V začetku tedna se z Rokom slišiva neki za šiht, debata hitro pade na hribe. Narediva en drzen plan za naslednji teden, ampak najprej je potrebno zapolniti vikend. Za nedeljo sem že zmenjen z Milošem, kam pa v soboto? Nekam, kjer še nisem bil in je lepo. Nekako v oko pade Loška stena. Loška stena je najdaljša stena v Sloveniji, v dolžino meri 5 km in v višino 1 km. Top! Lepo grebensko prečenje brezpotja. Najvišji vrh stene je Briceljk (2346 m), ki je tudi najin današnji cilj.

Ob treh zjutraj se dobiva v Lescah, odpeljeva proti Jesenicam, na bencinski se ustaviva na kofeinu. Potem nadaljujeva proti Kranjski Gori, čez Predel. Pri trdnjavi Kluže zavijeva levo v dolino Bavšice. Čez nekaj kilometrov parkirava pri tabli TNP. S parkirišča se usmeriva proti zavetišču pod Špičkom in planine Bala. Lep pogovorni tempo naju pripelje do vasi Logje (840 m), ki je sicer zapuščena. Nadaljujeva proti planini Bala (1181 m), kjer imava zajtrk. Dan se je lepo začel delati… Vreme stabilno, brezvetrje. Po stezici do lovske koče Bala (1300 m). Tukaj se markirana pot konča, sedaj sva prepuščena samemu sebi. No ne bi bil jaz… Če ne bi vsako turo vsaj enkrat zalutal… Gledava opis… Zavij levo na pot, markacije so blede. Gledava, iščeva… Zagledam pred kočo eno markacijo… Ta je kar nova… No mogoče so pa pobarvali na novo vse… Pa greva tukaj… Ampak opis je bil jasen – začnemo se strmo vzpenjati… No tole ni bilo nobeno strmo vzpenjanje… Markacij kar si jih hotel… Tole ne bo prav… Malo višje se ustaviva… Hočem na internet, a ni signala… Sigurno nisva prav… Greva nazaj do koče. Prideva do koče, zagledava možica in res slabo vidno stezico… Tole pa sedaj more bit prav! Zavijeva… Od tukaj naprej po strnjenem gozdu. Začneva lepo grist kolena… Sigurno je prav, saj je strmina kar lepa! Potka je na čase bolj slabo vidna, ampak saj je logično kam morava iti. Nakar naju potka pripelje do visokih trav, kjer zavijeva malo bolj v levo.

Visoke trave? Ko sem doma bral opis, sem mislil da je to kakšen kraj… No sedaj sem videl kaj to pomeni! DOBESEDNO! Trava visoka do kolen… Midva pa v kratkih hlačah… Super! No travo bi še preživel… Ampak bile so tudi koprive, ogromno! Rok me spusti naprej… Nej mladinca malo opečejo koprive!😂 Nadaljujeva po travi… Pot je res zaraščena in slabo vidna… Poleg trav pa ogromno enih žuželk in ogromnih pajkov! Samo še čakal sem, da stopim na kakšno kačo… Saj je bila pot tako zaraščena, da nisi sploh vedel kje hodiš… Ampak sej… Bo mladinca ugriznila ane… Kalvarija po travi traja od 1350 metrov pa do 1750 metrov. Zelo slabo vidna stezica naju pripelje do dolinice Med vrhovi (zahodno od Stadorja 2015 m). Tukaj se trava končno konča! Kar zadereva se od sreče!

Malo višje prideva na skale, kjer potka sploh ni vidna… Najprej ena pavza, potem pa plan za naprej. Že takoj skoraj stopim na gada, a se mi skrije za skalo, pulz malo pospeši.😜 Pred nama melišče… Tukaj ciljava na zatrep doline, kjer prideva do skalnega skoka. Kaj pa sedaj? PLEZANJE! Tooop! No dobro… Tole ni bilo neko plezanje… Po opisu sodeč, sem mislil da bo vsaj malo adrenalinska… Ampak ni bilo… No skalni skok je mimo, zavijeva levo in prečiva spet travo… Tukaj je malo nižja. Prideva do grape… Po opisu sodeč, je tukaj lahko snežišče še globoko v poletje, zato sva imela cepin s seboj… No snega ni bilo. Zagledam v desno žleb. Pot gre lepo levo po grapici. No… Bom pa končno malo poplezal! Tistih 5 metrov žleba rutinirano odplezam (švoh II.), potem pa po melišču do sedla. Od sedla zavijeva desno in čez nekaj minut stojiva na vrhu -Briceljk (2346 m). Bravooo! Kakšni razgledi! Pa to je bolano! Kakšna milina! Nobene gneče… Opazujeva sosednji Mangart, kar nekaj obiska. Dan je bil zelo vroč, zato majice dol, pogrneva Enjoy Enjoy dekco, odpreva pivo in relax!

Foto 1: Midva na vrhu (foto by Rok Eržen oz njegovo stojalo)

Po kakšni uri malo fotošutinga, uživanja v razgledu. Sploh si ne želim predstavljati kakšna gneča je na Mangartu ali pa Triglavu. Ker se dan že prevesi v drugo polovico dneva, je počasi potrebno iti v dolino. Tik pred odhodom pa slišiva glasove… Dva prihajata z Oltarjev, sta prečila. Malo podebatiramo in se spustiva dol, nakar srečava še enega ki prihaja na vrh… No na koncu pa nisva bila sama. Po skalah dol v melišče in proti travi. Spet so me koprive užgale… Joooj! Vse peče… Pa še sonce me je lepo zapeklo… No za spust sva porabila 3 ure pa še malo. Končno prideva do avta, spakirat in do Rabeljskega jezera. Gneča! Komaj dobiva parking, hiter skok v jezero in na pico v Lesce.

Dan zaključen. Bilanca: 56x ožgan od kopriv, videla enega modrasa… Narejenih 15 km z 1800 metri vzpona… Top tura, top družba in top razgledi! Naslednjič pa sledi prečenje Loške stene, komaj čakam! Greben časa na Podiralce hribov.