Triglav 1.8.2019
Nov mesec in spet je čas za obisk naše najvišje gore, Triglav. Tokrat v malo drugačni izvedbi… Ni bil vzhod… Ni bil zahod… Ampak je bila celo normalna ura! Tudi sam nisem šel, kot grem ponavadi, saj mi paše se malo odklopit od vsega… Ampak… Bila je ekipa sedmih! Sedem pohodnikov! Za en kombi… Bil je tudi malo službeno obarvan, saj nas kar šest od sedmih dela v vojski… No Silva je nekaj tednov nazaj prišla na idejo, da bi šla na Triglav. Ampak kdo bi jo spremljal? Kdo drug kot jaz, z letošnjimi šestimi vzponi. No Marijo bi šel zraven, saj je zadnji mesec lepo nabiral višince po naših gorah. No ekipi se je potem še pridružil Jure in pa Manja z Urošem. Tako je bila ekipa skoraj popolna… Spomnil sem se tudi na prijateljico Weroniko, ki je trenutno v Sloveniji na obisku – ekipa je določena! Datum? 1.8. je bil izbral že 1 teden prej. Zakaj ravno prvega avgusta? Nimam pojma! Lep datum! Štart? Določil sem ga ob 0300 s Krme, saj sem se bal, da bo kmalu postalo že vroče. Čeprav ni bilo nekega navdušenja nad časovnico, so bili na koncu vsi v en glas hvaležni za tako odločitev.
Že od ponedeljka sem spremljal napoved, vsake par ur se je spremenila. V sredo zjutraj je napoved kazala kar že malo slabo, popoldne se je popravila. Ok, štart bo! Nevihte so napovedane za ob 17h, do takrat bom jaz že doma v postelji! Ob 2h poberem Weroniko, greva nazaj na Bled, kjer se na bencinski črpalki vsi skupaj zberemo. Marijo pelje naju z Weroniko, Jure pa ostale. Okrog 03:20 se pripeljemo na parkirišče, ki je bilo na začudenje vseh, zelo prazno za tak čas! Ja napoved je naredila svoje! Lepo se spakiramo in ob 03:30 štart s Krme. Tempo je bil čisto normalen, nobeno divjanje, kakor je pri meni ponavadi. Jaz prvi, ostali lepo za mano. Po manj kot dveh urah hoje prispemo do Prgarice, kjer imamo prvo malo daljšo pavzo. Že kar lepo svetlo, sicer na višini 2200 metrih megleno. Pojemo tiste sendviče in zagrizemo naprej v breg. Lepo se vzpenjamo proti Kalvariji, kjer se počasi začne prikazovati sonce. Ker so bili pretrgani oblaki, je sonce oblake in nebo osvetlilo čudovito! Pod Kalvarijo se malo ustavimo in nato nas čaka še zadnji vzpon do Kredarice. Oblaki so prihajali in odhajali… Končno zagledamo Triglavski dom na Kredarici! A nam je vso veselje hitro pokvarila oblačnost. Hitro notri, se preoblečemo, pustim odvečne stvari v koči. V koči ni bilo veliko ljudi, pa še to jih je večino šlo dol v dolino. Vsi ostali so imeli s seboj samovarovalni komplet, jaz pa kot vedno – grem brez njega.
Napravimo, naredimo en selfie pred kočo in že se spuščamo oziroma kasneje vzpenjamo proti Triglavu. Tik pod tablo »zavarovana plezalna pot« se ustavimo, jim za vsak slučaj razložim pravilno uporabo kompleta. Weroniko spustim naprej, saj je bila kar hitra, mi pa nadaljujemo počasi. A se hitro razdelimo v dve skupini, ena smo jaz, Weronika in Marijo, druga skupina pa Jure in ostali. Varnost je tukaj na prvem mestu, zato včasih predlagam ostalim kam stopiti, kje se z roko potegniti gor. Na grebenu med Malim Triglavom in Triglavom prehitimo skupino Korejcev, ki so snemali nekakšen dokumentarni film. Malo nad grebenom pa se začne ples sonca in oblakov. Na vsake pet minut se za kakšno minuto odpre pogled in nato spet zapre. Naša ekipa malo pojača tempo, da ujamemo sonce na vrhu. Weronika prva, jaz pa Marijo pa hitro za njo. Kakšen top vreme! Oblaki na višini 2700 metrih… Hitro par fotk, preden se zapre. Kmalu sledi tudi druga ekipa. Si damo roke, saj so bili trije člani naše odprave prvič na Triglavu! S seboj sem tudi imel vrv, tako da sem bil tudi »rabelj« pri krstu! Štrije udarci po riti! Prvi je bil krščen Jure, nato Marijo, tretja Manja… Četrta pa je bila Weronika, čeprav je bila že lani gor, a jo ni nihče krstil… Pa sem hitro našel izgovor in še njo s samo tremi udarci. Kdo pa je bil peti? Jaz! Ker sem se tako lepo izživljal na drugimi, se je potem Silva domislila, da sem tudi jaz na vrsti! Pa saj če dobro pomislim… Tole je bil moj 27ti vzpon na Triglav, pa še nisem bil krščen! Ups! ? Tako, da sem jih še jaz fasal od svoje šefice – kaj jaz vse delam, samo da mi podpiše dopust! ? No udarcev je bilo dosti, Triglav se je zaprl z oblaki in čas je za odhod. Za dol smo isto šli v dveh skupinah in tako lepo počasi napredovali proti Kredarici. Gneče še vedno od nikjer! Ustavimo se na Kredarici, spijemo eno pijačo, se okrepčamo in se odpravimo proti dolini. Tempo je bil tukaj kar lep, po dveh urah in pol pridemo do parkirišča. Jaz si namočim noge v »bazenu« ob parkirišču, se spravimo v avto, odpeljemo do Kovinarske koče, kjer spijemo še eno rundo in potem domov. Dneva pa še ni bilo konec, saj se z Weroniko odločiva za kolo. Pridem domov, pojem, oblečem in gasa na kolo. Narediva skupno 45 km, Bled – Radovna – Bled, vmes se skočiva v jezero na ohladitev. Zvečer pa je padla pica!
Čestitke naši odlični ekipi za osvojitev Triglava! Bravo vsem!
