,

Prečenje Veliki Oltar – Visoki Rokav (27.7.2020)

Prejšnjo rundo s Podiralci hribov spustili Srednji Rokav… Treba se je vrniti po njega! Podiralca sta ga osvojila v nedeljo. V torek, 27.7.2020, gremo s sodelavci na Triglav, zato se odločim, da v ponedeljek pritegnem kar na Srednji in Visoki Rokav… Pač impulzivna odločitev bi se lahko temu reklo. Potem pa kar sodelavce počakam pri avtu dol in se skupaj odpravimo na Triglav po Tominškovi. Ponedeljek sem sicer delal, ampak se mi je uspelo zmenit, da prej pobegnem s šihta. Napišem Franciju, če bi slučajno šel zraven… No hitro je za! Ob 11:40 štartam s šihta, poberem Francija v Vodicah in gasa proti Vratom.

 

Po prašni cesti v Vrata (številka 278), parkirava pri oznaki 9,5 km. Nobenega avtomobila. Od tam pa treba gristi v klanec! Drevje je še vedno podrto, tako da veleslalom med drevjem. Gor sva zavila kar čez Brinje. Prejšnjič sem šel prvič tam gor in mi je kar všeč. Od avta se podzavestno zapodim v klanec na polno, čisto pozabil da nosim štrik… Franci mi lepo sledi… No… Čez 400 m višine pa me odreže.. Kaputt! Finito! Konec! Ko da neb imel več nog… Teče s čela, umiram po obrokih… Pulz na 190… Pa sem zadel v rdečo cono oz. kar zid! Teliček je konec vzel.? Pogledam Francija: «Bi nesel štrik?« Tudi on ni imel ravno svežih nog, ampak je vzel in sva nadaljevala. Sedaj gre veliko lažje! Pulz se spusti… Noge počasi prihajajo k sebi. Zategneva še na klopco na Brinjevi glavi. Kratka pavza… Vsi vrhovi v oblakih… Bova imela srečo? Bova!

Spet sledi klanec, prideva počasi na melišče, ki ga obideva po levi. Gledava na desni trop gamsov… Vauu! Lepo! Dorečeva plan. Oz se bolj pogajava. Meni je glaven Srednji Rokav… Franci pa predlaga Oltar in potem prečenje na Visoki Rokav + Srednji Rokav. Hmm… Sicer noben ne pozna poti… Je pa za razmisliti. Kot bi mignil, sva na Šplevti (2272 m). Vse pognojeno. Slišim ovce… Pogledam zadaj… Ooo! Lej jih! Beee! Veliki srački.? Se spustim do njih… No niso ravno korajžni… Pa jih pustim kar pri miru. Gledam ozebnik, v zgornjem delu ima sneg… Spodaj pa melišče – naporno bo! S Francijem narediva boljši bojni plan. Skok na Oltar, potem probava prečit… Če ne bo šlo, obrneva in se spustiva, potem pa skozi ozebnik na sedlo Rokava. Franci pokliče Dejana za info. Če kdo ve, potem sigurno on. Dobi informacije iz prve roke (najlepša hvala!). Greva gasa proti Velikemu Oltarju. Skupaj sva bila pozimi, pot poznava. Sicer je tudi ogromno možicev. No… Vsakega sedmega sva pustila, ostalo podrla… Ne.. Brez skrbi, vsi stojijo še.?  Jih je res veliko, se ne moreš zgubiti. Hitro prideva na sedlo Grlo, od tam proti zajedi na greben. Po grebenu malo poskačeva in že stojiva – Veliki Oltar (2621 m). Kepca! Dobr sva ga pohodila!

 

Franci še enkrat za ziher pokliče Dejana za dodatne info. Treba se je izogibati grebena (saj se težavnost lepo vzigne!), ampak je treba se držati naprej levo. Vau… Celo možici so postavljeni!

Z Oltarja se spustiva na V stran, kjer slediva možicem gor in dol do škrbine. Plezanje po krušljivem terenu ni tako enostavno kot mogoče zgleda. Še dobro, da zadnje mesece s Podiralci hribov hodimo samo na Martuljške vrhove, tako sem bil super streniran za tole skalo. Iz škrbine pa se je potrebno spustiti na desno stran – NE greben. No… Tukaj pa zmanjka možicev, zato se hitro znajdeva v zagati. Sva prav? Jaz gledam en opis… Piše, da je potrebno v izrazito grapo… Hjaa… Problem je, ker ni samo ena izrazita grapa. Katero izbrati? Gledava, če je kaj po šodru potacano… Nič… No pa poizkusiva v prvo grapo. Imava 50 m vrvi, če bova zgrešila, bo pač šlo dol po abzajlu. No tukaj se težavnost plezanja malo pojača. Malo postaja vroče, saj nobenega možica, klina… Ampak midva greva dalje, bova videla kaj bo na vrhu grape. Sicer je Dejan rekel, da ne prehitro na greben… Ampak meni se zdi, da je tam zadaj že vrh… No malo pod vrhom grape za zagledava en star klin… Ufff! Obema se je kar kamen od srca odvalil… Sva na pravem mestu. Pogledava na greben – ogromen balvan – sidrišče. Ok… Prav sva! Zlezeva še čez en težavni del (III.) in že sva ob grebenu. Greva direktno gor na greben ali ga prečiva malo pod vrhom. Odločiva se, da ga prečiva malo pod vrhom. Nekaj metrov pred vrhom pa jaz potegnem gor kar na greben… Kar bo pa bo! No odločitev je bila pravilna! Še nekaj korakov in stojim na Visokem Rokavu (2646 m). Noro!

Foto 1: Pocufana scena!

Od veselja kar zakričim! Franci se že za mano dere! Tooo! Odlično sva ga pocufala, točno tako kot znava. Objem in pavza. Sonce gre počasi že proti koncu za današnji dan, zato en hiter fotošuting in potrebno se je spustiti do sedla. Z Rokava se lepo začneva spuščati. Če smo se zadnjič 4x abzjlali, sva sedaj imela tak lep tempo navzdol, da sva se samo 1x. Veliko lažje je plezati s čevlji, ki so temu namenjeni. V mojem primeru spet z Alpino Lino (ki me še ni pustila na cedilu). Pohodiva tisti spust do zadnjega štanta. Tam dam ven iz nahrbtnika vrv, polovička in leti v dolino! Najprej se z reverzotom spusti Franci. Še prej sledijo hitre inštrukcije kaj in kako… Zato da bo šlo hitreje. Spust v kamin in že je v ozebniku. Ampak tukaj sem naredil eno napako… Namesto, da bi se abzajlala na dveh sidriščih, sva se samo z enega v ozebnik. No še jaz se spustim, probam potegnit vrv… Ne gre! Ne me je**t! No sej imava čas… Tema že lepo trka na najina vrata… Ni druge… Nazaj moram splezat! Malo zavijanja z očmi, splezam do prvega štanta. Potegnem vrv dol… Se zapnem na ta štant in se tistih par metrov še spustim v ozebnik… Kako že pravijo? Tisti, ki nima v glavi ima pa …?? No tukaj pa najinih dogodivščin še ni bilo konec… Prvo, sva bila prepozna za Srednji Rokav (že trda tema), kot drugo pa je ozebnik še lepo zalit! Še dobro, da sva imela vsaj nekaj od zimske opreme. Sneg je trd, tema naju je obdajala, zato je bilo potrebno previdno. Malo pred koncem snega, pa je ozek pas po sredini… Ni se nama zdel ravno pretirano varen, zato se usmeriva proti steni… Izstopiva s snega in po skalah do konca snega (ki ga hitro potem zmanjka). Od tam pa po melišču kar proti bivaku, saj se bova vrnila po drugi strani. Bivaka II ne obiščeva, ampak kar direktno na melišče, ki vodi proti dolini. Tisto melišče je za spust res top! Gasa kar se da dol… Potem pa… Se jaz posujem s pepelom… Franciju predlagam eno bližnjico (bilo uhojeno), zavijeva in kar kmalu se pot konča… Gledam na uro… Ura mi danes nekaj štrajka, GPS ne lovi… Se spustiva nekaj po svoje… No zalutala sva na polno! Kam sedaj? GPS kaže levo… Ne… Desno… Sva 200m s poti… Ne… Sva na poti… Ahhh! Dosti je tega! Bova v krogu hodila? Ne! Vrneva se nazaj na melišče… Po melišču navzgor do »razcepa«. Od tam pa potem po drugi potki, za katero se je izkazalo, da je bila pravilna! Gasa hitro in malo pred polnočjo prideva do avta. Hitro se preoblečeva in se odpeljeva do Pokljuke, saj gremo čez par ur iz Vrat na Triglav in potem spust na Pokljuko in tako imamo en avto za prevoz nazaj v Vrata. Na Pokljuko naju pride iskat Sonja (hvala!). Ob 0200 sem spakiran, zrihtan… Naštimam budilko on 0250. No… Lahko povem, da je bila noč res kratka – celih 50 min!

Odlična tura s super družbo! Srednji Rokav pa počaka na Podiralce hribov. ?

Video:

Galerija:

Pot:

 P.S. Veliki Oltar je prikazan narobe.

/by
,

Kaninsko pogorje – 25.7.2020

Pa je prišel tudi najin čas odhoda na dopust in koriščenje bona. Nekako sva gledala, da bi šla za en bon malo v hribovski del Slovenije… Za drugi bon pa naj bi bilo morje v planu… No ta del se bova še pogajala kako in kaj 😀 Skratka… Bovec plan… Kamp Vodenica… Kar najela že postavljen šotor (in to je bila tudi pravilna odločitev). Začetek tedna gledava napoved… Uff… Bolj slabo kaže za vikend… V petek pa se morava zglasiti v Bovcu. V petek popoldne nevihte… Kaj je lilo! Ob 18h štartava z Bleda, še prej nakupiva par stvari za jest. Mimo Rateč in Predilskega jezera na mejni prehod Predil. Od tam pa spust do Bovca. Okrog 20h pred kampom parkirava… Lije ko iz škafa… Lahko sva samo vesela, da nama ni treba postavljati še šotora. Vremenska napoved za soboto je bila lepša, dopoldne oblačno, potem pa se bo razjasnilo… Super! Tekom noči neha deževati, zjutraj se zbudiva v sonce! Toop!

Najprej sva se mislila peljati z avtom do B postaje, pa od tam nadaljevati peš proti Kaninu… Ampak te konce nič ne poznam, pa še na dopustu sva! Tako, da se ob 8h nalimava pred gondolo… No uradne ure gondole so od 8h – 16h (zadnja fura)… Če mene vprašaš, zelo prekratke obratovalne ure za poleti! No… Prva fura je bila šele ob 0835, saj je pri D postaji kar pihalo. Cena gondole 20€ (Planinska izkaznica – 16 €). Po malo več kot 30 min se pripeljeva do D postaje, kjer izstopiva. Kam pa sedaj? Greva pogledat Dom Petra Skalarja (2260 M), kjer je tudi bivak (zaprt) in od tam Visoki Kanin (2597 m), Mali Kanin (2587 m). Potem nazaj proti žičnici in še skok na Prestreljeniško okno (2391 m) in po ferati na Prestreljenik (2499 m).

S postaje levo, mimo snežišča in po jeklenicah in markacijah proti bivaku in domu. Tudi dom Petra Skalarja je zaprt (baje se odpre avgusta). Pri domu se malo ustaviva, kratka pavza. Od tam pa po markacijah proti Visokemu Kaninu. Sprva hodiva po podih, nato prideva do križišča (desno proti oknu), zavijeva levo. Od tam malo gor, malo dol po označeni potki do vstopa v »steno«. Razmišljava ali dava čelado gor, ampak glede na to, da pred nama ni bilo nikogar in tudi skala je kompaktna, se odločiva brez – sicer pa tudi ni nekaj preveč izpostavljeno. Po jeklenicah in skobah spet malo gor in dol, hoja po grebenu in že sva na vrhu. Visoki Kanin (2597 m). Na vrhu pa je bila kar gneča, žiga ni (je v Ski baru spodaj). Zagledava še en križ malo prej – Mali Kanin. Zato se odpraviva po grebenu in doseževa v 10ih minutah še Mali Kanin (2587 m).

Foto 1: Visoki Kanin (2597 m)

Malo daljša pavza in čas za odhod nazaj. Spet po grebenu, mimo Visokega Kanina in po jeklenicah dol. Razgledi so tukaj res fenomenalni! Noro! Sledi še pot nazaj do križišča, kjer zavijeva proti oknu. Spust, mimo enega snežišča in v melišče gor. Malo pod oknom so tudi jeklenice. Po jeklenicah gor in doseževa Prestreljeniško okno (2391 m) – res je lepo!

Foto 2: Prestreljeniško okno (2391 m)

Kam pa sedaj? Se vrneva nazaj dol in potem spet gor na Prestreljenik ali po ferati nadaljujeva. Nekaj sem bral, da je družinska ferata zaprta… Ker teh koncev res ne poznam, nimam pojma katera je družinska ferata. Plus tega, gledava kako pohodniki veselo hodijo po tej ferati. Zato čelado gor in gasa… Pot je lepo zračna, jeklenice so na mestu… Edino ena jeklenica je uničena (verjetno je zato zaprta). Ok… Se pravi je tale družinska ferata… Zanimivo ime! No mimo tiste uničene jeklenice nadaljujeva po polici. Od tam pa prideva do križišča (desno dol proti žičnici), kjer zavijeva levo gor proti vrhu. Sledi še nekaj minut hoje do vrha – Prestreljenik (2499 m). Vauuu! Sicer se je neki že začelo oblačiti… Ura 15h. Se pravi imava še eno uro do konca voženj gondole. Prtegneva dol in v 20ih minutah prideva do D postaje. Še prej se ustaviva v baru na kavici in Cockti. Od tam pa po adrenalinski vožnji do A postaje (4x se je gondola ustavila).

 

Lepa dopustniška tura z 900 m vzpona in hudimi razgledi. Vreme pa je tudi zdržalo. Sledi odhod v kamp in naslednji dan še skok na Svinjak (1653 m). Top!

Video:

Galerija:

Pot:

 

/by
,

Mont Blanc (4810 m) – 21.7.2020

Dan, ki sem ga nestrpno čakal. Lani po Grossglocknerju je padla ideja, da osvojimo še drugi najvišji vrh Evrope – Mont Blanc (4810 m). Letos nam jo je zagodla koronca, zato smo bili kar malo živčni ali bo šlo čez ali ne. Ampak je! Rezervacija v koči potrjena!

Jože je rekel, da nas pelje… Matjaž sestavi ekipo… Jaz pa nesem štrik… Fer ane? Tokrat gresta z nami glavna akterja, Jože in pa Matjaž »d prfoks«. Na letošnjem Grossu sta bila zelo pogrešana. Prav tako bosta manjkala še 2 Matjaža od lanskega Grossa… Škoda! Je pa tukaj skoraj ista ekipa iz letošnjega Grossa… Edino Anje ni.

 

Se pravi letošnja ekipa se glasi: Jože, Matjaž Č., Matjaž M., Gašper V., Jernej, Nermin, Tomaž in moja malenkost. Poleg Mont Blanca sta bili v igri še dve hudi odpravi… Eno je odnesla korona… Druga pa verjetno časovno ne bo šla čez… Pa drugo leto… Za 2021 je tudi en mesec že rezerviran za eno odpravo. Bomo pa videli kaj in kako… Skratka… Letošnje priprave v hribih so bile podrejene tisti odpravi, ki je odpadla… Zato so sem pozimi doživljal v gorah čisto vse razmere… Od orkanskega vetra, do sneženja, megle, sonca in plazov. Da ne pozabim gaženja na kar nekaj vrhov. Kondicija je… Sedaj pa da vidimo kako se bo telo odzvalo na tako višino. Še vedno je spomin na Himalajo 2018, kjer mi je višina zelo prijala.

 

V nedeljo, 19.7.2020, me ob 22h v Ljubljani poberejo s kombijem. Že takoj me Matjaž preseneti s tortilijo (ki jo je naredila njegova draga, Klara). Moram rečt, da je bila odlična! Pa zraven je celi ekipi naredila muffine… Za prste obliznit.? Zapeljemo se v Italijo in od tam proti Chamonix (FRA). Pot je dolga več kot 700 km in v ponedeljek ob 6h prispemo na izhodišče (La Fayet). Ker je potrebno varčevati z energijo, se ob 0720 vkrcamo na zobato železnico in se odpeljemo do Le Nid d`Aigile (2372 m). Od tam pa se začne party hoja! Nahrbtniki niso bili lahki (moj 20 kg), saj smo imeli s sabo kar nekaj hrane. Jaz sem vzel malo večjo zalogo – energijske ploščice Flapjack in pa energijski geli 4Energy – nikoli ne veš, kdaj ti pridejo prav Naslednja postaja je bila koča Tete Rouse (3167 m). Po lepo vidni stezici se počasi vzpenjamo, dan je res lep! Temperatura narašča in kar hitro se začnemo slačiti. Tempo je bil lep pohodniški. Pri koči ena pavza, saj se je bilo potrebno nafilati z energijo. Tudi helikopter vidimo, ki pristane samo par metrov od nas. Ker je sonce na tej višini kar močan, se hitro namažem z Eucerin Sun Oil Control Dry Touch – ziher je ziher! Po pavzi nadaljujemo proti našemu današnjemu cilju – koče Gouter (3835 m). Najprej čez ledenik Tete Rouse, ki je bolj položen… Potem pa zagrizli v strmino. Najbolj nas je skrbelo prečenje ozebnika Grand Couloir, saj tam ponavadi pada kamenje in jih je tudi že nekaj umrlo… To je bil za prvi dan najtežji del. Kar malo sem bil živčen… Slišali smo kako so padali kamni, ampak smo varno prišli čez. Po ozebniku pa spet huda strmina… Za pomoč so jeklenice in skobe, čeprav ene jeklenice so tam samo zato, da dobro zgleda (beri pritrjene zelo slabo). Dosežemo staro kočo Gouter, ki je sedaj služi kot neko zavetišče. Malo naprej pa je nova koča Gouter (3835 m). Bravo vsem! Počutje je fenomenalno! Sonce nažiga. Smo na višini (oz malo višje) Grossglocknerja. Hitro v kočo, na recepcijo… Dobimo ležišče. Cena ležišč je 60€ (+ 0,80€ taksa).

 

Ura pa še sploh ni 15h. Cel dan še pred nami za »čilirat«. Gledamo vremensko napoved… Danes bo sonce, jutri pa naj bi bilo do 8h uredu, potem pa pridejo oblaki in nevihte. Gremo danes gor na sončni zahod? Nekako ni bilo veliko kandidatov. Zato se odločimo za jutrišnji sončni vzhod. Ampak najprej bo treba malo počiti. Nekateri že malo čutijo učinek višine, najbolj Tomaž. Jaz zaenkrat čutim samo zadihanost (110 pulza v sedečem položaju). Najboljše, da gremo malo počiti oz. kar spat. Že cel dan sem lačen, zato na skoraj na vsaki 2 uri nekam pojem. Ob 18h se uležem in zaspim… Ob 2050 budilka… Sončni zahod je ob 2115 (kasneje kot pri nas). Hočem se oblečt, ampak se mi zadrga pri strani na hlačah noče zapreti… To pomeni, da imam na eni hlačnici po skoraj celi dolžini zadrgo odpeto… Tako ne morem jutri na vrh! Joži mi priskoči na pomoč… Ne gre… Malo mi postaja vroče… Sedaj me bo ena zadrga ustavila pred vrhom?! Aaaa! Po 15ih minutah uspe! Kar odleglo mi je… Hitro pograbim fotoaparat in Gopro… Počakam sončni zahod… Noro! Bolano! Kakšen hud filing! Hočem posneti nekaj z GoPro… Ne dela… Le zakaj? Baterijo sem pozabil v sobi k sem jo polnil… Bravo Gašper! Višina se že malo igra z osredotočenostjo… Dobro… Bodo pa z fotoaparatom lepše fotke. Po sončnem zahodu si skuham še ene makarone in ob 2230 padem v posteljo… Nekaj mi začne vibrirati na uri… Budilka! Ura pa 2350! Aaaaaaaaaaaa… Le zakaj?! Pa tako je udobno tukaj! Ja nič… Treba ujet sončni vzhod…

 

Na vrhu Mont Blanca (4810 m)

Okrog 0030 (21.7.2020) štart. Gledamo dol Chamonix, vse te luči… Gledamo gor… Jasna noč… Damo se v dve navezi: Matjaž, Matjaž, Jernej in jaz… Druga naveza Joži, Nermin, Tomaž in Gašper. Vodenje prepustim Matjažu, ima več izkušenj z prilagajanjem tempa na tej višini. Od Gouterja pa potem do vrha skoraj celo pot hodiš po ledeniku, ki pa ima nekaj razpok, zato se držimo kar gazi.. Počasi se približujemo višini 4000 m. V Evropi na taki višini še nisem bil, prav poseben občutek. Z vsakim pridobljenim metrom pa je bolj gosta megla… Vreme se je pokvarilo! Pridemo na vrh Dome do Gouter (4304 m)… No razgleda še vedno ni bilo… Matjaž bruha… Fak! Ne no! Kaj sedaj? Nadaljujemo? Matjaž se odloči, da gre z nami do bivaka. Počutje pri meni je bilo tukaj že malo slabše… V zadnjem delu glave me je malo bolelo… Od višine in tudi od vetra, ki je pihal v nas.V sebi sem preklinjal… Le zakaj mi je tega treba? Mrzlo je bilo… Prekleto mrzlo! Od Doma se malo spustimo na sedlo in potem spet prižge strmina! Kmalu zagledamo bivak Vallot (4362 m). Gremo se notri pogreti! No… Bivak ni ravno topel… Notri pa so spali trije. Mi premraženi se stisnemo, nekaj pojemo. Matjaž se še vedno počuti slabo… Odloči se, da nas počaka pri bivaku. Težka, ampak zelo pogumna odločitev! Pustiti svoj velik cilj zaradi zdravja… No… Marsikomu manjka ta hrabrost… Škoda, ampak podpiram odločitev. Marsikdo gre z glavo skozi zid… Priznam, tudi jaz sem že o tem razmišljal… Saj nekako nisem imel volje… Vreme se je ornk pokvarilo… Ampak… Takrat nisem vedel kakšna je pot od bivaka do vrha… Sedaj, ko vem… Hja… Bi se znalo zgoditi, da ne bi nadaljeval… Skratka… Malo manj kot 500 m vzpona nas čaka… V dolžini 2 km. To bo šlo… Kaj pa je to 500 metrov?! Naša naveza je izgubila enega člana… Drugi Matjaž prevzame vodenje, jaz za njim… Zadnji Jernej.

Prtegnemo gor… Ooo… Pa se je začelo. Pulz narašča… Težke noge… Glava boli… Zob me začne boleti… Kaj bo še?! Na 4500 metrov pa mi postane slabo… Bom bruhal? Matjaž, 2 min pavze! Globok vdih… Kaj naredit? Mogoče ni pametna ideja… Ampak… Bom vzel gel… Če bom bruhal… Je vseeno če še gel ven vržem… Prtegnem gel… Nadaljujemo… Gel prime… Neha mi biti slabo… Pozabim na zob… Glava me še vedno boli… Kletvice letijo… Strmina ne popušča… 2 kilometra?! A si nor, da bo tak klanec celo pot?! 20 korakov… 10 sekund počivamo… Nekaj navez nas prehiti… Katero tudi mi… Veter ne pojenja… Poleg strmine, bojevanje sam s sabo… Glava je hudič… Naj nadaljujem ali naj obrnem? Gora nas je*e v glavo… Ziherca! Nekaj ima proti nam, zato je nad nas poslala oblake in pa podaljšala strmino v neskončno… Sredinca pokažem gori… Ne boš me… Zarad mene, če je strmina dolga še 10 km… Toliko časa bom grizel v breg, da bo zmanjkalo strmine… Res… Višina lahko vpliva nate na nerazumevajoče načine… ?Potem se mi pa prikaže angel… Ubistvu dva angela! Dva modela že sestopata… Ustavim ju… Vprašam koliko je še do vrha? Itak se videlo ni nič zaradi megle in pa noči. Majstr reče 20 min… Nekaj malega strmine, potem pa po ravnem do vrha… Tooo! Če sedaj pomislim… Je bila to tista motivacija, ki sem jo rabil!? No to ne pomeni, da smo tekli proti vrhu… Ampak je bilo lažje… Glavo dol in sam vzdiguj te noge! Vzdiguj sem ti rekel! Po grebenu Bosses dohitimo naveze, ki so nas prej prehitevale… Toj ta slovenska trma! Glava boli… Osredotočen samo na tist vrh… Spomnim se vse letošnje vzpone v slabih razmerah… Za to sem se pripravljal! Matjaž lepo vijuga med navezami… Zelo lep tempo! Druge naše naveze pa ne vidimo več… Le kje so? Gledam na uro… Še 70 metrov vzpona… Srce zaigra… 60… 50… 40…30… Kar naenkrat se skoraj zaletimo v skupino navez… Opaaa! Vrh! Toooo! Mont Blanc! Gledam na uro… 4815 metrov! To more bit to! Razgled je bil pozabljen… Bolečina je bila pozabljena. Bravo Matjaž in Jernej! Padem na tla… Gora je popustila… Prva zmaga je moja!? Na vrhu -8°C z vetrom 50 km/h… Občutek je -19°C… Dam grelce v rokavice… Ura je malo čez 6. Z eno ornk pavzo pri bivaku smo rabili malo več kot 5 ur… Neto hoje pa malo več kot 4 ure. Ni slabo… Ampak glavno, da nam je uspelo! Kakšnih 20 min kasneje pride še druga naveza. Nermina je baje kar ornk zvijalo, zato so morali upočasniti… Ampak… Prišla je cela naveza na vrh! Res bravo! Spet smo pocufali sceno! Sedaj pa sledi še spust.⬇

 

Ta’mld Matjaž spet prvi. Navezi isti… Začnemo se spuščati… Na trenutke se malo razjasni… Ampak ne preveč in ne tako, da bi se mi ljubilo fotkat. Previdno se spuščamo… Se ustavimo pri bivaku Vallot. Notri kar lepo smrdi… Ampak… Je pa topleje kot zunaj. Matjaža ni več, kot kaže je že sestopil proti koči. Nekaj na hitro pojemo… Čist zmrzjeni… Led se začne topiti… Nastane kar lepa mlaka… No… Notri nas je bilo kar nekaj. Sledi še spust proti koči. Najprej malo spusta, potem spet v klanec in spust do koče. Gor smo hodili cikcak… Dol pa z Matjažem prtegneva kar naravnost dol (po enih stopinjah) in tako kar lepo sekava pot. V eni uri doseževa kočo Gouter. Na toplo in spet nekaj za pod zob… Res… Ta dva dneva sem noro lačen! Še zadnje zaloge hrane pojem. No zagledava Matjaža, ki je že pripravljen na odhod. Ura je 10. Zmenimo se, da štart ob 11h. Škoda res za Matjaža… Ampak… Se še vrnemo! In če takrat ne bo lepega vremena… Pridemo še enkrat!

Ekipa Mont Blanc 2020 (jaz, Matjaž, Gašper, Tomaž, Jernej, Matjaž, Nermin in Jože)

Ok… Pavza… En hiter fotošuting v majicah, ki nam jih je stiskalo podjetje PODOBA, najlepša hvala! Sedaj pa čas za spust… V dolini ni megle, zato smo komaj čakali, da pridemo spet na sonce. Po poti pristopa gasa dol. Mimo jeklenic do kuloarja smrti. Ravno, ko je prečkal Matjaž kuloar, pa mu iz nahrbtnika pade štrik… In se pokotali par metrov nižje… Fak! Kaj sedaj?! Vsako sekundo lahko prileti kakšen kamen… Matjaž nadaljuje naprej… Sedaj pa je naloga Jožija, da gre iskat štrik. No na koncu ga je šel iskat Gašper in varno prečil… Čez dve minuti pa BAM! Bam! Bam! Iz kje leti?! Iz kuloarja! Na srečo ni bilo nobenega tam… Ena naveza je bila ravno pred vstopom v prečenje… Še sreča! Tole se ne bi dobro končalo! Meni je kar srce zaigralo… Res smo imeli vsi srečo. Pogledamo na uro 13:10… Baje gre en tramvaj 14:20 iz Aigila! Seveda ne bomo čakali na tistega naslednjega 15:20… In prtegnemo dol… Bili smo na nadmorski višini 3000 metrov… Še malo manj kot 700 spusta… 70 min časa… Gasa! In uspe nam! 14:12 smo pri tramvaju… Ampak tramvaja nikjer… Matjaž gre prašat na recepcijo… Dobimo listke, kjer piše kdaj smo na vrsti… 16:30?! Kaj pa prej? Eden je odšel 14:00… Naslednjega so odpovedali… Potem pa sta še ob 16h in 16:30… Toj pa to za danes! Ker Gašperja in Tomaža še ni bilo dol, smo se zmenili, da gre nas 6 ob 16h… Onedva pa naj gresta ob 16:30… No majstr za šalterjem nas nekako spravi notri za ob 16h… Ampak samo 6! Več res ne gre… Dobro… Pa pol ure prej… Že tako moramo čakati malo manj kot dve uri… No ob 15:55 pride tramvaj… Kakšna gneča! Komaj se notri nabašemo… Kar nekaj ljudi stoji… Čas vožnje je bil 1 uro in 15 min. Ob 18h smo vsi ready za odhod na pico v sosednjo mesto. Mesto, kjer smo jedli se ne spomnim… Se pa spomnim, da je bila pica odlična! Cena pice 12,30€ + 0,5l točenega piva 7,5€. Cene pijač so kar zasoljene… Ampak je pa pasal!

Ob 20h pa štart proti domu. Okrog 4h zjutraj (22.7.2020) me odložijo v Ljubljani, kjer me pride iskat Maja. Maja je šla kasneje na šiht, jaz pa skočil še na Šmarno goro… Da vidim kako se pozna aklimatizacija… No zadihan nisem bil pretirano… Noge pa so bile zmatrane… Logično!

 

Skratka ena odlična tura! Spet hvala Matjažu za povabilo, Jožiju (edini, ki je že bil gor) da nas usmerjal. Matjažu »profesorju« da mi je prinesel Mg tablete. Jerneju, da je zrihtal majice. Gašperju in Tomažu pa da sta namesto mene nosila štrik… Nerminu pa hvala za rundo v Piceriji! Lajf je lep! S tem se je naša tura končala. Občutki so fenomenalni. Sem se pa spomnil en lep »quote« ko mi je začela glava nagajati:  »Don‘t stop when you‘re tired, stop when you‘re done!« – Johnny Sins

 

Bi se pa rad zahvalil tudi vsem, ki mi pomagajo pri mojih gorskih užitkih:

  • Alpina (za super udobne gorniške čevlje model Eiger)
  • Montango (za super »neckwarmer«, ki mi rešil življenje pred vetrom)
  • Sports & Optics Lab (za odlična očala znamke Cebe)
  • YogaLine (za odlično termovko Mizu – čaj je ostal topel celo pot!)
  • 4Endurance (brez vaših gelov in Flapjackov bi zaribal na poti proti vrhu)
  • Enjoy Enjoy (podloga, ki mi je zelo prav prišla za sedenje na snegu)
  • Eucerin (da me sonce ni ožgalo – Sun Oil Control Dry Touch)
  • Podoba (za hude majčke!)
  • Maja (da me hodi ob 4h zjutraj iskat ??)

Pa še stroški (na osebo):

  • Gorivo (26,4€)
  • Cestnine (17,6€)
  • Tunel pod Mont Blancom (povratna skupaj 58,8€) – 7,35 €
  • Spanje (60,8€)
  • Tramvaj (povratna 39€)
  • Najem kombija (150€ skupno) – 18,75€

SKUPAJ: 169,9 €

 

Video:

Galerija:

Pot:

Dan 1: Tramvaj – koča Gouter

 

Dan 2: Koča Gouter – Mont Blanc in sestop

 

/by
,

Montaž (2753 m) in Špik Hude Police (2420 m) – 18.7.2020

Letos sploh še nisem bil v Italiji, zato je skrajni čas, da jo obiščem. Maja si zaželi Montaž… Odlično! Že dve leti nisem bil tam. Kontaktiram Miloša, ki z družino preživlja počitnice na Gorenjskem. Oni so imeli plan na Špik Hude Police (2420 m), zato predlagam Milošu, da gre z nama na Montaž in potem po levi poti prtegnemo na Špik Hude Police. Odločitev je padla, gremo! Zraven gre še Aljaž. Vreme naj bi zjutraj zdržalo… Bomo videli…

 

V soboto ob treh pobereva Miloša in Aljaža in se odpeljemo proti Trbižu, od tam pa proti planini Pecol. Parkiramo na velikem parkirišču. Začetek hoje ob 0400. Ko smo se vozili proti planini je bilo nebo jasno… Ko pa smo prišli na parkirišče… Pa… Amm… Vse zabasano! Veter pihal! Hitro nase windstopper. Najprej mimo koče Rifugio di Brazza (1660 m), kjer nam hitro postane vroče, zato se moramo slečit. Pri koči zavijemo levo proti sedlu Forca dei Disteis (2201m). Med hojo pogledujemo proti vrhu… Kaže, da se bo razjasnilo… Pa se spet zapre… Skratka cel mix. Proti sedlu se izmenjujemo spredaj… Vsak pa doda malo gasa ko vodi skupino… Skratka, teklo mi je konkretno! Na sedlu kratka pavza… Treba nekaj pojesti. Paše malo počitka! Od sedla zavijemo desno čez melišča in pridemo do skal. Tam zavijemo levo proti Pipanovi lestvi (60 m). Pridemo do vstopa. Vstop se mi zdi naj težji, potem gre lepo. Miloš in Aljaž nase SVK, midva z Majo greva brez. Sem že bil tukaj in vem, da bo šlo lepo brez. Lepo adrenalinsko vzpenjanje nas pripelje pod greben. Na grebenu nas počaka šajba! Noro! Kaj takega! Južna stran v megli, severna stran v soncu… Vauuu! Samo glej in se čudi! Tukaj zavijemo levo. Od tam pa po grebenu proti vrhu Montaža. Ves čas nas spremlja sonce, vidi se tudi glorija! Tukaj sem ostal res brez besed. Z Milošem sva imela srečo z vremenom že pozimi na Triglavu. No malo grebenčkanja in dosežemo vrh Montaža / Jôf di Montasio (2753 m). Bravooo! Za srečo pozvonimo… Petka in objem! Kratka pavza. Nekaj se pripravlja na poslabšanje vremena. ?

Foto 1: Ekipa na vrhu Montaža

Na vrhu par fotk in počasi se moramo spustiti nazaj proti Pipanovi lestvi. Malo pod grebenom en hiter zajtrk, potem pa do Pipanove lestve. Tistih 60 m premagamo brez problema (ni bilo gneče) in sedaj smo na križišču, zavijemo levo v »Levo« pot na Špik hude police (2420 m). Tukaj svet postane bolj zahteven. Pridemo do prepadnih polic pod Špikom nad Plazom in jih prečimo. Uživamo v super razgledu, čeprav sta Montaž in Špik Hude Police v oblakih. Imamo v pomoč nekaj jeklenic. Kmalu pridemo do Škrbine nad Cijanerico / Forca del Palone, v katero se navpično spustimo. Vsak korak more biti premišljen, a so nam v pomoč tudi skobe. Tam zagledamo tudi druščino malo pod vrhom Špika: Klavdija, Radko, Tanja, Brina, Tomaž, Tai Od škrbine pa kmalu pridemo do še zadnjega zahtevnega dela – 10 m lestev (ni pritrjena v spodnjem delu). Tukaj se vse gunca, tudi kamenje malo leti dol… Ampak jo lepo zborbamo. Še nekaj jeklenic na poti in pridemo na lažjo pot, ki vodi do Špika. Čista zmaga! Tam se srečamo z druščino in skupaj odrinemo proti vrhu. Po poti se vzpenjamo še nekaj minut do vrha Špik Hude police / Cima di Terrarossa (2420 m). Nekaj časa uživamo na vrhu (nekega razgleda ni), potem pa se vrnemo po potki do koče Rifugio di Brazza (1660 m) in od tam proti parkirišču.

Foto 2: Današnja ekipa. Midva z Majo pa obe družini Poropat

Odlična družba! Hvala Milošu in Radkotu za dva odlična dneva! V četrtek smo skupaj kolesarili, danes pa smo zborbali Montaž in pa Špik Hude Police. Hvala obe družinama za družbo, super je bilo! Pa navsezadnje še Maji, da se je ko ena košutka vzpenjala med skalami! Sedaj pa nedelja počitek…

 

Video:

Galerija:

Pot:

 

/by
,

Rigljica (2074 m) – 14.7.2020

Spet je bil čas za Podiralce hribov. Že prejšnji teden, ko smo se vozili nazaj s Široke peči, smo v avtu naredili naslednji plan. Martuljska skupina nam sede… Zato se jo bomo kar držali! Iščemo kakšno super turo, polno adrenalina… Naletimo na Rigljico (2074 m). Naj te višina ne zavede… Je alpinistični vzpon. Malo preletimo fotke… Noro! Tole pa bo adrenalin sekal! Zraven je bil plan še Rušica (2096 m), ki pa prav tako nima normalne poti gor. Odlične priprave za naslednji teden, ko me čaka… No… Malo bo treba še malo počakat ? Rigljica je po mnenju mnogih najtežji vzpon, ki je še lahko opisan v planinskih in gorniških vodnikih. (vir:internet)

 

Torek ob 0300 se dobimo v Lescah, se skupaj zapeljemo do Gozd Martuljka. Parkiramo na istem parkirišču kakor za Široko peč. Po kolesarski proti M. slapovom… Ampak smo se zagovorili in hodimo proti Kranjski Gori… Po 10ih minutah mi postane malo čudno kako smo še vedno lahko na kolesarski… Jaoo… Falili! ?Nazaj 500 m in do odcepa… No že začetek je bil obetaven. Potem se odpravimo proti bivaku pod Špikom. Kakor smo furjasti, itak noben ni prebral opisa podrobno… Prebrali smo: “Se odpraviš PROTI bivaku pod Špikom.” Ok… Proti… Se pravi gremo do njega. Glavo dol… Pa sam žgal smo ga do bivaka… Sploh noben ni pomislil, da bi pogledal bolj podrobno opis… Po markacijah šopali na polno… Če me je pri avtu malo zeblo, mi je sedaj teklo. Pridemo do bivaka pod Špikom pod eno uro. Se lepo usedemo, pomalicamo. Gledamo kako sonce barva Špil. Potem pa začnemo brat opis… Opaaa! Fak! Mi smo narobe! V knjigi piše, da pri balvanu z napisom Pod Špik zapustimo markirano pot… Amm… A veš kje je ta napis?! 400 višinskih metrov nižje! Sej ne vemo a bi se smejali, a bi jokali. ?? Budale! Ja nič… Treba it nazaj dol ane… Spet ga prtegnemo v peto prestavo… Pridemo do skale z napisom pod Špik… Iščemo kolovoz, a ga ni… Pride mimo oskrbnica bivaka. Nam pove, da je še nižje dol ena skala in tam je razcep… No… Pa smo se na 400 m višine spusta, še za dodatnih 100 m spustili… Zagledamo kolovoz  levo za Kurji vrh… Tam zavijemo na kolovoz, dvakrat naravnost na razpotju… Potem zagledamo eno markacijo in puščico v levo, zavijemo v levo. Gasa naprej gor… Noge že malo težke, utrujene… Še eno razpotje, zavijemo v levo (desno piše Črni vrh)… A kar kmalu ugotovimo, da ne bo pravilna pot! Zato spet obračamo in tam zavijemo desno v kolovoz. Pri naslednjem razpotju malo višje po knjigi piše, da je puščica spet v levo na gozdno stezico… Ampak DVE puščici sta kazali desno po kolovozu… Mi se vseeno odločimo v levo in prav smo imeli! Po stezici se začnemo strmo vzpenjati… Prečimo izvir enega potočka, par požirkov vode in spet v klanec. Zamenjamo nosača vrvi… Pumpa nabija v kar lepi vročini… Edina dobra stvar je bila ta, da smo bili v senci. Malo višje se prebijamo čez podrta drevja in spet na stezico, ki nas pripelje do dveh balvanov (napis PP – pot Pokljuka – Planica). Sledi hitra malica, saj smo bili kar lačni.?

Sedaj pa v to melišče na sedlo med Kurjim vrhom (1762 m) in Rigljico (2074 m). Držimo se desne, kakor piše po knjigi… Res je slabo melišče… Pridemo na sedlo s kar nekaj truda… Kaj pa sedaj?? Nobene potke! Priznam, možicev ob melišču ni bilo… Na sedlu pa tudi nobene izrazite potke… Res sem mislil, da smo falili! Najboljše, da zavijemo desno na Kurji vrh in se vrnemo v dolino… Ker jaz se ne bom spet spuščal in potem dvigal nazaj po drugem melišču… Ampak naš stezosledec, Denis, najde eno zaraščeno potko… Gremo kar po njej in vidimo kam pridemo… No nekaj minut kasneje zagledamo možica! Noro! Prav smo!? Prebijamo se po zaraščeni potki, obdani z ruševjem… Malo spet čez podrta drevesa… Res divje vse skupaj! Na okrog 1900 metrih pa pridemo končno do stene… Čaka nas 100 m visoka stena, lepo po vidni razčlembi (I.), nato 30 m prečenja in še druga stena. Ta del je bil malo težji (II.). Pridemo na greben, kjer se moramo 15 m spustiti. Sidrišče je urejeno, mi pa se spustimo brez abzajla… Ampak direktno v grapo, previdno. Spet malo prečenja in pa najtežji del ture. Pred nami je stena, 20 m. Imamo dve opciji… Po desni, ki je zelo izpostavljena ali pa po zajedi naravnost gor. Odločimo se za zajedo in jo odplezamo, vmes je polička za počitek… Oprimki so tukaj dobri, ni šodra. Stene še ni konec… Sledi prečenje oz. plezanje po zajedi v desno. Tukaj je več grušča, slabši oprimki… Popolna zbranost! Sledi en kratek spust, par korakov čez izpostavljen grebenček in potem v desno, višje gor pa zavijemo levo. Smo par metrov pod vrhom Rigljice. Od tam se povzpnemo po podrtem svetu in stojimo na Rigljici – 2074 m. Bravo Denis in Mirt!? Prva mala zmaga danes! Hitro par fotk in čimprej pogledati še Rušico. Vsi vrhovi nad 2200 metrov so bili v oblakih, zato smo se bali, da se bo tudi nad nas spustila oblačnost.

Foto 1: Podiralci hribov na Rigljici

Prtegnemo v drugo… Stezosledec Denis je skoraj poletel na Rušico… Midva z Mirtom pa za njim sopihala… Z Rigljice spust do sedla in nato plezanje do vrha (II.), nič posebnega… Slaba skala, velika izpostavljenost… Vse, kar smo navajeni… Po 15ih minutah pridemo na vrh – Rušica – 2096 m. Bolano! Odlično smo tole izpeljal!

Foto 2: Rušica (2096 m)

Ena malo daljša pavza, saj se oblačnost ni spuščala ampak dvigala. Pogledujemo proti Frdamanim policam (2284 m), ampak ni bilo neke volje, ne moči… Tisti vzpon na bivak pod Špikom nam je pobral kar nekaj energije… Ampak… Se še vrnemo! Z Rušice se spustimo nazaj na Rigljico. Tukaj zahteva malo več previdnosti, saj je skala res slaba… Je pa odličen oprijem Alpininih čevljev Lino, zato mi je spust za odtenek lažji. Spust je bil kratek, a sladek… Spet na Rigljici, poberemo robo, ki smo jo prej pustili in nadaljujemo proti sedlu za Kurji vrh. Tukaj je pa bila osredotočenost na maksimumu, vsak napačen korak te lahko drago stane. Meni nekje tukaj zmanjka vode… 3,5 l vode sem spil! Izvir z vodo je uro in pol nižje… Naporno bo! Kar kmalu pridemo do najtežjega dela vzpona (v našem primeru spusta). Tukaj je narejeno sidrišče za spust, zato vrv na pol… Reverso notri in gasa naravnost dol! Res se je užitek abzajlati… Vrvi smo imeli 60 m (dvojček 30m) in je bila dovolj dolga. Malo nižje narejeno še eno sidrišče… Se bomo kar tukaj naravnost dol spustili v desno grapo… No vrvi je bilo tukaj ravno prav, na pravi polički jo je zmanjkalo… Zato zadnjih par metrov lažje odplezamo. Vidimo nižje dol še eno sidrišče… Ma.. Zakaj pa ne… Uporabimo še to. Kar po strmem terenu se spustimo spet po grapi navzdol. Ker smo trikrat uporabili vrv in izkoristili sidrišče, pa ga bomo še v četrto (čeprav 2 abzajla sta bila bolj za zabavo). Ker smo že zverzirani, sledi hiter spust. Pri četrtem abzajlu pa me je malo obrnilo… Nisem imel dovolj iztegnjene noge… Zabije me v steno… Vrv sem trdno držal, zato nisem padel… Je pa srce zaigralo… In to ornk!? Čez dva koraka stopim na grušč in mi spodrsne… Bam! Še enkrat v steno notri… No, Gašper… Zberi se! Še tistih par metrov in konec je! Pospravimo vrv in se spuščamo v podrto sedlo… Od tam poplezamo 15 m, malo po grebenu in sledita še tisti dve steni. Tukaj je bilo potrebno biti kar previden… Noge so utrujene… Teren pa ni ravno prijazen. Par napetih minut in za danes smo končali s stenami. Spustimo se nazaj na stezico, med ruševjem na sedlo. Iz sedla po melišču… Oz. naprej ob melišču… Nižje dol pa sem imel vsega dosti in prtegnu po melišču navzdol… No… Ni bilo prijetno… Pri dveh balvanih zamenjamo spet nosača vrvi, tokrat sem jaz na vrsti. Od tam pa proti kolovozu in na označeno pot do parkirišča. Naporna tura je bila končana!

 

Hvala Denisu in Mirtu za družbo! Kakor sem omenil, super naveza… Vedno kaj novega pogruntamo… Zalutamo ornk in se nato najdemo… Pa ne samo enkrat… Denis stezosledec, Mirt pripravljavec abzajlov… Jaz… Jaz pa dost, da sem že tam pa kakšno fotko naredim??… Hec, hec… Bralec vodnikov in popravljavec smeri pristopa. Skupaj pa itak Podiralci hribov… In tudi danes je kakšna skala več letela v dolino.? Imamo tudi že izbran naslednji cilj oz. prečenje… Hudo bo… Kmalu ?

 

Tura je res divja! Orientacijsko težka (če greš prvič), možicev zelo malo. Ampak ponuja pa res tisto pravo divjino Martuljske skupine. Označena je kot alpinistični vzpon. Mogoče na priloženem posnetku ne kaže tiste prave divjine in težavnosti… Ampak lahko zagotovim, da adrenalin bo sigurno šopal na polno, čeprav je stene »samo« 180 metrov.? Na koncu se je nabralo 2137 m vzpona, več kakor sta visoki gori, veličastno! Vztrajnost tukaj šteje!

Pa še zaključek ena misel Martina glede na dogajanje: “Glej, nimamo dobre orientacije… Mamo pa vztrajnost!” ??

 

Video:

Galerija:

Pot:

 

/by
,

Zeleniške špice (2127 m) – 12.7.2020

Zeleniške špice so bile že nekaj časa na spisku želja. Zadnje tedne je bila kar gneča v tisti smeri, zato je bilo potrebno poizkusiti. Že sredi tedna me Joža kontaktira, če greva? Seveda! Še Majo vzamem s seboj, saj je želela iti malo spet po dolgem času plezati. V soboto sva izkoristila z Majo jutranjo šajbo in prtegnla na Vrtačo na vzhod, noro! Potem je cel dan deževalo, upam da se do nedelje posušijo skale.

V nedeljo malo čez šesto dobimo v K. Bistrici, se razpakiramo in gasa naprej. Vreme sicer oblačno. Na cesti nas preseneti podrto drevo, zato Jože hitro v roke žago za siporeks in z nekaj truda gre drevo na pol. Višje parkiramo. Sprva po označeni poti proti Kamniškem sedlu, pri oznaki zavijemo desno. Maja narekuje tempo… Sem se spet oštel da bo bolj laganini… Žgal smo ga v hrib… Uff… Teče… Hitro v kratko majico in hlače. Nadaljujemo po poti navzgor, megla višje izgine… Kakšna šajba nad 1800 metri! Noro! Super vreme bomo imeli… Gledamo tolmunčke… Vauu… Kako lepi! Jože prevzame tempo… Tudi on nažge… V glavi že delam plan kako bom gel pojedel, saj sem imel neki čudno težke noge… Danes kot kaže ni moj dan… Ampak borbam naprej… Višje se slabo vidna pot odcepi v desno… Nismo bili prepričani ali je prava… No kmalu smo videli, da smo zadeli v terno! Po poti v strmino, začne se lahko »plezanje« po skalah, skačemo čez tolmunčke. Kmalu pa slišimo eno skupino višje gor… Seveda smo jih hitro dohiteli… Ooo! Miha, Tina in Boštjan… Fejsbuk znanci! Gremo mi proti Staničevemu vrhu… Tukaj pa se potem začne grebenska zabava! Pihal je kar močan mrzel veter, roke čist pomrznjene… Dam gor rokavice, ampak ni pravega filinga v prijemu skal… Samo… Zebe me! Pustim rokavice gor, pridemo na Staničev vrh. Hitra malica… Jože pogleda dol… Sunki vetra so nas prisilili, da se spustimo po vrvi… Saj je bilo tako lažje… Kot zadnji se začnem spuščati in nas dohiti trojica. No tako sta se obe trojici združili in nadaljevali skupaj! Jaz, Maja, Jože, Tina, Boštjan in Miha.

Foto 1: Midvaa ?

Lepa ekipca! Spust tistih 20m, potem pa plezanje gor in dol… Iskanje prehodov… Včasih malo falili in popravljali smer… Skratka noro! Čista uživancija! Vedno je bilo malo gor… Potem spet dol… Pa gor… Da ne razlagam vsak spust in vzpon posebej, si poglej video… Potem pa… Malo falili oz. smo si malo popestrili vse skupaj… Namesto, da bi nadaljevali levo dol… Mi naravnost gor… Pridemo na vrh grebena… Miha gleda dol… Jože, pripravi štrik! Abzajl! Ni druge! Sidrišče je bilo nastavljeno, štrik na pol… in kar po domače dol… Imel sem reverso, pas… Ampak… Je šlo brez njega lažje in hitreje… Vsak posebej se lepo spusti, jaz spet zadnji. Še vrv dol, jo pospravimo in sledi še zadnje grebenčkanje do najvišje točke – Najvišji rob (Zeleniške špice – 2127 m). Malo pod vrhom zagledamo travico. Tooop!

Foto 2: Paše pavza!

Ena daljša pavza! Kako je pasalo se malo spočiti na travi po 3h urah plezanja… Sicer vsi vrhovi v megli… Ampak… Pasalo je! Na čase malo zapihalo, da ni bilo prevroče. Sledi še zadnji del poti… Spust na Srebrno sedlo (2115 m) in od tam po označeni poti proti Planjavi (2392 m). Kar hitro dosežemo vrh Planjave… Še ena hitra pavza in potem spust proti Kamniškem sedlu (1864 m). Malo pred kočo zavijemo kar direktno na melišče in sledi spust po odličnem melišču… Pašeee! Tukaj smo prihranili kar nekaj časa… Potem pa lepo po označeni poti do avtomobila… V K. Bistrici je bila res gneča! Odpeljemo se še k Jurijo na eno pijačo, potem pa domov!

 

Zame eden najlepših grebenskih prečenj pri nas… A sigurno najlepši v Kamniško Savinjskih Alpah. Lahko samo rečem noro, 3 ure plezanja… Adrenalina… Malo rabiš smisel za orientacijo, pa vrv za vsak slučaj. Mi smo 3x uporabili vrv… 2x zaradi sunkov vetra (je bilo tako boljše), enkrat pa ko smo malo po svoje šli. Drugače pa top družba! Hvala Jožu za povabilo, hvala Maji k je šla zraven… In hvala Tini, Boštjanu in Mihu za družbo in »vodenje«.

Video:

Galerija: