Že lani po končanem Grossu padel dogovor, da letos ponovimo. Plan je bil malo prej, ampak nas je korona ustavila… Bomo pa počakali. Letošnja ekipa je malo spremenjena. Lani so prevladovali Matjaži, letos pa Gašperji. Ekipa za letošnji Grossglockner so bili: Gašper V., Tomaž, Jernej, jaz, Matjaž in Anja… Kar udarna ekipa! Glavna akterja lanskega vzpona sta na žalost manjkala, škoda!

Najprej je bil plan okrog 27ga, nato v začetku tedna. Napoved za ponedeljek ni bila obetavna, lepša je bila v torek. Ampak v torek dva izmed šestih ne moreva, zato smo izbrali kompromis. Gremo probat v takem vremenu po normalki, ko pa bo lepše vreme pa nas čaka greben Studlgrat, tako da se letos verjetno še vrnemo nazaj. Bo pa tole super trening za kasnejše vzpone. Več o tem pa drugič.

V soboto smo bili z Denisom in Mirtom na Poncah, nedeljo sem si vzel v izi (45 km kolesarjenja). V nedeljo ob 23h me poberejo v Lescah in se zapeljemo do parkirišča v Kalsu. Plačilo parkirnine. Letos ne bom nosil vrvi, naj jo nosi kdo od letošnjih novincev. ? Rajši ne povem kdo je nosil vrv… ? En hiter nočni zajtrk in ob 0218 začnemo s hojo proti Grossu. Sprva po cesti mimo koče Lucknerhutte (2241 m), kjer se ne ustavljamo. Priključimo se na pot 702B proti Studlhutte (2801 m). Pot je tukaj še vedno kopna (posamezna snežišča, nič posebnega) in po uri in pol nam jo uspe zagledati v temi – tempo je bil super. Ker je še trda tema, se odločimo, da se gremo notri pogreti. Ravno, ko se začne daniti pa iz smeri Grossa zagledamo oblake, ki so nam prekrili razgled na sončni vzhod. Tabla še 3 ure do koče Erzherzog-Johann-Hutte (3454m), kjer je naš naslednji cilj.

Od »Štrudl« koče zavijemo desno (pot 712), kjer se začne sneg in pa prav kmalu tudi stopimo na ledenik. Kar nekaj novega snega je zapadlo v zadnjih dneh, stopinje so slabo vidne oz. niso vidne. Še dobro, da imam na uri ruto, ker se čisto nič ne vidi zaradi megle… Prižgem… Puf! Sam gas! No še prej pa se navežemo (2 navezi po 3je veseli pohodniki). Vodij navez sem bil jaz in pa Matjaž. Prva naveza smo bili jaz, Anja in pa Tomaž. Druga pa Matjaž, Jernej in Gašper. Mislm, da sta Anja in Tomaž naredila super potezo, da sta mene izbrala… Več o tem pa malo kasneje. Namesto cepina smo izbrali palice… Vem… Ni prav… Ampak, če ne bi imel palic, ni šans da bi v takem snegu prišel do koče. Plus tega, sem zadnje dni spremljal objave na netu in je dosti ljudi hodilo v palicah… Skratka naša naveza prtegne prva. Udiranje do gležnjev, kolen… Če mi je bilo prej hladno, mi je sedaj teklo s čela. Na 3000 metrih imam dosti, pošljem Matjaža naprej… No nekaj metrov pa so le naredili, ampak je šlo prepočasi, zato gremo spet mi naprej…? Gaženje v snegu mi letos kar gre. Za nami zadaj pa se šlepa skupina treh Jodlarjev. Ker hoja po ledeniku z udiranjem do kolen ni ravno lahka, se dostikrat ustavim, da se malo nadiham… Zadaj pa Avstrijci jokajo zakaj čakamo… Matjaž reče, da nej grejo naprej… Malo gazit… Na kamot k so, jim je bilo lažje zadaj, ko so hodili že po zgaženem. Malo pred izstopom iz ledenika pa meni prekipi… Se ustavim… Usedem… In čakamo… No končno se Avstrijci opogumijo in prevzamejo gaženje… Ampak hitrost je res… Slaba… Pa en kup jamranja vmes – kar malo se pomatrajte, če se že celo pot šlepate! Na srečo pri izstopu iz ledenika ni bilo razpoke, zato smo brez težav vstopili v zavarovalno plezalno pot. Avstrijci pred nami še vedno nekaj mečkajo, zato jih malo višje prehitimo… Vidljivost je nula! Na srečo so se videle stopinje, zato nadaljujemo proti Erzherzog-Johann-Hutte (3454m). Ena ornk dolga pavza! Oskrbnik se nas kar ustraši, ko nas zagleda… Ni pričakoval danes nikogar, saj je zunaj vse megleno, sunki vetra pa so tudi čez 50 kmh. Naročim čaj in me vpraša ali gremo na vrh? Reče, da danes ni šel noben gor, ampak so vsi sestopili v dolino (prišli že včeraj v kočo). Je pametno iti?

Vremenske razmere res niso bile ugodne, zato nekaj časa premišljujemo ali naj sploh gremo? Že lani je bilo isto vreme, pa smo nato prišli do vrha. Letos sem bil malo bolj skeptičen, saj smo bili brez dveh glavnih akterjev, ki bi nas lahko pripeljala na vrh tudi v slabem vremenu. No okrog desetih zjutraj se le opogumimo, spakiramo in se odločimo, da gremo pogledat vsaj do vstopa v steno… Že kolikokrat slišano.? Zunaj se vedno kraljujeta megla in veter. Matjaž s svojo navezo tokrat reče da gre prvi. Super! Ne bo treba meni gazit. Hodili smo po moji navigaciji, saj stopinj ni bilo. Malo naprej od koče spet udiranje do kolen… Čista kalvarija! Matjaževa naveza postane kar utrujena, zato mi prevzamemo gaženje in pridemo do stene. Na srečo zagledam levo naravnost gor v grapo ene stopinje. Probamo tukaj? Pa dajmo! Zabijem dereze… Prime! Kar nekaj novega snega, ampak je bil sneg kompakten! Lani smo spodaj v steni pričeli z vzponom po ladijski vrvi, letos pa je bila še pod snegom. Prtegujem špuro naravnost gor in sam upam, da stopinje kam vodijo… Ker razgleda pa res ni bilo! Grapa je bila kar dolga in počasi stopimo na razpotje, ki se priključi iz grebena Studlgrat. Tooo! Zmaga! Sedaj pa vem kje smo. Tukaj zavijemo v desno proti grebenu in Malemu Gross-u. Probam čim bolj naravnost gor špuro delat, iščem zabite štange za varovanje. No končno pridemo do teh štang. Če mene vprašaš, v takih lepih snežnih razmerah se je meni brez veze varovati. Ampak ker imam zadaj dva vesela pohodnika, nekaj improviziramo. Ni bilo ravno pravilno varovanje, je bilo pa učinkovito in hitro! In ravno tako dobro, da nas ni odpihnilo. Kar hitro potem stopimo na greben. Greben lepo zalit, zato nadaljujemo kar hitro po njem. Zadaj Matjaževa naveza začne zaostajati. Malo me je skrbelo kako bo sedlo pod Malim Grossom zalit…. A imeli smo srečo… Jeklenice lepo zunaj! Anja me zavaruje, jaz pa se lepo spustim… Samo še prečit bi mogel, a mi je nagajal veter… Raznašal je ledene delce in direktno v moje oči… Očala sem malo prej dal dol, ker so bili ledeni delci prilimani na lečo in nisem nič videl… No kar hitro sem jih mogel nazaj dat. Očala gor in gasa čez… Tam zavarujem, da gre lahko Anja mimo. Od Matjaževe naveze ne duha in sluha… Kje so? Po sedlu kar naravnost gor in po parih minutah stopimo na vrh – Grossglockner 3798 m! Drugič stojim na vrhu, prvič ko sem vodil navezo. Anja in Tomaž par korakov za mano… Čestitke obema! Dobr smo pocufal! Na vrhu je sicer megla, na čase se malo razjasni…

Foto 1: Na strehi Avstrije!

Zagledam Matjaževo navezo na grebenu… Ok… Majo še ene 15 min do nas. Prižgem glasbo, enga Avsenika za popestritev! Potem pa… Nebo se razjasni! Kakšen pornič! Samo gledali smo… Nisem mogel verjet temu razgledu ?… Res noro kaj je narava sposobna… Iz čiste depresije v fenomenalne razglede! NORO! No kakšnih 5 min smo uživali v razgledu, nato se je spet zaprlo… Ampak duša je bila nahranjena! Se odločimo, da počakamo še Matjaža, Gašperja in Jerneja… Minute minevajo… 10 min… 15 min… 30 min… Njih nikjer! Sliši se neko pogovarjanje, a jih zaradi megle ne vidimo… 40 min… Malo nas že zebe… in pa 45 min. Zagledamo jih! Sicer ne vem kaj so počeli toliko časa, ampak smo veseli, da se vidimo! Bravoooo vsem! Ura je že 1330… Treba bo iti dol… Hitro par fotk… Razgleda ni bilo… Škoda, ker so zamudili vse skupaj. Naveze smo malo premešali, saj Matjaž ni bil zadovoljen s svojo ekipo.? Anja je rekla, da bi pri meni ostala, ker sem jo tako dobro gor pripeljal… Ok… Eno mesto je prosto… Zato se zamenjata Tomaž in Jernej. Tako, da smo sedaj ekipa jaz, Anja in Jernej. V izogib, da se bo delala gneča navzdol, sem rekel da gremo mi prvi.

Foto 2: Skupinska na vrhu

Spet se navežemo… Čeprav… No pustimo (na Triglav se pozimi tudi ne navežeš…). Megla še vedno vztraja, zato je potrebna večja previdnost. Sneg je še vedno super, zato lepo počasi napredujemo navzdol, tudi veter se je za malo umiril. Po kakšni uri stopimo iz grape ven. Toj to! Še »sprehod« do koče… Sicer čista megla… Nič videli. Še dobro da imam uro! V koči se ustavimo za pol ure, saj se nam je malo mudilo domov. En topel čaj. Paše! Potem pa vse spakirat in gasa dol. V koči je bilo kar nekaj ljudi, ki so imeli namen iti jutri, ko bo lepša napoved! Po zavarovani plezalni poti nismo bili navezani, navezali pa smo se potem na ledeniku. Hoja po ledeniku je bila super, saj so se začeli odpirati razgledi, noro! Z ledenika do Studlhutte, ampak že prej zagledamo eno snežino, ki je dolga vsaj 200 m višine. Gasa naravnost dol. Kako paše! Iz Studlhutte do avta nam je vzelo manj kot eno uro zaradi tistega smučanja. Kako se je pot do avta vlekla, saj celo pot gledamo kje je parkirišče. Ko zagledamo avto, se hitro preoblečem in skok v reko, ki teče iz Grossa – je imela 5°C. No nisem glih toliko pogumen, da bi cel notri skočil… Sem pa namočil noge in koleni – odlična regeneracija!

Hitro se spakiramo in počasi proti domu, jutri imam službo! ?

Odlična tura v super zimskih razmerah! Čeprav smo imeli bolj slabo vreme, pa so bile zato razmere toliko boljše! Danes smo bili prvi in edini, ki smo prišli na vrh!? Se mi zdi letos lažji vzpon na Grossa kakor lani, saj smo imeli več snega… Tako smo se izognili plezanju po skalah. Še vedno pa je vzpon na Grossglockner zelo zahteven… Fižično in tudi psihično zaradi prepadov, zato se ga ne podcenjuje. Aklimatizacijo smo opravili in si dokazali, da smo zmožni v enem dnevu priti gor in dol… Sedaj pa… Gremo naprej, novim izzivom naproti. Počutje je bilo super! Višje kot sem bil, bolj se mi je zdelo da imam več energije! Kot kaže mi sede visoka nadmorska višina, ker tudi v Himalaji ni bilo problemov.

Še enkrat pa čestitam celotni ekipi! Hvala Matjažu za povabilo! Pa še enkrat bravo Matjaž, Jernej, Tomaž, Gašper V. in Anja. Super ekipa! ?Edino naslednjič boste malo več gazili… Je treba dati mlajšim prednost. ?

Video:

Galerija:

Pot: