Jalovec (2645 m) – 17.10.2021

Take a deep breath and remember who the f*ck you are.

Z Andražem med tednom v kontaktu, da bi bilo lepo spet it skupaj na eno turo. Sej je lepo z njim, ampak tempo je pa bolan! In zato so posebne priprave za take ture, hehe. Zato tudi malo več gelov porabim na takih turah, hehe. Skratka napiše mi za Jalovec. Odlično bova potegnila gaz gor, ni panike. V soboto sem imel malo lepši dogodek, zato nisem imel časa. Imam ga pa v nedeljo. Pakiranje za tako turo je vedno zanimivo. Ruzak mora biti čim lažji, da lahko držim Andražev tempo. Sendviči? Ne. Pretežki. Ok. Hidratne čokoladice. Puhovka? Ne. Zeblo me tako ne bo, zato jo lahko kar doma pustim. Fotoaparat? Tudi ne. Bo doma ostal. Pakiram ruzak in gledam malo storye. Vidim Dejana in Davida na Jalovcu. Hvala za gaz! Sprva zelo vesel! Lepo sta nama zgazila, kar bo lepše za naju. Potem pa. Fak Gašper! To pomen, da bo Andraž lahko hitreje hodil, ker ne bo gazil. Aaaa. No. En bidon gre ven iz ruzaka. Pa dva gela nazaj v ruzak. Še lažji nahrbtnik. Nimaš druge. Ker mora Andraž biti že ob 12h nazaj doma, to pomeni tudi zgodnji štart.

Ob 0420 se dobiva v Lescah in gasa proti Planici. Na parkirišču parkirava in se zaženeva proti koči v Tamarju. Zagon mašine že od štarta. Tempo ne popušča in zelo je vroče. Zelo hitro mimo koče v Tamarju, nekega počitka tukaj ni. Greva proti Ozebniku. Najprej skozi gozd, potem pa samo v breg proti začetku Ozebnika. Vročeee! Teče mi. Noge pečejo, saj tempo ne popušča. Prav vesel sem, ko se na 2000 metrih preobujeva v gojzarje in dereze gor. To pomeni vsaj malo počitka. Zimsko opremo gor in spet v breg. Sneg je čisto trd! Noro! Prav lepo je hodit po njem! Gledava nazaj proti Tamarju in vidiva kako megla vztraja do 1500 metrov. Kako noro! Res bo lep dan! Nadaljujeva naprej, vmes je en leden predel, kjer se moraš čez skobacat. Ampak gre. Nekaj minut in sva ven iz J. Ozebnika. Aaaaa! Kako super! Res nor dan! Kratka pavza in potem gasa naprej. Bova probala zimski kamin. Andraž gre proti zimskemu kaminu in začne plezati. Čist razrit. Snega skoraj nič, pa nekaj razbitega ledu. Skratka nič lepo. Bo treba dry-toolat. Veva pa, da je letna pot pa pod snegom. Zakaj bi se matrala po skalah, če se lahko spustiva in nadaljujeva po letni. Odločitev je bla hitra. Spust dol in potem prečenje proti letni poti. Ta pa je lepo zalita, zato je prav lepo. Vmes tudi en leden del, ampak ni pretiranih težav. Prideva na greben pod vrhom in sedaj še lepo prečenje do vrha. Kar kmalu stopiva na vrh – Jalovec (2645 m)! Noro! Kakšen dan! Prav dolgo se ne zadržujeva, ampak je čas za spust.

Foto 1: Na vrhu

Par fotk in gasa. Sneg zgoraj še dobro drži, a z vsakim metrom nižje postaja bolj gnil. A ura je komaj osem. Cokli se nabirajo. Previdno lepo, še kakšna zajla je zunaj. Spust lepo poteka do začetka ozebnika. No tukaj pa se potem začne spet trd sneg, kar je super. No. Postane pa en problem. Leteti začne vse dol. Projektili padajo iz vseh strani. Zadetki v čelado, ramo in roko. Noro res! Ni šans, da bi šel v takem gor! Zato morava pospešiti. Materiala je že toliko dol padlo, da se stopinj sploh ne vidi. Skratka hitro ven iz ozebnika. Preobujeva v nizke čevlje in nadaljujeva proti koči v Tamarju in od tam proti avtu.

Res nora tura! Pogoji taki da joj! Dan pa fenomenalen. Hvala Andražu za družbo! Tempo je bil res zelo lep, ampak včasih si je treba duška dat! Na lep zimski kamin bo treba še kar nekaj časa počakati, da lepo zapade in malo zamrzne.

Video:

Galerija:

17. oktobra, 2021/by themountainfreak

Triglav (2864 m)

When you want to succeed as bad as you want to breathe, then you will be successful.

Poseben dan in kaj lepšega kot da ga izkoristim za Triglav. Medo mi piše, če bi šel gazit proti Kredarici in potem proti Triglavu. Hmm. Zraven gre še legenda Marko. No glede na to koliko ima kondicije, bo dosti lažje gaziti. Dobro. Grem zraven. Štartamo šele okrog osmih iz Krme, saj Marko prej ni mogel. Parkirišče kar lepo zasedeno, presenetljivo! Se pravi že gazijo. Veliko lažje za nas! Krplje zato pustim kar v avtu. Ostalo zimsko opremo vzamem. Na parkirišču je bila tudi ena skupina iz Češke. Majhni ruzaki, pajkice, nižji čevlji. Čelada pripeta na ruzak, vsaj nekaj. Vprašam jih kam gredo in mi en majstr reče na Triglav. Ga vprašam kje imajo dereze, cepin? Majstr se mi začne v glavo smejat. Neki po Češko govori. Vsi ostali me gledajo in se mi smejijo v glavo. Paah. Nimam pojma kaj je rekel, ampak predvidevam da nekaj glede cepina, ki sem ga imel pripetega na nahrbtnik. Oni kot kaže ne rabijo opreme. Dobro. Smej se, če se hočeš. Upam samo, da se ti ne bo kej naredil. No in štartamo za Čehi. Marko se še ogreva na parkirišču.

No hitro jih prehitiva, še zmeri te pogledi ala: «Lej ga majstra k ima cepin s sabo.« Boštjan se spomni, da je pozabil telefon v avtu, zato obrne in ga gre iskat. Nadaljujem sam. No ni bilo dolgo, ko Marko mimo prileti. No to ni tempo za nas. Jaz imel klic. Mi reče, da ga bom itak ujel. Ja seveda. Čez pet minut ga vidim že ful višje. Ah… Ni šans da ga ujamem. Jaz lepo svoj tempo proti Prgarici. Tam kratka pavza in potem naprej. Malo naprej se začne sneg. Ampak nič posebnega. Mašina dela na vrtljajih proti Kalvariji. Pismo tale breg in zimski gojzarji gor! Stopinje so lepo narejene, spodaj itak 5 cm samo snega. Teren se položi in gledam proti Kredarici. Sicer megleno, ampak kar je treba, je pač treba. Tukaj na 2000 metrih je malo več snega, ampak so stopinje lepo narejene. Gledam Markota kje že je. Noro! No nadaljujem naprej, prehitim dva. Višje še štirje in še mimo njih. Ene stopinje je Marko naredil direktno naravnost gor po letni Kalvariji. Aaaa breg! Trpljenje. Noge težke. Nekaj se prepričujem, da je treba it. No saj zadaj skupina ni nič bolj sveža kot jaz. Vklop trme in sam čakanje na 2515 metrov, da malo zmanjka strmine. Veter kar lepo začne pihati in tudi lepo se vse skupaj zapira. Zagledam Triglavski dom na Kredarici. Aaaa! Pooočitek! Staram se, pozna se eno leto več. Treba priznati. Malo heca. Z Markotom počakava Boštjana. Slabo kaže, da bo sonce. Ampak nimaš kaj, že dostikrat isti vreme tukaj. Počitka konec in štart še za zadnji klanec. Na Kredarici pove, da sta gor že Dejan in Denis. No super, da se bomo spet videli po kar nekaj časa!

Čas za zimsko opremo na noge. Dereze in pa en cepin. Predvidevamo, da je Triglav lepo spihan zaradi vetra v zadnjih dneh. Pa se podamo. Hitro pridemo v začetek stene. Podlaga kar trda, zajle zunaj. Ne bo pretežak vzpon za nas, ki smo navajeni snežnih razmer. Obe prečki lepo prehodni, zajli zunaj. Lepo napredujemo, vmes še dva prehitimo. Greben lepo malo spihan, tako da hoja sploh ni težka v primerjavi kar smo letos že hodili tukaj. Od grebena do vrha pa potem še vedno zajle zunaj. Zagledamo vrh! Evo 57ti vzpon, sicer prav poseben!

Foto 1: Triglav (2864 m)

Veter piha, megla vztraja. Marko hitro pobegne dol, midva z Boštjanom pa še malo kljubujeva vetru in tudi počasi čas za odhod dol. Sestop nič posebnega, lepo previdno dol. Razmere v redu! No malo pod Malim Triglavom pa srečava Čehe, ki se vzpenjajo. Čelade še vedno pripete na nahrbtnik. Zimska oprema pri njih ne obstaja. Gledajo ko pikam cepin. No midva lepo nadaljujeva dol in se ustaviva na Kredarici. Čas, da nazdraviva! Ni bilo 10 min, ko pridejo Čehi. Malo potrti. Vprašam, kaj delajo že dol. Mi odgovori, da pač ni šlo naprej. A dej no majstr… Dol na parkingu si si mi pa smejal v glavo oz. vsi ste se smejali. Ampak pustimo to. Dobro, da se ni nič zgodilo.

No spijeva in treba v dolini it, čeprav je lažje sedeti in počivati. Skratka zimske opreme ne dajeva sedaj gor, saj je sneg kar mehak in zato je spust po Kalvariji lepo hiter. Snega ja hitro konec malo nad Prgarico in potem še tistih 700 m višine spusta po kamenju. Avto zagledava in ture je konec!

Trenutno so na poti na Triglav zimske razmere. Brez zimske opreme sploh ne proti vrhu! Hvala pa Boštjanu in Markotu za družbo! Lepo je bilo spet eno fajno turo naredit z vama! Carja res! Marko itak hitrostnik, ki ga je nemogoče loviti. Boštjan suvereno z lepim korakom v steno! Lepa tura in družba! Sedaj se pa čaka še malo več snega in potem spet gasa v višave. Lepo pa je bilo tudi videti Dejana in Denisa!

Galerija:

10. oktobra, 2021/by themountainfreak

Avstrija, Tuje gore

Grossglockner (3798 m) via Stüdlgrat (III-IV)

Someone once asked me:”Why do you always insist on taking the hard road?” I replied:”Why do you assume I see two roads?”

Blog napisan po poti spomina in tovarištva.

Klic Roka:«Ajga Gašper živjo, a bi ti šel na Grossa? Štart jutri zvečer?« Priznam, nogi sta se malo zatresli. Vabila ne zavržeš, sploh takega ne. Še malo bolj sta se mi nogi zatresli k je omenil čez Stüdlgrat. Pff. Situacija napeta! Ok. Skala 100 krat boljša kot pri nas v Martuljški skupini. Že da je oprijem fiksen, je super. Ja nič. Probejmo. Tura za glavo in telo. Ekipa je bila majhna, a sladka: Rok, Ingrid, Maja in moja malenkost.

Okrog 23h me poberejo in se peljemo proti Kalsu. Tri ure in še malo vožnje, prometa kar nekaj. Parkiramo gor na parkirišču pri Lucknerhaus (1920m). Sedaj gremo pa lahko spat, no štart je ob 0330. Ni veliko spanja, a itak ne morem zaspati. Adrenalin je začel že sekat ven. Za zagovor diplome nisem bil tako nestrpen. Hudič tole. Dihaj, dihaj. Ura zvoni, treba preoblečt in gasa. Rok lepo pritisne tempo in če je bil prej mraz, je sedaj kar toplo ratalo. Punci zadaj lepo sledita. Pol urice in smo že pri prvi koči Lucknerhutte (2241 m) in potem gasa brez pavze naprej. Breg ne popušča, druščina pa tudi ne. Kaj niste nič zmatrani al kaj?! No s parkirišča do naslednje koče Studl-Hütte (2802m) v eni uri in pol. No tukaj na srečo malo pavza, da lahko zadiham! Skratka malo relaksacije, gledamo kako iz koče že drvijo proti Grossu. Uff, če nočemo v gnečo padt, bomo mogli počasi štartati. Nadaljujemo proti ledeniku Teischnitz-Kees. Tukaj se je potrebno preobuti, dati dereze gor in cepin v roke. Upamo samo, da ne bo razpok in jih tudi ni bilo, vsaj vidnih ne. Lepo nadaljujemo proti ledeniku, kjer pridemo do začetka plezalnega dela Stüdlgrat (3200 m). Tukaj spet težke gojzarje dam dol, obujem Alpino Lino. Čevelj, ki ima odličen oprijem in mi je že velikokrat z oprijemom olajšal vzpone. Razdelimo se v dve navezi, za pomoč puncam. Jaz grem prvi, za mano Maja in potem še Rok in Ingrid. Oba z Rokom sva imela vsak svojo vrv s seboj, če bo potrebno kaj pomagati, sploh ni problema! Skratka začnem plezati, malo je naklona na začetku (I–II.), ampak je oprimkov dosti. Res je dobra kamnina, nimaš kej. Ampak pulz seka, kar nekaj snežnih koncev je med plezanjem. Kar postane malo zoprno, saj je kakšen del malo leden in moraš res gledati kam stopiš. Da bi pa dali dereze gor, je pa absolutno premalo snega. Skratka lepo plezamo, iščem prehode in lepo dohitevamo druge naveze. Kar hitro pridemo iz senčnega dela na sonce. Aaaa kako paše! Plezati moram brez rokavic, kar mi pri nizki temperaturi povzroča kar nekaj sitnosti. Ni še ta siguren občutek skale ob prijemu, ko imam rokavice gor. Bom pa brez, nimaš drugega. Priplezamo do Fruhstuckplatz (3550 m). Na tabli piše, če si do sem porabil več kot 3 ure iz Studlhutte, OBRNI! Pogledam na uro. Uff. Mamo mi lahko še en dolg piknik tukaj, preden bo tri ure. No, ampak sedaj se začne pa resni del. Tisto prej je bilo napeto, ampak za ogrevanje pred tem kar prihaja. Tukaj moraš imeti kar nekaj moči v rokah. Čaka nas Kanzel, ki je najtežji del poti. Tukaj je sama… No ne bom nadaljeval z besedami. Moč in zbranost, drugega ne pride v poštev. Rok prevzame pobudo, spleza, zavaruje, štrik spusti. Obe gresta lepo čez, s kar nekaj truda. Lepoo! No sedaj sem jaz na vrsti. Vrvi ne bom potreboval. Za nami je bilo kar nekaj ljudi in zaradi te gneče so bili nekateri nestrpni. Tudi jaz bi rajše šel hitreje, če ne bi bile pred nami naveze, ki jih nismo mogli prehiteti zaradi terena. Ampak… Začnem plezati. Držim. Roki se malo treseta. Pridem čez na plato in lej ga majstra. Nekdo se je odločil, da bo nekaj prehiteval in je obral svojo pot, še težjo. Bil je za mojim hrbtom in ga res nisem videl, ko je začel. No… Videl sem ga pa ko sem se skobacal na plato in majstr se začne umikati ker je bil zraven mene na desni, jaz pa ne morem nikamor drugam it… Placa za dva pa tukaj ni. Kakšna kletvica v mislih, ampak bomo preživeli. No plata je mimo! Super! Čuti se že lepo utrujenost in tudi že malo lakota. Ampak potrebno je zdržati do konca, adrenalin lepo dela. Še nekaj lepih detajlov, tudi kakšna jeklenica se vidi do vrha. Ekipa lepo sodeluje, zato je vse lažje! Še nekaj korakov in križ je pred nami! Grossglockner (3798 m)! Toooo! Sicer gužva gor nenormalna, pa to je hujše kot na Triglavu (no sej je tudi manj prostora gor). Objem, petka in veselje! Pa tudi solze, ampak solze sreče! Saj glava ne more sprocesirati kaj se je pravkar zgodilo, kam smo stopili!

Foto 1: Ekipa na vrhu

No na vrhu se ne zadržujemo predolgo, saj je ljudi res ogromno. Spet se preobujemo, saj bo treba dati dereze gor. Spust po normalki. Kar kmalu štart. Kakšna gneča! Noro! Pred KleinGrossu čakamo pri miru vsaj 20 min. Ne moremo prehiteti, folk ne upa ne dol in ne gor. Zadaj pa taka kolona da joj! Eni se derejo na druge, živčnost. No. Mi se pa malo sončimo, ko čakamo. Končno se malo sprosti, zato lahko napademo. Jeklenica je sicer malo utrgana, ampak gre lepo gor, pridemo na greben in nadaljujemo proti sedlu. Snega vmes kar za nekaj časa zmanjka. Še gor hodi ogromno ljudi, zato se pač čaka. No iz sedla pa cepin spet v roke, saj se se v grapi spet začne ornk sneg. Pred nami dva neki štrikata z vrvjo. Čisto lepo se da brez, saj je sneg dober. Zadnji del poti pa je napeljana ladijska vrv in nam potem še bolj olajša pot. Stene je konec! Aaaaa! Petkaaaa! Toj to! Zborbal do konca! Sledi samo še spust do koči Erherzog-Johann hutte (3451 m). Tam spet ena pavza in da malo cukra popijemo. Sonce lepo žge, zato je super! Ampak danes bo treba domov, zato ni druge kot da odrinemo. Smo se malo polenili, ampak v dolino je treba! Spustimo se po zavarovani plezalni poti do ledenika in od tam proti Studlhutte. Sledi še mučen spust do avta, ko celo pot gledaš parkirišče, ti si pa še predaleč stran! No končno nam uspe in zagledamo avto. Toooop!

Sploh ne vem kaj naj dodam, kot NORO! Veličastna tura, ki sploh ni bila planu, zato je še toliko lepša! Vzpon je tehnično kar zahteven in napet, saj je alpinistični vzpon (UIAA III-IV), zato moraš biti res suveren v plezanju oz. v najboljšem primeru vzameš gorskega vodnika. Družba je bila res top! Bravo Maji in Ingrid za tako suvereno plezanje! Kapo dol! Roku pa hvala za povabilo, za plezanje ga pa ni treba hvalit, ker je itak top! 3000 m je preseženih, sedaj pa na…