Vožnja s kolesom mi predstavlja neko sprostitev, zamenjava kamenja za asfalt. Dogajanje je hitreje kot pri hoji v hribih. Čeprav nisem nek hud (profi) kolesar in nimam enega zelo ornk dragega kolesa… Ampak… Rad kolesarim in to je važno. No… Rad sem kolesaril dokler nisem doživel trenutka ko se kolo in avto srečata skupaj v točki. To pa res ni pol več flet’n.

Zgodba o meni in moji nesreči. Kako je potekala nesreča ni pomembno. Kaj se je pa potem dogajalo je pa druga zgodba. In v tem blogu je zgodba o rehabilitaciji, ki je najtežji del poškodbe. Vmes so kakšne grde besede, za kar se opravičujem, ampak pišem iz občutkov o mojih mislih.

Baam… Odprem oči… Pogled levo in desno… Kje sm jaz? Spet ene sanje? Le zakaj se tako čudno počutim? To že niso lepe sanje! Boli me križ… Nogi me bolita… Pizda! To že niso bile lepe sanje… Pa morajo biti vedno samo lepe? A ne glede na to koliko si želim, ni vse ok… Ne gre čez… Misli letijo na vse strani.

Gledam medicinsko sestro, ki me sprašuje kateri dan je danes? Pri sebi razmišljam: Pa kaj se norca delajo iz mene?! Včeraj je bila nedelja, danes pa je ponedeljek, logično ane. Odgovor sestre me preseneti, ni bil ponedeljek…

Wadafak Gašper?!  Kako si zgrešil kateri dan je danes?! To me zihr zajebavajo… Sestra me lepo zabije: »Gospod, danes je sreda!« Ni mi jasno tole… Včeraj sem počival po kolesu, danes pa lepo na šihtu. Napaka Gašper!

Ogromna napaka! Tri dni nazaj si imel dve čudno obdobje s pomanjkanjem dihanja. Ljudje so imeli kar nekaj dela s tabo. Te boli neki ane? 🦴 Me ja! Nekaj se je moglo zgoditi, ampak kaj?! To ni film, kjer gledalci doživimo tisoč in eno zagato in na koncu se vse reši… Dej malo razmisli…❌

 

Par dni kasneje:

Pa sem res OK? Ležim na tleh razmetan in gledam iz tal 10 cm stran od stola (ki sem ga ob padcu skoraj zadel)… Gašper res nisi ok! Čist si v PIZDI! Ampak zakaj? Bušk imam par… Zna biti kakšna še iz Skute. Zjutraj so mi zdravniki nekaj govorili o nesreči, ampak nič takega… No priznam, itak jih 90 postov nisem razumel. Čuden filing.

Pokličem mojo ljubico Majo. Ne vem.. Neki govori o nesreči… Počutim se ko drek! Maja kje si ti? Rad bi te imel ob sebi… Pogrešam te. Pravi mi, da me ne more priti pogledat. Dobro, krivda ni njena ampak… sigurno ne bom o tem tukaj, saj lahko napišem celo stran počutja, ko izveš tako novico. Jo pa noro pogrešam, no celo družino tudi.

Pokličem mami … Pride zgodba na plano….. Ni popolna zgodba, ampak vseeno. To se je dogajalo z mano?! Čez vikend…Si ti nor! Spomina ni, sedaj pa moram vprašati sestro zaradi svoje varnosti, če grem lahko na WC. Kaj se ti dogaja? To nisem jaz! Milijon vprašanj… Boš živel pravo življenje ali ne? To boš prav kmalu izvedel.

Naslednji dnevi so bili res pekoči… Zaradi svoje varnosti sem mogel prej vprašati, če grem lahko na WC. Desetkrat na dan vprašanje: “Gašper si ok? Kateri dan je danes?” Ob vsakem vprašanju odgovor drug dan, pa čeprav je med vprašanjem minilo mogoče pol ure… Ni tole uredu.

Še vedno misli: Pa sem res ok?  Imel sem vso podporo cele družine in tudi prijateljev (sodelavcev)… Tukaj se lepo vidi kdo je kaj… Priznam, filing je bil katastrofalen, ko se je soba praznila in so drugi hodili domov. Pa definitivno ne zato, ker jim ne bi privoščil. Brez slabe vesti priznam, vsakemu sem privoščil, da okreva. Tudi če ga ne poznam, to sedaj sploh ni pomembno, vsakemu sem ob odhodu zaželel srečo! In tukaj me nihče ne prepriča, da sem imel drugačen filing… Pa čeprav sem bil jaz v pizdi. Ornk pizdi! Bolelo me je to, da nisem vedel kako pri sebi rešit to. Zakaj se je to meni zgodilo? Pa točno vem, da nimam odgovora… ne vem tudi, če ga bom kdaj imel.

Dobim nove informacije glede moje poškodbe. Že tiste niso bile prav prijetne… Te pa so še hujše. To je sedaj neki novega, nisem si predstavljal, da je tako hudo. Sploh ne vem kaj naj si mislim?!

Gašper dost je! Vedno si iskal hribovit svet v svojem življenju! 🏔 Živel si za te razglede in v njih neizmerno užival. Tega ti ne bo nihče vzel! Tja gor boš spet prišel, pa tudi če po najlažjih brezpotjih…. Pa nujno z Majo…Mojo najboljšo družbo.

Tole je bila mala vzpodbuda zame. Priznam! Še vedno je bil hudič. Vem da pot ne bo kratka.. Ampak bo treba čez njo. Spomin v UKCju je res prazen… V ponedeljek (po dveh tednih) me pridejo iskat in me peljejo v Sočo. Nabašejo v rešilca, poležejo me. Pridem v Sočo… Zanimivo, polno enih vprašanj… No na prvega kar hitro dobim odgovori to je, da ni obiskov. Faak! Jaz dejansko od nesreče še nikogar nisem videl. Dva tedna že nikogar.

Foto 1: Prevoz proti Soči

Na rehabilitacijskemu inštitutu se začne delo na polno!  Kar hitro sem videl, da bo dela kar veliko! Dopoldne terapije (kar nekaj njih), popoldneve pa prespim, saj sem fizično in psihično čist uničen. Vsak dan milijon težav z mano, milijon čustev ob pavzah… Priznam, tako težko mi še ni bilo v življenju. Sem doživel kakšno poškodbo, ampak tole… Next level! Borba taka, brez nje napredka ne bi bilo… Trma tudi ogromna in tudi tukaj je prav prišla. Poleg vsega to sigurno rabiš!

Težave, bolečine in jok… Priznam, jok je bil prisoten. Ampak ne zato ker bi obupaval in skušal vržt puško v koruzo… Volja je bila ogromna! Ampak bolečine. Definitivno skoraj po celem telesu. In tega ni bilo malo. Pa se ne želim nikomur smiliti… Daleč od tega… Skušam pa napisat in pokazat kakšen napor sem doživljal ob rehabilitaciji… Kletvic tudi ni manjkalo! Razburjenje in zraven spet solze… Različni testi in različni rezultati. Od tistih zelo slabih, kjer je bilo vse zanič in si se ob njih spraševal če si sploh še kej sposoben oz. boš še kdaj normalen, do tistih ki so bili na povprečju in malo višji. Udarec v glavo je naredil svoje in to se definitivno pozna.

Če bi napisal vsa sporočila in klice, ki sem jih opravil in drugim govoril… Ma to si edino misliš:« Lej tega norca kaj je govoril!« Recimo Maji sem v UKC napisal (ko seveda nisem hodil): »Majči, pridem zdle iz šihta, pol greva pa na Kriško!« Človek…. Ti niti hodiš ne, ampak v hrib boš pa šel ja… Ampak tako delajo možgani in še dobro da se tega ne spomnim. Glava je delala po svoje. Sodelavcu recimo napisal, da mi je samo malo slabo in da bom ene 2 dni doma, potem pa pridem nazaj na šiht. Optimizem tukaj ogromen!🧐

Skratka res težko obdobje… Telo se je začelo počasi popravljati! Prvi teden čisto v podnu, kjer nisem zmogel niti osnovnih stvari naredit. Drugi teden pa se je potem že poznal vsaj malo napredek! Tudi pri sebi vidim napredek in je super to! V celotnem obdobju sem bil samo enkrat lahko na sprehodu, kjer sem doživljal velike emocije in definitivno dogodek, ki mi je bil najbolj pri srcu – pa čeprav samo malenkostni sprehod.❤ Taka poškodba ti spremeni pogled na svet. Stvari, ki se ti zdijo prej samoumevne začneš veliko bolj CENITI.

Še vedno bolečine, ampak vsak dan manj. Trma in znanje terapevtov dela svoje! Ampak ne glede na napredek, pogrešal sem svoje bližnje! Pogrešal sem kolege! Ne glede na vse si še vedno osamljen. Najbolj pa me je zaznamovala ena oseba, ki me je videla ob nesreči. Spet sem bil slab (rezultati so bili slabi), naveličan vsega, žalosten ker nisem še čist uredu… Potem pa vidim eno osebo (ime naj ostaja meni). Gleda mene ta oseba čudno. Jo vprašam, če je kaj narobe in mi oseba odgovori: »Ne morem verjeti…Videla sem te med prvimi v nesreči… Vau, ti hodiš in tako govoriš! Jaz sem mislila, da kakor si zgledal par tednov nazaj, ne boš še nekaj časa hodil ali govoril… To je res neverjetno in SUUPER!«…Ok… Besede te osebe… Priznam, še sedaj pride kakšna solza, ko pomislim kaj mi je rekla. Res sem slabo zgledal in da je taka rehabilitacija v tako »kratkem« času, je nekaj neverjetnega. To mi je definitivno dalo ogromno zagona! Da te vidi oseba takoj ob trku in potem čez nekaj tednov in da je presenečena kakšna rehabilitacija je… Kocine se naježijo! In še enkrat hvala za te besede! Brez težav lahko povem, da teh besed sigurno ne pozabim! Sedaj vem kakšno srečo sem imel, kakšno osebje, kakšno voljo in telo!❤

Neverjeten boost mi je dal tudi en dober kolega… Povedal sem mu eno slabo novico, kaj mi želijo narediti… Skratka… 10 min se je drl v telefon, kletvice letele na vse strani… Ampak… Rabil sem to… Da mi eden pove točno tko k je, preklinja zraven in se pizdi na vse skupaj! Tudi to pomaga, vsaj meni!

Seveda pa tudi druga stran, besede Maje, matere, tete, babice, sodelavcev… Te mirne besede, ki so tudi zelo pomagale, da sem bil umirjen in da sem lahko normalno razmišljal.

Prvi teden sem spal sam v sobi kjer mi je na izbruh čustev tudi pasalo, drugi teden pa so me selili k enmu malo mlajšemu fantu od mene. Toj to! Noro! Življenje je postalo malo lažje, saj je bila sedaj družba fenomenalna! Lepo sva se zaštekala in to je definitivno ogromen plus. Z njim je potem čas tudi vsaj malo hitreje tudi stekel. Tudi kaj sva ušpičila, ampak to naj ostane pa najino.

Kar lahko rečem o Soči je to, da osebje je fenomenalno!  Ok, imeli smo svoje scene… Ampak… Na koncu smo zrihtali tako kot je treba. Tudi jaz nisem bil ravno nedolžen pacient, glede na to, da sem rad kr’neki govoril… Ampak so zdržali. Sploh hvala tudi medicinskim sestram in bratom… Oni so nas čuvali ponoči, čez vikende in nam dneve olepševali! Definitivno si zaslužijo posebno pohvalo! Zagnanost za delo je top!

Ob odhodu domov pa se pravo delo šele začne. Takrat nimaš terapevta ob sebi k se bo drl nate, da stoj naravnost in ne skači. Ampak tudi na to obdobje sem pripravljen! En mesec nazaj sem se ponovno rodil, sedaj pa je čas da grem nazaj v civilizacijo. Točno vem da bo težko in dolgo, ampak se nikamor ne mudi. Če sem kaj imel v zadnjem tednu, je pa čas za razmislek in nov pogled na svoje življenje. Življenje ni enostavno in brezskrbno… To sigurno ne… Kazati naokrog kako ti gre dobro, kako dobro živiš… Kako trpiš in še kaj… To definitivno ne… Ok… Kaj narediti.

Malo iti v »osamo«, ampak ne pred družino in svojo družbo… Ampak pred socialnimi omrežji… Plan je tak, da počasi za nekaj časa ugasnem Instagram, Facebook in Stravo. Ne rabim naokoli kazati ko bom zmožen z nogami sonožno skočiti 10 cm spet v zrak… To bo moja zmaga in moje zadovoljstvo. Pa čeprav samo 10 cm. Tudi to pride na vrsto.🦾 Kogar bo pa zanimal moj napredek pa me vedno lahko pokliče in se pogovoriva. Doma bo rehabilitacija dolga! V to ne dvomim! Ampak ob takih osebah, kot jih imam ob sebi, definitivno lažja in tudi plani se bodo temu prilagajali. Komaj čakam spet to ornk življenje! Še najbolj pa skok v naročje Maji… No skok ravno ne, glede na poškodbo ki jo imam, ampak vsaj nekaj podobnega temu! 😊

Foto 2: Veselje, ko po 35ih dneh spet kreneš proti ljubljenim

Ob zaključku bi se še enkrat rad vsem zahvalil! To mi ogromno pomeni! Vsem, ki ste mi stali ob strani! Obiski so bili prepovedani in ubistvu družine nisem videl od nesreče in pa dokler nisem prišel domov – 35 DNI! Vem, da življenje ni samoumevno in da v življenju potrebuješ tudi srečo. Imel sem OGROMNO srečo, napovedi zdravnikov zame na začetku niso bile ravno obetavne. Napredek potem čez nekaj časa pa je bil izjemen! Poškodbe so bile kakršne so bile. Niso bile lahke in to se je potem videlo tudi pri terapijah. Sigurno se lahko tudi nekomu tam gor zahvalim, da me je tako čuval, da poškodbe niso bile tako hude, da me ne sestavijo več skupaj. Sem zelo hvaležen vsem, ki ste me pripeljali iz “modela” k na WC ni mogel it peš, do “modela” k se sedaj zvečer lahko uleže k svoji dragi in z njo preživi lep večer. Res hvaležen! Do popolne ozdravitve bo še zelo dolga, ampak bo šlo! Želja je močna! Pomoč družine odlična! Trmast sem pa tud… Včasih preveč, ampak v tem primeru je to dobrodošlo. 😄 Čakam pa spet ta čas, ko bova z Majo kje v lepih krajih spet uživala.❤

 

Hvala za branje bloga, ki je tokrat malo drugačen. Med mojo rehabilitacijo mi je pomagalo ogromno ljudi, ki jih nisem imensko izpostavljal, sem jim pa neskončno hvaležen in bodo za vedno ostali v mojem srcu. Res hvala! 😘