Lani smo se zmenili, da letos ponovimo Slovensko smer v severni Triglavski steni, s tem da gremo na Freliha ven (ne na Prevca). Letošnja ekipa je bila malo razširjena… No ne malo… Kar veliko! Najprej je bil plan, da nas gre 5, na koncu pa nas je šlo enajst. To bo super! Sicer nisem ravno ljubitelj velikih skupin, ampak ok… Je odlična družba, tako da bo lažje. Naj se tura prične!😁

Že v četrtek popoldne peljem svoj avto na Pokljuko, saj me je prosila od sodelavca kolegica, če bi ji šel iskat denarnico na Vodnikov dom na Velem polju. In edina opcija je bila ta, da jutri s Triglava pošpurim dol na uno stran… S Pokljuke pa potem s svojim avtom. Bomo mal gorskega teka užgal!

No v petek me ob 0345 Mitja pobere na Bledu, kjer se odpeljeva do Lesc in tam se prisedeva k Franciju, Brigiti in Sonji. Pot nas pelje do Vrat, kjer parkiramo. Se pripravimo in gas proti Triglavski steni. Pot približno poznam, Franci pa naj bi jo malo bolj… 🙈Saj je bil prejšnji teden gor po njej. No hodimo proti Pragu. Kmalu nas ujamejo David, Tjaša, Gregor, Martin, Denis in še en Martin. Ekipa je kompletna! Gasa proti plezalnemu delu. Po približno pol ure hoje pridemo do prvega skoka. Skala je suha, zato jo brez problema premagamo. Gasa proti Bučarjevi steni. Naprej previdno čez Bele plate, ki so kar lepo gladke, zato je potrebno pazit. Čez Bučarjevo steno… Tudi to nam gre lepo… Pridemo do kozorogovih polic. Kako široke police! Cela avtocesta!😁 Tam ena hitra pavza, da se malo okrepčamo.

Foto 1: Mi smo pripravljeni!

Ko je konec pavze pa gasa naprej gor, hitro pridemo do snega… Brez panike… Je dosti peska gor, zato gre super! Gledamo levo Prevca, mi pa nadaljujemo naravnost. Franci malo išče prehode… Malo postane monotono… David predlaga, da malo začinimo vse skupaj…. No sej zato smo tukaj! Zakaj bi plezal I.-II., če lahko vsaj III… Gremo malo s poti, desno lepa grapica. No vsi trije Podiralci hribov se mu pridružimo… Super ekipa! No… Kar hitro postane vroče! Lepa III.+… Ampak so oprimki lepo razporejeni, zato kar po zarezi gor. Plezamo… Naenkrat se začne Denis dreti: «Kamenje!«… Prepozno… Direktno kamen v kost v ramo… Auuu!😱 V steni… Čutim, da teče kri… Ja nič… Ne bomo zdj kompliciral… Boli… Ampak treba zlesti tole! Denis zavije malo bolj v levo… Jaz izberem lažji desni prehod. Hja… Pa je bil lažji? NI BIL! Hitro se zagozdim! Ne morem ne gor, ne dol… Faaaak! Ruzak me moti… Tudi dol ga ne morem dat… Ravno slišim Denisa kako pleza mimo mene levo… »Dej me potegni prosim gor!«😁Ni šans… Nisem se mogel premakniti… Mi poda roko… Zaupam? Itak, da takemu majstru zaupam! Me potegne malo gor in hitro spusti… Suuuper! Zdj bo pa šlo! Malo višje prideva skupaj… Ga spustim naprej… Saj je on super stezosledec! Še David mimo prtegne… Malo višje se družimo z ostalo ekipo… Smo nazaj na originalni poti!

Kje je Mirt? »Mirt, si ok?« Se zadere, da je vse OK! No nekaj časa ga čakamo, potem pa se odločimo da nadaljujemo naprej. Samo 30 m višje nas čaka ostala ekipa… Ampak… Valda ne gremo po poti! Spet zagledata en lep skokec… Dobro… Gremo tukaj… No par minut in smo združeni z ostalo ekipo… Pavza! Počakejmo Mirta… Ampak njega ni nikjer… Nekaj časa se čakamo… Sonce nabija… Treba se je namazat s kremo! Čeprav sem Gorenc, ZASTONJ ponudimo svojo kremo Eucerin Dry touch (faktor 30) VSEM! Aaa… Kaj pa to… Netipično za Gorenca!😂

Foto 2: Sta se malo namazala! Pa ne preveč porabit! 😂

Mirta še vedno ni, zato se David in Denis odpravita ga dol iskat… Kar naenkrat BUUUM! Cel podor! Za pol minute smo vsi utihnili… Je Mirt ok? No končno da glas od sebe, super! David in Denis prideta do njega, mu pomagata in skupaj pridejo gor. Odlično! Sedaj nas loči samo še 20 višinskih metrov do izstopa. Po izpostavljeni prečki in spet malo plezanja… Ni 10 min in smo na Frelihu izstopili… Odličnoooo! Bravo ekipa! Spet kratka pavza, kjer se usmerimo proti Kugyevi polici. Najprej čez snežišče, potem pa ob jeklenici vzpenjanje do izstopa iz polic.

Sledi prečenje melišča, saj gremo sedaj gor po SZ grebenu, ki vodi direktno do stolpa. Vmes zagleda David mogoče na videz ok smer… Gremo tukaj? Odlično! Se mu pridruživa z Denisom… No kmalu je postalo jasno, da ni bila lahka smer! Nobenih oprimkov… Prtegujemo naravnost gor… Gledam dol… Ufff… Lep prepad… Kakšnih 20 m naravnost, potem prečenje v levo… Ravno ko želim prečiti, pa še en kamen! Direktno v koleno… AUČ! Se vlije kri… Jooj… Danes bom čisto porezan… No treba je prečit v levo, desno nemogoče gor it… Ni mi jasno, kako sem zlezel tisto prečenje… Z dvema prstkoma sem se držal za oprimek… Z nogo pa na čisti mali polički… Moč pojenja… David in Denis malo višje… Pogledam gor… Malo se jima tresejo noge… Ok! Če se njima treseta nogi… Potem… Rajši obrnem dol! Se začneta pogovarjati o abzajlu… Ni šans da pridem tukaj čez… Gor je bilo še vse težje… Nista vedela kako gor… Jaz pa ne kako dol… Gledam 5 min na miru tisti skok naravnost dol… Ne grem na desno pa tam dol… Bom šel naravnost… Probam… Ne bo šlo… Ma kurc… Se postavim bočno… Oprem z nahrbtnikom na skalo, z nogami na drugo stran… Premagam tistih 15 m, saj je bil tukaj melišče višje… Ufff… Mi odleže! Gledam gor… Še vedno sta na istem mestu… Dobro.. Jaz na melišču… Ampak nimam pojma kje je vstop v SZ greben, Franci in ekipa pa so sigurno vsaj 20 min pred nami… Prečim melišče… Vidim prvo zajedo… Kar bo pa bo! Po tisti zajedi gor… Oprimkov dosti… Malo hitreje stopim, da mogoče ujamem ekipo… Skos premišljujem, če bom lahko dol prišel v primeru da ne bo prava smer… No… Zajede zmanjka… V desno vidim malo oprimkov… Grem tukaj… Bom videl… Bo šlo? Bo šlo! Tri korake pa sem mimo… Zagledam poličko… Oddahnem se! Zagledam višje Davida… Super, sta prišla čez! Po platah pritegnem gor… Sigurno ni to originalna pot… Ampak zaenkrat mi gre dobro… Zagledam Francija in ekipo višje gor levo. Tooo! Odlično! Sem na pravi poti! Samo kako sedaj prečit levo… Ja nič… Kar direkcjon! Kmalu jih ujamem… Teče mi s čela, saj je bila hitrost kar lepa, da mi niso ušli! No kmalu pridemo na greben, ki je kar lepo širok… Še malo plezanja in zagledamo Aljažev stolp! Kakšna gneča! Stopimo na vrh! Bravooo! Moj letošnji 11ti Triglav!👌

Foto 3: Naša huda ekipa! 🙂

Kar konkretna pavza, en hiter fotošuting… Potem pa se je treba posloviti… Zamenjam Alpina Lino za tekaške čevlje, da bo šlo hitreje. Ekipa gre na Kredarico, jaz pa zavijem proti Planiki, saj moram priti do Vodnika, kjer čaka denarnica… Malo pred razcepom za Planiko pa mi zmanjka vode! Ooo šit! Bom do Vodnika počakal, tam pil… Prtegnem v tretjo… Letim ko sneta skira… Od vrha do Vodnika mi je uspelo v manj kot eni uri.. Suha usta… Naročim dva Radlerja, enega za takoj… Drugi za na pot! Prevzamem denarnico… Sedaj pa gasa naprej! Vročina nabija… Kmalu še mene zbije… Težke noge… Zmatran sem… Še vedno v hitrem tempu proti Studorskemu prevalu… Tist breg me je ubil čist! S prevala spust proti Pokljuki… Vmes slišim žlobudranje vode.. VODDDA! Glavo kar notri pomočim… Sedaj sem ko nov! Gasa dol proti Rudnem polju… Zavijem levo in dokaj hitro pridem do avta… Od daleč zagledam obvestilo redarstva… Ma ne no! Pa kje je mene najdu zdle?! Postane vroče… Pridem bližje… Pogledam malo bolj konkretno… Notri listek z napisom: »Lep pozdrav iz Postojne!« Aaaah… Tea in Klemen… Hvala za popestritev! Sicer ne bi blo treba… Ampak na koncu mi je šlo kar na smeh! Lepa fora!

Usedem se v avto in se odpeljem domov… Tura je bila končana! Na bencinski postaji se ustavim, tam me nuna prosi, če ji pomagam tankat, seveda ustrežem… Dobim zahvalo in pa: “Dragi fant, bom zate eno zmolila!” Hvala, točno to rabim!😊

Če potegnem pod črto… Huda ekipa, huda tura! In pa vsa čast Franciju, da nas je toliko nabral! Pa smo spet malo poplezali!