Uvod v današnji blog bo zelo kratek: Dej hudiča prilagodi težavnost ture svojim zmožnostim! Hvala lepa! ?
No že prejšnji mesec smo se z Dejanom in Gorazdom pogovarjali, da krenemo okrog božiča spet na našega Očaka. Malo nas je zafrknil vreme (sneženje in kasneje veter), zato je bilo treba turo premaknit na 26ga. Spet ena huda ekipa Gorskih svedrov: Franci, Gorazd, Dejan, Jože, Matjaž, Vinko, Sonja, Mojca, Alma, Bernarda, Brigita, Simona in ostalih, ki jih nisem omenil. Seveda sem zraven povabil tudi še enega Matjaža (tistega, ki me je peljal na Grossa). Ekipa je bila sestavljena, povabljenih je bilo še več ljudi… Ampak, to je druga zgodba…
Za 26ga se z Matjažem in Gorazdom zmenimo zbor ob 0220, tako da okrog treh lahko krenemo proti Kredarici. Cesta v Krmo je bila kar ledena, neprevozna do Lese (400 m pred Leso) zaradi hudournika. Zato je potrebno parkirati kar ob cesti nekje… Kjer pač najdeš plac. Že včeraj so šli Katja, Domen in še dva proti Kredarici.. Tako, da je gaz narejen… Marko ga je zvečer utrdil… Ampak… Gazi ni bilo (do tja še pridem)… Skratka punce štartajo že nekaj minut prej, mi desci pa zadaj. Pot je že od začetka prekrita s snegom (minimalno). S Francijem prevzameva pobudo. Tempo se kar lepo nabije, ampak pumpa pridno sledi naporu. Malo heca, predvsem pa z resnim tempom dohitiva punce pri ravnici Vrtača. Z vsakim metrom vzpona je snega več in vedno bolj južen. No Franci upočasni in nadaljuje s puncami, jaz pa gasa naprej. Noge so bile sveže. Pridem do Malega Polja… Lepo se udira… Krplji na nahrbtniku, le zakaj? Se na hitro ustavim, dam gor in prtegnem v breg. Ufff! Hodil, ko gospod! Minimalno udiranje… Tempo se zato pojača… Malo pod Prgarico srečam dva pohodnika. Starejši me čudno gleda in mi želi dopovedati, da krplji niso primerni za tole današnjo turo. Ammm?? Le zakaj pa so potem krplji? Za po pesku?? Ker se mi ni ljubilo z njim ukvarjati, mu rečem: »Vidva se kar matrajta, jaz pa bom šel proti Kredarici ko gospod!« No videl jih nisem več do Kredarice. Do Prgarice sem rabil 1 uro 30 min, lep tempo ob takih razmerah. Nad Prgarico so bile še vedno stopinje, ampak se je predhodnikom kar pošteno udiralo… Jaz pa lepo minimalno ugrezanje s krplji… Začne se tista strmina proti Kalvariji… Prtegujem tiste krplje v sneg… Teče s čela… Obrati v rdečem… Ampak počutje še vedno super! Ko se teren položi pa pred sabo kar naenkrat zagledam 6 lučk. Le kaj delajo? Dajali so dereze gor, saj je bilo na 1900 metrih vse pomrznjeno! Na hitro se ustavim… Pravijo, da gredo prvič na Kredarico v zimskih razmerah… Pa še pot ne poznajo točno. Super! No pojdite za mano… Se postavim na prvo mesto in gasa proti Kalvariji. Kar hitro zmanjka sledi stopinj! Ammm?? Le kaj sedaj? Temno je… Lune se ni videlo… Snega je ogromno in vse isto zgleda! Tudi jaz sem bil malo izgubljen. Hitro prižgem zemljevid na uri… Vklopim dejavnost 25.11.2019 (ko smo delali tudi gaz na Triglav) in gasa naprej! A kar hitro se začne udirati, ker sem imel krplje, hitro napredujem… Ampak noge postajajo težke! Sedaj pa Kalvarija… Faak! Napihanega snega za izvoz! Vklopim špere, a nič ne pomaga… Vsak korak s krplji mi drsi… Še vedno mi sledijo… Probam cikcak… Mogoče malo boljše… Malo pod vrhom Snežne konte pa imam dosti! Skopljem si luknjo, dam dol krplje… Dereze gor… Pa prtegnem naprej! Počasi imam dosti gazenja, zato se zmenimo z unimi zadaj, da naj vsak kakšno minuto gazi in se bomo izmenjevali… Vsega pa res ne morem sam… No prtegnemo mimo Snežne konte v zadnjo strmino brega… Udira se… Lepo se na hitro menjavamo… Jaz jih navigiram kam… Ker nisem vedno jaz gazil, se je telo malo začelo ohlajati… Res je bilo mrzlo… Jim rečem, da grem naprej in bom do vrha kar jaz gazil. Bil je napihan sneg… Pulz v rdečem, a kar kmalu zagledam Kredarico. Zakon! 3 ure 20 min iz parkirišča – z gazenjem v Kalvariji! Hitro notri.. Tam so že Katja in ostali. Do vzhoda je še eno uro, ampak počasi bodo začeli prihajati do Kredarice še ostali. Tisti mudeli se mi zahvalijo za navigacijo in gaz… Ni panike fantje! Pa hvala za čaj! Zunaj je -9°C, piha. No kar kmalu pride še Franci, Gorazd, Vinko in ostali… Tudi Mitja in Tjaša sta prišla pred vzhodom gor! Domen in njegova ekipa (brez Katje) niso mogli počakati na nas in so se odločili, da potegnejo gaz na vrh… No kasneje se je itak izkazalo, da so šli narobe… Bo treba popravljat…
Sonce pride ven, mrzlo še vedno. Kakšno uro po vzhodu smo še pri Kredarici, a čas je za odhod. Tudi Katja se nam pridruži. Matjaž in Dejan prva, ostali pa za njimi. Že takoj pri vstopu v steno piha ko pri norcih! Ledeni delci se zaletavajo v nas… Ampak pri prečki hitro pojenja… Tukaj s(m)o morali popravljati gaz. Sneg na prečki je bil super! Stopinje tudi! Skupina se nekako razbije… Dejan pa Matjaž pobegneta naprej, jaz in Vinko malo zadaj… Pri ostalih pa potem še večja razlika… Ampak se nikamor ne mudi. Greben fajn napihan, tako, da smo kar po vrhu hodil. Zadnji del stene pa miks ledu, napihanega… Skratka super! Smo imeli že slabše. Na vrhu sta se ravno slikala Matjaž in Dejan. Bravo in hvala za gaz! Majstra! Moj letošnji 15ti vzpon!
Foto 1: Letošnji 15ti vzpon na Triglav!
Onadva se odpravita dol… Ostali pa počasi prihajajo gor. Kmalu se vsi skupaj naberemo. Malo fotošutinga… Katja jamra kako bo prišla dol? Najraje kar s helikopterjem?! Tole bo še zanimivo! Prijatelji počasi začnejo hodit dol; jaz, Gorazd, Matjaž in Katja pa smo še na vrhu. Počakamo še Simonco, da pride do gor! Potem pa gasa dol. Gorazd je prvi, za njim Katja, Matjaž in jaz. Katja je tudi na vrhu povedala, da je to njen drugi (?) zimski vzpon nasploh… In še s samo enim cepinom… Ja… No… začnemo se spuščati in kar hitro ujamemo Mojco. Mojca je prosila Gorazda, če ji pomaga pri sestopu, zato je šel pred njo… Jaz pa pred Katjo. Gorazd in Mojca pobegneta naprej.. Jaz, Katja in Matjaž pa zadaj. Vse skupaj se zaustavi… Gašper! Kam moram dat nogo? Ledeno je! Kam se primem… Naredim par korakov in potem ustavit in pazit Katjo… Pustit jo ne morem v steni… Nisem tak kot njeni kolegi, k niso mogli z njo it kakšno uro kasneje, ko bi mi gaz potegnil… Pač taka je situacija! Zadaj se začne nabirat folk… Že malo živčni… No tudi jaz bi bil! Prehiteti nas niso morali nikjer… Nadaljujemo s spustom… Mene že konkretno zebe, saj večino časa stojim na mestu in govorim Katji kam dat nogo… Zabij tisto derezo notri! Če je meni držal, bo tudi tebi! Rokavice mi začnejo zmrzovati do te mere, da mi čisto zmrznejo in postanejo gladke… Tako, da sploh cepina nisem mogel normalno držat več… No pri prečki se ustavi… Prečka je bila narejena v PIKO! Ampak tam nam je vzelo sigurno 15 min… Stojim na koncu prečke, že nekaj časa v senci… Noge se mi začnejo tresti, saj me zebe! Tudi grelci v čevljih mi ne pomagajo več.. Sledi še zadnji spust, naravnost dol… Tudi tukaj se je zalomilo… Pa je bil najlažji del… Stopnice narejene v nulo! Samo naravnost dol. Čisto premražen pogledam proti Kredarici.. Sonce… Dosti je tega! Prtegnem dol… Sej ima samo še naravnost dol.. Tukaj ne rabi moje pomoči… En, dva, tri… Pa sem spodaj… Kar v teku v zadnjo strmino pred kočo. Soooonce! Pašee! 2 uri in pol je trajal spust s Triglava do Kredarice… Zame… Katja in Matjaž sta prišla še kakšnih 15 min kasneje… Skratka ja… Bom povedal na koncu bloga. No tam že vsi prijatelji čakajo kar nekaj časa… Eni se že odpravljajo dol… Čestitam tudi Matjažu za prvi zimski vzpon na Triglav, saj ni bilo tako hudo, ane? ? Nekaj na hitro pojemo in jaz, Gorazd pa Matjaž (kot zadnji) krenemo proti avtu. Po Kalvariji kar po riti (da šparamo kolena), gaz cela avtocesta! Čisto drugače kot zjutraj. Vmes dohitimo še Mojco in Almo, pa se skupaj odpravimo dol. Malo pred avtom zagledamo Markota… Ravno se odpravlja gor. Srečno kolega! Škoda k nisi mogel iti danes z nami.
No tako je bil en dooolg dan zaključen… Za konec pa še na pico v Mojstrano!
Pa še zaključek: Nisem mislil nikogar blatit… Ampak prav je, da se zve! Nekateri delajo ture, ki jim niso dorasli smo zato, da potem lahko objavijo fotko in se hvalijo. Pa nimam nič proti nobenemu… Vsak počne kar hoče… Samo v tem primeru sem bil jaz tisti, ki sem bil na udaru, saj sem dve uri in pol zmrzoval… Sem pa sočuten človek in ne morem kar pustit človeka nekje v steni… Ampak me zanima, ali bo Katja napisala pod sliko Triglava, kako je hodila gor in dol in brez katere pomoči ji to ne bi uspelo? Gorski svedri smo ji pomagali! Smo kot kaže boljši prijatelji, kot tisti, s katerimi je prišla že en dan prej na Kredarico. Pa čestitam Katji za uspešen vzpon in spust na Triglav. Lahko narediš še eno kljukico pri zimskih vzponih. Pa hvala za Radler na Kredarici. Sva si ga z Gorazdom zaslužila! Čestitam tudi ostalim, ki so prišli samo do Kredarice in se s trezno glavo odločili, da njihove zmožnosti niso take, da bi se zaje****li v steni. To je moč razuma!
Pa tudi Matjažu bravo za uspešen vzpon in spust! Po »zimskem« Grossu, sedaj še zimski Triglav! Tako se dela! Te sigurno še kdaj vzamem s sabo.
Sedaj pa za en dan ohladit kolena… Potem pa naprej grizt v hribe!
