Špik… Gora, visoka 2472 metrov… Vedno sem imel lepe spomine na to mogočno goro… Kakšna je zgodba v ozadju glede Špika. Špik je bila moja prva gora, ki sem jo »osvojil« v zimski opremi. Ponavadi ljudje izberejo kakšen lažji hrib za začeti z zimskimi vzponi, jaz pa kar naravnost na Špik! To je bil tudi moj mejnik, da so me zimski vzponi navdušili! Za to se moram zahvaliti Saši, da me je takrat spravila gor in dol… Čeprav… Bil sem posran ko hudič! Sploh za dol… No zapomnite si datum 10. 12. 2016… To je datum, kjer so se začele vse te norije pozimi! Tisto zimo lahko odkljukam še ene par zimskih vzponov, ampak več o tem, drugič.

No pa začnimo s sedanjostjo… Letos se mi je Špik odmikal kar nekaj časa… Vedno je nekaj prišlo vmes… Zato sem rekel, da 5.10 pa nujno moram iti, če želim sploh ujeti še vzhod (namreč pozimi sonce vzide pred Ponco). Popoldne včeraj hitro napišem Franciju ali gre zraven. Nekaj palamudi, da bi rajši šel na Triglav… Ne! Tokrat ne boš zmagal! Sobota Špik, za nedeljo pa ti pustim Triglav. No zmenjena sva bila ob 0215 v Lescah. Se ne zadrživa pretirano časa, ampak se hitro odpeljeva proti Kranjski Gori. Štart je namreč pred začetkom poti proti koči v Krnici. Ob 0300 že hodiva, cilj je bil priti skozi Kačji graben… Seveda sem vedel kaj me čaka… No na srečo Franci ni! Dvakrat sem šel že po isti poti in tudi tokrat ne bo nič drugače. Franciju se mudi na kolesarsko tekmo popoldne, zato je bila izbira »ziherca« skozi graben. Označena je 4 ure in 45 min, midva sva imela časa 4 ure… To nama bo uspelo! S sabo sva imela za vsak slučaj vso zimsko opremo. No hitro začneva hodit.. Prva dva kilometra po poti proti Krnici, nato pa je tabla in zavijeva levo. Najprej se strmo dvigava nekaj časa, nakar prideva na hudournik. Tam so možici, zato nama ne predstavlja težav. In gasa spet v hrib… Grizeva… Teče mi s čela… Pozabil sem palice doma, zato se upiram z rokami kar na stegna… Franci urno za mano… Vmes malo klinov, tudi zajla.. A nič pretresljivega… Še dobro, da je tema in Franci ne vidi kje hodiva! Prva pavza… Že dobro zadihan… Nahrbtnik me pritiska k tlom… Postaja mi malo slabo… Pozna se samo ena ura spanja… Franci hitro en gel… Pa greva naprej… Vedno bolj strmo… Nadmorska višina šele 1500 metrov! O fak! Tole ne bova do osmih gor prišla, si rečem. Pojačava tempo… Čez nekaj časa pogledam še enkrat na uro… 1800 m! Uff! Še 100 m višine in prideva ven iz gozda na melišče. Sedaj sem čakal samo še sneg… A ga ni bilo! Hodiva po melišču.. Snega nikjer… Gledava možice… Enega zgrešiva… Pogledam na uro… Ura kaže, da gre pot zelo v levo in se potem obrne v desno… Ja nič! Pa pejva naravnost gor! Ojoj! Napaka! Pesek fin ko v peskovniku… Nama drsi… A nama rata zlesti tistih 50 metrov in se spet priključiva na pot. Začne se sneg – ura kaže 2136 metrov. Jupi! S Francijem se pogledava (ali rabiva dereze), nasmeh je povedal vse. Greva brez! Stopinje so narejene! Če bo prehudo, pa hitro dereze gor. Slediva korakom v snegu… Pomrznjeno… Na vsake toliko časa malo zdrsne noga nazaj… Stopinje zavijejo malo s poti in se takoj višje priključijo nazaj. Sledi kratko prečenje… Stopinje narejene slabo in še to čisto ledene… Greva previdno čez.. Zagledava skale… Pot lepo označena, zato ni panike… Malo lahkega »plezanja« in že sva na grebenu… Še zavoj v levo in kratek vzpon… Vrh! ŠPIK – 2472 m. Kakšen razgled na Ponce, Škrlatico, Jalovec, Mangart,…

Slika 1: Dva vesela poba 🙂

Na vrhu malo piha… Oblaki se nabirajo na območju Karavank, kjer bi moral priti sonce ven… Ura mi kaže 3 ure in 9 minut. Lepa! Še eno uro do vzhoda… Imava čas… Hitro dam ven kuhalnik, se preoblečem. Sončnega vzhoda ne bo, ampak se bo razjasnilo kakšne pol ure po vzhodu… Bova počakala… Ob 0730 se pokaže pa še sonce izza oblakov… Noro! Postane takoj toplo! Malo se poslikava, vpiševa v knjigo in ob osmih kreneva proti dolini. Se odločiva, da greva dol tudi brez derez… Če bo pa slučajno potreba, jih pa dava gor. Nazaj dol je malo bolj drselo, zato sva bila bolj previdna, vmes sva tudi malo krajšala pot. Prideva pod snežno mejo, pa gasa kar naravnost dol po melišču. Kako je pasalo! Na polno dol in že sva spet v gozdu. Od tam se je potem vlekla pot v dolino… Joooj! Pa tudi skale so bile malo bolj mokre… Na poti dol tudi srečala 3 skupine pohodnike. V dveh urah in še malo (od vrha) prideva do avta. Franci se hitro preobleče in skoči v Pišnico (7 stopinj), jaz pa sem danes to preskočil, saj sem samo še posteljo videl. Spakirava, se zapeljeva do Lesc in fenomenalen dan je bil končan!