Že nekaj časa se spogledujem z Visokim Rokavom. Nekako ni bilo prilike, da bi šel tja. Želja je bila… Malo tudi pozabljena… Potem sta Tjaša in David šla gor. Zanimivo! Mogoče je pa čas, da končno stopim na ta vrh. Iz prve roke bom vedel za razmere. Malo debatirava z Denisom, nakar me praša, kam bi šel za vikend? Hmm… Visoki Rokav, rečem v hecu. Majstr ZA… No… Potem pa jaz tudi! Tjaša mi zaupa malo razmere… Hvala Tjaša! Še .gpx track mi pošlje za čez Brinje (saj po tej poti še nisem šel).

Cel teden na varovanju meje, v petek direktno po nočni izmeni domov… Takoj na kolo… Ogrevanje na Pokljuko… Jah… Je treba noge raztegnit! ? Hitro spakirat in z Majo v Gozd Martuljek na žurko… Treba na Lili nazdravit! ?Oh… Spet bo kratka noč! Vsa roba že v avtu, zato po žurki kar proti Mojstrani. Tam me čaka Denis. Skupaj se zapeljeva do izhodišča. Tabla je pokazala 5 vozilo danes. Malo čez tretjo uro pa štart!

Že takoj težave, saj je ogromno podrtega drevesa… No… Že prejšnjič na Oltar je bila ista situacija. Ne bom se lovil… Prižgem navigacijo… Gasa med podrtjem. Hitro prideva na »pot«. Lepo nadaljujeva, nakar prideva do razcepa za Brinje. Greva tukaj? Ma… Probejva! Tjaša je to pot zelo hvalila… Pa probejva ane! Nekam bova že prišla. Grizeva, grizeva in v dveh urah stopiva pod Šplevto. Pot je res lepa! Bova bivak obiskala nazaj grede. Pot čez Brinje je v celoti kopna, je pa kar ornk klanec… Teče dol s čela! No na Šplevti počakava sončni vzhod. Kakšne lepe barve! Je bil najprej plan Triglav na sončni vzhod… Ampak informacije so bile, da bo gužva gor. No gams nama je sledil celo pot po melišču, a slikat se ni pustil… Iz Šplevte (2272 m) gledava dol in vidiva kar nekaj ljudi pri bivaku II. No midva pa nadaljujeva proti Rokavu. En majstr pride iz bivaka gor in je kakšnih sto metrov pred nama… To ga morava ujeti! Že takoj v Rokavskem ozebniku dava gor dereze in pa en cepin… Dosti bo… No loviva majstra! Malo pod sedlom ga ujameva. Že v ozebniku se zasmejeva, ko ga vidiva… Saj sva mislila, da on pa zihr pozna pot in bo tako nama lažje. No na sedlu malo debatiramo… No kar hitro pridemo do spoznanja, da mi se pa »poznamo«. Še dobro, da obstaja instagram. Martin je bil! Je že včeraj prečil iz Kukove Špice do Bivaka II. Mu rečem, da gre lahko naprej, glede na to da zihr pozna pot… No… Malo se posmeje… Takoj sem vedel koliko je ura! Trije pod Rokavom in vsi prvič! ?To bo še zanimivo. Nekaj podatkov smo imeli… Knjiga brezpotij pa je ostala v avtu. Zimsko opremo dol, saj jo naprej ne bomo potrebovali. Prva stvar, poiščemo vstop v plezalni del – kamin. Baje je prvi del najtežji – III. No najdemo vstop, se spustimo malo po snegu in začnemo… Res je strmo! No pa tudi ozko! Koliko grušča! Vse leti… Vsaj oprimkov je dosti. Prva težava je mimo… Očala se mi že malo rosijo od vročine… Pulz nabija! Ni za đabe tale Rokav. No naprej se vzpenjamo… Kakšen možicel… Kakšno sidrišče… Skratka napeto do grebena! Vsak korak je potrebno paziti, saj kamenje leti dol noro! Adrenalin seka… Počutje super! Tudi zaspanost je izginila… No sej ni časa razmišljat o čem drugem, kakor o vrhu.? Previdno stopimo na greben! Vauu kakšen razgled! Visoki Rokav – 2646 m! Tooo! V treh urah 40 in nekaj minut (od parkirišča) stopimo skupaj na vrh. Občutek je nor! Ena hitra malica, malo podebatiramo in čas je za odhod nazaj dol. Vpis v skrinjico, še zadnjič preverim svoj plezalni pas. Spet v ta krušljiv teren.

Foto 1: Današnja ekipa

Spust seveda terja več pozornosti. Malo prečimo, nakar pridemo do prve resne »ovire«. Treba je iti levo dol po kar krušljivem terenu. Denis se zapodi… Martin pa reče, da bo kar štrik vrgel in se bo »po abzajlal«… Martin je imel 60m štrika, jaz 50… Mamo to! Gledam Denisa kako se matra… Ah… Bom jaz tudi se kar po vrvi spustil… Najlažje bo. Martin pripravi, se spusti. Takoj za njim se tudi jaz spustim… Uff… Tole pa je užitek! Sicer z vsakim korakom sprožim kakšen kamen… Ampak drugače na žalost ne gre. No prvi abzajl je finito… Nato nadaljujemo s plezanjem navzdol… Gledamo dva majstra, ki plezata na Srednji Rokav… Zgleda kar strmo! Malo preveč levo zavijemo… Ufff! Kaj sedaj? Gledamo čez previs… Vidimo spodaj v desni narejeno sidrišče… Ok… Bomo tukaj uporabili tole skalo in kar abzajl za tistih par deset metrov, da pridemo nazaj na pot. Martin prvi, Denis drugi. Ravno, ko Denis zaključi… Se sliši en krik… Le kaj je? No spustim se še jaz, kar konkreten abzajl. Spodaj mi povesta, da je Denisu padel reverso … Ufff! Še meni postane vroče. No nekako natuhta, kako bo to rešil samo z vponko – ta’prav majstr! Sledi malo spusta, nakar pridemo spet do ornk strmine… Jah kaj… Če smo se že 2x… Se bomo pa še tretjič! #tojtauzitek Ravno se pripravljamo, nakar slišimo glas spodaj: »Fantje, počakajte malo!« No kot kaže ne bomo sami. Čakamo… Čakamo… Pridejo trije gor… Pa baje jih še šest čaka na sedlu… Kakšna gneča danes! No hitro se spustimo in pridemo do kamina. Sledil bo še četrti – zadnji abzajl. Tudi tukaj počakamo, da dva prideta gor… Nato pa se spustimo še mi. Še zadnji današnji užitek v steni! Preverim, če je vse tako kot more bit… In hop! Malo bolj na široko noge, ampak je šlo! Pa je konec plezanja! Prišli smo na sneg! Hitro na sedlo, kjer pojemo nekaj na hitro. Zimsko opremo nase in gasa proti bivaku. Sneg je bil zelo moker, delale so se cokle… Ampak je pa fajn sredi junija se »igrati« na snegu… Denis v snegu zagleda svoj reverso – kakšna sreča! Zadnji del poti kar po riti… Ufff, kako je letelo! Spodaj pod ozebnikom opremo dol… Do bivaka po kopnem. Pri bivaku kratka pavza… Sledi čista uživancija po melišču! V roku ene ure smo pri avtu, tokrat po drugi poti. Rečem lahko samo top dan! Ko smo zapuščali dolino Vrat, pa je tabla pokazala 248. Gneča danes, ni kaj!

Hvala obema za družbo! Dobro smo ga pocufali! Naredili smo 4 abzajle, čeprav bi bilo mogoče priti dol tudi z dvema… Ampak… Ni ga čez komot! Sicer je malo dalj trajalo vse skupaj, saj smo se morali stalno čakati po vrvi… Ampak ja… Glavno, da smo uživali!

Naslednji izziv pa je tudi že izbran, kmalu. ?