,

Rinke, prečenje, Skuta in ostalo

You might be the only one left who believes in you. But that’s all you need!

Henry Cavill

Nov dan in spet lep spomin na nov izziv. Ampak tokrat je bil plan naporen, ampak nič pretirano težek. Ampak… Plani se spreminjajo, eni tudi na licu mesta. Skratka Marijo in Robi me povabita na turo po KSA. Plan čez Žmavcarje mimo bivaka, vse 4 Rinke in potem na Skuto. S Skute pa čez Dolgi hrbet in potem v dolino ali pa mogoče še Grintovec, bomo videli. Štart V Koncu.

Tokrat je bil štart ob normalni uri, ob šestih smo začeli hodit. Tempo je bil lepo upočasnjen, saj bo tura zelo dolga! Lep pogovorni tempo nas pripelje do bivaka pod Skuto (2070 m), kjer naredimo kratko pavzo. Sonce lepo že sije in čas je za odhod naprej proti Mali Rinki (2289 m). Nekaj časa nam možici kažejo pot, potem pa se začnejo markacije in kar lepo mimo njih. Tisti začetni klanec od bivaka kmalu spusti in pridemo na malo bolj prijazen teren. Hitro mimo Male Rinke in kar nadaljujemo proti Štajerski Rinki (2374 m). Malo po šodru, malo po skalcah in pridemo na naš drugi vrh. Spet malo pavze, da zadihamo. Naslednja je Koroška Rinka (2433 m). Ta del mi je vedno zoprn, saj hodiš kar nekaj časa po grušču. Ampak gre! Lepo premagamo strmino in stopimo na Koroško Rinko. Evoo! Tretji vrh je za nami! Bravo! Sedaj pa gledamo proti Kranjski Rinki (2453 m). Spet se bomo mogli spustiti in potem klanec do vrha. In spet po grušču. Dokler ne pridemo do sedlca med Rinkama, potem pa samo še gasa naprej. No nekdo pa se nam približuje spodaj in švigne mimo. No mi lepo nadaljujemo in še nekaj minut pa stojimo na Kranjski Rinki, naši zadnji Rinki. Oooo! Model k nas je prehitel je bil Nejc. Lepo te je videt! No na Kranjski Rinki naredimo daljšo pavzo. Gledam kako Nejc daje ven vrv. Le kam greš? Pa reče, da bo prečil do Skute »čez Konja«. Hmmm! Imam že od lani željo pohodit tale greben. Poti ne poznam, zato se tukaj sam ne bi rad odpravljal. Nejc pa jo pozna.

»Me vzameš s sabo?« izstrelim. Odgovor je bil pritrdilen! Oo top! Robi in Marjio ne bosta šla, ampak se dobimo na Skuti potem. Sem pripravljen? Soočenje s stresom. No bo kar hud stres, ampak enkrat bom mogel iti čez. Detajle sem poznal, zato sem vedel, da bo spust najbolj zoprn. Potem pa je skala boljša. Ja nič, pa grem. Saj bom hitro videl ali bo šlo. Če ne pa obrnem in poizkusim drugo leto to srečo. Skratka Nejc je imel s sabo vrv, tako da če jo bova potrebovala, jo bova uporabila. No začneva s spustom. Joooj kok je podrto vse skupaj! Skale me režejo, ko plezam dol. Ampak gre lepo. No malce sva šla preveč levo, zato sva potrebovala en 5 m abzajl. Klin je bil notri že zabit, zato samo vrv skozi in gasa. Bi šlo tudi brez vrvi, ampak če jo imava… Jo bova uporabila! Najprej se Nejc spusti, potem pa še jaz. Pulz začne šopati, ampak prijem lepo drži! Tistih par metrov hitro dol, zloživa štrik in gasa naprej. No spuščanja ob šodru je kar nekaj in je smotana pot. Ampak čez nekaj minut se spust konča, od tukaj naprej naj bi bila skala boljša. In tudi je! Sedaj pa vzpenjanje proti »Konju«. Nejc mi malo pobegne in pridem na konja. Ammm?? Kako naj pa kle čez pridem?? Nejc se dere, naj se usedem in porivam naprej do ene luknje in tam se obrnem. Ufff! Usedem se. Pulz nabija, roke delajo. No rit pa tudi nič ne moti, da po trdi podlagi drajsam. Ker vstal sigurno ne bom! Skratka tista metra in pridem do luknje, obrat in splezam dol. En ornk del je za mano. No naprej ni nič lažjega. Gledam, iščem prehode in lepo plezava. Res napeta tura! Nobenega počitka, dela se cel čas! Bum, bum! Ampak vedel sem kaj me časa! Adrenalin res seka k hudič! Letos še ne tako. No plezava midva naprej, še mimo okna in malo višje je plezarije konec. Samo še sprehod do vrha Skute (2532 m) Noro! Res hvala Nejc, da si me vzel s sabo! Aaaaa! Kraljevska res! No Nejcu se mudi naprej, jaz pa počakam ostala dva, da prideta. Ekipa smo spet skupaj. Spet ena daljša pavza in čas je za prečenje naprej.

Foto 1: Ena skupna

Naslednji cilj je Dolgi hrbet (2473 m). S Skute lep spust, mimo Štruce in potem se usmerimo na markacije proti Dolgemu hrbtu. Ta pot mi je tudi zelo zanimiva. Lepo varovana. Malo gor, malo dol in pa z lepimi razgledi! Markacijam lepo sledimo, kakšna jeklenica za spust in potem takoj spet vzpon. No kar nekaj časa prečimo, nakar pridemo na vrh. Vauuu! Še zadnji današnji vrh! Sedaj pa samo še spust na Mlinarsko sedlo in proti bivaku pod Grintovcem. Potem pa od tam proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Pri bivaku spet ena pavza, nakar se znam zlušta Radler, zato gasa proti Cojzu. Najprej lepo spust, potem pa tisti vzpon proti Vratom. Od tam pa samo še spust do Cojzove. Pri Cojzovi kar nekaj ljudi, na srečo dobimo zadnje tri Radlerje, potem jih ni več! Sreča! No od Cojza pa potem še spust dol do avta in tura se je končala.

 

Hvala Robiju in Marijotu za super družbo! Lepo smo pohodili teh 2000 m vzpona! No hvala pa tudi Nejcu za super prečenje. Res lep greben, ampak zelo naporen. Potrebno ogromno pazljivosti, osredotočenosti. Tura pa res nora! No slik pa ni veliko, ker sem rajši užival v razgledih in manj po telefonu skakal.

 

VIDEO:

Galerija:

/by
,

Veliki Oltar (2621 m)

“When you’re backed against the wall, break the goddamn thing down!”

Harvey Specter

 

Čas za nov izziv. Primož me pokliče in predlaga eno fletno turo sončnega vzhoda na Oltar in potem mogoče še proti Visokemu Rokavu, odvisno od moči. Kakšne so razmere mi pove Andraž, tako da sva vedela, da bo trpljenje po suhem ozebniku, no bova videla. Zjutraj me Primož pobere in se odpeljeva proti dolini Vrata. Na tabli nisva številka 1, ampak 3. No nekdo je vstal pred nama!

Parkirava ob cesti, ogrevanje in štart! Planiram gor čez Brinje, saj mi je za vzpon lepša! Nazadnje ko sem tukaj hodil, je bilo vse podrto dreves, tokrat je bilo nekaj že pospravljenega, top! Pri razcepu desno čez Brinje. Noč lepo kaže svoj obraz, zato hodiva malo počasneje. Pot mi je kar ostala v spominu, zato gre lepo. Ampak klanec… Uff! Ne zmanjka ga! Meljeva, meljeva… Ampak, klanca še ni konec. No ko pa prideva do Šplevte, ga pa zmanjka za par metrov! Tukaj ena malo daljša pavza. Po pravici povedano… Ne da se mi več naprej. Aaa… Kdo bo v ta klanec še hodil no! Dej Gašper, nehi jamrat! Ampak dobro pa je, da pride sedaj najzanimivejši del – malo plezanja. Najprej spust, prideva do stene in sedaj se lepo začne. Pomagajo nama možici. Previdno do sedla Grlo. Potem pa sledi še najstrmejši del. Iščeva možice in lepo premagujeva višinske metre. Pumpa dela na polno! Malo adrenalin fila, malo pa utrujenost. Še dobro, da je noč in še ni tako vroče. Malo pod vrhom začne pihati in prihajajo oblaki čez Ponci in proti nama. Midva lepo napredujeva do grebena, še po njem previdno. Sva na vrhu! Veliki Oltar – 2621 m. Kepca! Kakšen nor filing! Sicer gredo čez oblaki, ampak saj ni važno! Važna je pa ta sprostitev na vrhu. Miselnost v pravo smer, dihanje umiriti. Tako se to dela!

Foto 1: Veliki Oltar (2621 m)

Čakava vzhod in sonček pokuka ven! Hudoooo! Ponce v megli, dolina Vrata v megli… Midva pa na soncu in kakšnemu oblačku. Res fletn no! Lepo piha, ampak midva uživava! Dan se lepo naredi, midva pa morava izstopiti proti bivaku na Jezerih. Lepo se naštimava in gasa po isti poti kot vzpon. Po grebenu previdno v grapico. En korak… Drugi korak… Tretji in grapice je konec. Sedaj pa še lepo pazljivo do Grla in potem še dol. Možici se tudi nazaj grede lepo vidijo, zato ni problema. Ko končava s plezanjem pa prideva nazaj na melišče. Ture še ni konec, na vrsti je nov vrh, bolj adrenalinski. Ampak opis bo zelo kratek, tura za čisto dušo in za mojo glavo. Razmere sva vedela kakšne so po informacijah Andraža, ki je šel en dan pred nama…. Ampak po suhem ozebniku pa še nisem hodil, z razlogom. Matranje, matranje. Usmeriva se na desno stran ozebnika in lepo nadaljujeva. Še dobro, da so štanti za nazaj že narejeni, tako da ne bo sile! Končno prideva do sedla, sedaj pa spet “ornk” del. Usmeriva se do dveh skokov, ki so najbolj tečni od ture. Previdno čez in potem do vrha še po znani poti. Vrh sva lepo osvojila in čas je za spust. Do zadnjih dveh skokov lepo, za zadnja dva pa abzajl. Potem pa še v ozebniku 2 abzajla, se pravi vse skupaj na turi 4x  in se usmeriva proti bivaku na Jezerih.

Na koncu po vsem pa še spust do bivaka na Jezerih, tam kratka pavza in potem počasi proti dolini. Spust od bivaka sva naredila kar po melišču, da sva koleni čim manj obremenjevala. Ko pa melišča zmanjka pa trpljenje po potki do avta. Utrujenost se lepo čuti, zato je spust res počasen in previden. Zagledava avto. Nora tura končana!

 

Res hvala Primožu za družbo! Lepo sva speljala res veličastno turo. Martuljska skupina me vedno navduši, čeprav je res kar podrta. Ampak razgledi gor pa so fenomenalni! Sledi spet počitek in regeneracija. Naslednja tura pa je že v pisanju.

 

Galerija:

/by
,

Triglav (2864 m)

SOMETIMES WE HAVE TO STOP BEING SCARED AND JUST GO FOR IT. EITHER WILL WORK OR NOT. THAT’S A LIFE!

»One more time, we’re gonna celebrate« so bile začetne misli ob začetku vzpona na Triglav. Sem pripravljen? Sem! Priznam lahko, da sem v temu času dvakrat že obračal. Enkrat je bilo na Prgarci. Naprej ni šlo, preveč bolelo. Drugič pa pri domu na Planiki. Nisem se počutil pripravljenega. Škoda, teh 400 višincev pod vrhom obračati. Ampak ni druge! Če nisi, nisi! Pa ko sem nazaj v dolino prišel. Nobenega razočaranja. Pač je*i ga. Tak si. Zaenkrat. Lahko pa se pohvalim, da sem imel plan narejen, kako povečevati težavnost in se pripravljati na težje vzpone. In te priprave so bile večino skrite javnosti. Zato očitki, da pretiravam kar sedaj delam ne pijejo vode. Brez skrbi. Na telo gledam drugače in sedaj točno vem kaj zmore in kaj ne. No pa k temi. Nekako je sledila zadnja faza soočenja s strahom. In ta je bila kar huda. Solo vzpon na Triglav, po jeklenicah. Lahko bi si izbral kakšen lažji vrh za začetek, ampak pot na Triglav je itak tako zavarovana, da bo šlo. More it! Moram verjeti! S sabo vzamem samovarovalni komplet, priznam da ga v 54ih vzponih še nisem uporabil. Tokrat ga pač bom, če ne bo šlo. Nobene sramote! Nekako si izberem zahod, ker je najmanj gneča. Sicer mi ni všeč hoja ponoči navzdol, ampak če bo kakšna kriza, bom pa prespal na Kredarici. Verjamem, da se bo dalo kej zmenit. V nasprotnem primeru pač…

 

Štart je iz Krme. Tole pot najbolj poznam, saj sem bil največkrat po njej. Pred odhodom nujno ogrevanje, dva globoka vdiha in potem štart. Prvi kilometer je lepo po skoraj ravnini, potem pa se začne malo vzpenjati. Lepo počasi, srečujem pohodnike ki se vračajo. Blagor njim! Jaz pa v klanec. Ko prispem do Prgarice, čas za počitek! Tukaj sem prvič obračal, tokrat počutje ok. Gledam proti Triglavu, malo je v megli. Ampak napoved je proti večeru najlepša – upam! No s Prgarice pa proti Kalvariji, kjer pod Kalvarijo spet eno pavzo. Srce lepo nabija. Noge se malo tresejo, verjetno od strahu kaj me čaka od Kredarice naprej. No… Treba naprej. Že od lani oktobra nisem hodil na Triglav po kopnem! Res zanimiv filing! V Kalvariji pumpa dela, čeprav ni nekaj toplo – se jaz kuham! Mašina dela! Zagledam kočo na Kredarici (2515 m) . Toooo! Prva zmaga! Vsi naokrog v puhovki in dolgih hlačah, jaz pa v kratkih rokavih in hlačah… No res mi je bilo ornk vroče! Treba se je preoblečit. Pa nekaj pojesti. Naročim štruklje. Po pravici povedano sploh nisem bil lačen, ampak sem rabil en izgovor, da sem še malo počakal z vzponom na Očaka. Pač… Bom je jedu, ane! Hrane zmanjka. Hm. Bi še nekaj popil? Tud žejen nisem. Ampak… No. Pijače zmanjka. Kaj sedaj? Zdaj bo pa res treba iti! Ahh! No se zraven usedeta dva Hrvata. Pa malo pademo v debato. Kakšno srečo imam danes! Sploh ni treba na vrh! Aaa! Gledam na uro. Ja nič Gašper. Al greš zdaj gor, al pa obrni dol. Nehi se zajebavat! Zaključim debato in se pripravim na vzpon.

Predvajam si ene dva motivacijska izseka. Me nafilata z močjo! Nisem začel laufat, ampak vsaj hodit proti steni. Ta lepi spust do začetka zavarovane plezalne poti. Pred steno se ustavim. Gledam gor. Emocij in strahu ogromno. Dej Gašper prim že te zajle pa začni no! In začnem. Previdno, pas je zaenkrat še neuporabljen. Mimo prečk, kjer srečam pohodnike, ki se vračajo. Včasih sploh ni bilo panike, sem malo poplezal in sem šel mimo drugih. No tokrat jih čakam in se držim za zajlo. Utrip okrog 180. Zdrži. No pa lahko nadaljujem, pridem do grebena. Spet kar nekaj ljudi, tudi poznanih. Kako vas je lepo videt! Par besed in čas je, da grem naprej. Vrh se razjasni! Toop! No po grebenu še tistih par minut in stojim pred Aljaževim stolpom! Nikogar nikjer. Že 55ič gor! Nooooorooo! Začne liti iz mene, ko iz enga otroka. Usedem se zraven in spustim čustva ven. Brez zadržkov. Kriki, solze. Verjetno so me slišali do Kredarice dol, pa mi je vseeno. Na tole sem bolj ponosen, kot ko sem stopil prvič! Da po takem obdobju v zadnjih mesecih spet lahko tako ponosno stojim na naši najvišji točki. Noro res! Še zdaj, ko to pišem, imam solzne oči. Pot, ki strmoglavila 1.5. in potem vsa ta nihanja so me pripeljala do te točke kot sem sedaj. Sonce gre dol. Kakšen nor pojav! Biti ob sončnem zahodu tako visoko! Ampak treba je iti v dolino.

Foto 1: Tega veselja mi nihče ne more uzet!

Še zadnjič objamem stolp in se usmerim proti Kredarici. Previdno lepo se spuščam, počasneje kot je bil vzpon. Pridem ven iz stene in naredi se čista tema. Kaj sedaj? Bo šlo? Malo bolečin je, ampak vem, da bom zmogel v dolino. Usmerim se proti Kalvariji in čez 3 ure in še kar nekaj minut sem v dolini. Tura končana!

Kako noro je pričakati sončni zahod na Triglavu! Res veličasten prizor! Vzpon je bil polno emocij in res super kako je uspelo! Volja in trma te gradita in če želiš biti uspešen, definitivno potrebuješ tudi to! Sedaj pa spet počitek in potem novim izzivom naproti.

 

Nothing is stronger than a broken man rebuilding himself!

 

Galerija:

/by
,

Skuta (2532 m)

Everything is possible in your life, when you believe. When you believe, everything is possible. You have two hands, like me… Everything is possible… Go… Go… And take it wherever you want to!

Milan sprašuje kako mi gredo klini že zdaj? Hmm… Malo sem imel izkušnje z njimi v zadnjem času. Zdej… Greva probat še malo več? Probejva in bova videla. Predlaga Skuto. Skuta mi je res čudovita gora in vsaj enkrat na leto grem pozimi in enkrat poleti. Ker nikoli ne veš kdaj bo sneg zapadel, rečeva da probava tole rundo. Če bo šlo, bo šlo. Če pa ne, pa vedno lahko obrneš. Simple as that! Najprej je bil plan prespati na bivaku pod Skuto, zato da se malo spočijem in potem naslednji dan proti vrhu. Ampak… Če greš za dva dni je treba več robe s sabo nosit, to pa tudi ne pride v poštev zaenkrat. Probejva v enem dnevu. Čez Žmavcarje gor in dol proti bivaku pod Grintovcem. Najlažja krožna varianta.

 

Seveda je bil plan sončni vzhod, saj ponoči itak ne spim in imam cajt! Kaj bom pa drugega delal? Milan me pride iskat in se odpeljeva proti Kamniški Bistrici. No malo višje parkirava V Koncu. Nekaj avtomobilov je že parkiranih. Z avta ven, Milanu malo mojih stvari uturim, da nese… Ogrevanje in štart. Hitro prideva do dela, ki je poškodovan od letošnjega plazu. Že pozimi sem imel malo probleme najti pot, to rundo pa je šlo hitreje. Začne se klanec. Pumpa začne delati, tempo malo pade. Ampak imava dosti časa! Klanca kar ne zmanjka, prideva ven iz gozda. Sedaj pa malo po šodru in potem spet lepo potka do bivaka. Ker bo tokrat malo več vzpona, vžgeva taktiko: 10 minut hoje, 3 minute počitka in tako naprej. Sledi še zadnja strmina pred bivakom. Paf! Je mimo! Zagledava bivak pod Skuto (2070 m). Pavzaaaa! Milan tud zadihan ni, jaz pa ko sedemdeset let stara mašina! Že mau kašlja od starosti. Malo daljša pavza. V bivaku nisva bila sama. Treba se je pripravit na najtežji del. Čas je za odhod. Od bivaka slediva še naravnost mimo možicov, nakar zavijeva levo in markacije se začnejo. Veliko lažje! Prečiva v levo počasi, kakšen klin že za ogrevanje. Mislil sem vzeti samovarovalni komplet, a tu jeklenic ni veliko in ne bi prišel prav. Bom pa bolj stiskal kline. Prične se stena. Milan me spusti naprej, ker vsaj malo poznam pot. Dva globoka vdiha. Pulz malo udarja, ampak brez tega ni napredka. Začneva. Prvi klini malo zoprni. Noga se malo trese. Ampak gre. Nadaljnjih problemov in tegob vzpona ne bom pisal, so bili pa prisotni… In ni jih bilo malo.

Skratka prideva do sedla, kjer je napeljana jeklenica. Par korakov in sva čez, nato spet lepo v steno. No čez nekaj časa zmanjka klanca, sva na vrhu! Skuta (2532 m)! Sonca še ni ven, tako da sva pravi čas prišla! Treba se je malo usesti in zadihati. Vauu! Sem kar malo ponosen nase! Čutim noge! En magnezij na hitrco! Čakava, da pride sonce ven! Kakšen oblaček je proti Grintovcu, ampak midva imava jasno proti vzhodu – toj glavn! Sonce prihaja veeen! Aaaa! Noro! Kakšen nor filing! Tako visoko počakati sončni vzhod. Neki najlepšega! Veselje nepopisno! Tudi kakšna solzica ni manjkala! Čakam na dan, ko ga bom tudi na Triglavu lahko pričakal – to bo šele noro!

 

Foto 1: Jaz in Milan, top ekipca!

Sonce naju že lepo greje, ampak je na žalost čas za odhod v dolino. Seveda se ne bova vračala po isti, ker bi bila preveč napeta. Ampak greva proti bivaku pod Grintovcem. Ponavadi sem še Dolgi hrbet in Grintovec oddelal, tokrat ju izpustim. Še pridem po vaju. S Skute se spust lepo začne, nakar pride spet do jeklenic, ki pa jih na srečo ni veliko. Previdno in počasi se spuščava, nakar zmanjka stene in sledi samo še hoja do bivaka pod Grintovcem (2100 m). Spet sem ga vesel, da ga vidim. Paše tale pavza! Pa še fajn toplo je. No tudi iz tukaj je počasi treba iti. Sledi še pot do Cojzove koče na Kokrskem sedlu (1793 m). Pozimi je ta del lahko kar napet, če je leden. Ampak poleti nobenega problema. No… Edin ta, da je treba spet v breg it! A ga danes še ni bilo dosti?! Skratka spust in nato klanec do Vratc. No od tam dol pa potem samo še spust do Kokrskega sedla (1793 m). In spet ena pavza! Danes imam pa rad pavze! Mislim pa, da tudi Milanu sede kakšna. No ena pavza in potem še spust do avta. Ta pot do avta je kar dolga in se mi vedno vleče, ampak je vse lažje ko je družba super! Po kar nekaj časa zagledava avto. Aaaa! En velik krik! Konec! Sej je bila noro lepa tura, ampak je tudi noro naporna! Naslednjič gor pa pozimi.

 

Hvala Milanu za super družbo! No upam, da nisem bil prepočasen zate! Drugače pa zelo lepa tura je! Sploh taka, ko ni neke gneče! Klini in jeklenice so bile tokrat premagane. Bili so izzivi, ampak pustimo jih. Tudi to se bo enkrat zrihtalo! Sedaj pa spet počitek, potem pa upam na kakšno fletno turo spet!

 

Galerija:

/by
,

Veliki Draški vrh (2243 m)

If you can’t control your own brain and your brain controls you, you’re f*cked. You gotta tell your brain where you wanna go and how you wanna go and how you wanna get there. You gotta control it! If not, it’s over! David Goggins je tole super povedal! In točno tako je!

Zato je bil spet čas za hribe. Gal mi napiše sporočilo, če sem za kakšen lažji vzpon.  Mogoče Viševnik? Kaj drugega? Sliši se lepo! Pokljuka je na 1400 metrih višine, tistih 600 m vzpona bo pa že šlo. Hitro ne, počasi in vztrajno pa. Gal me pobere po službi in se odpeljeva na Pokljuko. Lepo je spet biti malo višje. Parkirava na parkirišču, ki je kar lepo zaseden. Kam greva? Viševnik je kar gužva po vsej verjetnosti. Greva na Veliki Draški vrh? Je malo več hoje, ampak če bo šlo, bo šlo… Drugače pa obrneva. Zapeljeva se malo višje od smučišča. S parkirišča pa zagrizeva v breg. Najprej je lepo počasen vzponček, pa malo dol. Ja ura je malo čez 17h. Počasi do Jezerc. Tam kratka pavza, treba se je nadihati. Zraven teče potoček, zato malo popijeva gorsko vodo. Gasa proti Studorskemu prevalu (1892 m), ki ga tudi doseževa. Opazujeva kako gre sonce za Tosc. Čas je počasi za odhod. Probava še na Draški vrh ali zaključiva kar s Studorskim prevalom? Greva probati, pa bova videla situacijo. Zagrizeva v neoznačeno pot na Veliki Draški vrh. Sonce naju pol poti obsvetljuje, pulz pa nabija! Se pozna da je že 800m vzpona. Stopiva na Veliki Draški vrh (2243 m). Jaa tooop! Za ene par sekund se je treba usesti in nadihati. Opazujeva kako gre sonce dol ob Triglavu. Res lepi prizori! Lepo se je ozreti proti Triglavu, možgane na off in samo UŽIVATI! Sonce gre zadaj, kaj sedaj?

Foto 1: Lepo sva ga ujela!

Kje greva dol? Po isti poti ne bi šel nazaj, ampak proti Srenjskemu prevalu – je lažja. Zato se začneva spuščati dol, vmes naju ujame noč. Po pravici povedano sem falil odcep direktno proti Jezercem, ampak sva nadaljevala proti Srenjskemu prevalu. Šit! Ko prideva do jeklenic to opazim. Jaooo! Obračala ne bova, greva naprej. Potem iz Srenjskega po unem grušču se ne mislim ponoči spuščati. Lažje je, če se povzpneva do Viševnika in se iz tam potem spustiva. Ni lahka varianta, ampak nekako druge ni. Noč se že lepo kaže, tako da se ni za hecati. No nadaljujeva proti Viševniku. Malo pred Viševnikom pa opaziva kozoroga. Oooo! Kako te je lepo videti! Nič se naju ni ustrašil, ampak je hodil pred nama po poti. Bil je neke vrste najin vodič. Prišel je prav na vrh Viševnika (2050 m), tukaj gor ga še nisem videl. Res lepo! No na Viševniku kratka pavza in čas je za odhod dol. Ura je že 22h, midva pa še kar hodiva. Dolga bo danes, predolga. No po poti se spuščava počasi, pri smučišču zavijeva na cesto in se sprehodiva do avta. Tura je končana! Ura je pa že ulalala! Ampak nič za to… Se bo pa zjutraj dalj časa spalo. Skratka tura je bila res lepa! Naporna, ampak lepa! Nobene gneče. Prav lepo je poslušati to tišino na vrhu, kjer ni nikogar drugega! Sledi počivanje in potem spet kakšen nov izziv! Hvala Galu za družbo, prou fletn je blo!

 

Galerija:

/by

Preteklost je v tvoji glavi, prihodnost v tvojih rokah

And if I were to ask you to name all the things you love. How long would it take for you to name yourself?

Tako vzdušje kot je na naslovni fotki hočem nazaj!

 

V prejšnjem blogu po nesreči sem napisal, da bo rehabilitacija dolga in pa tudi težka. Ampak da bo tako težka si pa nisem predstavljal. Sem slišal komentarje ala: «1 mesec al pa 2 pa boš ko nov!« Hjaa… Po pravici povedano tudi jaz sem tako mislil. Sploh glede na to kakšen sem bil v Soči zadnji teden, zelo vredu.

V Soči sem govoril, da me je zbil avto ko sem bil na kolesu. Ampak… Drugih informacij nisem imel, samo bolečine. In te bolečine so bile peklenske in še sedaj se stresem ko pomislim na njih. Nisem pa pričakoval, da me bodo druge informacije tako vrgle… Informacije kako je potekala nesreča in kaj se je z mano dogajalo. In to je ornk bolelo. Če povem po pravici, tega nisem pričakoval. S komur sem govoril, ki je bil zraven potem po nesreči… Vsak je rekel: »Gašper, ogromno srečo si imel!« In zdaj mi je jasno zakaj te besede. Že prej sem se zavedel, da sreča je bila velika… Ampak da je bila taka? Fak… To se pa zamisliš in to ornk. Noči nisem prespal ob razmišljanju vsega tega dogajanja in spraševanju zakaj jaz to srečo. In to mi je začelo puščati posledice… Če je bila prej fizična bolečina tista, ki me je žrla… Me sedaj glava požira z mislimi. Bil sem na obisku in čutil vse te poglede proti meni. Poglede občudovanja… In to od ljudi ki so imeli kar nekaj informacij o moji nesreči. Kasneje sem jih tudi jaz izvedel in sedaj vem zakaj te pogledi. Noro! Še jaz ne morem verjeti vsemu temu. Ubistvu eno dejanje je spremenilo vse! Iz človeka, ki se je vse ugašalo, je šlo v človeka k je polomljen sicer, ampak živ. In to je bila informacija, ki me je najbolj bolela, ampak bila pa je najpomembnejša!

Glava je začela po svoje delati. Treba je to nekomu zaupati in pogovoriti, ampak ne človeku, ki je čustveno navezan name. Nekomu k se ne boš smilil vmes ko govoriš. Nekomu k te ne bo sredi govora prekinil, objel, zajokal in tolažil. Težko, ampak čutim da ni druge. Vsak, ki me je srečal na cesti in me poznal je rekel da čist dobro zgledam. Ja zgledam že mogoče kakor da nič ni… Ampak glava je čist out. Če sem v Soči jokal od bolečin pri premikanju, sem sedaj jokal ob mislih. In kar veliko tega, preveč. In teh misli ni šlo ugasniti, sploh ponoči ne. In ob prehodu za pešce vedno skrbi ali bo kakšen avto nasproti priletel. Ko sem čakal na prehodu, vedno počakal da se je avto čisto ustavil in nekaj sekund tudi stal. Šele potem sem stopil čez. No velikokrat je bilo trobljenje in vzdigovanje rok. Ampak… Jebi ga! Verjetno nisi imel podobne nesreče kot jaz, zato tudi nerazumevanje… Me ni ganilo preveč. Da ne bodo samo slabe novice, pa pejmo k dobri.

 

45ti dan po poškodbi prvič v hribe! Priznam, eno noč prej sem bil kar živčen kako bo šlo. No gora ni bila kakšna zelo visoka, ampak sva z Majo šla do Kriške gore (1410 m). Teh 400 m vzpona je bilo mučnih! Kondicije nikjer, bolečine povsod. Ampak… Na vrh prišla! Res zelo lep trenutek! Tak malo zmagoslaven.  Težave, ampak lepa zmagica.

Foto 1: Prvi vzpon na Kriško, prva mala zmaga

Potem pa je šlo navzdol, ornk navzdol. Glava je izdrsavala. Noči nisem spal. Čez dan ležal na kavču, ker volje ni bilo. Pol dneva jokal, pol dneva preklinjal kaj je z mano. Kje je tista volja in trma, ki sem jo imel! Zelo redko sem imel probleme z voljo… No… Tukaj jo nisem mogel spravit skupaj. Jedel nisem nič. Pizda Gašper kaj se dogaja s tabo! Lahko sem edino vesel prijateljev (sodelavcev), ki so me hodili gledati. Pa čeprav so bili komentarji: «Ti čist zdrav zgledaš!« Mogoče že zgledam, ampak kaj se dogaja notri je pa pravi vihar. Ocenjevati ljudi po zunanjem videzu sedaj vem da je brez veze. Važno je tisto kar se dogaja notri… V glavi. In v glavi je zmešnjava. Gašper, rabiš pomoč. In sem jo našel! Res hvala za pomoč! Terapije so pomagale! Povem iz srca! Pogovor je tisto kar rabiš! Veliko pogovora. Glava se je počasi postavila nazaj. Volja in trma sta vsaj malo usekali nazaj! Ampak seveda ne čez noč! Življenje je postalo lepše nazaj!

Imel sem tiktok. A gor sem gledal bedarije, škoda časa če sedaj pomislim za nazaj. A sem odkril nekaj. Gor niso samo bedarije, ampak tudi ogromno motivacijskih izsekov. Ampak res ogromno! Tega nisem pričakoval! Iskal sem jih in našel in še sedaj jih imam ogromno shranjenih. Pomagali so mi! Res! Še pri vsakem blogu sedaj kakšnega napišem. No tudi kakšen komentar prijatelja je pomagal, sploh ta da telo moram spraviti v stres… Drugače napredka ne bo. Treba ga je spraviti iz cone udobja. Včasih tega problema ni bilo, sedaj pa je bilo kar nekaj prepričevanja glave, da sem se spravil. No ne moreš verjeti koliko kreganja z glavo, da me je vsaj tukaj poslušala.

Po treh mesecih sem se usedel v avto. Samo iz dvorišča ven in takoj nazaj notri. Tresel sem se. Zašvical na polno v teh parih minutah. Solze tekle. No naslednjič vsaj do trgovine. Potne roke. Fak! Ampak napredek je. No tako sem povečeval težavnost. Vsakič je bilo lažje in bolj sem bil siguren. Isto je bilo s hribi. Dobro, koleno in ključnica nista bila še vredu, zato je bilo treba počasi začeti. Prijatelji so mi nosili ruzak, da je ključnica počivala. Koleno pa nisem mogel obremenjevati s plezanjem, zaradi poškodbe. Hoja pa je šla. In tako sem začel nazaj hoditi v hribe. Prve zajle so bile kar naporne, saj je bil strah ogromen. Ampak… Vsakič je bilo lažje. In tudi vsakič bo lažje.

 

Štiri mesece že od ponovnega rojstva. Štiri vihrave mesece. Če potegnem črto… Če ne bi bila glava poškodovana, bi bilo vse lažje! Veliko lažje! Priznam, nisem pričakoval toliko zapletov. Se pa sedaj zavedam kakšen vpliv ima glava na vse. Lahko si telesno čisto zdrav, a ti glava dela probleme… No… Vse je težje! Sedaj res vem, da so fizične poškodbe nekako lažje kot pa psihične. Nič ni fajn, ampak psiha… Pfff… Če te malo koleno boli… Boljše kot da bi imel razštelano glavo. Drugače pa bodi vesel, če si ZDRAV! Neskončno vesel! Ko enkrat zdravja ni… Gledaš na življenje in zdravje drugačno in bi vse naredil, da bi bilo dobro! Moje poškodbe še niso čisto zaceljene. No vse kar si želim, da ne bi bilo potrebno kakšne operacije. Glava sedaj jadra počasi v pravi smeri in tako naj tudi OSTANE!

 

In pa spet hvala vsem, ki ste mi na kakršenkoli način pomagali! Nabralo se je veliko ljudi, veliko več od pričakovanj. Je lažje iti čez te stvari, če imaš zadaj ljudi, ki ti pomagajo. Še enkrat hvala! Zelo hvaležen vsakemu, ki je pokazal voljo in si je vzel vsaj 5 min zame. Vsaka mala podrobnost šteje. Upam, da vam lahko enkrat nekako to dobroto tudi vrnem.

Je pa tole zadnji blog o nesreči. Obdobje, kjer sem doživel vse. Od globoke jame, kjer je začelo zmanjkovati svetlobe… Do vzpona, kjer sem lahko doživljal luč začetka dneva. Seveda v blogu ni vse zapisano. Nekateri hujši problemi vmes so pač samo zame primerni in tako naj tudi ostane. Prosim brez besed BOŠČEK itd. Treba je bilo iti čez par stvari… Hudih stvari… Ampak je bilo treba iti čez. Tisto kar je bilo, me je nedvomno spremenilo. V življenju so vzponi in padci. Tisto je bil padec. Sedaj pa čaka vzpon! Lep vzpon!

Je pa Bob Marley lepo rekel: »Love the life you live. Live the life you love.« Razlaga in prevod nista potrebna. Zamisli se malo.

/by