreme bova imela na vrhu! No sledi še zadnji greben in že sva na vrhu! Nikjer nobenega! Pred nama pa mogočno stoji Mangart, wow! Ura pa šele 4:30. Malo prehitra! Rok me je skozi gozd gnal, od sedla naprej pa sva tempo lepo upočasnila (hvala Rok!). Vrh je bil brez megle, megla je bila samo okrog Viša malo in pa taka meglica v dolini. Ampak je pihalo. Gašper je pozabil dolge hlače doma (oziroma je mislil da bo toplo)… No toplo ni bilo! Ampak vsaj vreme je bil… S sabo sem imel tudi tisto napihljivo vrečo, kjer v reklami trikrat zamahne in se napihne! Ja seveda! Sem tekel po tistem grebenu, ko malo zmešan… Rok se mi smeji… Jaz pa gor… Dol… Gor… Dol… Ma ni šans! Premalo vetra… Več sreče prihodnjič…

Najprej sem tekel… (Foto: Rok Eržen)

… Nato sem probal pihat… Še zdaj ne vem zakaj?! (foto: Rok Eržen)

… Na koncu priznal poraz… Boleč poraz… (foto: Rok Eržen)

No ura se je bližala sončnemu vzhodu (5:19), nebo se je lepo barval… Ampak nama je bilo malo čudno… Rok reče: »Zakaj se meni zdi, da bo sonce vzšlo pred Mangartom?« No imel je prav! Jaooo! Kako sem falil kje gre sonce gor! Ja nimaš kaj… Najprej se obarva Viš, nato Špik Hude police… Montaž… Potem Kaninsko pogorje… Rombon tudi še ni! Ohh! Super! Vsaj še en vrh, ki je v senci! Malo sva računala kje bo sonce prišlo ven… Upam, da ne direktno preko vrha Mangarta, ker potem bo to trajalo! No malo več kot pol ure kasneje sonce pogleda ven! Desna stran Mangarta! Kar naenkrat se otopli! Paše! Malo Rok pofotografira… S strani Viša se še bolj nabira megla… No na vrhu sva bila do devetih zjutraj! Tako je pasalo sonce, da se nama ni nikamor mudilo, čeprav sem bil še vedno lačen… No počasi sem bil že tako lačen, da sploh nisem bil več lačen… Logično ane? 😀 No okrog osmih se začnejo oblaki nabirati tudi pred nama, tako da se jezera včasih ni videlo… Malo pred deveto pa zagledava veliko gmoto oblakov, ki prihaja iz Bovške strani. Čas za odhod. Se spakirava, štartava… Ni pet minut, se vrh zapre! Gledava kako se pohodniki vzpenjajo (cel čas na vrhu sva bila sama), škoda… Meglo bodo imeli… Ko sva se spuščala, sva srečala 5 skupin pohodnikov, od tega večino Slovencev. Ni kaj, je kar popularna gora pri nas. No dol sva hodila dalj časa kot gor, saj sva si vzela čas in vmes tudi »narabutala« gozdne jagode… Kako so bile dobre! Še vedno sem bil lačen (čist t’ko za info)… No prideva do avta. Kaj sledi sedaj? Hrana? Ah kje! Skok v Rabeljsko jezero! Se odpeljeva do naslednjega parkirišča, od tam spustiva do »plaže«, pogrnem brisačo in gasa v vodo. Rok je celo pot navzdol jamral, da ne bo skočil notri, saj je premrzla! No na koncu sem ga komaj dobil ven iz vode! No pretiraval ne bomo, ampak skočil pa je! Bravo! Voda pa sploh ni bila tako mrzla, ura mi je kazala 21°C. Pasalo pa je! Sledilo je še malo sončenja… Lačen sem bil tako, da mi je bilo že slabo… Zato se zmeniva, da greva na pico v Lesce. Se odpeljeva, naročim kar  TA’VELKO S KEBABOM! Poljski meso gor al pa dol! Stari, lačen sem pa rabim kalorije! Pica tako obložena, da sem se samo križal lahko. Skoraj celo sem zmazal (ostal en kos, ki bi ga lahko… Ampak potem bi mi bilo slabo…), zraven en Radler… Pridem domov… Sem šel spat… Ma kakšna šala?! Imel se par opravkov, tako da sem zaspal šele ob 22h… Se pravi po 41ih urah brez spanja… No glavno, da sem bil sit! 😛

Galerija:

Relive:

Relive ‘Morning Jul 6th’