, ,

Jalovec (2645 m) – 28.2.2021

Sneg noro pobira, čas za alarm! Povabljen sem bil po Slovenski na Triglav, pa bi bila malo prehuda za moj kolen, glede na to da bi se smučalo za Cmirom… No… Smučke že skoraj pospravim in pripravim cepine… Ampak… Zakaj ne bi oboje? Prejšnji teden je Rok lepo zgazil na Jalovec… Pa pejmo pogledat kako je en teden kasneje gor? Tokrat v solo izvedbi. Malo me skrbi kako bo s kolenom, saj nimam dobrega občutka že od Triglava…

V nedeljo zjutraj parkiram  v Planici. Hitro smučke na noge in gasa proti Tamarju. Glede na sobotni počitek, že takoj po gasu… Pumpo je treba zgodaj zbuditi… Sneg je lepo še trd, drvim proti koči v Tamarju. Kmalu za zagledam pred sabo, ura pokaže 30 min.

Kar brez pavze naprej proti Ozebniku. Se vidi, da je nekaj ljudi smučalo v tem koncu, saj je lepo špura. No hitro skozi gozd, malo višje pridemo ven… Tukaj se teren začne postavljati pokonci, se vidi, da sem blizu Ozebnika. Sneg v spodnjem delu ni bil pretrd, je šlo kar lepo! Pred sabo zagledamo strmino Jalovškega Ozebnika. Tole bo postalo malo bolj vroče! Ker je v tem delu kar trda podlaga, smučke dam dol… Bom šel peš… Še vedno imam boljši filing peš kakor s smučmi. Dereze gor in gasa v breg! Pogledam nazaj, vidim da zadaj četica koraka… Bo treba pojačat tempo! Z vsakim korakom je strmina hujša in pa bolj trda podlaga, to se išče! Najboljše kar po sredini, saj je na eni strani čisti led, na drugi pa kamenje… Malo pod vrhom začne ful pihati… Jooj še to!

Izstop iz Ozebnika brez problemov, sledi ni… Pogled proti Jalovcu… Zimska ali letna varianta? Letno še nihče ni pogazil, kamin pa je verjetno zadnji napadel Rok. Pa gremo zimsko varianto. Pod steno se ustavim, smučke skrijem med skalo in sneg, upam samo da ne odpihne! Vzamem sendvič… Oh nič mi ne paše.. Nič… Pol ga pojem, ostalo pa kar v žep.. Mogoče bom med plezanjem v kaminu postal lačen…?

Cepin v roke in gasa v zimski kamin… Bolj švoh je zalit, je verjetno imel Rok velik boljše razmere… Ampak… Tud slabše zalit kamin sem že imel… Zabijem cepin, čisti led! Opaaaa! To se išče… Zdj pa sam prteguj v ta led! Kar hitro napredujem po kaminu, saj dereze in cepini lepo primejo… Bam! Sem že ven iz kamina… Tole je blo pa hitro! Vedno lažje in hitreje mi gre tole… Sedaj pa še strmina do grebena… Uff… Vmes malo zmanjka snega, zato naredim dva obvoza… Stopinje se malo vidijo, ampak so res že stare… Vzgonski veter mi kar lepo nagaja… Ampak… Bom že! Vmes se teren konkretno postavi pokonci zaradi napihanega snega… Kmalu pridem na greben… No tukaj moram zaviti desno! Potegnem tist sendvič ven… Aaaa… Ne paše… Spet pospravim v žep. Sedaj pa stvar, ki jo najbolj sovražim – PREČENJE!  Moja nočna mora od nesreče 2019… Ampak… Če želim pridt na vrh, ni druge! Pot poteka kar čez skalo, ker ne vem kaj je na drugi strani… Se malo spustim in jo obidem… Potem pa spet gor na greben. Samo še v breg po grebenu in zagledam vrh… Aaa! Pa to je noro! Četrti Jalovec skozi kamin. Stojim na Kralju! Naša šesta najvišja gora z 2645 metri! Prav dolgo se ne zaustavim na vrhu… Ni časa za uživanje, ker me malo skrbi, da bi sneg ornk spustil… Pol bi bilo pa še zanimivo! Pet fotk in kar gasa dol…

Foto 1: Jalovec (2645 m)

Spet nazaj na prečenje in potem naravnost dol do kamina. Sneg je malo spustil, se pravi sem še vedno nabijal v led dereze… Dva obhodna okrog skale za ziherco. Pred kaminom pa zagledam majstra k gre gor… Ker vse dol leti, ga počakam. Malo podebatirava nad kaminom… Je taka lepa lokacija za »chat«. No prosim ga, če malo počaka da zlezem kamin, ker če ne me bo led bombardiral… Evo v kamin notri… Malo je spustil led… Malo je tudi zrit kamin… Tako, da vsak naslednji bo bolj tolkel po skalah, kot po ledu… Tisti 2 minuti in že sem na trdnih tleh! Zavriskam! Dam spet sendvič iz žepa… No tudi v tretje ni šlo… Kar pospravim v nahrbtnik! Hitro smučke na ruzak in gasa do okularja ozebnika. Kmalu zagledam Andraža, vedel sem da bo gor, zato nobeno presenečenje. Malo padeva v debato nakar prileti izza Ozebnika še Martin! Končno malo iz Švice prišel v SLO. Par besed, ker se jima mudi gor, preden bo čista odjuga… No jaz pa dol… Srečam eno skupino turašev, kjer me sprašujejo ali ne mislim odsmučat Ozebnika? Hmm… Še kar nekaj let verjetno ne… Sem bil namenjen proti Kotovem sedlu, pa rajši od tam smučam. No… Ozebnik je tudi malo spustil svojo trdoto, zato se kar hitro spuščam… Hitro ven iz Ozebnika… Sedaj pa lahko dam smučke na noge, pa odsmučam dol… Do Kotovega sedla se mi ni ljubilo vzpenjat, ups! Skratka smuči pripravljene, samo še palice raztegnem… Bam! Zlomim palico… A me ti j***š?! Pa kje si palica zdj mene najdla, da si se zlomila… Sicer ni take krize, ampak ne morem pa smučati samo z eno palico…. Ohh… Mirne živče… Zlomil sem en podaljšek palice… Ja nič… Bom pa šel peš… Smučke nazaj na ruzak, vzamem tisto palico in gasa dol… Seveda… Walk of shame! A gor največ turašev… Vsi me gledajo, me sprašujejo a niso dobre razmere za smučat… Jaz pa vse kar lahko rečem, da imam samo eno palico… Se kar konkretno spustim peš… Potem pa se spomnim… Izolirni trak imam v prvi pomoči! Oooh! Nasmešek na obrazu! Bom jaz probal popraviti tole… Sicer bo ena palica krajša kot druga… Ampak tukaj ni več take strmine in ne bi smelo bit problemov… Parkrat ovijem okrog… Drži? Pa zaenkrat drži! Hitro smuči gor… Zdj se mi pa ne bo noben več smejal… In se spustim… Faaak…. Čisti beton za smučat… Noge me že tko pečejo… Ampak… Vsaj par zavojev probam narediti… Najprej se malo lovim z eno krajšo palico, potem pa se navadim! Sem mislil, da bi smučal s cepinom, ampak ne bi ravno rad probaval tega na trdem terenu…

Usmerim se po poti pristopa, se pravi zavijem levo pod Poncami… No… Hitro pridem na plazovino… Smučke delajo ta-ta-ta-ta, moja glava pa samo kima… Ufff je trdo! Iz plazovine kar direktno v gozd… Slalom med drevesi in hitro do koče v Tamarju… Sem mislil na en čaj, ampak gneča je taka da joj! Samo gasa proti avtu… Če je bil prej slalom med drevesi, je bil sedaj med pohodniki… Kakšna gneča! Ampak se lepo odmikajo, jaz pa malo v plug, da ne grem prehitro… S smučmi gre pa lepo do avta! Dvakrat sicer v klanec, ampak to je za zaključek ture! Parkirišče pod Poncami pa je čisto nabasan…

 

Kraljevska tura je bila končana. Razmere zjutraj top! No danes je Jalovec imel kar nekaj obiska za mano, zato kakšen je sedaj kamin ne vem… Verjetno še bolj bogi kot prej. Sneg za pešake nad Ozebnik super, itak je senčna stran.

Video:

Galerija:

/by
, ,

Dolina Triglavskih jezer (čez Komno)- 20.2.2021

Le kam za vikend? Maja ima strastno željo v Julijce. Glede na to da je največ snega v tem koncu, je bila to logična odločitev. Doma raztegneva zemljevid TNP. Zraven si citiram od Prešerna poezijo Kam? »Ko brez miru okrog divjam, prijatlji prašajo me, kam?« “Prst” pade na zemljevidu na Triglavska jezera. ? Uf… Malo postane vroče, saj sem vedel da bo kar dolga… Ampak “prst” je odločil… Malo povprašam Lucijo kako je tam naokoli, saj preko Komne še nisem šel tja. Meritev na zemljevidu mi je pokazala častitljivih 16km do jezera Ledvička… Da bi šel merit do Prehodavcev? Rajši ne! Plan je bil narejen, Janez in Igor povabljena, ampak na žalost nimata časa. Greva pa sama an! Spet me bo ganjala v hrib. Sicer me koleno boli še od Triglava, ampak počivat na žalost ne morem…

V soboto zjutraj štartava proti Savici, na parkirišču med prvimi… Še dobro, da imava tako blizu od doma. Smučke na noge in gasa proti Komni. Gaz so veseli pohodniki že tekom tedna naredili, tako da naju ni skrbel proti Komni. Smučke kar hitro dava dol, saj zmanjka snega… Tako jih nosiva do 800 metrov… Snega je res noro pobralo. Na okrog 800 metrih jih spet montirava gor in gasa. No tiste serpentine se spet vlečejo ko hudič, ampak borbava. Maja pred mano narekuje tempo, tako da meni spet teče s čela… Pismo teli difovci so čist nori! Ko zmanjka serpentin pa počasi pred sabo zagledava Komno… In spet se prašava le kam? No pa zavijva desno proti koči pri Dvojnem jezeru. Že takoj zagledava na vrhu hriba oznako na štangi, prav greva. No pot se tukaj začne kar razigbano… Gaz je bila narejena, sicer je nekdo šel že s krplji… Ampak že kar nekaj dni nazaj. S smučko se še vedno za kakšen cm udre… Ne upam si predstavljati kako je bilo še s krplji… Res bravo majstru! Skratka nadaljujeva gor, dol, gor… Iščeva oznake… Z vsako minuto je topleje, sonce res pripeka. Glede na relief terena sva vedela, da danes ne bo nekaj veliko smučarije, pa več hoje… Ampak to sva si zbrala… Mene koleno še vedno boli od Triglava, zato mi bolj paše hodit, kakor pa zavijati. Sneg je bil zjutraj na nekaterih mestih še čisto pomrznjen, druge pa že skorica… Kakšni dve uri kasneje prebijanja po gozdu le pred sabo zagledava Kočo pri Triglavskih jezerih (1685 m). Kakšno olajšanje! Tukaj sva! Nikjer nobenega! Noro! Sicer gaz se nadaljuje še naprej.
Maja je že malo utrujena, zato se ustavi pri koči, jaz pa se odločim da na hitro skočim do jezera v Ledvicah oz. Veliko jezero (1831 m). Seveda, da me ne bo draga predolgo čakala, prtegnem en gel. Gel prime, Gašper odpre vse ventile pa se požene naprej. Za motivacijo na slušalke vržem malo razbijaške glasbe. V ušesih mi dela bum, bum… Srce pa dela bum, bum, bum… Pulz takoj skoči na 190… Ta’prava cona pulza! Plan je bil, čim hitreje priti tja… Tam eno kratko pavzo, pa čimprej nazaj… Pot potem do doline je še dolga! Proti jezeru kar sekam pot, ni važno kok je strmo… Samo da je naravnost… Vmes malo spustim tempo, da naredim kakšno fotko pa posnetek… Paf! Ura pokaže 27 min od koče do jezera v Ledvicah… Prvih par minut sem se mogel kar usesti, da sem prišel do sape… Tole je pa blo! Sneg je že čisto južen, zato je toliko težje vse skupaj. Par minut pavze in gaaaaaasa nazaj. Dolgo majico pospravim, grem v kratkih rokavih… Res sonče žge! Kremo za namazat sicer imam, ampak leži globoko v nahrbtniku… Itak bom dal od koče naprej pa dolge rokave k bo bolj hladno. Kože pustim kar gor, ker bo treba vmes v klanec.

 

Foto 1: Pred Kočo pri Triglavskih jezerih

Spust od jezera… Tokrat tempo malo počasnejši, ampak še vedno dokaj hiter… Na koži se mi delajo cokle… Jaooo… Še to… Ni časa za pucanje… Sam gas. Malo pred kočo srečam en par, ki sta namenjena proti Prehodavcem…. Superca! Bosta imela mir. No pri koči vidim Majo kako se sonči… Ja res ji je bilo hudo tisto uro k me ni blo! Hitro se popokava, ker morava še do Savice pridt. Človek bi mislil, da bo bo samo spust proti dolini… Malo morgen! Kože še vedno na smučkah, zato bolj štorasto smučava… Ampak ni druge… Tam, kjer sva se prej spuščala, morava sedaj v breg. Jaoooo! Vmes nama zmanjka tekočine… Fak! Toliko sva pila?? Vedno vzamem isto količino in vedno prineseva domov vsaj četrtino tekočine… Danes pa jo je skoraj zmanjkalo! Treba bo šparat! Premagujeva tiste brege, že vidno utrujena… Ko mislš, da si blizu… Se spomniš, da je še kar daleč Komna. No po dveh urah končno na Komni. Maja se ustavi, me počaka… Js pa prtegnem še do koče, da naredim par fotk. Spust dol do Maje. Tam dava kože dol in čas je za smučanje. Narediva še en majhen požirek, kar je še ostalo od tekočine. Spust kar po poti, vmes malo med drevesi… Paziva, da koga ne povoziva… Posmučava do 1000 metrov… Potem pa se začnejo posamezno kamenje in smučke dava dol… Potem pa peš do avta!

Ura se je ustavila na 33 km in pa 2060 m vzpona. Bolano! Ful lepa tura za iskanje samote, ampak slaba za smučanje… To sva itak vedela… Paše pa kdaj tudi samo hoditi. Naslednjič pa podaljšava turo do Prehodavcev.

 

Video:

Galerija:

/by
, ,

Triglav (2864 m) – 16.2.2021

Spet je bil Triglav na vrsti. Ponavadi uletavajo ljudje z besedami: »Zakaj ti je tega treba? Zakaj rineš gor?« Poglej kaj se je zgodilo na Storžiču… Odgovorov je nešteto… Vsak ima svoje mišljenje in tega ne mislim tukaj razglabljati.?

Da preidem na temo. Za vikend je bil nekdo malo pod Kredarico, a je obrnil zaradi vetra… Tako, da smo vedeli kaj nas čaka, vsaj do Kalvarije… Kakšen dan več smo počakali, da se vsaj malo bolj stabilizirajo razmere – čeprav se čisto še nekaj časa ne bodo. Najdla se je ekipca, ki že nekaj časa skupaj osvaja Triglav pozimi, le da gremo tokrat s turnimi smučmi gor. Priznam, celo noč sem se premetaval in razmišljal ali sem dobil dovolj izkušen v teh desetih letošnjih turah s smučmi… Bomo videli, v najslabšem primeru grem pa peš dol…

Vzamem si dopust, napoved je bila bolj oblačna in to je bilo super za nas. Ekipca smo bili Dejan, Franci, David, Matjaž in moja malenkost. Dobimo se v Kurji vasi zjutraj, kjer se napakiramo… Ruzak je težak ko… Plus tega sem imel malo musklfibra. Skratka, s Kurje vasi štart skozi Radovno… Franci nabije spet tempo v poden… Vedel sem da bo težko… No… In je tudi bilo! Do Lese v 50ih minutah, lepo smo ga žgali po špuri, tudi malo šli po svoje.. Telo se je ogrelo, že takoj prtegnu en Nduranz Nrgy Gel, da bo lažje šlo. Podlaga do Lese nič posebnega, malo pomrznjena, je veliko lažje s turnimi iti. No od Lese naprej pa se počasi začne breg, ni druge. Lepo sledimo smučini nedeljskega smučarja, čeprav špura nakazuje, da je še nekdo drug šel gor pred nami.. Sneg je tudi tukaj bolj pomrznjen, ampak gre lepo brez srenačev. Čeprav je bilo ozračje mrzlo, smo švicali ko (konji)… Do Prgarce brez postankov in pot brez posebnosti. Na Prgarici eno pavzo za jutranji zajtrk, treba je nekaj pojesti… Že čisto brez energije…

Od Prgarice se pa začne rokenrol… Začne se tista prava strmina… S turnmi ne gre tako lahko naravnost gor kakor peš… Zato moramo levo.. Obrat… Desno… 20m… Obrat… In tako naprej! Podlaga še lepo drži, zato je napredovanje dokaj hitro, vmes kar nekaj betona… Pripnem srenače, da bo šlo lažje. Kar kmalu pridemo na izravnavo… Pred sabo zagledamo Kalvarijo… To prelepo Kalvarijo! Ampak vidi se špura… Se pravi je nekdo včeraj mogel iti gor. Tukaj je podlaga ko beton… S srenači gre lepo! Zapodimo se proti Vrhu Snežne konte (2342 m), prečenje v levo… Že vidimo Kredarico na dosegu roke… Ta del se mi najbolj vleče, pa čeprav je samo 150m višine do koče. Gas naprej gor, kjer hitro dosežemo Triglavsko kočo na Kredarici (2515 m). Tukaj bo malo daljša pavza, saj se moramo pripraviti na vzpon na Očaka.

 

Turno opremo pospravimo, da nam je ne odpihne, pripravimo nahrbtnik in hitra malica. Sedaj pa še najtežji del. Polna zimska oprema in sam gasa proti steni. Že takoj vstop v steno nam da slutiti kakšne bodo razmere – napihan sneg! Nazadnje, ko smo bili gor, so bile kar slabe razmere – sedaj upam na boljše. Ampak že prvi koraki nakažejo, da dejansko razmere niso slabe… Gasa gor, na zloglasno prečko… Ki jo seveda Franci vsaj malo pofreza kakor jo najbolje zna. Čez nekaj minut še druga prečka, kjer je malo bolj napeto… Ampak… Počasi in po pameti. Itak so mi te prečke ponavadi najbolj zoprne… Nekje zajla ven gleda… Veter se tudi čisto umiri, zato postane res vroče! Potrebno se je sleči. No do Malega Triglava razmere dokaj uredu, na prisojni strani je sicer malo odjuge… Ampak dereze primejo… Dan je res top! Sooonce, čeprav je bila sprva napoved slabša. Od Malega Triglava po grebenu, ki je malo napihan, ampak dereze primejo, zato ni panike.  Od grebena navzgor pa kar po vrhu, saj je še več napihanega snega, potrebna večja previdnost. Malo se teren zravna in sledi še tistih 100 metrov vzpona… Tukaj je spet ista scena kot zadnjič! Napihan sneg v greben notri, zato se David malo pomatra in lepo zgazi… Samo še tistih par metrov do vrha nam ustane… Gledam Davida ko stoji na napihanem snegu… Le zakaj ne gre naprej? Pridem do njega in zagledam, da ni STOLPA! Stolp je pod snegom! Ohhh! Malo odkopljemo, da vsaj zastavica ven pogleda… To je noro! Spet stojim na vrhu Triglava, že moj 52ti. Hitro damo maske gor, saj je danes pustni torek.. Malo heca more biti… No heca je dosti, treba se je zbrati in štartati dol.

Foto 1: Maškare na vrhu

Opremo še enkrat pregledam, saj sem vzpon prvič naredil s pancerji… Dereze še držijo! Čas za odhod. Pot navzdol je vedno težja, saj si že bolj zmatran… Malo je tudi sneg še dodatno odjužil, malo tudi veter nagaja… A se je vse lepo izšlo! Franci je še dodatno pofrezal prečko, tako gre sedaj skoraj dvosmerni promet čez. Ravno ko pridem na Kredarico, pa sam preleti helikopter Policije… Nekaj poizkuša pristati, pa se premisli in odleti… No čez 10 min se vrne in spet odleti… Na Kredarici spet ena pavza… Zunaj je prijetno toplo, brezvetrje… To kar hočemo! Ampak počasi je čas za odhod!

 

Pripravimo smučke… Sedaj pa bo zanimivo… Noge že konkretno čutim, tako da ne vem kako bo šlo… Pa še sami »profiji« smučanja smo danes na kupu. Štart s Kredarice, prvi zavoji mešanice trde podlage, skorje in pršiča… Takoj že en padec… Se poberem… No sej nisem edini padel… Zavijemo proti letni poti na Kalvarijo, saj smo pričakovali, da bo podlaga mehkejša… In je bila! A spet padamo ko za šalo… Utrujenost je res kar huda… To Kalvarijo odsmučamo, potem pa gasa naprej… Ne vem kaj se je sploh zgodilo, ampak nekako čudno zavijem, padem in v kolenu zaboli… Aaaa… Smučka se mi odpne… Auč! Tole že ni vredu… Ampak dokler je koleno toplo, bo šlo. Od Kalvarije dol zavijemo po poti pristopa in tako odpeljemo proti Prgarici… Tukaj je bila spet mešanica betona in skorje… Padec na padec… Koleno mi še nekako drži… A noge tako pečejo, da tudi zavija normalnega ne morem naredit… Imam filing, ko da sem prvič na smučkah… Čisto lesen… Skratka od Prgarice dol kar po pršiču do 1300 metrov, tam zavijemo v gozd, kjer se začne pozibavanje med drevesi… Levo… Desno… Ampak podlaga ok… Hitro pripičimo do Lese… Sedaj pa še ta 5 km cesta… Kož ne dajemo gor, saj je špura lepo pomrznjena in bo šlo… Samo gasa, malo si pomagamo s palicami… Tako da lepo pridemo do avta in tako je po 30 km tura zaključena.

 

Spet en top dan! Razmere so bile danes super! Že dolgo ne tako dobre… Sicer severne strani smo se zaradi napihanega snega malo izogibali… Kložastega snega ni bilo veliko, tako je bil občutek varnosti dober. Sedaj prihaja odjuga… To bo naredilo svoje… Razmere se bodo definitivno spremenile na slabše! Lahko se tudi še kakšen plaz sproži ob otoplitvi… Smučarija pa je bila tudi vredu… Sicer sem se večinoma časa ukvarjal s pekočimi nogami, ampak… Lahko bi bilo slabše! Nismo nobeni carji, nobene legende in tudi budale ne, ampak preprosti pohodniki.

P.S. Neprimernih komentarjev oz. frustracij pa ne rabim, rajši ga zadrži zase. ?

Galerija:

/by
, ,

Koprivnjak (1754 m)

Že dva dni na smučkah… Noge že ornk pečejo… Ampak… Brez bolečine ni napredka… Zato na smučke še tretji zaporedni dan. Maja odpove, pravi da se bo rajši malo spočila… Je pa zato Mitja takoj ZA. Plan naredil v minuti… Včeraj smo šli na Hruški vrh iz Jeseniške strani in smučali od tam… Danes bova pa iz Dovške strani napadala Hruški vrh.

Zjutraj avto že v pogonu 0601, treba je izkoristiti dan. Hodit začneva pol ure kasneje, bila sva prva na parkirišču, zato si lahko izbereva plac. No hitro na smučke, za nama že lučke avtomobilov… Ti sam dodej gas! No Mitja vzame to za res in prtegne v hrib… Aaaa… Noge pečejo! Ampak, trma dela svoje… Hiter tempo, zraven pa še teče pogovor ko da nič ne bi bilo… Hitro zavijeva v levo, po bližnjici… Nazaj na cesto in spet po bližnjici v gozd… Višje prideva do vikendov, tam lepo zagledava kako se Triglav obarva… No midva pa gasa naprej! Po cesti do Planine Dovška Rožca. Tam ena pavza, saj sva lačna. Kakšen mir! Nikjer nobenega! Sledi še tistih 300 metrov vzpona proti vrhu in kar kmalu stojiva na vrhu – Dovška Baba (1891 m). Tukaj je sneg kar skorjast, nič fletno… Seveda, to ni konec… Sledi še naprej tura…

Na vrhu brezvetrje, sploh nisva mogla verjeti! Pa še ta tišina, mir… Skratka top! Počasi se nama nekdo približuje, zato je čas za odhod. Smučke nazaj gor in spust proti Hruškem vrhu. Malo pred vrhom zavijeva levo… Prvih par metrov same skorje, potem pa… PRŠIČ! Aaaa… Mitja kar vriska od veselja… Jaz pa poprečim še malo v desno in spust dol med drevesi… Kako se lepo potopijo smučke, čista poezija! Odsmučava do koče… Edina sva bila! Vse tole samo za naju! Pustiva en lep podpis! Pri koči se ustaviva… Nasmejana do ušes… Čas je ponovno za vzpon nazaj proti Dovški Babi. Ena hitra pavze, kože gor in piči miško (kakor bi rekel Mitja). Mitja spet prtegne v rdečo cono… Kar kmalu zavijeva proti desni Koprivnjak (1754 m)… Kakšna flanka spet! Pa to je noro! Še vedno nikogar! Brezvetrje je še vedno… Postane vroče… Kratke rokave! Pa kako če je tak minus zunaj?! Od snega se lepo odbijajo žarki, zato je kar toplo. Skratka gasa proti vrhu. Na vrhu piha, zato se premakneva malo nižje – tam spet brezvetrje.? Čas za malico!

Foto 1: Top smučarija!

 

Kaj pa sedaj? Seveda ne bova končala s turo… Spustiva se še enkrat do koče. Drživa se malo bolj leve, da smučava po pršiču… Aaaa… #tojtauzitek! Noge pečejo ko hudič, niti nog ne morem več skupaj imeti, ampak filing je top! Pri koči se ustaviva, čas spet za kratko pavzo. Sedaj pa gledava proti Hruškem vrhu, kar nekaj ljudi… No pa kmalu prismučajo eni tudi do koče. Malo debatiramo, sej smo sami domači an! Spet je čas za kože na smučke in še zadnjič v breg! Spet se usmeriva proti Koprivnjaku, ampak zavijeva levo proti Dovški… Tistih 500 metrov vzpona je bilo kar napornih… Vročina ne pojenja, ko bi vsaj malo zapihalo… Oba imava že kar težke noge, ampak se ne dava! Na predvrhu Dovške zagledava vso to gnečo na vrhu… Kot kaže je konec samote… No na Dovški ena pavzica, spet malo debata… Potem pa v dolino…

Glede na to kakšne razmere sva imela prej, je bila ta Dovška Baba katastrofa… Vse presmučano že, nekaj tudi skorje (še vedno). Noge naju že tako pečejo, da več kot tri zavoje naenkrat ne zmoreva… Pa saj imava za sabo 1900 m vzpona danes že. No s planine po cesti navzdol… Edine misli ki sem jih imel, so bile kdaj bo konec tega. Noge že tako pečejo, da jih sploh ne čutim več, ampak se ne dava! Malo s ceste dol med drevesi… Seveda, zakaj bi si olajšal delo ane? No le nama rata priti do avta, kjer je parkirišče (na 820 m) čist zasedeno.

 

Ena odlična tura! Naredila sva 20 km in pa 1900 m vzpona. Res razmere na drugo stran so bile odlične! Veliko boljše kot pri nas… Skratka top dan! Sedaj pa kakšen dan počitek… Potem pa spet na smučke, preden ta sneg pobere.?

Galerija:

/by
, ,

Hruški vrh (1776 m) – 13.2.2021

Po včerajšnji Dovški Babi je bilo potrebno narediti plan za danes. Včeraj smo spoznali, da so razmere okrog Babe super, zato nujno spet v ta konec. Hitro narediva plan za Hruški vrh (1776 m).
Zjutraj štartava proti Jesenicam in nato proti Plavškemu Rovtu, pri kapelici parkirava. Nisva pa bila prva, saj je bil Janez že pred nama… Spet naju zasleduje kot kaže! Bil pa je še en avto parkiran gor, znan… No smučke na noge in gasa proti Hruškemu vrhu. Pri gozdu je potrebno dati smučke dol in tistih par metrov iti peš. Tukaj pa srečamo lastnika tistega avta – Mitja! Opaa… Človek, ki dela salte na smučkah- noro. No skratka po gozdu hitro spet smučke gor. Nadaljujemo po eni poti, kjer kmalu spet pridemo v gozd, tukaj je podlaga čisto pomrznjena in kar strma, zato je potrebno dati smučke kdaj tudi dol. Ko mine tale gozd, pridemo na cesto (ki je splužena) in nadaljujemo po njej (čim bolj ob robu zaradi snega)… Mimo par vikendov in v klanec, nakar pridemo do Hruščanske planine ( – koča. Mimo koče, kjer zagledamo že današnji cilj. Tukaj se teren malo položi, nato pa spet v klanec. Kmalu ugotovimo, da špure turašev ni, zato gre Mitja naprej (ima najširše smučke). Lepo potegnemo gaz v desno, obrat proti levi, nakar pridemo do Rožce (1587 m), kjer spet stoji ena hišica (no ubistvu jo gleda ven samo četrt). Gledamo to skoraj nedotaknjeno belino proti Hruščanski planini. Treba narediti posvet.?

Odločimo se, da odsmučamo do planine dol in tako zarijemo v pršič, nato kože gor in še enkrat gor na Rožco. Moram rečit, da je bila to ena najboljših odločitev! Smučanje do planine je bilo božansko! To k se ti tako smučke potopijo v pršič… Pa to je noro! Levo, desno, levo,… Aaaaa…. Kakšen užitek! Tistih par sto metrov odsmučamo in čas je za malico. Hitro pojemo, kože gor in gasa še enkrat gor. Kar smejalo se nam je ob temu smučanju. No lepo po isti špuri gor do Rožce… Nikjer naokrog nobenega! ?Res smo dobro izkoristili! Z Rožce nadaljujemo v smeri Hruškega vrha. Po grebenu, kjer kar lepo piha… Zato se hitro odmaknemo na južno stran in smo vsaj tako malo v zavetju. Čeprav je -13°C, nas zaradi lepega tempa ne zebe. Malo pod vrhom zagledamo nekaj ljudi na vrhu in nekaj ljudi pri Hruščanski planini – no sami ne bomo več. Od Rožce do vrha je sneg spihan, zato je podlaga kar ledena. Kar hitro pridemo na vrh – Hruški vrh (1776 m). Noro! Kakšen razgled! Sicer na vrhu kar piha, zato hitro par fotk in priprave na spust! Tudi na sosednji Dovški Babi je kar nekaj obiska.

Foto 1: Hruški vrh (1776 m)

Smučke pripravljene, spustimo se po severni strani. In to spet po pršiču! Aaaaaa! Pa to ne more biti boljše kot je! Smučke plavajo, Gašper pa zavija an! Včasih se vprašam, zakaj hudiča nisem že prej nabavil turno opremo, čeprav sem že nekaj let prelagal to odločitev! Evo odsmučamo še tisto flanko, potem pa sledi počitek! Sonček nas lepo greje, zato si vzamemo daljšo pavzo. Še zadnjič bo treba natakniti kože, saj nas čaka vzpon na Rožco spet. Kože slabo primejo, zato jih malo pustimo na soncu. PO pol ure pa je čas za štart. Sam gasa še tistih 200 višinskih metrov. Veter in mraz spet pritisneta, ampak Mitja pritisne tempo in spet je vroče! Na rožci damo kože dol in potrebno je še odsmučat do avta. Spet do Hruščanske planine, po isti poti. No sneg se je v tem cajtu ORNK odjužil… Sicer ni mi jasno kako, pri -11°C.. Ampak ok… Bil je kar težek, zato smučanje ni bilo tako dobro – ampak še vedno super! Od planine po isti poti dol, malo vijuganja v gozdu, 2x smučke dol. Smučke gor na travniku nad avtomobilom in tisth 50 m še smuka do avta. Tura je bila zaključena!

Res ena nora tura! Lepo, da se takole srečamo in potem je dan še lepši. Tole je bila 9ta turna tura v enem mesecu, ampak je bila najboljša! Mitja in Janez pa itak top! Bo treba ponoviti!?

 

Galerija:

/by
, ,

Dovška Baba (1891 m) – 8.2.2021

Že včerajšnje vreme nama ni dajalo pretiranega veselja, dež na dež… Zvečer pritegnem na Roblek, kjer me ujame sneg nad višino 1300 metrov… Dobro, mogoče je še kaj upanja za ponedeljek… Čeprav je cel dan včeraj padal dež, potem na snežilo na mokro podlago. Stopnja plazov se je dvignila, zato kam v ponedeljek? Zjutraj se zbudiva, preveriva razmere – dežuje… Treba še malo podremati… No ob 9h končno ustaneva. Iskala sva eno bolj varno varianto za smučati… Mogoče Vogel? Kličem na informacije kako je z Žagarjem, mi odgovorijo da je zaprt, saj je cel dan včeraj deževalo in teče spodaj voda… Greva na Krvavec? Ah nee… Kaj pa Dovška Baba? Dokaj varen vrh oz. vsaj do Planine Dovška Rožca… Potem od planine gor vidiva ali je za nadaljevati ali ne?

Dokaj pozno – ob 10:30 šele štartava od doma, vožnja do Jesenic – kjer dežuje in naprej na Dovje. Skozi Dovje in potem naprej. Parkirava na okrog 800 metrih, tam se začne potem sneg na poti. Smučke na noge in sam gasa! Tam sta bila tudi parkirana še dva avtomobila, zato sva mislila da ne bova sama. Skratka gasa naprej, kjer po 100 metrih že dajeva smučke dol, saj zmanjka snega za par metrov. No smučke spet na noge in gasa. Kmalu naju ujame dež, ki pa samo malo rosi. Lepo napredujeva po cesti gor, kjer včasih malo zmanjka snega – ampak ni tako hudo. Voda dere iz vseh strani… Na 1000 metrih pa začne snežiti, ampak je sneg moker. No nadaljujeva naprej. Na 1200 metrih mimo vikend hišk (Ravne) kar naravnost gor, saj je še kar nekaj snega. Mimo pašne ograje, kjer že ornk sneži! Tole bo danes pow, pow! Nadaljujeva proti planini in z vsakim višinskim metrov bolj sneži. Po nekaj kilometrih pa sledi še prečenje do pastirske koče na planini Dovška Rožca (1650 m). Pri koči se ustaviva, saj je potrebno narediti plan za naprej. Sipa ga na polno! Sneg pa je moker in zato kar drsi ko stopiš na njega. Greva pogledati malo višje, potem bova pa videla.

Zagrizeva v klanec in kar hitro ugotoviva, da tole ne bo čisto varno. Povzpneva se za 100 metrov, kjer je sneg sicer bolj suh… Ampak še vedno kar drsi… Tole ne bo šlo oz. bolj varno je obrniti, saj pod nama tudi že poka. Odločitev, ki je bila sprejeta v 10 sekundah in tudi najbolj pravilna. Kože hitro dol in priprave na spust. Kar naenkrat pa preneha snežiti… Ampak še vedno sva odločena, da rajši obrneva – zadnja stvar ki si jo želiva je, da naju kakšen plaz zasuje. Midva sva pripravljena za spust, sam požen se! Aaaa… Prvi zavoji so bili res božanski… Ta “powder”! #tojtauzitek

Foto 1: Pow! Pow! (Foto by: Maja)

Kako lepo se potopi smučka v sneg, sedaj šele vem kakšen je filing, ko smučaš po tistem pravem pršiču. To je noro! Tistih 100 metrov se spustiva, mimo koče in sam gasa dol po cesti. Najine sledi je sneg vmes že zabrisal, zato je bilo toliko slajše smučati. Čeprav je bila cesta, je bil filing še vedno super! Vmes nama tudi malo sonček posije in tako rata kar topleje. Po cesti dol, spet 2x smučke dol in lepo skoraj do avta. Tura je zaključena.

 

Ena super tura, čeprav nisva prišla do vrha – ampak glede na trenutne razmere je boljše obrniti. Sedaj naj ga pa sipa do četrtka, potem pa bo spet super za smučanje! ?

 

Galerija:

/by
, ,

Mrežce (1965 m) – 6.2.2021

Bolj švoh napoved za vikend nama je pokvarila plane, zato se za soboto sploh nisva nič zmenila. Bova zjutraj videla kaj in kako. Budilka ob petih zjutraj, itak dremež do šestih… Pogledam ob šestih kamero na Kredarici… Sonce nad 2300 metri… Hm… No pa sva še malo poležala… Ob sedmih se končno vstaneva. Maji dam na izbiro Pokljuka, Triangel ali Dovška. Zagrabi Pokljuko… Vedel sem, da je neka zapora zaradi SV v Biatlonu… Kličem TNP… Se noben ne oglasi… Kličem v Šport Hotel na Pokljuki, mi tam reče da načeloma bi me mogli spustiti mimo (ker še ni tekma). Pa dobro… Greva pogledati, če ne pa pičiva skozi Radovno pa v Dovje in od tam proti Dovški. Srečam reditelja spodi v Gorjah… Nima pojma ali se lahko mimo zapore pelješ ali ne… Dobro, bova zgoraj prašala pri zapori. Gasa do gor, kjer naju malo pred Mrzlim studencem ustavi. Reče, da ne moreva nadaljevati zaradi zapore. Dobro, mu rečem, da če lahko tuki pri studencu parkiram in greva potem proti Mrežcam peš… Pa ni šlo… Kregal se ne bom… Zavijem proti Bohinju, dva kilometra nižje je neki spluženo… Parkiram tam… Bova pač šla malo peš.?

Smučke na ramena in prvih 300 metrov peš, nato pa zavijeva s ceste, smučke gor in gasa nazaj proti Mrzlem studencu. Itak nama vzame 40 min, saj sva se prebijala čez podrto drevje, skratka super ogrevanje! Evo čez cesto in gasa proti Medvedovi konti… Hodiva ene 10 min, nakar se mimo pripelje avto (ki nima Gorenjskih tablic)… Čaki malo?? Kako je pa ta majstr šel mimo? Ga ustavim in vprašam… Odgovori, da ga je pač spustil in mu rekel da naj parkira takoj desno od zapore… Tole nama ni blo jasno, zakaj midva nisva tega smela… Pa dobro… Dodaten trening… Hodiva še ene 2 km, nakar zagledava konec splužene ceste in tam parkirane 3 avtomobile… Rajši ne povem kaj sem si o tem mislil, ampak ok… Mirne živce… Od tam zavijeva proti Medvedovi konti… Malo gor, malo dol… Večinoma pa po ravnem… Po dodatnih 3 km le prideva do Medvedove konte… No tukaj se teren malo bolj postavi pokonci… Kar kmalu prehitiva eno skupino. Par besed in nadaljujeva naprej… Malo pred kočo se teren položi, potem pa postavi pokonci… No midva lepo hodiva, nakar Maja zadaj sliši nekaj… Se obrne in mudel (da ne bom javno o imenu) prleti s smučkami skoraj v Majo… Ko da je ne bi bilo čez njo… Zraven še ene glasove spusti in gasa naprej… Pa dobr no… Najbolš da je nesreča na ravni površini… Skratka malo v šoku nadaljujeva naprej… Še tist klanec in zagledava Blejsko kočo na Lipanci (1630 m). Lepo naju obsije sonček, zato se ustaviva in kratka pavza.

Foto 1: Midva na Mrežcah

Od koče nadaljujeva proti Mrežcam. Lepo shojena pot naju kmalu pripelje na prelep razgled na Triglav, VDV, MDV in Viševnik… No pa še ostali vrhovi… Noro! Že malo čutiva utrujenost, ampak zdrživa še tole. Še nekaj minut in sva na vrhu! Mrežce (1965 m)… Noro! Sonce sije, pa tudi veter piha… Tukaj sem prvič! Mislm, da sva ena redkih k imava danes sonce… Top! ? Čez nekaj minut prišibata še gospod in gospa… Nekaj besed in se spustita dol… Midva pa uživava na vrhu. No kar kmalu pa zagledam Ireno, ki divja proti vrhu… Enga selfija s Montango trakovi. Midva se pripraviva za odhod, sedaj sledi najboljši del. Tik preden se spustiva, se tudi tukaj začne vse zapirati… Ampak bo zdržalo do najinega prihoda do koče.

 

Sneg je kar južen, ampak gre lepo… Zavoj v levo, zavoj v desno #tojtauzitek. Potem malo med drevesi, nakar faliva pot pristopa… Zato je blo potrebno odsmučat po malo po strmem, ampak je šlo. Kar hitro nazaj na poti, sledi spust do koče. Pri koči se ne zadržujeva in gasa dol proti Planini Zajavornik (1292 m).  Kar lepo gasa po poti, ki nama zelo olajša spust. Zelo hitro na planini. Čas za namestitev kož nazaj. Po celi planini do ceste, pri odcepu za Šport hotel, jo prečkava in kratka pavza. Moram pogledati zemljevid, da udariva en azimut do avta. Azimut določen in sam gasa! No je bilo kar zanimivo, malo spet gor in dol… Prideva pa čisto do avtomobila… Perfektna orientacija. Smučke dol in v dolino.

 

Pustimo tisto parkiranje… Zaradi tega je bilo 5 km več v vsako smer (ampak super za trening), drugače pa razmere ok… Sneg je sicer južen oz. moker, saj je pretoplo. Lahko bi bilo slabše, če potegnem črto – en top dan! Skupaj pa se je nabralo 22 km.

 

Video:

Galerija:

 

/by
, ,

Veliki Zvoh (1971 m)

Vedel sem, da bom šel nekam po službi, nisem pa vedel na kateri hrib. Malo premišljujem in pridem do zaključka, kaj če bi šel pa turno… Ampak kam? Kje mi je najbližje po službi. Pride mi na pamet Krvavec! Ok… Je urejeno smučišče in s turnimi po smučišču ni ravno neke fore… Ampak malo, da grem na sneg, bo tudi tole super!

Po službi se zapeljem do Cerkelj, od tam proti Ambrožu pod Krvavcem. Tista dolga strma cesta me letos še čaka, da jo osvojim s specialko. No cesta je normalno prevozna, parkiram na Planini Jezerca (1410 m), tam plačam parkirnino (2€). Ravno, ko se obuvam pa mimo priseka Janez… Ooo… Danes sem na njegovem terenu. Saj se mi je kar zdelo, da ga bom srečal. No lepo se pripraviva in gasa! Na parkirišču je gromozanska megla, malo me je bilo strah ali bo tudi na vrhu tako slabo.

Smučke gor že nekaj metrov od avta in zagrizeva v klanec proti Kriški planini (1480 m). Kar nekaj turnih smučarjev je pred nama, alpske smučarje pa lahko prešteješ na prste ene roke. Skratka, kar kmalu se megla razkadi, dobiva razgled! Sicer je zgoraj še vedno oblačno, ampak boljše to kakor nič. Nadaljujeva proti vrhu Krvavca (1853 m), od tam kratek spust in še zadnja strmina proti Velikemu Zvohu (1971 m). Strmina ne popušča, Janez hodi cikcak… Jaz pa sprobavam svojo pumpo, zato jo prtegnem kar naravnost gor. Pulz itak začne naraščati, narašča pa tudi veter. Kar naenkrat se razjasni! Noro! Za nameček pa še mimo naju ratrak, kar pomeni da bova imela nazaj grede super rebrca za spust! ? Tempo pojačava, klanca zmanjka – sva na vrhu! Sicer še vedno piha, ampak se kaže sonce. Razgledi so tukaj res fenomenalni! Imaš razgled na Julijce, Karavanke in seveda KSA. No ravno se pripravljava, da se spustiva po strmini, mimo priseka Igor. Oooo! Sicer je prišel kar peš, saj ima rajši izziv, da se mu malo udira, kakor da bi se peljal s smučkami. ? Z Janezom se odločiva, da se spustiva iz Zvoha v luknjo po neurejeni strani in potem še enkrat peš na vrh.

Foto 1: Grizi proti vrhu! Foto by: Igor

Z vrha se spustiva na desno stran, kjer so bile razmere dokaj dobre. Kar hitro dobiva hitrost, zato me vmes kar malo premetava po teh kucljih. No 200 m višine nižje je konec pravljice. Še enkrat gor kože in gasa gor! Sonce že lepo zahaja, tako da sončni zahod vidiva kar med potjo. No sonce gre dol, midva gor. Ratrak nama je lepo pripravil smučino, tako da bo super spust. Na vrhu spet piha, sedaj še bolj. Hitro se zrihtava in se spustiva proti parkirišču. Še kar nekaj turnih smučarjev se vzpenja gor, ko midva drviva dol. Kako hud filing, ko zarežeš v ta mehka rebrca, noro! Po spustu sledi malo vzpona, kjer morava dati smučke dol. Tisti kratek vzpon na vrh Krvavca in potem še spust do avtomobila. Sneg v spodnjem delu je bil kar slab, malo pomrznjen in nakupčkan. Še ko sva bila pri avtu, se je še kar nekaj smučarjev začelo vzpenjati.

Evo tura končana in čas je za odhod domov. Tako lepo presenečenje, za poslatico tak hud sončni zahod! No alpskih smučarjev ni bilo veliko, tudi vse sedežnice ne delajo… Je pa zato več turnih.

Galerija:

/by