Corona tukaj, Corona tam… Samo še o Coroni se govori…. Kako ostati doma… Jaz pa 6 zaporednih delovnih dni, povprečno po 10 ur na dan. Nedelja je moja! Samo moja! Najprej je bil plan sončni vzhod Triglav… Dobim info, da zna bit kar gneča gor… Zadnja stvar, ki jo želim je pa gneča k je tale virus. Sprememba plana… Kam? 6 dni od doma, razmer nisem spremljal tekom tedna, ker tudi časa nisem imel. Begunjščica? Vidim, da je bil včeraj Andraž na Jalovcu. Bi šel tja? Tam sigurno ne bo gneča – v to sem prepričan! Ampak… Zj**an sem… Kar dosti… Rabim malo odklopa, pa naj se sliši še tako egoistično… Ponedeljek je nov delovni dan… Koliko časa bo pa trajal, je pa odvisno…

 

Nekako se sestavim skupaj, dobim dobre info od Andraža. Sneg je moker… Krplje bom vzel s sabo… Kamin pa je baje… No… Bom jaz kasneje povedal. Splaniral sem tako, da sem si štiri ure lufta vzel… Predvideval sem, da če bo težko v Ozebniku – bom nastradal in tako ob svitu napadel zadnjo strmino.. Bomo videli… Ob 0100 štart iz Bleda, gasa do Planice. Sneži! Kako lahko sneži?? Fak! To bo jeba! Tam parkiram avto in počakam do 0300, če bo nehalo snežiti. Neha snežit, a je nizka oblačnost! Grem domov? Ah ne! Vsaj do ozebnika grem probat – gasa proti domu v Tamarju. Avtomobilov na parkirišču ni bilo parkiranih, mi je kar malo odleglo. Kljub malo utrujenosti ga prtegnem do konca. Kar hitro zagledam dom – 29 min… Lepo… Pot je lepo zasnežena, ni pa ledena. Od doma brez pavze kar direktno v gozd. Tam se pa začne zabava. Sneg… Je bil totalno v *****! Moker… Udiralo se je… Toplo je blo zadnje dni. Krplje hitro gor in »prtegovanje« počasi v hrib. Gazi ni, saj jo je sneg prekril. Nekaj po svoje… No pa saj vem kam. Na okrog 1400 metrih se mi »razjasni«. Ok, sedaj vidim kje sem. A hitro šok! Megla! Niti en meter pred sabo nisem videl. Nekaj se matram do 1700 m. Sedaj pa dosti! Fak! Spet mi ni usojen Jalovec! Nič se ne vidi… Sploh ne vem kje sem.. Ne me j***t! Edina logična odločitev je spust v dolino. Spet bo Jalovec ostal neosvojen. No obrnem in se spustim na 1500 metrov, kjer me še vedno obdaja megla in pa lastne stopinje. Zagledam enga modela k hiti gor. Opa! Pride do mene. Rok je bil! Mi reče, da bo po 10h šajba, 100%. Nekako nejevoljno ga pogledam. Naj grem še enkrat gor? Ma dej! Če je rekel, da bo šajba, grem!

Foto 1: Kje je šajba?

In obrnem. Prideva po mojih stopinjah do 1700 m, naprej pa morava sama. Rok je prevzel tempo, jaz pa sem se malo šlepal zadaj. Zagledava še dva turaša za nama… Nekam počasna sta… Verjetno naju čakata, da zgaziva… No saj bi jaz isto naredil! Prideva v ozebnik, udira do kolen. Prevzamem gazenje. En gel prtegnem, da bodo noge malo lažje. Bam, bam! Gasa! Orjem sneg pred sabo… Pulz je že na 180. Too! Noge pečejo, delam hitre pavze. Megla je še vedno prisotna, ampak zgleda ko da je nad ozebnikom pa šajba! To mi da zagon… Pulz 180… Pekoče noge… Zj***n do konca… Ajde, gremo! Rok mi sledi. Vmes je kar nekaj napihanega snega, potem pa par metrov čist trda podlaga – to se išče! Pri izstopu iz ozebnika pa se začne delat šajba. Jaaaaa! Soooonce! Pornič! En glasen krik!

Foto 2: Šaaaajba!

Počakava še turaša, da bosta vlekla malo gaz. No ni nekega odziva, zato se zapodiva proti kaminu. Moj cilj je bil kamin, letna ne pride v poštev. Rajši obrnem. Gledam kamin, zgleda dokaj lepo zalit… Spodnji del mogoče malo manj, ampak višje pa zgleda obetavno. Začnem prečit proti kaminu. Ja nič, gremo gor! Turaša sta šla proti letni poti. Zabijem cepin. Fak, drži! Spodaj ledeno! To se išče! Prtegnem te ledne cepine. Drži? Drži! Pulz se rahlo poveča… Dejmo! Odlično! Vmes malo po skalah, a ni panike! Hitro ven iz kamina. Kam pa sedaj? Bolj slabo se spomnim lansko leto, ko sva šla s Francijem tukaj gor. Ja nič, kar naravnost gor! Sneg zaenkrat kompakten! To mi deli! Kar hitro pridem na greben. Spet napihan greben! Bo treba obrnit, tako kot zadnjič? Ne no! Ampak, vsaj kamin mi je uspel!

 

10 min kasneje prisopiha Rok za mano, pravi da ga krči neki grabijo. No takoj za njim pa turaša gor. Pa je šel moj plan spusta po letni špuri po gobah… Hmmm! Treba je prečiti še tale greben, malo še vzpončka in vrh je na dlani! Prečenje… Jooj! Tega res ne maram! Pošljem Roka naprej. Lepo naredi špuro, malo pod vrhom spet krči. No grem pa jaz naprej, saj je samo še naravnost gor! Hop! Hop! Kralj SLO gora – Jalovec (2645 m)! Gaz potegnjen! Nikoli si nisem mislil, da bom povlekel gaz na tako mogočno goro! Fak! Občutek fenomenalen! Kepco z vsemi tremi. Dobr smo raztural! Turaša dasta smučke gor, se bosta spustila po letni poti – z Jalovca. Legendi! Midva pa par minut še na vrhu, potem pa počasi dol. Ura je že 11h!

Foto 3: Če se ne zmeniva, se pa tako srečava!

Opremo nase in gasa dol. Po grebenu lepo previdno in potem kar proti kaminu. Jaz ne bom po letni gazil, Rok pa je tudi potem rekel da ne. Lepo se spustiva dol, sneg je že malo odjužen… Ampak se lepo da! Prideva do kamina. Uff! Kamin je bolj bogi! Kje je tista trdota? Vse se neki lomi… Nič fajn… Ampak zborbava! Kamina je konec! Pri izstopu iz ozebnika zagledava kar nekaj smučarjev… Sploh si nisem mislil, da bo toliko ljudi! Zanimivo! No ozebnik je bil še vedno v senci, bil je pa čisto razrit od smučarjev… Jaoo! Ampak vseeno… Greva kar po riti! Spust je fenomenalen! Ven iz ozebnika, potem se je pa začelo udirati. Jaz dam kar krplje gor, da bo malo lažje. V pogovornem tempu se spustiva do koče v Tamarju. Sneg do tja kar južen, zato se lepo udira! Pri koči naju vsi čudno gledajo… Pa kar lepo je bila zasedena koča! Verjetno vikend sprehajalci niso navajeni, da ima nekdo na nahrbtniku dva cepina pa čelado. Kar se da, se jim ogneva. No od koče do avta potem po cesti, ki je bolj spominjala na bazen, kot na cesto. Ampak se je dalo!

 

Toj to! Sem kar hvaležen, da sem Roka srečal… V nasprotnem primeru bi se spustil do avta in bi danes padel spet Roblek popoldne.

Razmere so zjutaj super! Ok, ozebnik je napihan, ampak kamin je kar super. Ko pa se sonce opre, pa postane vse skupaj ena srednja žalost. Glede na to, da so napovedane kar tople temperature naslednji teden, bo vsak dan slabše.

 

Pa varno!

 

Video:

Galerija:

Pot: