Martuljška divjina… Tako mogočna, tako osamljena… Vedno sem s strahospoštovanjem opazoval Oltar (2621 m), Ponci (2602 in 2502), Križ (2545 m), Široko Peč (2497), Špik (2472 m), Kukovo špico (2427 m) in ostali… Letos mi je uspelo osvojiti Dovški križ, lani Kukovo Špico in 2016 Špik. No vedno sem pogledoval proti Poncami in pa Oltarju. No Veliki Oltar se mi je letos izmuznil, zato ga imam v planu naslednje leto. Ponci pa… No mogoče letos, če ne pa tudi drugo leto… Sredi tedna pa mi Franci pošlje SMS: »Velika Martuljška Ponca, nedelja?« No petek in sobota je rezervirana za bivak in Skuto, zato nedelja »pade« Ponca.

Dobiva se v nedeljo ob 5:20 na bencinski črpalki na Jesenicah. Se spakirava v moj avto in šibava proti Vršiču. Bova parkirala pri Pišnici in nadaljevala peš proti koči v Krnici. Na parkirišču ni bilo nobenega avtomobila… Danes ne bo gneče, vsaj ob tej uri ne. Ob 5:45 pa štart… Kar hitro začneva s hojo skozi dolino Krnice… En, dva, tri in že zagledava kočo v Krnici (1113 m). Pred vhodom leži prelep in prijazen Malamutek (no ni bil ravno majhen!?) . Ravno pride ven tudi oskrbnica, zato jo Franci prosi, če lahko pusti eno vrečko kar tukaj. Vrečko položi gor na okensko polico… Kuža začne tam okrog skakati. Le zakaj? Ja Franci je pustil notri sendvič! Joooj! 12 ur ga bo bogi pes moral vohat ? No s koče nadaljujeva po označeni poti proti Špiku, nakar čez kakšnih 30 minut prideva do napisa na skali: Špik (puščica levo), naprej pa je dooooolg hudournik. No tam midva nadaljujeva kar naravnost in se prebijava čez ogromne balvane… Res veliko materiala! No nadaljujeva naprej po grapi, nakar se pot razcepi na dva, midva zavijeva v desno in tako prideva pod steno Škrlatice. Pot sicer ni bila vidna, opazila samo manjše število možicov. Čez nekaj časa zagledava potko na desni, zato se povzpneva do tja. Tam srečava tudi skupino treh iz PD Vitanje, malo podebatiramo in skupaj nadaljujemo. Po potki gor pridemo do razcepa, tam je ena stara markacija – puščica v desno. Mi pa zavijemo levo, saj je en izmed tiste skupine rekel, da je to bližnjica… No pa probajmo! Nato se strmo vzpenjamo skozi borovce… Že čisto od smole pridemo ven na približno 1800 metrih, nakar se nam odpre Velika Dnina… Vau! Nadaljujemo proti bivaku I., nakar je prišlo do manjšega nesporazuma. Midva sva želela iti na Veliko Martuljško Ponco skozi »Rdečo škrbino«. Franci je rekel, da je potrebno iti v levi krak Dnine… No druga skupina je šla pa naprej do bivaka in potem od tam nadaljevali naprej do VMP. Zagrizeva midva v tist šoder. Ja faaak! To ne gre nikamor! Gledajo naju gamsi in so se nama verjetno smejali… No nama ni bilo smešno… Drživa se desno v zelo široki grapi, saj jo je hudournik čisto uničil (leva stran je zrita v 3 p****). Nakar tudi na desni malo zmanjka melišča in nama ostaja samo še fin (drseč) pesek. Malo se pogledava ali naj nadaljujeva ali ne… Rečem Franciju, da greva tukaj še malo višje pogledati, potem pa bo kar bo… No midva se spustiva po tistem pesku (nazaj grede gor bo težko!), prideva ven s tega peska, se začne skalnat teren… Ampak samo na kratko… Saj pride spet ta šoder! Previdno plezava na miksu šodra in balvanov. Vmes postaviva kakšen možic, da se nazaj grede ne bova izgubila, saj nobenega sploh videla nisva v grapi. Tale šoder je res smotan! Vsak korak je bilo potrebno še dodatno za popazit, saj bi zdrs pomenil ekspres v dolino. Po nekaj časa zagledava steno in tam napeljano vrv. Uuuu! Franci proba, če je vrv res dobro pritrjena. Drži? Drži! No sedaj naj pa zdrži oba! Najprej se povzpne Franci in ko premaga teh par deset metrov, začnem še jaz. Vrv se kar konkretno raztegne… Ma drži! Splezam tisto in me pričaka še več šodra! No tukaj je bila zemlja/pesek rdečkasta, zato sva predvidevala, da sva v »Rdeči škrbini«. Sledi še nekaj metrov po zoprnem šodru, opiram se kar v steno, saj drugače mi je drselo… Prideva na sedlo… Na levi strani je Mala Martuljška Ponca (2502 m), na desni pa Velika Martuljška Ponca (2602 m). Greva desno… “Ammm??? Franci, kam? Tole je čisto navpična stena…” Zagledava en štant 50 metrov višje… Malo se čudiva kako do njega… Ni nama bilo jasno… Nekje sva brala, da so se ljudje spuščali brez vrvi dol z VMP… Midva pa še gor ne vem kako bova prišla brez štrika. Ma nič! Greva na Malo Martuljško! Bo druga že počaka… Tako, da na sedlu zavijeva levo… Sledi nekaj deset metrov čistega plezanja, brez kakršnih koli težav. Po tistih nekaj metrih pa strmina popusti. No kakšnih par minut še slediva možicom in prideva do Male Martuljške Ponce (2502 m)! Bravooo! Roka!

Slika 1: Mala Martuljška Ponca (2502 m)

Na vrhu je res malo prostora, pa še pihalo je… Zato se skrijeva za eno skalo malo pod vrhom. Tam nekaj pojeva, poslikava in gasa dol. No spust je bil zame lažji od vzpona. Tisti kamin lepo previdno preplezava in že sva na sedlu. Tukaj se začne zabava! Kako drsi ta šoder! Po vseh štirih se začnem spuščati ob steni VMP in kmalu prideva do tiste napeljane vrvi. Rokavice gor (da mi ne bo vžgalo rok od spusta po vrvi) in Franci se prvi spusti. Potem še jaz primem tisto vrv… Nekako mi ni bil dober občutek… Cel čas sem plezal brez rokavic, sedaj pa kar naenkrat rokavice… Zato se prve metre malo počasneje spustim… Potem dobim filing in gasa (varno) dol! Sledi spet spust ob možicih (ki sva jih postavila prej) in prideva do tistega peska, kjer sva lezla dol. No tukaj greva gor, saj sva ob steni na vrhu kupa pustila palice… Sledi še po grapi spust pod bivak. Kaj pa če bi šla še do bivaka? Zavijeva levo, spet po melišču gor in hitro prideva do zajl, se povzpneva in že sva pri bivaku I na Veliki Dnini. Je majhen bivak, za 3 ljudi. Tukaj spet nekaj pomalicava. Ravno pride sonce nad Škrlatico. Kako toplo! Kliče Brigita Francija, kje sva. Franci reče, da sva bila v »rdeči škrbini« in od tam na Malo Ponco. Brigita: “Kakšna rdeča škrbina pa Mala Ponca? Mudela, vidva nista videla te škrbine… “Franci odgovori: »Čej bla pa rdeča!« Ahh… No sva falila, zato nama je bilo pa čudno kako bi lahko prišla na Veliko s te smeri…

Franci me vpraša: «Gašper, greva pogledat vsaj do rdeče škrbine potem? Da vidiva kje bova šla naslednjič?« Sicer malo nejevoljen, ker se mi res ni dalo rinit v tisto melišče, se strinjam. No z bivaka se spustiva do melišča in potem nadaljujeva gor. Obideva tudi eno manjšo snežišče (ledeno), nakar zagledava levo možica v steni. Aaa… To bo ta Rdeča škrbina… Ampak tista pod Malo Ponco zgleda bolj rdeča! Spet se pogledava… Ja nič! Greva gor ane! Če sem ves tale del po melišču prehodil, bom pa še teh 300 m višine preplezal. Palice tokrat pospraviva v nahrbtnik (da jih kasneje ne bova iskala) in nadaljujeva. Teren je spet šodrast, plezanje I-II. Končno splezava to škrbino, se teren odpre! Zavijeva desno in počasi spet zagledava pred sabo kamin. Ravno se spušča tista skupina treh. Malo poklepetamo, povprašava za kakšen nasvet in gasa gor. No tukaj se začne pa zares. Lepo vstop v kamin, opazujeva zabite kline (saj jih bova potrebovala za spust). Tukaj je težavnost II-III. Lepo počasi premagujeva višino, pulz malo naraste… Ampak to je samo dobra stvar! Malo čudno primem skalo… Se urežem… Fak! Auč! Obrišem tisto kri in nadaljujem. No prideva na vrh kamina, sledi še hoja tistih par metrov višine do vrha Velike Martuljške Ponce (2602 m)! Bravooo! Toj to! Malo se poslikava, vpiševa v zvezek. Najin vpis je bil pod zaporedno številko 88 od 2.7.2017… Pretiranega obiska ta gora nima.

Slika 2: Velika M. Ponca (2602 m)

No sledi spust… Spustiva se ob možicih, prideva do tistega kamina. Ali greva brez vrvi? Ma ne… Ne bova izzivala usode… Franci vzame ven 30m vrvi… Skozi prvi klin… Se spusti… No nato sledim še jaz… To ponoviva še 2x… Brez težav prideva do konca kamina… Tole bi šlo tudi brez vrvi, a zaradi boljšega občutka sva jo kar uporabila… Pa nama tudi malo ni žal. No skratka… Gledava ali bi šla po isti poti nazaj (skozi škrbino) ali ga ucvreva po melišču desno (ki je bilo tudi malo »zrito«). No melišče je zmagalo. Tistih 100 metrov višine premagava v zelo kratkem času, nato se malo ustaviva in poiščeva po kateri grapi se bova še spustila do melišča. Nekaj lažjega plezanja in pot naju pripelje malo pod snežno fliko. Evo pa sva na melišču! Bravo! Se ne bova ustavljala pri bivaku, ampak gasa v dolino. Ravno v tistem času nama zmanjka vode! Uff! Bo treba pohiteti! Sledi hiter spust po melišču do borovcev, nato do hudournika. Hudournik nama je vzel kar ogromno časa, saj sva bila že malo zmatrana. Na 1400 metrih se konča hudournik in spet prideva do markirane poti. Sledi še tek do koče v Krnici. Oskrbnik ravno zaklepa kočo, ko pritečeva mimo. No malamut naju že prej pozdravi, sendvič je še vedno tam! Priden! Hitro si naročiva eno pijačo, saj sva bila kar žejna (sem popil 4l vode v celem dnevu). Nato pa spet tek do avta, ura je že 18h. Od tam pa hitro v Mojstrano, kjer naju čakajo Mojca, Gorazd, Sonja in Brane. Malo poklepetamo in že se mi je mudilo domov. Skratka hvala Franciju za odličen dan!

Opomba: Pot je bila kar razrita, možicov ni bilo veliko. Prispevek ni namenjen kot vodič za vzpon na Malo in Veliko Martuljško Ponco, ampak le za splošno informacijo. Pot je zelo zahtevna, orientacija je ob slabšem vremenu zelo otežena. Zato varno v gore!

Galerija:

Pot:

Relive ‘Morning Oct 27th’

V začetku leta sem si zadal izziv – 12x na Triglav v letu 2019. Se pravi vsak mesec vsaj 1x. Ta plan sem lepo izpolnjeval do aprila, potem se je pa začelo vse skupaj podirati. Aprila sem imel potovanje v Južno Ameriko, pred tem službene obveznosti in tako je april ostal brez Triglava. Prišel je mesec maj, tukaj mi je zagodlo vreme, saj je bilo skoraj cel mesec katastrofalno in tako že drugi mesec zapored nisem bil gor. Potem sem se vzel v roke in »prtegnu« v peto. Junija 2x, julija 1x, avgusta kar 4x! No popeljal vas bom (na kratko) na moje potovanje skozi leto.

1.1.2019

Z Aljažem sva bila prva v letu 2019, ki sva stopila na vrh Triglava! Že prejšnjo noč sva šla silvestrovati na Kredarico, sledil je vzpon pred polnočjo, dočakala novo leto v megli in se spustila do Kredarice. Čez par ur spet pokonci in ker je bila noč kar naenkrat jasna, sva se odločila še za sončni vzhod, ki pa je bil fenomenalen! Na vrhu sva bila sama! Zato se lahko sedaj eno leto hvaliva, da sva bila prva v letu 2019 na Triglavu. ?

9.2.2019 – BLOG

Snežne razmere so bile kar zanimive, a nevarne! To naju s Francijem ni odvrnilo in se s krplji odpravila do Kredarice, od tam pa potem z zimsko opremo k Očaku. Razmere so bile odlične! Imela sva srečo, da je Dejan pred nama potegnil gaz, zato je bil vzpon malo lažji. Na vrhu sva srečala tudi Bojano, ki je ta dan praznovala rojstni dan. Seveda je počastila s torto in šampanjcem (se vidi, da ni Gorenjka ?)  Edini problem je bil, ker je bilo potrebno dodatnih 6 km v vsako smer prehoditi, saj je bila cesta v Krmo zaradi snega zaprta! Ampak kjer je volja, tam je moč!

23.3.2019 – BLOG

Eden najlepših zimskih vzponov s super družbo: Mojca, Gorazd in pa Maja. Štartamo že en dan prej, 22.3.2019, saj smo lovili sončni vzhod. Gorazd nas je s svojo zverino pripeljal čisto do Lese, zato smo prihranili kar nekaj km. Sledil je nočni vzpon. Skupaj smo prišli na Kredarico, nakar so ostali šli malo počiti. Jaz pa zagledam Matjaža in Markota, tako se odpravimo skupaj na Triglav in dočakamo VELIČASTNI sončni vzhod! Bilo je res lepo v družbi prijateljev, to šteje! Kasneje so za nami prišli še Mojca, Gorazd in Maja… Ko smo se vračali dol, pa zagledam še Francija, Sonjo, Brigito, Heleno in Polono… Res skoraj cel FB! Noro! Ta dan sem tudi postavil svoj rekord v spustu. Namreč s Kredarice do Lese sem se spustil v 1 uri in 3 minute, ker pa sem se spustil sam, sem moral narediti še dodatnih 6 km do začetka asfalta, kjer sem imel parkiran svoj avto. Noro! Komaj čakam. da ponovimo!

2.6.2019 – BLOG

Solo vzpon v zimskih razmerah. Plan je bil sončni vzhod, a se je tekom noči vreme pokvarilo in tako me je čakalo megleno jutro na Kredarici. Ponoči sem tudi zgrešil pot in tako naredil malo večji ovinek do Kredarice. Največja ironija je bila, da je bilo slabo vreme samo okrog Triglava, drugje pa sonce! Jooj! Ker je bilo po sneženju, ni bilo nekih informacij o stanju poti, zato sem tudi počakal, da se je pokazala svetloba Ampak na mojo srečo, je nekdo že včeraj potegnil gaz gor… Sicer so se stopinje zelo slabo videle… No uspelo mi je priti na vrh, stolp pa v celoti pod snegom! Samo zastavica je gledala ven! Ko sem se vračal, sem gledal tuje pohodnike brez zimske opreme (!), kar me je nekako šokiralo! Na koncu pa sem še tekel v dolino, saj sem lovil punco, ki je pozabila na Kredarici denarnico… No na koncu se je izkazalo, da ni bila njena, zato sem jo nesel na PP Bled.

15.6.2019

Še en sončni vzhod, tokrat z Aljažem in Urhom. Na parkirišču en dan prej srečamo Markota in Matjaža in tako smo šli kar skupaj. Vmes se mi odprejo moji gojzarji na podplatu in zato smo jih na Kredarici kar zalimali z “silvertapom”. No seveda se je vreme spet med potjo pokvarilo in tako je bil vzhod spet »pokvarjen«. Vmes nam je še malo deževalo, snežilo. No pa tudi malo je posijalo sonce. Jaz sem se z Matjažem in Markotom spustil v dolino, Urh in Aljaž pa sta nadaljevala proti Rjavini.

1.7.2019

Solo vzpon po službi… Zaželel sem si en sončni zahod, zato sem štartal po službi gor. Imel sem tekaški (RAIDLIGHT) nahrbtnik in pa Raidlight Revolutiv tekaške čevlje, saj sem želel podreti svoj osebni rekord (2 uri in 30 min). V 1 uri 46 sem bil na Kredarici. Kar poletel sem ven iz Kalvarije, vsi so me samo čudno gledali. Malo pavze in gasa naprej. Kmalu po Malem Triglavu so se začele pojavljati težave z utrujenostjo, a sem nadaljeval naprej. Na vrhu je ura pokazala 2 uri 17 min! Moj osebni rekord! Tokrat sem imel kar srečo in pričakal super zahod! Sledil je hiter spust v dolino, naslednji dan je bila služba! Skupen čas Krma – Triglav – Krma: 3 ure 59 min 52 sekund! Za osem sekund mi je uspelo priti pod štiri ure! No naslednji dan v službi pa ni bilo tako “fajn” ??

1.8.2019 – BLOG

Tokrat sem bil v vlogi »vodiča«, saj sem peljal 5 sodelavcev in pa Poljsko prijateljico na Triglav. Napoved ni bila obetavna, a nas to ni odvrnilo in smo poizkusili. Tokrat ni bil vzhod ali zahod, ampak hoja podnevi. Štart je bil ob štirih in po šestih urah smo dosegli vrh. Vmes se nam je malo zaprlo, pa odprlo… Na vrhu je bil par minut sonce in nato spet oblačno. Razmere so bile super! Tudi krstil sem vse, ki so bili prvič… No pa Silva je tudi mene, namreč v vseh teh vzponih me še nihče ni! Skratka, top dan! Še enkrat bravo vsem, ki so prvič stopili na streho Slovenije!

15.8.2019 – BLOG

Najdaljša tura letos: Savica – Kanjavec – Triglav – Veliko Špičje – Malo Špičje – Savica, skupaj kar 42 km! Najprej sončni vzhod na Kanjavcu, potem na Dolič in skozi škrbino na Triglav, od tam dol na Planiko in nazaj proti Prehodavcem. Sledilo je še Lepo Špičje in nazaj dol v dolino. Bil je praznik, zato je bila na vrhu Triglava kar gneča. Zato sem se hitro pobral dol in nadaljeval s potjo. Bil je odličen dan in tudi vreme je zdržalo!

17.8.2019 – BLOG

Severna Triglavska stena – Slovenska smer s Prevčevim izstopom. Bolano! Prvič v severni Triglavski steni! Jaz, Sonja, Franci in Jože smo se odločili, da gremo in tako smo jo preplezal…Vsaj eno smer. Sledil je vzpon skozi škrbino na vrh, spust do Kredarice. Tam smo se podružili z ostalimi Gorski svedri. S Polono in Ireno smo se spustili po Tominškovi, ostali pa čez Prag dol. Fenomenalen dan! Hvala vsem za družbo!

31.8.2019

Solo vzpon na sončni vzhod. Spet mi je zagodlo vreme! Vrh je bil v oblakih, kakšnih 50m višje pa je bilo sonce. Kakšna škoda! Na vrhu sem bil sam, kasneje so začeli prihajati še drugi. Vedno ne moreš imeti sreče! No malo sem jo celo imel, saj je celo pol minute pokukal sonce skozi oblaki… Več sreče prihodnjič! Je bi pa to moj DESETI vzpon!

29.9.2019 – BLOG

Skoraj bi mi september pobegnil, zato je bilo nujno treba iti ta dan! Spet je bil plan sončni zahod z Markotom. Ta dan je potekalo finale v odbojki med Slovenijo in Srbijo, zato sva na vrhu navijala za naše! Slovenci smo na žalost izgubili, izgubila sva pa tudi midva z naravo… Namreč na vrhu je bilo oblačno, zato se čisto nič ni videlo. Ustavila sva se na Kredarici, kjer so se začele že priprave na zaprtje koče. Ko sva se spuščala s Kredarice sredi noči, pa se je razjasnilo! Škoda, da se ni prej!

6.10.2019 – BLOG

In pa moja DVANAJSTKA! Eden najlepših sončnih vzhodov na Triglavu! Franci in Sonja sta mi delala družbo in pa vrhu smo tudi nazdravili na moj prihajajoči rojstni dan. Sicer je en dan prej malo zapadel sneg, a nam to ni predstavljalo težav. Na vrhu smo bili sami! Res popoln sončni vzhod, drugega nimam za rečt! #tojtauzitek

Skratka, to je bilo mojih 12 vzponov v letu 2019… Sicer do konca leta sta še dva meseca in pol, kar pomeni, da sigurno še vsaj 2x gor… A najbolj sem ponosen na to, da mi je uspelo kljub “težavam” v mesecu aprilu in maju. Dobil sem kar nekaj sporočil že za leto 2020 za izziv… Zaenkrat naj to ostane skrivnost, lahko pa povem, da več kot 12x ne bom šel v enem letu na Triglav… Je rekel Gašper že leta 2018 ?

Moj največkrat obiskan dvatisočak letos? Ja valda, da Triglav! Tole bi bil že 12ti letošnji (skupno 32ti) in s tem bi zaključil s svojim izzivom: »12 Triglavov dvadevetnajst!« Seveda je bil plan spet sončni vzhod, saj zadnje čase nimam pretirane sreče z lepim vremenom na Triglavu… Poizkusim še zadnjič… Če tokrat ne bo lepo vreme, za letos zaključim z nočnimi vzponi. Pa je bilo res slabo?

V soboto sva šla s Francijem na sončni vzhod na Špik (2472 m), nedelja pa rezervirana za Triglav. Oktobra še nisva bila… No nekaj je kolebal ali bi šla s Sonjo malo kasneje, jaz pa sem vztrajal pri vzhodu… No beseda je padla… Sonja je rekla VZHOD! Če šefica tako reče, Franci nima kej za oporekat!?  No jaz bi v vsakem primeru šel na vzhod. Dobimo se kar v Krmi… Že cel vikend se ne počutim dobro… Zmatran… Nenaspan… Telo kliče po počitku… A glava je rekla – GREVA! Tudi zato sem šel s svojim avtom, da sem lahko hitro pobegnil na zaslužen počitek… No pa ni bil počitek… Ampak kaj več o tem pa na koncu… No, da se vrnem nazaj! Ob 2h zjutraj parkiram v Krmi, Franci pa Sonja takoj za mano. Se napakiramo, vzamem še cepin in »ta’male dereze«. Včeraj je sneg padal, zato nismo vedeli, kakšne bodo razmere. Malo čez drugo uro pa štart… Sonja je prevzela narekovanja tempa… Začetek je bil hiter! Počutje ne tako… No na Prgarci v 1 uri pa 40 min. Treba je malo počiti. Gremo v zimsko sobo, ki je zadaj za kočo. Tam se dodatno oblečemo… Jaz pojem en gel, saj energije kar ni bilo… Po 15ih minutah pa gasa proti Kredarici. Malo pod Kalvarijo pa občutek, ko da bi mi eden odrezal noge! Gel popustil, treba nekaj konkretnega pojest! Franci pa Sonja nadaljujeta naprej, jaz pa en sendvič hitro vržem vase in za njima. Malo pod Snežno konto ju ujamem in nadaljujemo skupaj… Telo ni bilo pravo… Ne pri meni, ne pri Sonji in ne pri Franciju… Malo smo upočasnili tempo… Na okrog 2400 se je začel sneg, a samo posamezne flike. Tukaj jaz potegnem naprej, saj je bila ura že 05:30 in bo treba kmalu začeti z vzponom na vrh, če želim ujeti sončni vzhod. Na Kredarici je pihalo ko pri norcih… Hitro odprem vrata in se povabim notri… Koča je namreč uradno zaprta. Tam srečam tujce, mi rečejo, da gredo v dolino… No super! To pomeni, da bomo prvi na vrhu danes! Hitro za mano prideta še Franci pa Sonja. Jaz pa nekaj na hitrco pojem, oblečem ko medved in gasa proti Triglavu, saj so bili sunki vetra tudi več kot 50 km/h. Ura je 06:05, jaz pa še vedno na Kredarici! Sonja pa Franci bosta prišla za mano. Prtegnem v peto, vklopim turbo in v trenutku sem bil pri začetku zavarovane plezalne poti… Piha še vedno… Stopinj ni! Se zaženem gor… Pridem do prečke… Ledena! Na srečo sem na Kredarici dal derezice gor. Malo bolj previdno prečim, zavijem zadaj navpično… No ta del ni imel snega, zato je bil turbo vklopljen. Malo pod Malim Triglavom se spet začnejo zameti, a ni pretirane težavnosti. Hop in že sem na Malem Triglavu… Nebo se že lepo barva! Po grebenu kar lahkotno potečem, saj je imel zelo malo snega, samo pihalo je konkretno. Potem po grebenu sledi še zadnji vzpon… Tukaj pa naletim na zid… Pff! Srce nabija… Roke čisto mehke… Gledam na uro… 06:30… Fak! Treba bo pohitet! Taktično nadaljujem… 5 korakov, 10 sekund počitka… Naprej gor je bil seveda spet sneg… Bolj kot ne, cel čas… Ravno nekaj ledu v zgornjem delu ni bilo… Zagledam stolp! Energije ni… A mi ga uspe doseči… Ura je 06:52… Ujel sem vzhod! Moja letošnja 12ka! Hitro windstopper nase, stojalo ven in seveda je bilo potrebno naredit sliko gorečega neba! Bolanoooo! Francija pa Sonjo vidim na Malem Triglavu, na žalost ga bosta zamudila. Ura mi je pokazala -7 stopinj. Mrzlo k pra***a! Skačem okrog stolpa, da se ogrejem… Pride sonce ven… Kaj naj rečem tukaj… Skoraj solzne oči dobil… Tako lep vzhod! Sploh ga ne morem opisati! Tole je definitivno eden najlepših vzhodov na Triglavu! Ven vzamem Jegra, namreč v sredo praznujem rojstni dan in ker bom odsoten, sem se odločil, da nazdravimo kar na vrhu Triglava, predčasno! No kmalu po vzhodu zagledam Sonjo in Francija… Bravoooo! Kozarček z jegrom že čaka! Na zdravje! Vse naj naj! Uff pogreje! Pa nisem nek ljubitelj žganja, ampak na mraz je pasal. Malo se zadržimo na vrhu, a prav kmalu se prikažejo oblaki in sonce izgine! Kar naenkrat se ohladi… Hitro naredim še stojo ob stolpu, saj sem jo obljubil že ob sedmem vzponu, a obljube nisem izpolnil do sedaj. Ups! In včeraj sem tudi obljubil snežaka na vrhu Triglava… Edini problem je bil, ker je bil samo pršič na vrhu… Ampak mi je Franci pomagal in tako sva naredila snežaka v obliki možica… Kako je tist sneg držal skupaj, pa naj ostane skrivnost ?…Pa še obvezni štempelj v SPP dnevnik … Spakiram… Franci pa Sonja kreneta že prej…

 Slika 1: Mi, mi, mi smo najvišje! Čin!

Se začnem spuščati… Nek čuden filing sem imel, da sem pozabil kozarčke na vrhu. A malo pred grebenom zagledam Igorja, ki je gor peljal skupino… Prosim ga, če lahko pogleda za lončke in mi jih spravi (kar je potem tudi naredil, hvala!)… V nasprotnem primeru bi pač šel nazaj… Smetili pa že ne bomo! No spust je potekal kar hitro, a pri Malem Triglavu me ustavita dva fanta… Malo se pogovarjamo… Dam jima svoje grelnike, saj je bilo meni že toplo. Potem pa nadaljujem dol… Derezice sem še vedno imel na sebi, a sem opazil, da jih dosti ljudi ni imelo. No led je malo popustil, samo na prečki je še vedno vztrajal… Hitro do Kredarice, notri na toplo. Tam se malo podružimo s Sonjo in Francijem… Spet en hiter obrok, saj bom rabil energijo za spust. Čakali smo Polono, Brigito in pa Heleno, a njih od nikoder. Potem pa se odločim, da ju bom zapustil in se odpravil dol… Treba je it spat! Zato prtegnem spet v peto, odtečem Kalvarijo… Ko se Kalvarija konča, zagledam Anjo, Petro, Nejca in pa Sandija… Instagram druščina? Seveda je bilo potrebno nazdravit za moj rojstni dan! Hitro ven kozarčke, natankam… Prsežem, da ni bla Gorenska merca! Pa ura je bila več kot deset (da se ne bo kdo skliceval na zakon ?). Spijemo… Oni gor, jaz pa hitro dol… Na Prgarci zategnem bremzo… Dosti tekanja, zato v lepem tempu naprej… Srečam malo pred avtom starejši par, malo poklepetamo… Se pohvalim kakšen vzhod sem doživel in hitro do avta… Tako je bila tura zaključena! Potem pa spat! Oh, seveda da ne! Nadaljevalo se je praznovanje (predčasno) rojstnega dne in tako sem se ulegel v posteljo ob… No ni važno!

Slika 2: Kako imamo super Montango trakove!?

Hvala vsem, ki ste bili z mano na tem prečudovitem 12x potovanju na streho Slovenije! Aja, pa letos grem sigurno še kdaj na vrh! ?

Galerija:

Pot:

Relive ‘Morning Oct 6th’