,

Dajmo naši ODBOJKARJI!

Triglav (2864 m) – 29.9.2019

 

Ura 13:14, ko ravno premišljujem, kdaj bom šel spet na Triglav, za ta mesec imam sicer že kljukico. No imel sem čuden filing, zato sem šel pogledati po slikah, kdaj sem bil nazadnje… 31ti AVGUST… Opa! Danes smo že 29ga septembra. Časa ni več! Plus tega je bila danes na sporedu odbojka med Slovenijo in Srbijo. Tako sem dobil idejo, da bi bilo super tekmo pogledati na strehi Slovenije. Pograbim svoj Deuter nahrbtnik, hitro namečem par stvari notri… Mogoče še zahod počakam… Napišem še Markotu, če gre gor. Do 15h je delal, zato se mi pridruži kasneje. Ob 13:29 že v avtomobilu… Vmes še skočim v trgovino, da ne bom lačen in žejen ob navijanju. Ker mi je Krma najbližja, se seveda zapeljem do tja. Malo naprej od Kovinarske koče zagledam znak: Prepovedana vožnja. Hmmm? Od kdaj pa je to?? Priznam, peljal sem se naprej… Sem rekel, da grem pogledati ali je kakšen avto parkiran pri Lesi. No na srečo je bilo nekaj avtomobilov parkiranih, zato sem se odločil tvegati… Bom pač plačal, če bo potrebno… Je pa res, da je cesta v zadnjem delu malo slabša, zato je potrebna večja previdnost. Ob 14:36 že delam svoje prve korake proti Triglavu. Prva dva kilometra sta bolj položna, zato jih kar odtečem… Pa čeprav nahrbtnik ni med lažjimi… Nato se začne breg… Od trenutnih 30ih vzponov, imam mogoče 5 vzponov podnevi… Vse ostalo ponoči… Zato sem vedno znova presenečen kako se pot vleče! Kar hitro premagujem višino… Zagledam pred sabo pastirsko kočo »Prgarco«. Na uri mi kaže 62 min… No kakšno minuto počijem, saj mi je bil tempo ubijalski… Sploh po tem ležernem tednu, kjer ni bilo pretiranega časa za hribe. Včeraj sem odkril še 2 škatli gelov v sobi, zato jih danes ene par s sabo… Da malo porabim zalogo… Pri Prgarci kar prvega vzamem… Pff! Cukr je pršu direkcjon v kri! Učki se mi zasvetijo… Noge se začnejo same »vzigovat«… Na srečo nikogar nisem srečal, saj bi me verjetno malo čudno gledali ob takem tempu… Pod Snežno konto lepo v levo po letni in spet v breg. Kmalu pridem do table Triglavski dom – 30 min. Začne se megla… Pa tudi močan veter… No gasa naprej in malo več kot deset minut že stojim pred Kredarico. Pavza, se nadiham… Gel popusti… Super! Vstopim notri, si naročim čaj in gledam proti Triglavu… V megli je… No saj sem vedel kakšno bo vreme… Treba je naredit kljukico za september…

V koči je bilo kar nekaj ljudi, večinoma tujci. Ura je 17:20 in čas je za štart. Začnem se pakirati, pohodniki me čudno gledajo, saj je megla in kmalu bo sonce šel dol. Marko mi napiše, da je pri Planiki (je zaprta) in da gre po Gorjanski gor… Se vidiva na Triglavu! No hitro stopim ven, puuuf! Kakšen veter! Od Kredarice se spustim in potem do začetka plezalne poti. Hitro ugotovim, da so skale in zajle kar mokre. Potrebna bo večja previdnost! Lepo počasi napredujem in hitro sem na Malem Triglavu. Megla vedno bolj gosta. Od tam nadaljujem po grebenu… Na grebenu piha ko pri norcih! Se primem za zajlo, da me ne odnese. Čez nekaj minut pa že stojim na Triglavu (2864 m). Letošnji enajsti vzpon. Nobene gneče! Piha še vedno! Hitro se zbašem notri v stolp. Se preoblečem. Ni bilo deset minut, zaslišim Markota. Hitro pripravi telefon, prižge »live stream« in že navijava! Nazdraviva…

Huronsko navijanje na strehi Slovenije! 

Kakšne pol ure se zadrživa, nato pa je čas za odhod dol. Takoj se opazi, ko je sonce šlo dol. Kar naenkrat je bilo tako, kot da bi nekdo ugasnil luč! Hitro se zbaševa dol… Dol je potrebno malo več previdnosti, saj je drselo ko pri norcih! Malo debate in že sva pod kočo. Megla tako gosta, da sploh nisva videla koče in luči. Kar naenkrat se »zaletiva« v kočo. Hitro notri na toplo… Pademo v debato s člani »Kredarica staff« ? No tam zveza, da je Slovenija izgubila… Ampak še vedno ponosen na naše odbojkaše! Ura teče… Kar naenkrat pogledam na uro… Ulalala! Treba bo iti! Jutri je služba! Se spakirava in gasa proti dolini… Veter še vedno ni pojenjal… Tako naju je spremljal še celo pot do konca Kalvarije. Vmes je bila tako gosta megla, da skoraj nič nisva videla… Pod Kalvarijo pa se razjasni. Vauu! Zvezde! No midva se nekaj ne ustavljava in nadaljujeva dol. V eni uri in 28 min nama uspe priti iz Kredarice do avtomobila, kar lep tempo! Hitro se spraviva v avto in gasa domov. Jutri je služba!

 

No pa še to: SNEGA NI VEČ! ?

Galerija:

Pot:

Relive ‘Afternoon Sep 29th’

/by
,

Velika Baba (2127 m) in Mrzla gora (2203 m) – 21.9.2019

Že dolgo nisem bil v Kamniško Savinjskih Alpah, zato je bil čas, da jih spet obiščem. Plan je bil brez družbe naredit eno »ornk« turo. Mrzla gora (2203 m) je na mojem novem spisku med največjimi prioritetami, zato je bila logična izbira. Plus tega, da bi rad tudi videl vzhod z Velike (Koroške) Babe, zato sem splaniral štart z Jezerskega (no pa tudi nekako ni bilo volje se vozit v Logarsko sredi noči). Po včerajšnji (petek, 20.9.2019) turi na Bavški Grintavec hitro spakiral in že ob 20h zaspal. Budilka ob 00:30, štart ob 01:00. Eno urco lepe vožnje do Ravenske kočne – parkirišče. Tam je bilo že nekaj avtomobilov, verjetno še včerajšnji. No malo čez 2 uro štartam. Najprej sem mislil iti po Slovenski poti do koče na Ledinah, a poti nisem poznal in še ponoči je bilo, zato sem ubral bolj varnejšo varianto – lovska pot.

Pri oznakah za lovsko pot zavijem levo in se počasi začnem vzpenjati. Vmes so tudi zajle, a nič pretresljivega. Kar naenkrat zagledam kočo!  Pogledam na uro – ura je 3! Še malo manj kot eno uro sem rabil, pa sploh nisem imel občutka, da hitim (markirano je 2 uri). Ok… Bom pa počil malo. Probam odpreti vrata od koče, ZAPRTO! Aaaaaa! Ja nič, bom pa na klopci zunaj spal… Ni druge… Se preoblečem in puhovko dam nase. Ni bilo deset minut, me že zebe! Jooj sem se tresel! Popijem čaj… Budilka naštimana na 04:30, saj bi mi vzelo okrog dve uri do Velike Babe… No ura se sploh ni premaknila! Dosti sem imel vsega… Ob štirih štartam… Vržem dol sidro… Zategnem ročno… Spustim obe gumi… V 40ih minutah sem bil že na Jezerskem sedlu… Ne me j***! Kam bom s časom? Zavijem levo proti Ledinskem vrhu in pa Babi, dokler ne pridem do razpotja Velika Baba – po avstrijski strani – 1 uro. Vedel sem, da se moram spustit… A nisem vedel, da za 200 m višine! Sploh ni bilo konca spusta! Pa še po melišču! Pod steno Babe se ustavim! Dol nahrbtnik, sledi počitek… Prehiter sem… Gor me bo zeblo… No kakšne pol ure počijem, potem pa nadaljujem… Nadaljujem lepo z vzpenjanjem… Markacije so lepo vidne… Zagledam vrh… Velika Baba (2127 m)… Sicer sem bil malo prehiter… A je bilo brezvetrje… No super! Ura mi kaže 3°C, ampak sem se preoblekel in nase poleg puhovke vrgel še windstopper (tokrat me ni zeblo!?) . Malo me je bilo strah, da bo sonce prišel ven direktno pred Mrzlo goro, zato sem se iz Babe premaknil na sosednji vrh (5 min hoje) – mogoče bo kaj razlike? No nebo se začne barvati… Sonce pride gor levo od Mrzle gore… Zmaga! Noro!! Take hude barve! Še kakšne pol ure občudujem sosednje vrhove (Kočne, Grintovec, Skuta, Rink,…).

Matjaž me kliče, da gredo proti Veliki Babi, zato mu med kamenje »zakopljem« pivo. Upam, da zdrži do njegovega prihoda… Sigurno mu bo pasal! No jaz pa se odpravim po isti poti dol, pa potem gor na sedlo med Ledinskim in Storžkom. Od tam zavijem desno in po 10 min stopim na vrh Ledinskega vrha (2108 m). Pet minut občudujem Babo iz te strani in že se začnem spuščati… Sedaj moram spet priti do Jezerskega sedla (2034 m)… Tam zavijem levo dol proti Okrešlju. Čez par minut že stojim na Savinjskem sedlu (2020 m)… Od tam naprej spet sledi spust… Vmes zagledam še bivak pod Mrzlim vrhom (1980 m), a jaz se še kar spuščam… No spusta kar ni konec… Višina se hitro znižuje… Na okrog 1850 metrih zagledam napis: Češka koča in Ledine čez križ- zelo zahtevna pot… No mogoče bom pa šel tukaj nazaj grede gor… Nadaljujem proti Okrešlju in na 1800 m vidim napis Mrzla gora levo…

 

Zavijem levo, se začnem spet vzpenjati… Najprej je lepo vidna potka, na okrog 1900 metrih pa se začne zabava… Čelado gor… Najprej so sicer jeklenice in skobe, a jih z vsakim metrom manj. Kmalu se znajdem brez varoval… So pa markacije… Ki jih je potrebno zelo dobro gledati, da ne zaideš. Vzpenjam se proti »piramidi« po zelo krušljivem terenu. Pozornost je tukaj potrebna na markacije, saj hitro zaideš. Pridem na vrh »piramide«, zagledam poličko, kjer ni varoval. Gasa po njej, zavijem levo in spet strmo navzgor. Strmina ne popušča! Spet malo po grebenu… Pa malo v strmino… Skratka rokenrol. Nato pa zagledam križ na vrhu. Še par minutk po izpostavljenem grebenu in že sem na vrhu Mrzle gore (2203 m)! Nikjer nobenega. Neki pojem in že slišim s strani Matkovega škafa kako prihajajo trije… No pa tudi z moje strani pristopa sta se dva že primajala… Bo kar gneča! Malo se pogovorimo na vrhu, saj smo vsi prvič in vsi polno občutkov. Ker se mi je mudilo naprej, sem hitro spakiral in se začel spuščati.

 

Na Mrzli gori (2203 m)

Navzdol bo potrebno še bolj gledati na markacije, da ne zaidem… No pol minute nezbranosti – že zaidem! Vidim markacijo na drugi strani… Ah.. Bom kar tukaj direktno šel in že sem na poti! Tisti čas sta me tudi druga pohodnika dohitela, zato smo se kar skupaj spustili. Na razcepu smo bili v eni uri, tam se poslovimo… oba gresta proti Okrešlju, jaz pa proti Savinjskem sedlu. No malo nad tisto markacijo za Mrzlo goro srečam eno gospo, jo vprašam če kej ve ali je pot čez Križ odprta? Reče, da je odprta… No potem bom pa šel tam in se spustil na Ledine… A nisem pa vedel, da bom moral priti do višine 2180 m, preden se bom spustil… Savinjsko sedlo pa je 2020 m… Joooj!… No skratka… Začnem od markacije po melišču navzgor… Kmalu zagledam kline.. .Čelado gor… Nadaljujem v smeri varoval.. Pot je zelo zanimiva! Vmes grem po leseni lestvi… Tudi iz skob navpično gor so narejene »lojtre«… Vmes kakšen klin izruvan, zato je potrebna previdnost. Pridem na majhno sedlo in se spustim dol… Od tam vidim na Veliko Babo… In pa nekaj ljudi na vrhu. Pokličem Matjaža ali je slučajno on gor. «Ravno pijemo tvoje pivo!« Super, nihče ga ni ukradel. ? Se zmenimo, da se dobimo pri avtu in gremo skupaj na pijačo. Jaz nadaljujem proti Jezerskemu sedlu, oni pa po drugi strani do avta. Hitro se priključim poti, po kateri sem se vzpenjal ponoči.. še kakšne pol ure pa sem pri koči. Pokličem Matjaža in mi reče, da rabijo dve uri še… No si naročim nekaj za pit, saj imam čas. Za dol sem izbral Slovensko pot… Da ne grem po isti poti… Pot je odlično speljana z hudimi razgledi… Priporočam! Kakšne pol ure je zajl, potem se pa konča in se pot nadaljuje po utrjeni poti.. Vmes zagledam tablo ferata Češka koča… Mogoče poizkusim danes? Samo kaj, ko se mi ni ljubilo do avta po komplet in potem spet 30 min nazaj hoje… Pa drugič… Po kakšni uri od koče sem pa že pri avtu… Matjaž pravi, da rabijo še pol ure… Lepo se uležem na deblo, ki je bilo na soncu in jih počakam… Spet se vidimo s klapo k smo bili na Grossu… No ne vseh… Jože pa dva Matjaža sta bila… Skupaj se odpravimo na pijačo k jezeru. Lepo jih je bilo spet srečat. Nato pa gasa domov.

Odličen dan! ?

 

Galerija:

Pot:

Relive ‘Morning Sep 21st’

Podatki:

Dolžina: 19,07 km

Čas hoje (neto): 8 ur 23 min 01 sekund

Vzpon: 2298 m

Spust: 3244 m

Najnižja nadmorska: 982 m

Najvišja nadmorska: 2203 m

/by
,

Bavški Grintavec (2347 m) – 20.9.2019

Bavški Grintavec – 2347 m (20.9.2019)

 

“Če nau tega kmau konc, bom sam znoru!” To so bile besede Roka, malo pod vrhom… No ni bilo ravno malo… Bilo je še 200m višine… Poti ni bilo konec, Rok pa tudi ni znorel… Ali pač??

No vrnimo se na začetek. V četrtek (19.9.2019) se spomnim, da bi vzel dopust za petek. Ker imam tako razumevajočo šefico, seveda odobri dopust. Takoj napišem Roku, če je za kakšen plan? Najprej sva mislila kakšen Triglav, a sva se na koncu odločila za Bavški Grintavec (2347 m). Na to goro vodijo tri označene poti, a sta poti z Zadnje Trente baje zaprti, zato se odločiva za pot iz vasi Soča. Opis pravi, da je pot zelo naporna in izpostavljena soncu… No še dobro, da greva ponoči! Ob 23h (četrtek) se dobiva v Lecah, zapeljeva proti Vršiču (ki je ob delavnikih od 8h – 17h zaprt, zaradi obnove ceste), potem na drugo stran proti Bovcu. Ene 200 metrov pred cerkvijo (vas Soča na 510 m) je na desni eno manjše parkirišče (za 2 avtomobila). Hitro se razpakirava, usmeriva na smerokaz (Bavški Grintavec – 5ur).

Štart ob 01:08. Pot je že takoj strma. Po kakšnih 40 minutah prideva do vasi Lemovje (860 m), tam so ostanki kamnitih zgradb in pa dva lepa vikenda. Od tam naprej po potki skozi gozd in vmes tudi po travnikih. Kar hitro prideva (90 min od izhodišča) do planine nad Sočo. Tam je lovska koča, kjer se ustaviva in se malo spočijeva. Po približno pol ure pa gasa naprej. Nekako sva sedaj na polovici poti. Na planini pot zavije desno in spet imava mešanico visoke trave in pa gozda. Nato nad 1900 metrih pridemo do pasu ruševja. Od tam naprej gasa po melišču. Pot postane tukaj zelo strma… In pa tudi vleče se… Še dobro, da je bila noč… Rok že postaja nestrpen, jaz pa tudi pri sebi razmišljam kdaj bo konec tega? Na melišču obrneva desno in prideva do kratkega kamina. Le tega lepo »splezava« (markacije so lepo vidne) in nato sledi še nekaj 100 m višine po melišču do vrha – Bavški Grintavec (2347 m)! Kako se je vlekla pot! Ura pa je šele 05:08. Se pravi s pavzo vred porabila 4 ure. Lepa! Edini problem je sedaj, ker je še eno uro pa pol do vzhoda pa piha ko pri norcih! Hitro puhovko dam gor, se naslonim ob steno in se dam v klopčič. Rok pa vzame stojalo in gre fotkat zvezde. Fak! Kakšen mraz! Noge mi začnejo zmrzovati! Brrr! Gledam na uro… Ura 6… Še 45 min! Pride še rok za skalo… Tudi njega trese… Nimaš kej… Treba zdržat!

Ne vem zakaj Rok stoji v luknji 😛 (Foto: Rok Eržen)

Ob 06:30 se začne barvati Mangart in Jalovec. Jaaaa! Sončni vzhod ob 06:47! A midva še vedno v senci… Saj bo sonce prišlo nad Planiko pod Triglavom. Deset minut kasneje pa tudi midva dobiva pošiljko sonca! Kakooo hudo! Postane toplo… Pa čeprav še vedno piha… Se odločim, da grem malo pogledati po grebenu naprej, da vidim kakšen je razgled naprej… Pridem do naslednjega »vrha«, se mi že drugi odpre… No še en vrh naprej, se tam ustavim… Poslikam in nazaj… Ta greben je res kar dolg! No pridem nazaj, z Rokom eno skupno… Spakirava in počasi proti dolini… No sedaj se bo začelo… Kje sva vse hodila… No po isti poti nazaj… Hitro ugotoviva, da je pot res kar strma… Ponoči ni tako zgledalo… Hitro se spuščava… Prideva spet do visoke trave… Sledi spust do planine nad Sočo (1400 m). Tam se ustaviva, nazdraviva in za kakšno uro me zmanjka! Ja spanca mi je res primanjkovalo… No ravno, ko se odpravljava prideta dva pohodnika gor… Gresta na vrh… Joj… Nisem nič fouž! Midva pa se lepo spustiva do Lemovij in od tam do avta… Spust je trajal 3 ure… Joooj se vleče pot! Pot je res kar kondicijsko zahtevna… Pa še nikjer nobene vode… Tako, da treba je imeti dosti vode s sabo. Vmes na poti dol srečava še 3 pohodnike… To je bilo pa to do 13h. Pri avtu se preoblečeva, se odpeljeva do Velikih korit Soče, da bo Rok testiral svoj novi filter. No en problem je bil, ker so v vasi Soča poglabljali strugo in tako je od tam naprej voda bila zelo motna! Zato Rok hitro ugotovi, da brez veze neki fotkat in se odpraviva proti domu. Ker naj bi bil Vršič zaprt, se zapeljeva čez Predel, Trbiž in nato v Kranjsko Goro. Na koncu najine poti se ustaviva na pici v Lescah in tako je bil dan končan!

 

Bavški Grintavec je zelo lepa gora! Ampak naporna in vlečeeeee se… Mene sigurno nekaj let ne vidi več. Mogoče naslednjič z druge strani ?

 

**Obutev: Raidlight Responsiv XP

Galerija:

Pot:

Relive ‘Morning Sep 20th’

/by
,

Ferati Jerm’n in Hvadnik (5.9.2019)

V četrtek (5.9.2019) je bil zadnji dan napovedan lep vreme. Le kako bi ga izkoristil? Sončni zahod nekje v hribih? Ah ne… Kaj pa mogoče ferata? Sliši se zanimivo! Tale Jerm’n sem gledal že kar nekaj časa. Pravijo, da je kar težka. Super! Ravno mi Mojca piše, kdaj gremo kej v hribe… »Greš zraven?« Seveda! Odlično!

Ob 17:30 se dobiva v Lescah in se skupaj zapeljeva proti Gozd Martuljku. Pred tistim mostom, kjer se zelo lepo vidi Špik je tabla za Srednji vrh. Tam zavijeva desno in takoj ob igrišču parkirava. Se oblečeva in gasa po cesti med hišami. Desno po cesti gre pot proti ferati Hvadnik, levo pa proti Jerm’n. Še nekaj minut hodiva in pred mostom zavijeva desno v strmino. Po nekaj korakih pa se začne akcija! Ferata je na začetku speljana naravnost gor (težavnost D, D/E), sicer so skobe in tako kar olajša delo (v Dolomitih nisva imela te sreče). Mojca gre prva, se vpne in ko košutka gor. Nato sem na vrsti jaz. Vpnem, prva skoba je malo višja, zato sem malo skočil in tako stopil gor. Potem pa rutinirano čez tistih par metrov gor. Na koncu gor se položi in zagledava Jermanov slap, plus še eno steno. Gledam tisto steno, tole bo še zanimivo!

Najprej greš čez viseči most – dve zajli napeljani na drugo stran, ena spodaj za hodit po njej in druga, da se vpneš. Po kratkem mostu pa sledi najtežji del ferate, ki poteka ob levi strani slapu (težavnost vsaj D). Mojca spet prva, jaz pa se prelevim v fotografa. Kljoc! Kljoc! In že je na pol stene! Tako hitra! A prej jo je bilo strah, kako bo prišla čez to steno… Bravo! Ko je bila pri koncu, se zapodim še jaz. Hitro po mostu na drugo stran, se pripnem in gasa gor. Ker je stena na nekaterih mestih bolj gladka, sem se nagnil nazaj, oprl na noge in z rokami potegnil gor. Ulalala! Žile so se napele! Skobe so malo bolj narazen… Nekje na sredini se ustavim, vpnem popkovino, da bom lahko v miru počival. Nahrbtnik dol, vzamem telefon in malo poslikam. Stojim na skobi vsaj 10 metrov visoko, super! Razgled je res lep! Sploh na Martuljške gore. Mojca se že dere kje se ubiram?! Joooj, sori! Hitro pospravim in hop… Hop… Po prečki v desno (najbolj zoprni del)… Pa sem pri Mojci! Bravo! Nato nekaj korakov brez varovanja in spet prideva do mostu. Čaka naju še ena stena… Ta ni gladka, tako da bo lažje. Spet lepo po mostu na drugo stran. Še nekaj metrov po steni, ki ima dosti stopov in po nekaj minutah na vrhu! Sledi še par korakov »grebenčkanja« in že sva pri klopci! Bravo Mojca! Lep tempo!?

Slika 1: Prav, da jo mal roke bolijo ?

 

Pri klopci se ustaviva, malo počijeva, se odločiva, da bova naredila kakšno skupaj fotko. Stojala nisem imel, zato sem improviziral s kamni. Ravno, ko sem jih nalagal gor na klopco, pa slišim nek glas. Maja se je ravno vračala s Hvadnika, saj malo nad klopco vodi pot na spust iz Hvadnika do avtomobila. Hitro se zaderem, če naju slika. Naredi par slik, se malo pogovorimo in gre dol proti avtu. Kaj pa midva? Kaj, če bi šla do Hvadnika gor po potki in se bova potem kar po ferati spustila – je za probat! Malo nad klopco je tabla, levo Srednji vrh, desno pa vodi ena potka, ki pa ni označena. Malo v dilemi kam zaviti, zavijeva proti Srednjem vrhu a hitro ugotoviva, da ne bo prav in zato obrneva. Greva na tisto potko in se začneva vzpenjat. Nobenega ne srečava. Po nekaj minutah zavijeva iz »glavne potke« desno proti klopci in od tam se malo spustiva. Zagledava začetek/konec Hvadnika (odvisno s katere smeri gledaš). Koliko vode! Že takoj naju čaka spet most. Par korakov in sva že na drugi strani, nato sledi spuščanje ob potoku Hladnik. Vode je ogromno in zato so skale kar mokre, previdnost ni odveč. Pot je speljana lepo ob potoku skozi sotesko, zato lepo skačeva z ene skale na drugo. Vmes so tudi skobe. Na spodnjem delu pa naletiva na »težavico«. Vse skale so v vodi. Ja nič… Pač bo treba po vodi. Dva koraka po vodi in že na drugi strani. Še nekaj korakov, skob in že sva na koncu! Prideva na potko, še nekaj minut in cesta je pred nama, kmalu zagledava avto! Pa je konec! Petka, pospraviva robo v avto.

 

Ferata Jerm’n kar opravičuje svoj sloves. Začetek je zanimiv in pa potem po mostu gor spet potrebno kar nekaj moči v rokah. Največji problem zna biti prečka v desno. Drugače pa zelo lepo speljana ferata, bravo! Ferata Hvadnik pa je zame še lepša! Sicer ni tako zahtevna, ampak scena je pa huda! Ko se vzpenjaš/spuščaš ob potoku Hladnik, lahko samo rečem vau! Naslednja ferata pa je na vrsti…

 

Pa hvala Mojci za družbo!

 

Galerija:

/by
,

Dovški križ (2542 m) – 4.9.2019

Dovški križ (2542 m)

Začetek septembra, začetek šole… Ker sem bil po dveh dneh šole že zelo zmatran in naveličan, sem si sredo vzel kar prosto… Gore kličejo… Šola bo že počakala… Dosti heca… Skratka… Padem v torek (2.9.2019) na idejo, da bi bilo super imet sredo frej, saj je napovedano super vreme! Ker se mi je zdelo, da ima Rok podobne misli, mu seveda napišem za hribe. Itak takoj zagrabi! Kam? Sončni vzhod definitivno… Lokacija? Hm… Viš? Ne… Mangart? Prekratek… Triglav? Sem bil tri dni nazaj… Kaj pa Veliki Oltar? Rok takoj za! Štart? V torek ob 22h v Lescah… Lepo počasi bova pičila, vmes kakšno nočno fotko naredila in hitro bo sreda 0620, ko sonce vzide! Super!

Ob 22h ga čakam v Lescah, se zapeljeva do bencinske na Jesenicah… Hiter postanek… Nekaj spijeva… Jaz definitivno energijsko pijačo… Saj sem že 17 ur pokonci in še vsaj enkrat toliko bom! Potem pa hitro v Vrata… Števec ob vstopu v dolino pokaže 200 in še nekaj… No danes ni bilo gneče… Zapeljeva do oznake 10 km, obrneva in parkirava 200 metrov pred oznako. Najprej sva mogla priti do bivak na Jezerih (2118 m)… Pot sem poznal, saj sva bila že konec maja (KLIKNI) gor… No greva mimo vikenda in naprej v gozd. Kmalu zagledava ogromno podrtih dreves… Tole bo še zanimivo… Kot kaže je v ponedeljek res zelo padalo in pihalo (ali pa je že od prej)… No opraviva z oviratlonom in potem po stezici skozi gozd. Prideva do prvega melišča… Malo čudno vse skupaj… Kar široka suha struga… Joooj! Vse se je usulo z zgoraj… No nadaljujeva proti bivaku… Spet šoder… Tega maja ni bilo tam! Ker je letelo dol ogromno drobnega materiala plus voda je bila podlaga zelo trda! Tole bo še mučenje, si ponavljam v glavi… Premagujeva… Dva koraka gor, enega dol… Prečke kar pretečeva, saj počasi ni šlo zaradi trde podlage… Vmes tudi zmanjka možicov, ampak Roku to ne predstavlja težav. Samo gasa naprej… Zagledava Mali Matterhorn… Hitro ga doseževa… Pogledava v njegovo »votlino«, polno kopriv. Tukaj res ne bi rad ležal ? No do sem nama je vzelo malo manj kot dve uri… To pomeni, da bova okrog dveh zjutraj že pri bivaku! POČITEK! No od votline nadaljujeva spet naravnost gor po melišču… Na okrog 1900 metrih zavijeva levo proti travnatem pobočju, dosti melišča do bivaka. Zato prtegneva po letni poti in premagava zadnjih 200 višine po levi strani. Par minut pred drugo uro pa odprem vrata bivaka. Sama sva! Hitro notri… Nekaj na hitro pojeva… Narediva plan… Bujenje ob 0325, štart ob 0345. Sedaj ostala je dilema kam? Namreč Roka je skrbelo, da je na poti na Veliki Oltar isti »raztur« kakor na poti pod bivakom… To bi nama otežilo pot… Kaj pa če greva na Dovški križ, predlaga Rok. V mislih sem bil malo razočaran, a me je Rok pomiril, da je sončni vzhod »ziher« lepši kakor na Oltarju. No pa bom »žrtvoval« Oltarja. Greva SPAT! Temperatura v bivaku je kazala 10 °C, kar ni bilo pretirano slabo.

Se uleževa, pogrne vsak s svojo deko in poizkusiva zaspati… Kar naenkrat pa veter… Pa kakšen! Misli že letijo v to smer, da bova vse odpovedala, spet! Kar naenkrat me začne tresti… Seveda, pozna se nenaspanost… Še eno deko imam 3 metre stran… Ne da se mi je vzeti… Zebe… Začne zebsti še Roka… Isti problem ima… Še vedno poizkušam zaspati, pa ne gre… Ne vem zakaj nisem šel po deko… Pač nisem! Pa me je zeblo, prav mi je! Zazvoni ura… Dremež… Padem v sanje… Ma kakšne sanje, nočna mora! Sanjam, da je spet prišla megla! Kakor junija… In tako sva mogla spet sestopiti v dolino, brez osvojenega vrha… Se zbudim! Pogledam na uro… Ura 0400! Roook! Zaspala sva! V sedmih minutah pripravljena na odhod! To je bil rekord! Veter je pojenjal… Megle ni bilo… Sanje se niso uresničile… No začneva v vzponom proti Šplevti. Tam zavijeva levo.. Spet melišče… Sicer ni bilo tako uničeno kot nižje pod bivakom… Se vzpenjava in gledava za »možice«. Rok mi reče, da je orientir ena ogromna črna skala… No ponoči so vse črne! Jo bova pa videla podnevi? Skozi grapo… Potem sledi par metrov spusta na majhno sedlce, kjer se z leve priključi Jugova grapa… No iz sedlca gor in po parih minutah na vrhu – Dovški križ (2542 m)! Ura pa 0530! Uff… 50 min do sončnega vzhoda… Na vrhu piha in zato se skrijem malo pod vrhom za skalo…

 

Slika 1: Čisto trpljenje ?

 

Ob 0610 se prikobacam ven, hitro na vrh… Postavim deko, začnem kuhati čaj in pa zraven z Rokom pojeva malo domačega štrudla ? Nebo je že lepo obarvano… Vau! Pride sonce ven! Bolannnnoooo! Kakšen razgled! Na levo Široka Peč (2497 m), naravnost Kukova špica (2427 m), pred njo pa Škrnatarica (2448 m), pod nami pa Amfiteater… Za nami pa Rokavi, Oltar, Škrlatica, Špik… Na nasprotni strani pa Triglav s svojo severno steno… Ne morem verjeti! Noro! ?

 

Slika 2: Čisti užitek! (foto: Rok Eržen oz samosprožilec)

 

Kakšno uro še ostaneva na vrhu, poslikava in se počasi začneva odpravljati proti bivaku. Nazaj po isti poti… Srečava tudi tri planince, spregovorimo par besed in gasa naprej. Na poti dol se ustaviva še na Šplevti (2272 m), kjer je vse pokakcano od ovc… A ovc od nikoder ? Le kam so se skrile? No nisva ravno imela volje jih iskat, zato sva kar sestopila do bivaka… Srečava enega planinca, ki naju sprašuje za pot proti Oltarju… No Rok mu razloži.. Gledam proti Oltarju… Res je zelo razrit! Sploh tisti del, kateri prečkaš melišče… Še dobro, da sva se odločila za križ.. No Rok se je! Bo Oltar že počakal… Prideva do bivaka. Tam razgrnem deko, se uleževa na sonce… Nazdraviva… Malo se uležem in me zmanjka za pol ure… No okrog 11ih se odločiva, da je dosti sončenja in spakirava, pa gasa v dolino. Predno štartava prideta iz doline dve pohodnici in pa tudi tisti trije so se vrnili z Dovškega križa.

Slika 3: bivak II na Jezerih

 

Navzdol sva nadaljevala po levi strani (gledano navzdol), melišče… Kar 1 kilometer odličnega melišča! Čisti užitek! Potem spet prideva na tisti trd šoder, ga nekako po svoje obvijeva in nadaljujeva proti avtu. Za spust od bivaka do avta sva porabila urco in pol, kar super je bilo tisto zgornje melišče =) Pri avtu se zrihtava in gasa domov, na praznovanje mamičinega rojstnega dne.?

Slika 4: Narava je naredila svoje

 

Podatki:

Dolžina: 12,03 km

Čas hoje: 6 ur 42 min 06 sekund

Vzpon: 1670 m

Spust: 1669 m

Najnižja nadmorska: 959 m

Najvišja nadmorska: 2542 m

 

Pot:

Relive ‘Morning Sep 3rd’

Galerija:

/by