,

Vrtača (2182 m)

“Kill problems before it kills you. Live life before life leaves you.” – The Joker

Slabo vreme se bliža, zato je potrebno izkoristit še ta dan. Plan je bil neki na easy, ravno toliko da se malo raztegnem. Potem pa me včeraj zvečer kliče Janez, če bi šel na Vrtačo. Uff! Spet visokogorje. Spet je treba glavo malo odklopiti in jo pomiriti. No pa grem! Če bo šlo, bo šlo… V nasprotnem primeru pač obrnem, tako kot prejšnji teden na eni turi k me je v poden zbil. Zraven se nama pridruži še Neja, tako da ekipa je super in lepo jo je spet videt v živo po parih letih.

Ob štirih se pripeljemo na Ljubelj. Težje stvari dam Janezu za nosit, kakšno lažjo pa bom jaz nesel in tako videl situacijo s ključnico. Pripravimo se in gasa. Noč je jasna in brez vetra. Lepo nadaljujemo proti koči na Zelenici (1536 m). Vedno je zanimivo in po drugi strani čudno hodit v kopnem, glede na to da sem bil letos vsaj 10x s smučmi tukaj. No pri koči naredimo kratko pavzo, da se baterija nafila. Globok vdih in gremo naprej. Pot od koče vodi v desno in potem proti Stolu in Vrtači, kjer je kar nekaj časa hoja več ali manj gor/dol, čisto preprosto. Pri razcepu zavijemo desno proti Vrtači (naprej Stol). Klanec se začne. Ventilčke odpret, da lahko lepo nadaljujem. Tempo lepo zložen. Pridobivamo metre in se počasi približujemo vrhu. Nebo se že lepo barva in to pomeni, da bo vzhod zelo kmalu. Zadnji del poti je malo bolj zahteven, zato je treba malo več previdnosti. En, dva, tri in smo na vrhu. Vauuu! Vrtača – 2181 m.

Foto 1: Prav fajna ekipca na Vrtači

Vetrič malo pihlja, temperatura je kar nizka… Ampak… Briga nas! Cel užitek je opazovati sončni vzhod. Pomirjujoče ko… Treba je znati uživati v teh malenkostih. Premalo te stvari cenimo. Skratka na vrhu se zadržimo kakšno uro, saj sonce lepo prižiga. Samo mraz zaradi vetriča je pa res! Ampak… Je tolk lepo gor, da se splača malo potrpeti. Po lepem uživanju na vrhu pa je čas za odhod v dolino. Spust v dolino mi zadnje časa traja dalj kot vzpon. Uhka bi rekel stare kosti… Ampak je skrivnost drugje. No sonce nas lepo greje na poti navzdol, zato se je hitro treba slečit. Ob poti navzdol srečavamo pohodnike, kar pomeni da bo Vrtača lepo zasedena danes. Sestop lepo do koče, kjer se ustavimo na pijači. Spet paše malo počit, ajga! Oblaki lepo drvijo iz Avstrijske strani, kar je tudi napovedano. No zato je čas za odhod in sledi še tistih 500 m spusta in prisopihamo do avta. Spet ena ful lepa tura končana!

 

Hvala Janezu za povabilo in nošenje mojega bremena v ruzaku. No Neji pa za super družbo in da ji ni bilo problema mene na vsake par minut čakat zaradi tempa (ups). Prijetna tura s fajnimi debatami. Kondicija lepo počasi, počasi prihaja nazaj. Še par stvari je za rešit, potem pa upam na normalne vzpone.

 

Galerija:

/by
,

Košutnikov turn (2133 m)

I am not yet where I want to be. But I’ll get there, that’s for f*cking sure!

 

Noči so kar dolge, če ne spiš. In ponoči lahko marsikaj počneš. Kaj pa če bi bil spet čas za en sončni vzhod. Noč bo minila, jutro bo minilo… Čez dan pa upam, da bom kej spal. No pustimo ostale težave, treba je iti malo ven! Bližam se četrtemu mesecu ponovnega rojstva. Čas veliko hitreje beži kot pa se telo flika. A tudi telo je že ogromno dela naredilo in čakam ta dan, ko bom tudi telesu prihranil vse te bolečine in mu privoščil zaslužen počitek, ampak res zaslužen! Danes bo počitek na vrhu pa za glavo.

Rok mi napiše, če bi šla na Košutnikov turn (2133 m), ki je najvišji vrh grebena Košute. Nazadnje sem bil gor 6 let nazaj, zato sem bil za. Sicer je zgornji del kar strmina, ampak z lepimi pavzami bi moglo it. V nasprotnem primeru pa pač obrnem (ne bi bilo prvič v zadnjem mesecu). Rok me pobere in se odpeljeva proti izhodišču. A vedno mora biti kakšen zanimiv pripetljaj, če ne tura ni uspešna. No malo pred Tržičem posveti lučka za bencin. Kje boš ob 3h zjutraj tankal? Tukaj nikjer. Ampak se odpeljeva naprej. Upam da zdrži! No od Jelendola naprej je makadamska cesta, ki se lepo vzpenja. Bolj kot se vzpenjava, bolj gre števec dol! Ja nič, treba bo pred kamnolom parkirati in tisto pot pač narediti peš. Drugače tudi nazaj ne bova prišla do Tržiča. Avto se lepo parkira na enem odseku, ogrevanje in začetek hoje. No do kamnoloma nama vzame 2 km, ki jih bo potrebno tudi nazaj grede premagati. Skratka hitro mimo kamnoloma in po Pastirski poti proti planini Spodnja Dolga njiva. Lep normalen tempo naju pripelje do razpotja. Izbereva zahodno pot na Košutnikov turn, ki je za 15 min krajša od vzhodne. Zavijeva levo, kjer se začne pot cik-cak. Levo… Desno… Levo… Ob poti nekaj dreves podrtih, ampak gre lepo. Klanec se lepo vzpenja, zato to tudi ventili lepo delajo in so potrebne pavze. Časa je še dovolj, zato se nikamor ne mudi. Z višino se strmina povečuje. Na okrog 1800 metrih zmanjka dreves in tudi pot postane bolj šodrasta in strma. Če si bolj štorast, si je treba pomagati še malo z rokami, da ne kopljejo samo noge. Prideva do mejnega grebena. Gledava Avstrijo. Ampak midva zavijeva desno. Malo postane vroče ko hodiš po izpostavljenem grebenu. Glava dela na polno, srce pa zraven zagotavlja, da je glava točno skoncentrirana. Z grebena lepo dol nazaj na pot ob vrhu turna. Še nekaj 15 min in prideva na vrh. Ooo TOP! Košutnikov turn (2133 m)! Pa ravno ene 5 min pred vzhodom, zato je še čas da pridem do sape nazaj. Hitro en magnezij Mg Life, da ne bodo krči.

Foto 1: Košuta je zakon! (Photo by: Rok Leben)

Potem pa pride sonce ven! Aaaa! Ta milina! Ta tišina! In te super razgledi! Tukaj je res lepo! Še kakšno uro po vzhodu sva midva še vedno gor. Tako lepo je, da je treba gor uživati! No ampak počasi potem je čas za odhod. Izbereva vzhodno pot za dol. Pravijo, da je lepša in malo lažja… No bova videla. Sestop z vrha je zadnje čase vedno težaven in se kar hitro vidi. Morava nadaljevati počasi, ni druge. Vmes zagledava kakšnega gamsa, ki se dere na naju. No lepo se spuščava po res lepi poti! Po nekaj časa prideva do planina Zgornja Dolga njiva (1580 m). Tukaj zavijeva desno in se začneva spuščati proti Spodnji njivi. Kar nekaj krav se pase in naju lepo gledava kako se matrava dol. Pri Spodnji njivi je kar nekaj pohodnikov, verjetno so parkirali višje kot midva. Mi midva nadaljujeva proti avtu. Kar nekaj časa hodiva, vmes zagledava 2 avtobusa, zato sedaj veva od kje toliko ljudi. No hodiva, hodiva in hodiva. Nogi že lepo bolita, res ni bila kratka tura. Zagledava avto. Tooo! En lep razteg in gasa na bencinsko črpalko… Tudi to je uspelo! Skratka tura uspešno zaključena.

 

Hvala Roku za eno super druženje! Lahko bi se lepo navadil, da mi nekdo vedno nese ruzak. Res izbral lep vrh z prečudovito razgledno potjo. Dolžinsko je bilo kar dolgo, ampak sedaj spet lepo kakšen dan počitka in hlajenje! Maratoni bodo še malo počakali. Sončni vzhod je bil pa res lep! No spal sem pa tudi ene par ur potem, kar je spet sam plus!

 

Galerija:

/by
,

Kumlehova glava (1788 m) – 14.8.2021

When you really think about it, when life hurts. Look around. It’s trying to teach you something.-  Anita Krizzan.

Kumlehova glava (1788 m) napiše Matjaž. Hmm…Neki mi je znano. Le kje točno je to? Pogledam na netu. Oo super! Okolica Vršiča, neoznačena steza. Matjaž pravi da pozna pot in še ruzak mi nese! Pfff! Kakšen luksuz! Zraven gre pa še Matjaževa draga, Klara. No jaz samo upam, da ne bom prepočasen za njiju. Štart je malo po sončnem vzhodu. Ceste so lepo zabite! Ob šestih me pobereta na Bledu in kar pičimo skozi Radovno. Proti Vršiču lepo brez pretirane gneče, malo jo je bilo sicer na parkirišču, ampak nobene sile. Parkiramo pri koči na Gozdu (1226 m). Od tukaj pa sedaj peš. Malo strahu zaradi tistih dveh izpostavljenih poličk, ampak sej bo šlo! Previdno in počasi!

Po cesti se spustimo nekaj metrov in zavijemo pri tabli za koče levo. Breg se začne, ampak ni sile! Matjaž lepo vodi spredaj, midva s Klaro pa mu slediva. Nadaljujemo kar nekaj časa po poti brez markacij, pridemo do sedla med K. glavo in V. Mavrincem. Levo ali desno? Desno je Visoki Mavric (1562 m), levo pa naša glava. Pa probejmo najprej na Visoki Mavrinc, ki je samo deset minut stran. Lepa pot, kjer jo hitro zmanjka in zagledamo križ. Evo pa smo na vrhu!

Foto 1: Ekipa – Visoki Mavrinc (1562 m)

Nismo sami, zato se prav dolgo ne zadržujemo in stopimo nazaj dol. Ampak lahko vsaj izkoristimo, da nas nekdo slika. Spet do razcepa, sedaj pa proti Kumlehovi. Pot postaja bolj strma, zato si je treba pomagat še z rokami po ruševju. Temperatura se veča, pulz pa tudi. Klara in Matjaž imata lep tempo, zato mašina dela s polno paro! Pridemo do tiste poličke. Uf… En mesec nazaj bi verjetno zaradi hudega strahu obrnil, tokrat bo mogoče šlo čez. Grabim za tiste skale kar gre! En, dva, tri koraki in sem čez. Uf! Napeto! Pulz kaže 181, čas za pavzo! Kratka pavza, pulz pade in lepo počasi nadaljujemo proti vrhu. Kmalu pred sabo zagledamo majhen grebenček in potem vrh. Smo na vrhu! Kumlehova glava (1788 m)! Vauuu! Ene par sekund da pridem do zraka, potem pa uživanje v razgledu! Čutim malo krče, zato zategnem en magnezij. Trenutno imam MG LIFE, ki pravzaprav lepo prime.

Foto 2: Kumlehova glava (1788 m)

Kako se lepo vidi Prisank, Razor, Špik, Škrlatico, Ponce, Jalovec… Skratka razgled res hud! Sploh ker je na taki nadmorski višini vrh! Kar nekaj časa prebijemo na vrhu, uživamo v razgledih in lepem soncu. A počasi je treba dol iti. Res postaja zelo vroče. Spust je bil malo bolj tečen kot vzpon, zaradi šodra je malo drselo. Na koncu sem bil ene parkrat na riti, ampak boljše rit kot kakšen drug del telesa. Po nekaj časa pridemo do razpotja nazaj in nadaljujemo proti avtu. Dela se lepo gneča proti Mavrincu, a na K. glavi pa nikjer nobenega! Prav super! Skratka lepo počasi, pogovorni tempo. Pridem do ceste in nadaljujemo ob cesti do avta. V avto in na kosilo v Erjavčevo kočo (1525 m). Mmm… Kako so sedli štruklji! Turo smo tudi tako zaključili! Kar nekaj ovc pa se je hladilo na parkirišču pod avti, res jim je bilo vroče!

 

Res ena super tura! Hvala Klari in Matjažu za povabilo!  Prav top je bilo raziskovati nepoznane vrhove. Lepo sta me povodila do dveh vrhov, pa čeprav sta bila pod 2000 m. Še dobro da prihaja slabo vreme in spet lahko sledi lep počitek!

Galerija:

/by
,

Mala Mojstrovka (2332 m) – 31.7.2021

Tri mesece že od ponovnega rojstva. Tri mesece že bolečin, problemov in zapletov. Tri mesece že novega pogleda na življenje in hvaležnosti za vsako stvar! Res, misliš da so fizične bolečine najhujše… Se proti psihičnim lahko skrijejo. Skratka vihravo obdobje. Volja še vedno seka ven… Trma pa tudi. Zato točno vem, da enkrat bo boljše! Vse bom naredil, da bo boljše! In to je tudi soočenje s strahovi. Strahov je milijon različnih. Mogoče tukaj v tem blogu najbolj presenetljiv strah –  hribi. Dobro, o zajlah in plezanju sploh ne govorim… To je sedaj čist druga stopnja… Ampak o hoji… Normalni hoji. Bil sem v hribih zdajle že… No… Hribi… Griči je bolj primerna beseda. Neizmerna sreča in ob tem strah. Ogromno strahu. Ampak s strahom se je treba enkrat soočiti… Lepo počasi. Rok me je včeraj prišel pogledati. Vedno paše obisk dobrega prijatelja… Sploh takega ki te razume kaj preživljaš, ko je neko hudo izkušnjo dal čez. No in Rok reče, da bi šel v hribe – eno tako lahko turo.

Bi šel zraven? Če komu ornk zaupam, je to Rok. Tukaj točno vem, da v primeru mojih problemov… Bo znal zrihtat! Dogovoriva se, da ga obtežim s svojo opremo. Neke vrste moja šerpa, saj zaradi poškodbe, nahrbtnika še ne morem nosit oz. edino vodo lahko nesem. Tudi dogovor, da ob kakšnih bolečinah vse zaključiva! Ni tukaj “sej bo šlo”… Ne! Anksioznost… Bolečine… Obrneva dol. Preprost dogovor, točen načrt.

Strah še vedno prisoten, ampak tudi veliko veselja. Ker sonce ne vpliva dobro name, mora biti štart zgodaj zjutraj. Ob treh zjutraj me Rok pobere. V visokogorju še nisem bil v tem obdobju. Celo noč sploh ne spim zaradi navdušenja… Hujše kot otrok. Pa čeprav greva samo na Malo Mojstrovko. Podjetje Alpina mi je prejšnji teden velikodušno poslala nov par Breeze čevljev – so rekli za večjo motivacijo! Res hvala! Mi ogromno pomeni! Skratka zjutraj zbudi budilka. Gledam vremensko karto – dež! Veliko dežja! Kličem Roka, počakava ene pol ure in fronta gre lepo čez, čas za odhod. Danes je sicer popolna zapora Vršiča od 9h do 12h zaradi prireditve pri Ruski kapelici. Bova pač počakala nazaj grede.

Skratka parkirava na parkirišču, pogled gor – jasno nebo! Noro! Rabim ene deset minut, da se ogrejem. Neogret nikamor več ne grem. No pa je štart. Rok z malo težjim nahrbtnikom, jaz pa lepo turistično. Zagrizeva v breg. Lepo počasi pridobivava metre, nogi zaenkrat ok. Na vsakih par minutk kratka pavza, da malo boljše zadiham. Proti vratcam prihajava. Po novem je pot malo drugačno speljana, so zajle dodane in pot je malo bolj v desno. Pff zajle. Strah… Sedaj ali levo po šodru ali desno po zajli. Držim se bolj levo, kar po vseh štirih in malo višje pridem v desno proti zajlami. Z obema rokama jih držim, na srečo ni prepada… Če ne bi verjetno še z nogami plezal po zajli. Prideva čez… Uff! Srce nabija. Včasih tole preprost vzpon, tokrat pa kar »začinjen«. Čas za počitek! Obrneva ali greva naprej? Srce se umiri, odločitev pade, da greva malo višje še… Potem pa vidiva situacijo.

Dan se počasi dela, ko se vzpenjava po grušču. Oblaki prihajajo, ampak hitro odhajajo. Hitrost spet pade, zato ima Rok čas za fotkat. Vsak korak previdno z veliko mišljenja proti vrhu. Sonce pride ven izza oblakov. Noro! Kakšen nor FILING! To sem pogrešal! Kako je spet lepo dočakati sončni vzhod tako visoko! No čas je, da odrineva proti vrhu. Korak za korakom naju pripelje na vrh! Nepopisno veselje! Mašina čist izpraznjena… Ampak… Spet na vrhu! Srce nabija… Nogi pečeta… Zraven pa še en krik! Too! Solze zraven! Hitro se usedem. Mala Mojstrovka – 2332 m. Števec na telefonu pokaže daljši čas kot pa je označeno spodaj na parkirišču pri tabli. Briga me! Sva pač pol ure dalj hodila od označene poti. Nekaj časa preživiva na vrhu, Rok se odloči še za Veliko Mojstrovko. Čeprav je samo 15 min do Velike Mojstrovke, jo jaz izpustim. Telo ni pripravljeno na kaj več. Lepo se razkomotim, sonce lepo sije in lajf je super. No po kakšnih pol urah Rok prihiti nazaj. Namreč prihaja fronta in zato morava sestopiti.

Foto 1: Gašper in Rok na vrhu! Noro!

Satelitska karta kaže kar nekaj deževja, ki prihaja iz Italije. Nekaj ljudi se še vzpenja. Sestop dol je bil počasnejši kot vzpon. Ne gre hitreje, tam pri zajlah nama vzame kar nekaj dodatnega časa. Vmes naju ujame dež, ampak sva že nižje, tako da ni problema. Ture je konec! Usedeva se v avto in do zapore pri koči na Gozdu. Tam počakava kakšne pol ure in potem dol v dolino. Fronta je lepo spirala kakšno uro.

 

Res noro! Občutki so fenomenalni! Hvala Roku za prenašanje ruzaka, čakanja, mojega godrnanja. Ampak bilo je super! Super sva se imela! Sedaj pa kakšne 3 dni počitka, da lahko pridem nazaj k sebi. Pri vzponu bolečin ni bilo (razen pulz), so bile pa zato pri sestopu… In ne malo.

Matej Mohorič je ob zmagi Rogle NAPISAL: Če ti življenje nastavi poleno pod nogo in padeš, se pobereš in greš naprej, odločen da se vrneš močnejši!

IN TOČNO TAKO JE!

 

Galerija:

/by