Triglav (2864 m) – 27.9.2020

Že prejšnji vikend omenil Maji, da tale vikend pa »pade« Triglav. Vremenska napoved je bila takšna kakršna je bila… Ni ovira, razen če zapade pol metra snega… Potem bo pa treba iskat drugi cilj. Soboto sneženje nam je prineslo malo snega, zato plan obvelja! V soboto skočim na Begunjščico, da se ogrejem za »gazenje«. Imel sem pa v mislih, da bo sigurno v nedeljo kdo skočil gor… V to sem prepričan! Zvečer se slišim s Francijem, njegova skupina je imela namen… Potem piše Marko, da gre tudi gor… Uff… Tole pa bo Triglav napaden kar ornk! Zimska oprema je spakirana! Za zihrco dva cepina.

V nedeljo zjutraj ob 0445 se pripeljeva v dolino Krme. Vso potrebno opremo s sabo. Parkirava, kmalu za nama pride Andrej pa potem za njim Franci, Matjaž in Dejan. Štartava prva. Cesta do parkirišča je normalno prevozna. Tempo je bil danes malo počasnejši. Saj sva imela s seboj kar nekaj opreme, zato naju kmalu prehiti Andrej, kmalu za njim pa Dejan, Franci in Matjaž… Dober tempo so užgal. Midva pa gasa za njimi. Malo pod Prgarco se začne sneg. Na Prgarci ena malo daljša pavza. Kje pa so ostali? Slišim jih po celi dolini… Ampak nekako se mi zdi, da so užgal »Kurico«…. Ma ne… Samo zdi se mi, itak da so šli proti Kredarici. No s Prgarce gor se je kar lepo udiralo, kar naenkrat zagledava samo ene stopinje… Ahhh! Se pravi Franci pa kompanija so šli proti Planiki… Andrej pa verjetno proti Kredarici. Hitro prideva na sedlo in že gledava proti Kalvariji. Vmes se tudi pokaže prečudovit sončni vzhod! Noro! Zagledava gor nad Kalvarijo enga modela… Super… Andrej je… Gaz je lepo narejena po letni poti – zimska pot ima še premalo snega. Prtegneva gor, kar vroče postane! A hitro se nama cel razgled zapre. Vse je v megli… Računala sva, da se bo okrog 10h zjasnilo, potem pa spet zaprlo. No malo so že težke noge, saj kljub gazi se kar lepo predira. Po 3h pa še malo prideva do Kredarice. Super, bravo! Sicer je še vse zabito, ampak… Optimista sva. Hitro notri v bajto pogret (koča uradno odprta do 1.10.2020). Tam sta bila en par, ki sta razmišljala ali bi šla na vrh. Odločita se, da bosta šla za nama… Dokler ni bil čas za odhod, takrat sta se pa premislila zaradi megle. Skratka, dereze gor, cepin v roke in počasi proti steni… Še prej vprašam, če je kdo danes že šel gor… Pa rečejo da ne. Uff… A potem je Andrej tudi šel na Planiko… Jooj… Lepo bova gazila!

Prideva do stene, zajle zunaj, gazi ni… Dobro… Bomo pa potegnili ane… V pomoč so jeklenice in kar hitro prideva do prve prečke, ki ne predstavlja nobenih problemov… Še malo gor in čas je za drugo prečko… Tukaj pa je napihanega snega ogromno! Ufff… Na enih koncih jeklenica zunaj… Lepo, previdno… Gledam kaj zadaj dela Maja… Lepo gre… Ok… Prečka je mimo! Udiralo se mi je malo pod koleni. Gasa naprej proti Malemu Triglavu… Malo pod Malim Triglavom je potrebno naravnost gor it… Spodaj je bilo malo zaledenelo, ampak z malo truda normalno čez. Že sva na Malem Triglavu, tukaj pa so sledi tistih, ki so danes šli gor čez Planiko. Greben ni napihan, zato je užitek hoditi. Malo po grebenu pa srečamo Dejana, Francija, Matjaža in Andreja… Par besed… Oni dol, midva gor. Do vrha brez posebnosti, jeklenice so zunaj tam kjer jih rabiš. Prideva na vrh Triglava. Moj letošnji 11ti! Suuuper! Megleno vse…

Midva sva se malo pačila ?

Se odločiva, da malo počakava, mogoče se razjasni… Baaam! Oblaki pod nama! Čisti pornič! To je noro! Čista uživancija! Sploh se ne morem nagledati! Malo naju je sicer čas priganjal, zato sva se odločila, da sestopiva… Sneg še vedno drži… Nekaj minut kasneje pa se vse skupaj zapre in ostane zaprto do avta!

Kakšen razgled!

No sestop ni bil težaven, saj so Dejan in ostali lepo pogazili dol na Kredarico. Malo pred prečko zagledava dva, ki se vzpenjata brez zimske opreme… Imata kar srečo, da je tako lepo zgaženo, če ne bi bil problem. Par besed in nadaljujeva proti Kredarici. Malo pred Kredarico slišim Francija kako vriska, kot kaže gredo že v dolino… No midva lepo do Kredarice kjer zagledava Markota, Sandro in Andraža… Lepo vas je bilo videt! Malo debate in ob 13h štart proti dolini, saj je za ob 14h bil napovedan dež… No snega je od jutra kar konkretno pobralo… Dež pa naju je dobil malo pred avtomobilom, ob 15h.

Hitro v avto in tura je zaključena! Bravo Maji za odličen zimski vzpon! Paše, da ni te poletne gneče!

Video:

Galerija:

27. septembra, 2020/by themountainfreak

Veliki Oltar (2621 m) – 19.9.2020

Vikend spet pred vrati. Prejšnji teden se z Majo udeleživa teka 6ur Španovega vrha, kjer zabeleživa odlična rezultata v najini kategoriji… Ampak že tekom tedna so bile misli usmerjene v nov vikend. Le kam? Maja še nekaj želja ima, jaz imam letos samo še en neporavnan račun, ki pa bo izpolnjen zelo kmalu (če prej ne bodo meje zaprli). V ponedeljek mi še Miloš napiše, če gremo kam… Odlično, Štajerski prijatelji imajo spet namen priti na Gorenjsko! Počasi bi lahko spet kakšno brezpotje, mogoče Oltar? No Miloš pa Peter se malo naju ustrašita… Pa sej ne grizeva! ? Zato se onadva preusmerita v drug cilj. Dobro, Oltar pri nama še ostane, v petek zvečer mi Marko napiše, če grem kam. No vzameva ga s sabo, da doživi te lepote podrte Martuljkove skupine.

V soboto se ob 0430 dobimo v Vratih, megla je nad nami. Na tabli je pisala številka 23 (ni pretirane gneče). Začnemo s hojo in kar hitro pridemo do podrtih dreves – vsakič jih je več! Slalomiramo med njimi in zagledamo razpotje. Pa pejmo gor čez Brinje, dol bomo pa šli po drugi strani. Zagrizemo v tisti klanec in hitro se ujamemo v meglo. Vlaga lepo pritiska na nas, ampak hiter tempo poskrbi, da nas ne zebe – še vroče nam je! Na 1500 metrih pridemo ven iz megle. Top! A hitro spet v nov sloj megle, ki nas spremlja do 1800 metrov. Nad to mejo pa… BREZ OBLAČKA! Spodaj pa morje oblakov! BOLANO! Nebo se že začne barvati, počasi bo sončni vzhod. Nadaljujemo proti Šplevti, a preden zagrizemo v zadnje melišče zavijem levo in se povzpnemo na travo. Počakamo sončni vzhod! Ta jesenska jutra so res zakon!

Na Šplevti (2272 m)

Po vzhodu pa nadaljujemo proti Šlepvti. Nisem bil prepričan ali se da tukaj direktno po travi priti na vrh… Pa probejmo! No, uspelo je! Pridem na vrh Šplevte (2272 m), čas za zajtrk. Kar naenkrat postane zelo toplo, sonce žge na polno. Počasi je čas za odhod. Zmenimo se, da najprej na Veliki Oltar, potem bomo pa videli… Ali bomo prečili na Rokave ali pa se vrnili dol pa v dolino… Čisto odvisno od motivacije. S Šplevte na melišče in počasi v steno. Spodaj pustimo palice. Možici lepo vodijo pot, brez težav pridemo na sedlo Grlo. Namerimo v hudourniško grapo in se začnemo vzpenjati po melišču. Hitro pridemo do skal, kjer sledimo možicem. Kombinacija lahkega plezanja in hoje po podrtem svetu nas pripelje do najtežjega dela. Zagledamo škrbino. Tam se usmerimo desno, splezamo gor na greben in zagledamo vrh. Še nekaj previdnih korakov po izpostavljenem grebenu in že stojimo na vrhu! Veliki Oltar – 2621 m!! Bravo Maja in bravo Marko! Toj to!? Pod nami morje oblakov, mi pa na šajbi!

Ekipa na Oltarju (2621 m)

Malo fotošutinga in malo hrane… Potem pa slišimo ene glasove malo pod nami. Uu.. Nekdo gre gor… Kmalu zagledamo Dejana in Denisa! Majstra prišla iz Krnice, njun cilj je pa prečenje do Škatlarice čez Financarje… Tura vredna spoštovanja!

Marko, jaz, Dejan, Denis in Maja na vrhu Oltarja

Malo debata, onadva nadaljujeta proti Rokavu mi pa sestanek kam gremo? Nekako smo prišli do soglasja, da se obrnemo dol in se ustavimo pri bivaku II. Za prečenje bo pa še čas! Malo bi bil problem po tistem smotanem melišču v ozebniku se spuščati… Bomo rajši za drugo leto tole prihranili ? No čas je za spust. Spet po izpostavljenem grebenu, splezamo dol tisti detajl in sledi samo še iskanje možicev – teh je res ogromno! Čisto malo proti koncu malo preveč zavijem v levo, tako da smo si turo malo bolj začinili ko smo potem prečili v desno – skratka malo plezanja ne škodi! Še par korakov in že smo dol na melišču! Oblaki se nekaj dvigujejo proti bivaku II, zato malo pohitimo. Bivak II na Jezerih je bil prazen, oblaki so se v tem času spet umaknili malo nižje, zato smo lahko uživali v prekrasnem sončku! Sploh tista trava okrog bivaka je top za bose noge! Kmalu slišimo glasove iz Šplevte. Tečajniki AO Mojstrana so bili na spoznavni turi gor in ravno so se vračali. No hitro tudi mi pospravimo robo in se odpravimo dol, najprej gasa po melišču! Toj res ta UŽITEK! Tistih par sto metrov naravnost dol! Hitro ujamemo tečajnike, malo debata in pa skupaj nadaljujemo dol. Tokrat za spremembo se nisem izgubil, tako da smo srečno prišli do avta! Hitro v avto in gasa proti Mojstrani na pijačo. Ob odhodu iz doline Vrat pa je številka pokazala 430, v primerjavi z dvema tednoma nazaj konkretno manj!

Evo pa je bila odlična tura zaključena! Marko se je spoznal z brezpotjem, Maja pa je spet malo poplezala. Odlična družba!

Video:

Galerija:

20. septembra, 2020/by themountainfreak

Julijske Alpe, Slovenske gore

Škrlatica, Rogljica, Dolkova, Križ in Stenar – 5.9.2020

S tem tednom je pri meni zapihal nov veter, manj objavljanja, več uživanja.? Za tole turo bi se splačalo nekaj skupaj spacati v blog. Tekom tedna zapade sneg na Kredarici, končno! Čeprav samo nekaj cm, pa še to ga do konca tedna ne bo več… Škoda… Bo treba še par mesecev počakati na te prelepe zimske razmere. No tekom tedna se z Majo zmeniva za nov hrib… Njena ogromna želja sta Škrlatica in Jalovec… Nikjer še ni bila, zato je bila težka odločitev. Predvideval sem, da snega ni več… Zato nobene panike kam. Jaz sem bil malo bolj naklonjen Jalovcu, saj ga letos v letnih razmerah še nisem obiskal. Maja pa za Škrlatico… Ampak sej veš… Ženske imajo vedno prav… Pa sva šla na Škrlatico… Ampak… Da ne bo vse po njeno… Predlagam še kakšen vrh zraven… Več o tem pa kasneje.?

V petek pride Maja do mene, zagleda na tleh zemljevid Triglav (1:25 000) in pa obkroženi vrhovi… Najprej malo začudena… Po razlagi pa malo zaskrbljeno pokima… Tura bo! Poleg Škrlatice, zraven še Rogljica, Dolkova špica, Križ in Stenar… Lepa krožna, ki jo še nisem delal.?

V soboto se okrog 2h zjutraj pripeljeva do konca Vrat. Sva številka 17. Parkirava na parkirišču in ob 0230 zagrizeva proti bivaku IV na Rušju. Že kar nekaj gneče na parkirišču. Mam lepo spočite noge za spremembo, zato privijem tempo, če je že Majina destinacija, bo pa moj tempo. Kar hitro me Maja prehiti in greva z njenim tempom… Pa to je hudič, ko ima toliko kondicije… Pa dobro… Geli so ready za vsak slučaj… Prtegujeva proti Bivaku IV, vmes prehitiva eno grupico pohodnikov, ki so imeli še drznejši plan kot midva. Po uri in pol prideva do bivaka… Gledam zunaj… Sendvič obešen nad vrati… Stopiva notri… Vse nastlano… Pločevinke piva na tleh v predprostoru… Ko da so edini v bivaku… Iz ruzakov vsa oprema po celem bivaku. Dobro, to me nekako ne moti… Odprem sendvič… Ga probam čim tišje, a folija itak šumi… Slišim neko cmokanje in vzdihovanje… Joooj! To mi pa vzigne živc… Probam biti čim tišji… Lučko imel ugasnjeno… Sedel na 2cm stola (ker je bilo ostalo itak vse nastlano), zunaj piha veter in potem mi eden vzdihuje ko da je bivak njegov… Škoda ker nisem imel zvočnika s sabo, pa da bi bil še malo nadrkan… Vse bi zbudil… Skratka… Pojeva tist sendvič in se čimprej pobereva ven… Noč je bila topla… Veter pa je malo pihal… Ampak, glavno da je jasno! Pa še luna je lepo svetila. Gasa proti Škrlatici… Spet se srečamo s tisto ekipo, ki sva jo prehitela… Pa greva naprej.

Kmalu mi začne utripati lučka… Joooj! Prazna baterija! Pozabil nafilati! Eh… Ugasnem… In grem lepo brez nje… Saj se je lepo videlo… Mimo pašnikov pod Dolkovo špico, v spust. Potem pa melišče… Upreva se na palice in sam gas! Gas! Gas! Vzpenjava se do stene, kjer prehitiva še eno skupino… Ene lučke pa vidiva že v steni gor. Čelado gor in po jeklenici proti vrhu. Na začetku svetim s telefonom, saj mi naglavna ne dela. Tempo spustiva konkretno, saj bova predolgo čakala na vrhu, če bova prehitra. Snega skoraj ni… 2 koraka sva naredila po njem, pa še to bi se ga dalo obiti. Ob šesti uri stopiva na vrh – Škrlatica (2740 m). Zagledava Damjana in Karin. Suuper! Bravoo Maji! Prvič stoji na kraljici Škrlatici. Neto hoje je bilo malo pod 3 ur… Odlično!

Foto 1: Damjan, Karin, Maja in jaz

Skupaj počakamo na sončni vzhod, ki je bil prečudovit. Ko se dan začne delati, pa se kar hitro gneča začne nabirati na vrhu. Čas je za sestop! Sestopiva po isti poti, po melišču dol in proti Rdeči škrbini… Naslednja destinacija je Rogljica (2547 m). Prehitiva še enega malo pod škrbino, ki je zelo krušljiva… Potem pa midva zavijeva desno proti Rogljici. Poti nisem dobro poznal, sem pa nekaj na hitro prebral, da se je treba držati levo. Dobro… Začneva prečiti proti levi… Res krušljiv teren… Prideva do stene… Kam sedaj? Pfff… Gledam… Rečem Maji, da naj počaka spodaj, da vidim kje bo čim lažje… Maja čaka… Jaz pa plezam… V mislih imam, da je treba gledati tako, da bom lahko prišel še nazaj. Možicev ni (predvidevam, da sem falil pot).. Oprimki so, ampak je vse krušljivo… Pff… Tole ne bo za Majo… Ji rečem, da nej počaka… Jaz pa probam priplezati na vrh. Prtegnem kar direktno naravnost na vrh, vmes postavim kakšnega možica zase. Zagledam nad sabo vrh in pa možica.

Naslednji 2 minuti se ne spomnim čisto v podrobnost, bolj kot ne bo to predvidevanje… Koncentracija malo popusti kot kaže… Z desno roko primem za oprimek, z desno nogo stopim na skalo… Preverim če drži… Drži! Vso težo na desno nogo, da naredim korak navzgor… V tistem trenutku se mi izruva cela skala! Bam! Visim samo na desni roki… Prbijem s kolenom in komolcem, oz. s celo desno stran direktno v skalo… Grušč se vsuje dol… Kako sem se držal z eno in visel, nimam pojma… Adrenalin je mogel naredit svoje in pa moj angel varuh. Maja je bila na srečo spodaj ful bolj desno, zato sem vedel, da na njo ni nič padlo… Se primem z levo roko na skalo in splezam gor… Sem na vrhu… Pogledam sebe… Krvavim?… Kri se vsuje iz kolena in komolca…Obrišem kar z roko… Komolec malo boli… To je pomenilo samo eno stvar… Čimprej dol! Dokler adrenalin še drži in se še ne tresem… Eno fotko naredim, pa še to en selfie… Stopim nazaj proti možicu in se začnem spuščati… Ne bom šel po isti poti dol… Namesto, da bi sedaj zavil desno dol, zavijem levo dol… Po grušču dol. Potem pa začnem prečit v desno po skalah, saj levo je bil čisti prepad. Kri še vedno lije ven… Ampak to je najmanjši problem… Previdno pridem na desno stran, z levo roko pridem skalo, da bom šel okrog nje… Oooopaaa! Cela skala izruvala ven! Ufff! Danes res eden name pazi… Primem to skalo, se zaderem in jo vržem na drugo, varno stran. Splezam še tisti del in pridem do Maje… Me gleda kaj sem čisto krvav… Se je bolj ona sekirala, kot jaz… Ker meni je še adrenalin delal na polno… Gore so nevarne in to je potrebno vzeti v zakup… Nikoli ne veš, kje se ti kaj zgodi… Se skupaj premakneva nazaj na markirano pot in na Dolkovo špico (2591 m).

Foto 2: Okrvavljen (že 2x obrisana kri prej)

Adrenalin popusti… Komolec začne boleti… No super… Danes ga ne smem več obremenjevati. Hlačnico gor… Cela desna stran do riti popraskana, v modricah… Lepo sm prtegnu… En hiter fotošuting, pozen zajtrk in počasi je čas za štart proti Križu. Ravno, ko se odpravljava pa priletita Karin in Damjan… Uff. Pridna sta! Midva dol, onadva gor… Pri škrbini levo, dol po melišču. Pot je še vedno lepo označena… Srečava še PD Kranjski Gamsi… Majo eno lepo turo! Pridni! Par besed in nadaljujemo vsak svojo pot. Spusta je za 400 metrov, nato prečenje… Po eni uri pa še malo (z Dolkove špice) prideva do razpotja: Križ 30 min… Odlično! Narediva kratko pavzo, saj sva lačna! Veter kar lepo vleče, ampak je vroče.

Foto 3: Na Križu (2410 m)

Po pavzi pa v tretjo prestavo in gasa proti Križu… Zgleda daleč… Ampak nama je vzelo 20 min! Vauu! Superca! Stojiva na Križu (2410 m), že četrti današnji vrh… No malo sva utrujena že… Še Stenar je pred nama… Razmišljava ali bi spustila Stenar, pa bi šla namesto tega do Pogačnikovega doma mimo jezera in potem po drugi strani gor… Ampak Stenar je Stenar… Spust s Križa… Tisti začetni plezalni del mi je bil kar zahteven, saj se nisem mogel oprimiti z desno roko, ker je komolec bolel noro! No težav je konec, sledi spust do razpotja in še zadnji klanec! Aaaa! Veter je vedno močnejši… Gneča pa tudi! S težkimi nogami doseževa Stenar (2501 m). Bravooo še za zadnji vrh! Malo daljša pavza… V nahrbtniku sem imel eno pivo in Gin Tonic, ki sva ga mislila popiti na Stenarju… Ampak… Veter je bil premočan… Zato se odločiva za sestop. Ravno, ko se pakirava prideta Sandi in Klavdija… Danes sami poznani, top!

Predvidno dol, mimo najbolj zoprnega dela… Zagledava na levo melišče, ki vodi pod Dovška vratca. Kar naravnost dol… Napaka… Dobrega melišča je hitro konec, naprej samo trpljenje… Maja se zadaj zadere, da nej jo počakam, saj jo noro boli koleno. Ojoj! Še to! Počakam, kratka pavza… Gledava dol proti sedlu in vidiva kako se pasejo kozorogi… Se spustiva dol do trave… Majstri par metrov od naju… Rabiva pavzo! Povijem ji koleno, odprem pivo in Gin tonic in narediva malo daljšo pavzo. Po kakšnih pol urah je čas za spust, čez Sovatno. Lepo počasi, korak za korakom z kar nekaj muke prideva dol do ceste. Sledi še hoja po ravnem do avtomobila, prideva malo pred Aljažev dom in zagledava parkirane avtomobile… Uffff! Danes pa je gneča! To je noro! Mimo doma, zagledam Sandija in Klavdijo, ki sta šla s Stenarja na Bovškega in potem do Luknje pa dol. Par besed spet, gre Sandi hitro do avta in pride iskat. Majo zapelje do mojega avta, ki je bil parkiran kar daleč. Še enkrat ti hvala! Malo pokramljamo in čas je za odhod proti domu oz. danes bo še kar pester dan.

Cifra 767 pa je bila na tabli pri vstopu v dolino Vrata. Danes res gneča!

Evo tura končana… Zelo zanimiv dan, polno enih lepih in tudi manj lepih dogodivščin… Še enkrat hvala tistemu gor, da si pazil name. Včasih tudi rabiš malo sreče! Nabralo se je čez 20 km in pa 2700 metrov vzpona… Res kraljevska etapa! Bravo še enkrat Maji za turo, sedaj pa sledi sanacija poškodb… No… Kakšen dan…✔