Petek zvečer: »Gašper, Triglav v nedeljo?« Srce zaigra hitreje… Pogledam pulz na uri – 90 (v sedečem položaju)! To je definitivno za DA! Sobota popoldne SMS: »Gapi, prestavimo na ponedeljek – je lepše vreme. Si za?« Ja SEVEDA! Nihče še ni potegnil gaz od 2.11., ko se je začelo spet sneženje. Ekipa? Jaz, Gorazd, Dejan in Matjaž. Uff! Trije buldožerji, pa en ratrak! Ekipa, da te skipa bi se lahko reklo! Navdušenje ne pojenja! Vedel sem, da bo težko… Ampak… Treba si je postavljati nove in nove izzive! Pa še osrečili bomo kar nekaj ljudi, ki čakajo, da bo nekdo zgazil – najlažje! ?Čutim se kar malo ponosnega, da sem prejel povabilo v tako druščino! Hitro se zmenim za dopust v ponedeljek… Aja… Pa dobil sem eno nalogo: »Da mi nauš slučajn govoril naokrog!« Razumem! In sem bil tiho!
No v ponedeljek se z Gorazdom dobiva 4:30 na Bledu, pol ure (planiranih) pred Dejanom in Matjažem, saj sva vedela, da bosta ona prtegnila v peto in rabiva malo prednosti! Cesta po koncu asfalta sploh ni tako slaba, je bila že slabša. No pripeljeva do Kovinarske koče. Tam vidiva razsvetljeno celo območje okrog koče. »Matr, a so en avtobus turistov pripeljal?« No na srečo je bil samo tovornjak, ki je nalagal hlodovino. Zraven pa sta bila parkirana že Dejan in Matjaž… Nič ne bo s prednostjo. ? Počakamo 15 min, da naloži in se nam umakne. Mi pa gas naprej. No pa ne za dolgo, saj je naprej cesta pa malo bolj poškodovana, zato parkiramo pri prvem koritu in od tam peš. No še Žagarjev Marko nas že čaka (ekipa se je pravkar povečala). Pa še Vinko pridrvi s svojim Tvingičem. Gasa peš, pridemo do hudournika – ni šans, da zapelješ čez (smo se kar dobro odločili). Še nekaj minut in že smo pri parkirišču. Brez ustavljanja kar naprej, Marko in Gorazd držita kar hud tempo! Uff… Sem že skoraj segel po gelu.. Ker takega tempa ne bi zdržal… No kmalu se tempo umiri. Diktiranje prevzame Matjaž in pa Dejan, a na srečo kar zmeren! Na okrog 1350 metrih se začne led in kar kmalu zatem še sneg, a ga ni veliko. Nekaj me boli v desnem gležnju… Malo pod Prgarico pa se začne udiranje v … (da ne nadaljujem). Hitro gamaše gor, za krplje pa smo počakali do Prgarice. Zmeljemo še tist hrib in že vidimo Prgarco. Kratka pavza in pa čas za krplje! Top! To sem čakal! Podlaga kar trdna, zato smo napredovali kar hitro. Matjaž je pobegnil s smučmi, sledil mu je Dejan, ostali pa smo bili malo zadaj. Špuro potegneta malo bolj v levo in kar hitro pridemo pod Kalvarijo. Uff! Kakšen razgled! Bolano! Tole bo zanimivo! Tukaj smo užgali kar zimsko, naravnost gor desno od Snežne konte. Postaja vedno topleje… Začne tečt švic… Tudi oči že malo bolijo od tega bleščanja sonca (hitro Cebe očala gor). Na Vrhu Snežne konte pridemo relativno hitro, ker so bile razmere res božanske. Matjaž, Marko in Dejan so spet malo naprej pobegnili, jaz pa se ustavim za kratko pavzo. Nahrbtnik dol in bam… Telefon… Samo slišal sem glas kako je pridobival na hitrosti. Ma ne no! Hitro krplje dol, čelado pa cepina in dereze gor. Pa sem šel za njim, padel na drugo stran – letna pot. Kakšnih 200 m višine se spustim… Telefona nikjer… A naklonina ne popušča še vsaj kakšnih 200 metrov. Oh! Pa je šel! Edini problem je bil, ker ni bil samo telefon, bolj pomembno je bilo tisto v ovitku… Malo slabe volje se povzpnem nazaj… Kar zadihan pridem do nahrbtnika… Zamenjam nazaj za krplje in v tišini do Kredarice. Na Kredarici se oni trije že pripravljajo na vzpon na Triglav, jaz pa rabim malo počitka. Kakšnih dvajset minut za mano prideta še Gorazd in Vinko, a sta rekla, da potrebujeta kar konkretno pavzo… Meni se je pa že malo mudilo, saj sem se ohladil… Pa gleženj je še vedno bolel in nimam pojma zakaj. Zato zategnem za trojico, ki so že pridno napredovali proti prečki.
Hiter spust, nato pa kar naravnost v breg do prečke. Evo v trenutku gleženj preneha boleti! Kot kaže sem rabil samo malo več ogrevanja. Iz druge prestave v tretjo.. Cepina v roke… se nagnem malo in gasa rutinirano naravnost gor do prve prečke. Prečka res fenomenalno narejena, zato jo kar hitro premagam, a me hitro doleti še ena prečka. Prečka je bila sicer na soncu, ampak še vedno stopinje odlične! Po prečki naravnost gor, še ena kratka prečka pa že skoraj na Malem Triglavu. Tukaj nimam kej za rečt.. Odlična podlaga, še boljši gaz (so majstri!). Sledi greben… Lepo napihan sneg, na enih koncih zajla zunaj. Jih že vidim kako se pomikajo proti zadnji strmini. Noge že malo čutim, a želja po vrhu je večja. Sledi spust po grebenu in grizenje v klanec spet… Fenomenalno! Za kakšnih 5 min me prehitijo na vrhu… Bravo fantje! Na vrhu pa pravljica! Moj 13. letošnji Triglav! Vaaau! Stisk roke z vsemi tremi. Res, kapo dol! Še zdaj me kar zmrazi kakšen hud dan imamo!
Slika 1: Dejan, Matjaž, Marko in pa moja malenkost! 🙂
Malo se poslikamo, nato pa zagledam Gorazda pa Vinka na grebenu. Jih bom počakal, oni trije pa so spakirali in se že začeli vračati. Kakšnih 20 min sam na vrhu… Pravljica! Nobene gneče.. Nobenega vpitja… Ufff! Milina. Na to bi se dalo navadit. No zagledam Gorazda in Vinka skoraj na vrhu. Kepca!
Slika 2: Predpriprave na božička. Malo heca ne škodi! 😉
Še njiju slikam in pa nujno en selfie(!). Tudi mi se kar kmalu odpravimo dol.
Slika 3: Same vesele face! ?
Pot navzdol – za čisto 10ko! Stopnice narejene v nulo! Prečke še vedno zdržale! Kakšno uro nam vzame spust, saj se nam nikamor ne mudi. Sledi še zadnji breg pred Triglavskim domom, tisti najbolj zoprn! No pri koči se okrepčamo, malo pogovorimo. Ostali smo sami, saj se je Matjaž že odpeljal s smučmi, Marko je že prej odtekel dol… Dejan pa se je 5 min po našem prihodu odpravil dol. Mi smo se pa zmenili, da probamo po letni dol iti, da pogledamo za telefon. Plazov v Kalvariji cel dan ni bilo, zato smo menili, da so razmere ok. No spust je trajal kar nekaj časa, saj se nam je malo udiralo… Nad konto zavijemo v desno in se spustimo do konca Kalvarije – 2035 m… A telefona nismo več našli. Nerad smetim naravo, a tukaj nismo mogli ničesar narediti, saj je bil telefon že prej ugasnjen. Potegnemo v levo gaz in kar hitro pridemo na pot, po kateri smo se zjutraj vzpenjali. Od tam pa gasa dol do Prgarce. No tole je bila pa čista jeba! Udiranje do kolen! En kup kletvic.. Skratka cel žur. Pri Prgarci damo dereze dol in nadaljujemo s spustom do avta. Kar hitro postane pot malo bolj ledena kakor je bila zjutraj, zato je bila potrebna večja previdnost. Na okrog 1200 metrih nas pričaka pa megla. Od Prgarce do avta nam je vzelo malo več kot eno uro in tako se je odličen dan zaključil! Potem pa še z Gorazdom na pico, da sva se okrepčala!
Video:
Galerija:
