, ,

Vršič vrh (1737 m)

Vikend je pred vrati in čas je za… Hribe! Med tednom vsak dan malo zahajal na hribčke, za vikend pa je bilo treba narediti plan. Najprej sva razmišljala o eni konkretni turi, eno tako lepo gazenje z dodatkom plezanja… Potem pa sva zaradi odjuge ki prihaja, rajši vzela smučke. Pa tudi malo mi ni žal! Ne vemo koliko časa bo še sneg na taki nizki višini, zato je potrebno izkoristiti še take razmere. Odločiva se za Vršič, idejo pa sva dobila od Roka – ki je bil med tednom gor.

Štartava malo čez šest od doma. Spluženo je do druge serpentine, zato tam parkirava avto in nisva bila prva. No ravno se pripravljava, se mimo pripeljeta Janez in Igor… No superca! Takoj od avta smučke gor in sam gas. Sem si rekel, da danes bo tempo bolj v izi… No pa sta Maja in Janez prestavla v tretjo prestavo in tempo pojačala… Aaa… Spet bom trpel! Ja nič, treba je držat tempo… Hitro mimo Mihovega doma in naprej proti Koči na gozdu, vmes kar po bližnjicah. Pri koči vidimo zametane avte – bodo še kar nekaj časa čakali, da bodo lahko šli v dolino. Pred nami en majstr zavije proti Hanzovi na Prisank… Ja nič… Verjetno pozna, pa tudi špura je lepo narejena… Janez reče, če gremo kar tukaj… Pa pejmo! Kratek spust, pridemo v dolinico… Čist trd sneg… Lepo hodimo po ravnem, pred nami plazovina in to ogromna- tole bo še zanimivo! Prtegnem naprej, najdem prehode in že smo mimo… Sedaj pa… BREG! Pa kakšen! Tretja prestava za tole je preveč… Treba dati v reduktor in melji, melji… Podlaga čist trda… Obrat… Deset korakov… Obrat… Deset korakov… Zmeraj bolj ozko postaja in zmeraj bolj strmo… Pa tudi trdo… No… Srenačev pa nismo imeli s sabo. Gledamo majstra pred nami, kako se matra… No sej mi smo se pa še bolj… Če me je prej zeblo, mi zdj teče s čela… Janez obupa… Smučke dol, gre peš… Malo višje Maja obupa… Smučke dol… Peš… No… Js sm pa trmast! Nekaj še probavam… Pol mi pa začne drset… STOP! Smučke dol in peš. Ravno toliko je bilo trdo, da je s pancerjem lepo šlo zabijat notri… No Igor je bil pa itak s krplji in teh problemov ni bilo… Klanca končno zmanjka. Ozko je bilo to… No pričaka nas plazovina, zato pustim smučke na nahrbtniku in še malo peš… Malo višje smučke gor in takoj zagledamo graben pred sabo… Smučke zapnem in lepo odsmučam. Čez 5 min še en graben… Tudi tega odsmučam… Pridemo do stare poti na Vršič… Ufff… Klanec kar konkreten… Cikcak s smučmi do zadnjih 20 metrov… Tukaj je bilo preveč napihanega snega, zato smo morali spet smučke dati dol… No… Tistih dvajset metrov je hitro konec in se držimo desno, nakar pridemo do vrha Vršiča (1737 m).

Foto 1: Čisto veselje!

Tooop! Ravno nas sonce obsije in postane prav toplo! Občudujemo Mojstrovke in potem naprej Primorske gore… Res božansko in koliko snega! Evo vidimo par smučarjev, ki hodi proti Šitni glavi (2087 m), Mojstrovke pa so samevale danes (nad Butinarjevo je spet opast). Kar nekaj časa smo na vrhu, kjer malo piha, ampak je prijetno toplo! Ravno se začnemo pakirati, ko pride gor gneča… Evo… Res je čas za odhod… Ne spustimo se proti Tičarjevem domu, ampak gasa naravnost dol proti cesti. Tam srečam še Sandro, par besed in čas je za najlepši del – en v izi spust do avta. Sneg je super, kar nekaj ljudi še hodi gor.

Levo, desno, levo… Lepi zavoji in lepa hitrost… Na vsake par minut kratka pavza, da se noge malo spočijejo… Malo tudi izven ceste za dodaten užitek. Pri avtu v 30ih minutah. Vmes se ustavimo, da pofotkamo še Prisankovo okno in kukanje sonce skozi okno. Ravno prav smo bili, sonček se je pokazal.. Vauu! No pa sem ga tudi jaz sedaj videl, prvič. Potem pa sam gasa dol. Zadnjih nekaj sto metrov se je bilo treba poganjati, saj je teren skoraj raven – a ni panike! Pri avtu hitro pospraviti robo in odhod domov… Kar gneča z avtomobili na parkirišču… No… Jaz skočim še na Roblek na zahod, Maja pa ima druge opravke. Odlično zaključen dan!

 

Lepo, da smo se srečali z Janezom in Igorjem. Moram rečt, da nama ni nič žal za spremembo plana in namesto matranja s cepini v kaminu, eno uživanje na snegu. TOP!?

Galerija:

/by
,

Tolsti vrh (1715 m) – 26.1.2021

Ponavadi za take nizke vrhove ne pišem bloga, ampak v tem primeru naredim izjemo, saj je bil veličasten sončni zahod.

Iz šihta pol ure prej saj sem mislil iti nekaj v trgovino iskat, potem pa ko pridem mimo Ljubljane pa se nebo odpre, jasno je! Trgovino pozabim, pred sabo zagledam gore… Spakiran nahrbtnik in Alpina gojzarje imam vedno v avto, zato zavijem kar proti Tržiču. Pa pejmo na Kriško goro. Mislil že čisto spodaj parkirati, ampak je bilo parkirišče malo ledeno, zato se zapeljem do Gozda, kjer parkiram. Hiter štart proti koči… Kar hitro postane malo ledeno… Faaak! Derezice pozabil doma… Tole bo še zanimivo! No pa tudi palic nisem imel… Skratka top! Prtegnem v tretjo prestavo, ampak koplje… Pot je čisto zlizana… Ma, se držim malo bolj ob strani, gojzarji prjel! Tempo pojačam, nekaj folka prehitim… Teče mi ko pri norcih, pa čeprav sem oblečen samo v dolgo merino majico (res je zakon). V 40ih minutah pridem do koče, kjer vidim celo avtocesto proti Tolstemu vrhu. Bral sem, da so plazovi šibal iz Kriške dol… Ampak shojeno je res konkretno, se pravi je že bolj varno. Zavijem desno proti Tolstemu. Prečenje še lepo pogaženo, potem pa gaz zavije navpično gor…. Ok… Verjetno je želel priti na greben zaradi varnosti. No na grebenu so stopinje pa nazaj po grebenu in čez nekaj metrov se začnejo spuščati proti koči… Hmm… Kot kaže jim je tukaj zmanjkalo volje, ali kaj? Ja nič… Bom probal tukaj naprej iti… Če bo varno, bom nadaljeval do svoje točke, kjer ponavadi fotkam zahod… Do vrha ziher ne grem zaradi varnosti. Ostanem na grebenu, udira se mi malo pod koleni… Ni sploh take panike, ker sem navajen… Po grebenu se malo spustim in zavijem notri v “gozd”, tukaj postane pot malo bolj zanimiva. 5 cm snega, spodaj pa pomrznjeno… Ampak na srečo samo skorjica. Se pravi vsak korak malo bolj na trdo stopim, da se mi udre.

Hodim čimbolj ob drevesih, zato da se lahko primem za kakšno vejo. Še vedno se držim čim višje, saj da se ne bi kaj popeljalo z mano vred. Sneg zaenkrat dobro drži. No pridem ven iz gozda, čaka me samo še zadnji vzpon do vrha… No tukaj sem zaključil, saj sem pohodil samo še do začetka vznožja. Dosti je za danes… Gledam naprej gor, nekako se mi ni zdelo varno… Pa drugič… Pač vsaj na to točko sem prišel k sem si jo zamislil. Stojalo ven, fotoaparat “našraufam” gor. Malo začne pihati, zato fliknem nase še Montango trak. Sonce počasi zahaja.

Foto 1: Malo spakovanja ?

Občudujem greben Košute, ki je lepo zalit… Pogled seže tudi v Julijske Alpe – še posebej lepo izstopa Triglav (le kdaj bomo spet šli gor?). Čista milina, tišina in samota. Včasih tudi to paše (ampak ne preveč ?). Sonce gre dol, zame pa je to znak, da se je treba vrnit v dolino. Kar po isti poti prtegnem nazaj, stopi lepo zdržijo… Sneg je sicer še vedno nepredelan, ampak boljši kakor en teden nazaj. Ravno, ko se tema naredi, pred sabo zagledam kočo na Kriški gori. Za kratek čas se ustavim, da naročim en čaj. Ko je sonce zašlo, je lepo mraz pritisnil, zato ga kar z-eksam in gasa dol… Tale del bo šele zanimiv, ker nimam derez(ic)… Ampak je šlo! Malo podrsaval in sam gas. Srečam še Sandija in Klavdijo, malo poklepetamo in potem se prepustim zlizani poti do avta.

 

Skratka top sončni zahod! Za vrh Tolstega vrh-a je fajn še malo počakati, sploh tisti zadnji klanec je malo neugoden. Drugače pa razmere do koče super – pa tudi kar gneče.

 

Galerija:

/by
,

Jama Konasnica

Ponavadi silim v višave, tokrat pa je bil plan v globino. Franci pride na idejo o jami v okolici Dražgoše – jama Konasnica. Priznam, nek hud jamar jaz nisem… Bil sem mogoče v dveh jamah, pa še to turistično vodene. Tokrat pa je bil plan ena lepših jam na Gorenjskem (baje). Top! Spet neka nova avantura. Top ekipa nabrana. No pa imeli smo s seboj še 2 izkušena jamarja.

Dobimo se v Kranju, naberemo skupaj robo in se nabašemo v avto, gasa proti Dražgošam. Pri Brunarici poberemo ključe in se odpeljemo proti našemu izhodišču. Z glavne ceste zavijemo na makadam (no sedaj je bil itak sneg), kjer bi se morali peljati nekaj kilometrov… A se nam hitro zalomi, ker cesta ni splužena. Potrebno je parkirati in od tukaj bomo šli peš – pot nam podaljša za 30 min. Lepo se vzpenjamo po cesti, nakar pridemo do neoznačenega odcepa. Tukaj je potrebno iti naravnost gor! Uff je kr strmo! Še dobro, da znamo ratrakirat. V eno nižjo prestavo in samo melji, naravnost gor… Lepo je skorjica, spodaj pa zmehčan sneg… Top! Malo se lovimo za vstop v jamo, nakar jo le najdemo. Pred sabo zagledamo kar velik vhod, to bo to! Opremo nase in počasi v to temo.

Prvih nekaj deset metrov je jama kar prostorna in tako smo lahko občudovali kapnike, kar kmalu se strop začne spuščati… Že takoj smo razmišljali kaj pa če bo potres?? No potem bi ga naj****… Dosti negativizma! No treba je bilo iti na kolena (tukaj tudi Saša Lendero ne bi mogla peti: Ne grem na kolena!) in po koleni naredimo tistih 10 metrov. Spet se jama razširi, nato pa nas čaka najtežji del poti – 30 metrov kamina. Luknja je kar ozka, za vsak slučaj namestimo vrv. Nahrbtnik sem moral dati dol, če ne bi se zagozdil ? Lepo počasi, eden po eden se spuščamo… Malo zoprno sicer, ker ne vidiš tal oz. ne vidiš nič, ker je tako ozko. Zato smo si morali pomagati z nogami in tipati teren, zoprno – a nimaš kej! Kamina je konec, jama se razširi v kar nekaj dvoran. Lepo nadaljujemo naprej, vmes je tudi kar  dosti spolzko, zato je potrebno malo bolj paziti. Z vsakim metrom vidimo več kapnikov, ki so res lepi. No nekaj preveč se ne zadržujemo, ampak pičimo naprej. Po nekaj minutah pridemo še do enega zoženja. Tukaj drugače ni šlo, kot da smo se po vojaško splazili skozi… Še dobro, da znam to iz službe.? Kar hitro pa potem zagledamo konec jame… No konec za nas… Saj naprej brez vrvi in kar nekaj znanja ne gre naprej. Naredili smo 1300 metrov po rovih, kar nekaj dolžine! Sledi kratka pavza.

Foto 1: Midva v jami.

 

Vrnili smo se po poti pristopa, kjer nam je vzelo samo 45 minut in že smo bili zunaj. Skozi tisti kamin je šlo lepo, saj si sedaj vsaj videl kam boš stopil. Malo pred izhodom jame zagledamo netopirje, ki lepo počivajo. No niso se pustili motiti, mi pa lepo ven iz jame. Hitro opremo dol in kar po riti se spustimo po pobočju do ceste – še dobro da je toliko snega. Po cesti potem do avtomobilov in na pico v Brunarico. Na koncu pa nas pričakajo še hude barve po sončnem zahodu.

En top izlet s super družbo. Spet neko novo doživetje! Ne bi pa tura uspela brez jamarja Mitja in Aleša. Hvala vama!

 

Galerija:

/by
, ,

Trupejevo poldne (1931 m) – turna smuka

Prejšnji teden sva z Majo spraskala ves denar iz vseh polic in napraskala za novo turno opremo. Za vikend bo treba iti sprobat opremo an? Slišim se z Rokom in predlaga Trupejevo poldne (1931 m) ali pa Dovško babo. Hmm… Pa gremo na poldne… Nazadnje sem bil tam 6 let nazaj.

Zjutraj se ob osmih dobimo v vasi Srednji Vrh. Drugi smo na parkirišču, a ne za dolgo… Kar naenkrat še deset avtomobilov, ampak ni prostor za vse… Zato eni obrnejo… En model se dere iz avta da nej se mu umaknem iz parkplaca… Pa kaj je s tabo narobe?! Potem pa vidim Boštjana, Tino in Miha v avtu… Jaooo! Vi se kr zajebavajte, že tko sem živčen zaradi smučanja ? Hitro pripravimo smuči in čas je za odhod!

No s parkirišča se kot zadnji odpravimo proti vrhu. Po nekaj minutah hoje pridemo do odcepa, ki vodi proti Trupejem. Smučke gor… Kakšen hud filing! Prvič na turnih smučeh.. Res noro… Lepo napredujemo po »cesti«, vmes se prebijamo skozi/nad/pod podrtim drevjem… Res ni bilo dolgčas.  Špura je lepo narejena in hoja skozi gozd je res pomirjujoča. Kmalu se približamo potoku Jerman, kjer ga dvakrat tudi prečkamo – malo vmes zmanjkalo snega. Po kakšni uri pridemo do »železnice«. Tukaj nadaljujemo po dolini naprej, kjer nas kmalu preseneti izza hrbta Luka… Je tako hitro prišel, da sem se ga kar ustrašil… No mi nadaljujemo skozi gozd, kjer pridemo do sedla med Trupejevim poldnem in Lepim vrhom. Tukaj postane teren malo bolj strm… No meni pa začne sekat pulz v višave… Amm… Tole je kar strmina! ?Upam da bo odjužil, ko se bomo vračal! Špura je speljana cikcak, zato je bilo potrebno delati obrate, ki pa so mi na začetku delali težave… Ampak… Mi je na koncu uspelo! Pridemo na greben, kjer nadaljujemo proti križu. Še nekaj metrov in že smo na vrhu – Trupejevo poldne (1931 m)! Tukaj je res fenomenalen razgled na Julijce in Karavanke… Da Avstrije sploh ne omenjam!

Foto 1: Midva na vrhu ? (Foto by: Rok)

Na vrhu vladata brezvetrje in pa šajba. Prou fletn! Kmalu srečamo Luka, ki se danes že drugič vzpenja na vrh –neuničljiv in pa Urško. Malo debate, onadva hitro odsmučata dol. Mi pa še kar uživamo… In uživamo… Kmalu pridejo na vrh Boštjan, Tina in Miha… Itak spet debata, minute tečejo… Jaz pa vedno bolj pod stresom… Le kako bom prišel dol?? Pismo… Pozimi na Triglavu me ni tako strah, kakor sedaj smučati iz te gore… Drama queen!?? Dej Gašpr zber se no! Dve možnosti sta… Al odsmučaš dol al pa greš peš! Itak mi Rok in Maja nista pustila iti peš… No ok… Pol pa s smučmi. Kože dol, pripravimo si smuči na SKI. Prvi gre Rok, druga Maja… Tretji pa jaz –komplikator. ? Ufff… Kar vroče mi rata prvih par metrov… Pulz mi res nabija… Ko da ne bi znal smučati… Malo podrsavam… Ma dej no! Spust se pa bo… In sem se! Prvih par metrov bi dal celo premoženje, da bi imel vsaj malo zarjavete smuči… Letelo je ko hudič! Prvi zavoj, drugi zavoj… Aaaaa…. Hitrooost! Zavijem na celca… Paf… Kar potopim se notri… Pa to je TOJTAUŽITEK! Bolanooo… Naslednji zavoj po celcu… POW, POW se derem ko en otrok… Meni se je zdelo, da sem do sedla lepo prismučal, bo pa verjetno kamera od Roka drugače pokazala.?

Skratka od sedla spet po celcu… Noro… Levo, desno… Med drevesi… Malo izravnave… Gledam smučke kako lepo drsijo skozi pršič… Bolano! Kakšen hud filing! No hitro pridemo v bolj poraščen gozd, kjer je potrebno malo hitrejše zavoje, saj ni veliko prostora.. Seveda je vmes kakšno drevo na poti… Enemu se Maja hoče umakniti in zavije v luknjo.. PAF… Pade… No sej… Čez pet minut pa jaz neki palamudim in sam na enkrat se uležem… Pa se zazrem v nebo… Kako sproščujoče! No hitro ustanem in odsmučamo do vasi. Pa je vsega konec za danes. Komaj čakam, kaj prinese jutri!

 

Res nor filing stati prvič na smučeh… Polno enih emocij pred spustom… Ampak… Ko sem vsaj malo dobil filing, pa je bil vsak zavoj boljši. Treba bo malo kilometrine nabrati… Drugače pa nakup 1A. Hvala obema za družbo, top je bilo! Kmalu spet ponovimo.?

Moje začetniške vragolije pa si lahko pogledaš spodi v videu:

Galerija:

/by
,

Dom na Komni (1520 m)

Končno je tista prava zima, ki smo jo pogrešali kar nekaj let že… No ubistvu je trenutno preveč (nevarnega) snega za kakšne resnejše ture, ampak tudi te pridejo kmalu na vrsto. Z Majo se pogovarjava kam za vikend. Teh standardnih lokacij imava počasi že dosti, zato pride na plano dom na Komni… Zanimivo! Priznam, da tam še nisem bil, ampak po slikah sodeč je noro lepo pozimi! Malo naju je skrbela nevarnost plazov, ampak je v tem delu relativno varno in dobiva tudi informacijo, da so en dan prej šli štirje s krplji gor… ?

 

Zjutraj na parkirišču ob 7h, zagledava Jana in pa ravno ko se odpakirava pride še Boštjan… Toop! ? Jaz in Boštjan imava krplje, Jan in Maja pa brez. Parkirišče je bilo samo malo spluženo (za nekaj avtomobilov) in bili smo prvi. Iz parkirišča pod Savico zagrizemo v klanec proti slapu Savica, ampak zavijemo naravnost, kjer pridemo do začetka serpentin… 48 jih je… Aaaa… Se bo vleklo! ? Boštjan potegne naprej, prestavi v četrto… Sej mojster ima kar nekaj kondicije! ?Ostali lepo za njim. Gaz je bila narejena, ampak se je Maji in Janu še vedno konkretno udiralo. Midva s krplji pa ko gospoda… Čeprav je bilo na parkirišču zjutraj -12°C, se nam ta mraz ni poznal ko smo divjali proti Komni. Na 17ti serpentini se ustavimo, saj mi bo mašina zakuhala.. Vroooče! ? Jan se neki igra s palico in jo prelomi na pol… Ufff… Slaba! Bo kr trpel do koče samo z eno palico, ampak je ZMOGEL! No Maja prevzame pobudo, trije moški se pa zadi šlepamo… ? Ampak hitro zavije na odstavni pas, da greva midva naprej… Brez krpljev danes zjutraj res ni bilo luštno… Na 900 metrih pridemo nad meglo, sonce se že lepo kaže… Kako lep dan bo danes! Kar hitro pridemo do doline Pekel… Tukaj mraz konkretno potegne, zato se že oblačim nazaj. Boštjan še vedno melje naprej, jaz pa teptam zadaj. Na 1200 metrih naredimo eno daljšo pavzo, sonce nas obsije… Postane res top! Jan prisopiha za nami… Res se mu ornk predira, pa še samo z eno palico… Ampak je pa trmast! Čaka nas še 300 m vzpona… Boštjan podivja… Jaz se zapodim za njim… Lep tempo drživa do doma na Komni. Zadaj slišim neke glasove… No ne bomo sami. Evo z Boštjanom pritegneva gor do Komne (1520 m). Aaaa kakšni razgledi! Parkirava svoje krplje zraven koče na sosednjem hribčku… Par fotk… Prisopiha še Maja za nama in še Jan nekaj minut za Majo. Gledam dva majstra k sta prišla za nami in se parkirala zraven koče. Dobim sliko od Janeza, kjer smo mi na sliki… Oooo Janez in Igor… Matr sami poznani! Slišim še Kristino, ki sta s svojim šla že proti Bogatinu… Top! Lepo, da nam bosta zgazila. ?

 

Foto 1: Ekipca danes (edino Jan manjka)

Z Igorjem in Janezom se dogovorimo, da pihnemo še proti Koči pod Bogatinom (1513 m). Pošljem Igorja in Janeza naprej, da se nauta sam šlepala za nami… Pritegneta naprej, midva z Boštjanom takoj za njima, Maja in Jan zadnja. Kar lepo se jima spet udira… Po 20ih minutah pridemo do Koče pod Bogatinom. Pa to je BOLANO! Kakšni razgledi! Prvič sem tukaj in noro je!! Gledamo kako turni smučarji lezejo proti sedlu… Gremo še mi? Maja pojamra, da se ji ful udira… Dobro, odstopim svoje krplje… Tole bo še zanimivo! Jan se odloči, da se vrne nazaj proti avtu.

No mi pa zagrizemo v klanec. Faaak! Kaj se mi udira brez krpljev! Sedaj pumpa meni začne delati… ? Ni važno kok je mraz, meni teče s čela na polno… Sopiham zadaj za krpljarji, ampak moja trma ne popušča… Sledil jim bom! Skoraj do kolen se mi udira, čeprav zadnji hodim… Gas, gas! Še dobro da se Maja in Bošti ustavita vmes, da malo poslikata… Jaz že lovim sapo! Samo še 80m vzpona… Grizi… Glavo dol, musko na glas in trpi! Skozi Turška vratca na 1620 metrih končamo z našo odisejado. Lep razgled in dolga pavza… Tudi turaši so tukaj končali in se spustili proti dolini… Malo me daje, da bi naprej proti Bogatinskemu sedlu gazil… A brez krpelj ne bo šlo… Pa dobro… Dosti za danes!

Foto 2: Koča pod Bogatinom (1513 m)

Po pavzi se obrnemo in gasa dol! Pri koči se ustavimo, čas za kosilo. Sonce lepo nabija, razgledi so fenomenalni. Danes je res dan za bogove… Proti Triglavu slišimo kakšen plaz… Še dobro, da nismo tam… No s koče nadaljujemo proti domu na Komni, tam spet pavza… Ker spet srečam poznane… Uff… Danes pa je kar nekaj poznanih… No po pavzi pa pritegnemo kar do podna… Lepo je že zgaženo, saj je kar nekaj ljudi šlo danes gor… Uberemo vse bližnjice in po malo več kot uri zagledamo avto. Evo… Tura končana! Avtomobilov pa kar nekaj, ampak so morali parkirati ob cesti, ki vodi nazaj proti jezeru.

Sedaj je pot lepo zgažena in se da tudi brez krpjev.

 

Lepo, da se tkole srečamo nenapovedano. Hvala Boštjanu in Janu za družbo in pa seveda Igorju pa Janezu… Toj to! Maja pa mislim da bo po takem dnevu kar hitro kupila krplje.?

 

Galerija:

 

 

 

 

 

/by