Četrtek Jezerska Kočna, petek Triglav, sobota 155 km kolesarjenja. Spodobi se in pravično je, da se gre v nedeljo pa v hribe spet. Franci povabil na Planjavo skozi Repov kot. Nazadnje sem bil na Planjavi 2016, pa še to po označeni poti… Sedaj pa brezpotje, super!

Napoved je bila za zgodaj zjutraj bolj slaba, zato se odločimo za kasnejšo uro. Današnja ekipa je poleg mene in Francija še Mitja,… Z Mitjem se dobiva pri Tržiču. V Vodicah pobereva še Francija in skupaj pihnemo proti Kamniški Bistrici. No Franci ne bi bil Franci, če ne bi imel dolg jezik in predlaga še eno turo.? Od parkirišča za slap Orglice skozi »Šraj pesek« na Ojstrico in mogoče čez Škarjev rob na Planjavo… No dvakrat ni bilo treba rečt! Ustavimo se na parkirišču za slap… Kar gneča… Hitro se razpakiramo in začnemo s hojo.

Najprej po označeni poti do slapu Orglice, tam eno hitro fotko… Potem pa zapustimo markirano pot in se lotimo lovske. Sprva skozi gozd kar hitro pridemo do skalnega skoka oz. 3 zaporedne stopnice (II-III.). Skala je bila mokra, zato je bila potrebna večja previdnost… Drsi, drsi… Ampak mamo mi to! Pulz malo naraste.?S skoka pa malo zalutamo… Ups! No nič novega… Ponavadi s Francijem vsakič nekaj po svoje delava.? Malo smo iskali, plezali po enih skalah, nakar prižgem navigacijo… Hm… Vrisano pot imam na uri! Čeprav je lovska, top! Lepo se ji po levi približujem, nakar pridemo do možicla… Uff! Je blo že malo vroče… Nato po potki proti »Šraj pesku«…. Potem pa se začne kalvarija… Sedaj vem zakaj rečejo šraj pesek… Aaaa! Pumpa dela! S Francijem en dan prej vsak po 150 km na kolesu… Noge pečejo! Geli so pa doma ostal… Vem ja… Katastrofa! No skratka, pumpa dela… Energije začne zmanjkovati. Treba se je ustaviti… En sendvič prtegnem… Aaa… Če ni gela, je pa domača salama! No po pesku naprej, dokler ne pridemo gor na sedlo. Odpre se nam pogled na Petkove njive… Vauu! Tudi Ojstrico vidimo. No nadaljujemo naprej pod Lučkim Dedcom. »Ej Franci, a neb šli še na Lučkega?« Franciju se zasvetijo oči… Tudi Mitja pokima… Ajde, gremo gor! Ob melišču gor, dokler ne pridemo do ruševja… Malo skozi ruševje. Franci najde en ozek pas ruševja in zavija tja. Jaz za njim. Kar naenkrat s palico kot kaže zapičim v gada… Sikne! Faaak! Kaj sem se ustrašil! Odskočim. Zelo dobro je bil skrit, Franci ga sploh ni videl… Jaz pa tudi ne in nisem prepričan ali sem ga piknil al ne (no ni bilo zanalašč), pogledat nazaj sigurno ne grem! Mitja kot zadnji more najdit drugo pot, saj se je kar ornk slišalo sikanje. No pa smo spet na kupu. Stopimo na vrh – Lučki Dedec (2023 m). Bravooo! Kakšen razgled na Ojstrico, Planjavo,… Res lepo! Spodaj vidimo pogoret Kocbekov dom na Korošici… Tja moramo iti.

Iz Dedca do Korošice ni markirane poti, zato si pomagamo z možicli… Franci predlaga kar direktno linijo naravnost dol… No nekako nismo skupaj prišli… Zato sledimo rajši možiclom (na koncu smo videli, da je bilo boljša ta varianta). Lep spust z iskanjem poti, nakar pridemo nazaj na markirano pot proti Korošici. Da se nismo preveč spuščali, smo sledili poti proti Mali Ojstrici. Lep tempo nas pripelje do majhnega »stolpa« – Mala Ojstrica (2017 m). Tam naredimo par fotk in gasa proti vrhu Ojstrice.

Foto 1: Mala Ojstrica

Lepo se vidi, da je pot v celoti kopna (vsaj iz te strani). Sledimo markacijam in dokaj hitro stopimo na vrh Ojstrice, malo pod vrhom je bilo treba malo vode natočit iz »potočka«, saj se je meh z vodo hitro praznil. No na vrhu smo bili sami – 2350 m. Vrh je skoraj v celoti kopen. En hiter fotošuting in čas je za spust do Kocbevkovga doma. Plan Planjave smo opustili, saj nam je začelo zmanjkovati hrane… Gremo rajši dol in čez Presedljaj dol do avta.

Foto 2: Ojstrica (2350 m)

Od Ojstrice po markirani dol med šoder. Vmes par potočkov, kjer spet lahko vodo natankamo in pa tudi par snežič… Ampak se jih da izognit. No enega se ni dalo. Ker Franci ni imel Gore-tex čevljev, sem se prijazno ponudil, da ga nesem čez tole prečko… Polno smeha! Varno prišla čez. Od tam spust do doma. Kakšna žalost! Prvič ga vidim odkar je zgorel. Še štempelj za SPP in proti Presedljaju. Na tabli piše 4 ure do Kam. Bistrice. No od Korošice se povzpnemo in proti Presedljaju. Od tam potem v teku po lepo vidni potki, ki nas pripelje do označenega razpotja za Konj. Smo na Presedljaju. Od tam dol pa kalvarija navzdol! Kakšen klanec! Srečamo še enega mladega gorskega tekača in nadaljujemo skupaj. Kar lep tempo… Franci se je malo bolj gnal za njim, midva z Mitjem pa malo bolj zadaj – kolena je treba merkat! Iz 1700 metrov smo se spustili na 750 metrov in prišli pri razpotju za slap Orglce- 20 min. Ne bomo se šli tja namakati, ampak rajši k izviru Kam. Bistrice. Še nekaj minut hoje in pridemo do avta. Hitro se zbašemo in zapeljemo do izvira. Tam Franci skoči notri, midva z Mitjem pa malo čez kolena – ja nisva tolk pogumna? Sledi še večerja pri Juriju. Imajo res hud šnicel! Noro! No in tako je bila tura tudi zaključena.

Hitro domov, spakirat in ob 23h spanje… Saj me je naslednji dan že budilka zbudila ob 0230. Le kam sem šel? Več o tem pa jutri.