Včeraj sem bil na Triglavu, letošnji peti. Sicer smo šli na sončni vzhod, a je bilo kar malo oblačno in se tako nič ni videlo. Ko smo prišli do Kredarice, me kliče Franci, če gremo Jalovec v nedeljo. Malo me je bilo strah, da bom preveč utrujen, a za kralja slovenskih gora se pač vzame čas. Plan je bil sončni vzhod, zato smo se zmenili s Francijem, Sonjo, Brigito in Heleno, da se dobimo v soboto ob 23:50 in tako ga probamo osvojiti še pred vzhodom.

Pot v Tamar je itak zaprta, zato se pot hoje podaljša za malo več kot tri km. V teh treh kilometrih se povzpneš za malo več kot 140 metrov, zato je bolj kot ne lep sprehod do koče. V 45 min prišli do koče, luna nam je sijala celo pot, zato sploh nismo potrebovali lučk (nato se je skrila za Mojstrovko). Ena hitra pavza in že gasa v gozd proti Ozebniku. Joj koliko mrčesa v gozdu! Lučko dam na minimum, saj če ne se vse zaletava vame. Pridemo ven iz gozda in nadaljujemo po označeni poti. Spet je v igri zvočnik, saj je bil tempo kar lep in nam je lepo krajšal čas in dajal motivacijo. Na 1600 metrih pa se začne veselica. Kot kaže je bil nekaj časa nazaj en ogromen plaz (v dolžini več kot 100 metrov), ki je s sabo prinesel velike količine peska in pa snega. Nekako premagamo ves ta mix materiala in na 1700 metrih izstopimo s snega nazaj na melišče. A ni dolgo trajalo, saj je 30 metrov višje spet sneg, s to razliko, da ga sedaj ne bo zmanjkalo. Spet hitra pavza, ugasnem zvočnik, da ne bomo povzročal kakšnega dodatnega padanja kamnov, nataknemo dereze, cepin v roke pa čelado na glavo in proti Jalovškemu ozebniku. Na 1950 metrih pa vstop v ozebnik. Snega je bilo kar nekaj, večinoma je bil malo mehkejši (kakšen cm mehkega, ostalo trdo), na nekaterih mestih pa čisto trd. Kamenja, ki je padal prejšnje dni pa je bilo ogromno! Hitro napredujem in se odcepim od ostalih. Danes sem imel malo mehkejše čevlje, zato je bila navpična hoja malo otežena in tako sem na nekaterih mestih kar po vseh štirih – ziher je ziher! Pogledujem proti izstopu z ozebnika… Kako se vleče! Na srečo je bila tema in tako se ni točno videlo kako dolga je še pot. Poizkusim hodit čimbolj ob steni, če slučajno kakšen kamen pade… Saj je bil po sredini ozebnika cel kamnolom! Malo na levo stran in malo na desno, odvisno kje sem čutil mehkejši sneg. Na okrog 2260 metrov pa zmanjka snega! Samo melišče! A na srečo samo par metrov. Se ustavim, premislim kako bom zlezel tukaj čez, brez da bi sprožil večje količine kamenja. Se odločim za levo skalo in tako prečim na drugo stran, zlezem čez in za zadnjih 30 metrov ozebnika spet čisto trd sneg! Ampak je vsaj sneg! Zadnjih 80 metrov višincev se teren postavi kar pokonci! Približno 60° naklon, kar ponoči niti ne občutiš nekako preveč. En, dva, tri in že izstopim iz ozebnika. Prva majhna zmaga! Vreme v ozebniku je bil super, sicer mi je bilo kar malo vroče, ampak vsaj pihalo ni pretirano. Na 2300 metrih počakam ostalo kompanijo. Nekaj popijemo, pojemo na hitro. Ura je 3:40 in spet smo videli »sijočo« luno! Odpravimo se proti Jalovčevi strehi, po letni poti. No zimski kamin je brez snega (samo za info). Od ozebnika se malo dvignemo in zagledamo eno malo večjo fliko snega ob steni. Se spustimo, lepo počasi prečimo tisto večjo fliko in že smo pri steni. Tukaj damo dereze dol, saj ne kaže da je še kaj snega ostalo do grebena. Sledimo markacijam, ki nas pripelje do grebena. Na levo v oddaljenosti Italije zagledamo en oblak iz katerega se bliska. Joj, upam da ne pride to do nas! Ko hodimo po grebenu, ga spremljam. Oblak se ne približuje proti nam.. Še dobro! Opa! Še eno presenečenje! Malo pod vrhom spet ena flika snega! Dereze gor, premagamo tistih par metrov in sledi samo še »sprehod« do kopnega Jalovca (2645m). Kakšen razgled! Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe so se ravno začele barvati. Čisto malo je bil mraz, zato sem iz nahrbtnika vzel plinski kuhalnik in skuhal čaj, da smo se pogreli. Ob 5:10 pride sonce ven! Vaaaaaau! Noro! Kar naenkrat postane zelo toplo. Zvočnik spet iz nahrbtnika in t.i. Disco Jalovec se lahko začne. Veselje ob odličnem sončnem vzhodu je zamenjal ples ob ritmih 90ih. Seveda nismo pretiravali z glasnostjo. Popijemo čaj, naravnamo križ nazaj, spakiramo, naredimo par sefijev (da bodo kavč komentatorji spet lahko imeli kej za povedat 😉 ) in odrinemo proti dolini. Vreme je bilo top!

Tista prva prečka je bila še vedno v senci, zato smo previdno čez njo. Na grebenu mi že kar »fajn« teče, zato jopico dol in spust proti ozebniku. Pridemo ven iz stene, spet tista daljša prečka. To pomeni spet dereze gor. Ravno ko sem montiral dereze, pa ugotovim, da mi manjka ena varovalka pri zategu traku. Kar malo postane vroče kako bom prišel dol. Na srečo jo zagledam zraven nahrbtnika in popravim zadevo! Ta čas so se ostali že spuščali proti ozebniku. Ko zrihtam derezo, čez prečko in spust proti ozebniku. Vstop v ozebnik je bil že obsijan s soncem, zato sneg ni bil več tako trd. Franci, Helena in Brigita so se hitro spuščali, jaz pa sem delal »družbo« Sonji in tako sva šla malo bolj počasi in previdno. Spet je bilo potrebno gledat, da ne sprožiš kakšnega osipa kamenja in lahko rečem, da nam je kar dobro uspevalo! Tisti del brez snega sem spet premagal po isti strani kot pri vzpenjanju, saj sem bil tam najbolj siguren. Podnevi ozebnik zgleda čisto drugačen, bolj »strašljiv«. Malo pred koncem ozebnika srečava tudi pet pohodnikov, ki so se vzpenjali gor proti Jalovcu, par besed in še par sto metrov do izstopa iz ozebnika. Sneg je bil pri spustu občutno mehkejši, zato ni bilo potrebno pretirano zabijati dereze v sneg. Pri začetku plazovine naju počakajo ostali in tako se spustimo do snežne meje, tam dereze dol in po melišču dol. Sonce je bil kar močan, zato je bilo kar vroče! Hitro v gozd in gasa do koče. Tam se ustavimo, spijemo nekaj in sledi še pot do avtov. Pri avtih se zmenimo za hiter skok v jezero Jasno. Se odpeljemo do tja, vsa parkirišča zasedena, zato parkiramo pri potoku Pišnica (kjer se zliva v jezero). Hiter skok v vodo! Ufff je mrzla! Samo 9° stopinj ima! Se posušimo in odpravimo proti domu.

Odličen dan! To je bil moj drugi letošnji Jalovec skozi ozebnik, tisti februarja je bil boljši zaradi večje količine snega in pa zimskega kamina. Koliko časa se bo zadrževal še sneg v ozebniku. Glede na to, da je osrednji del v senci, še zelo dolgo. Največji problem je izstop iz ozebnika, saj je obsijan s soncem in počasi bo tam zmanjkalo snega. Si pa ne predstavljam kako bi zlezli ven tam če bi bil samo melišče. Mogoče je to prihranjeno za drugič =) Pa hvala odlični družbi, bilo je top! Aja Kotovo sedlo… Ima še nekaj snega, ne vem pa kakšna je pot po sedlu, v steni. Priložnost za koga drugega, da razišče =) Zimska oprema pa itak še obvezna =)

Galerija:

Video sestopa:

Petek popoldne in sobota zjutraj sta bila rezervirana za Bivak II na Jezerih (PREBERI). Kaj pa sobota zvečer? Žurat se mi ni ljubilo… Kaj pa če izkoristim čas in grem na Kredarico in potem na Triglav? Super ideja! Malo pogledam po netu, če je kdo že kej napisal za Triglav. Brez sreče! Vprašam Dejana, mi svetuje da grem. Sicer malo sem bil skeptičen zaradi plazov, ampak če majstr reče, da se ni za bat…Potem se ni! Zdelo se mi je, da bom mogel narediti gaz, zato spakiram in malo čez 23h štartam proti Krmi. Oči so me malo pekle od nespanja, ampak sej ko bom začel hodit, bo adrenalin začel šopat in bo vse ok! Okrog polnoči se pripeljem na parkirišče.. O glej ga zlomka! Še en avto! Avstrijska registrska, pošlatam »haubo«… Mrzla… Se pravi so že verjetno gor na vrhu. Odlično! To pomeni, da je gaz narejen! Ravno se odpravljam, ko se pripelje še en avto, notri Katarina in Bojan. No super, kot kaže ne bom sam!

Ampak ju nisem čakal. Prtegnem v peto prestavo, ker me je malo skrbelo kako bo na Kalvariji. Prvi kilometer 10 min, drugi malo počasnejši… Tempo sem probal enakomerno vzdrževati. Preden pridem iz gozda ven, mi teče iz vsake špranje… Na srečo sem vzel pohodne hlače, ki so se dajo skrajšati na kratke hlače. In pa še jopico dam dol. Nahrbtnik je kar težak; tri litre vode, 2 energijska napitka, dereze, cepina, krplje, za oblečit, kuhalnik z džezvo in skodelico, stojalo… Tudi, ko sem se slekel, je teklo… Noč je bila res topla! Malo pred Malim poljem se začne se začne sneg, a brez skrbi, samo ena flika. Ampak teh flik je bilo do Prgarice kar nekaj. Na Prgarici v 1 uri 15 min, zadovljen s tempom. Pogledam višje in vidim samo sneg… Kot kaže se že tukaj začne potem prava zimska idila. A hitro ugotovim, da je še star sneg. Malo nad Prgarco slišim šumenje potokov, voda kar lije dol. Se prebijem čez te potoke in zavijem levo po »bližnjici«. Tukaj je bil še vedno sneg in tudi stopinje lepo vidne. Kar naenkrat se stopinje začnejo nekam čudno zavijati levo. Ker je bila tema in nisem bil čisto skoncentriran kje hodim, jim začnem slediti. Hmm… Kar naenkrat zagledam pred sabo borovce. Kje sem jaz? Prižgem mapo na uri, vidim da sm 300 metrov s poti. Kaj sedaj? Stopinje so kar lepo narejene… Edini problem je bil, ker nisem vedel, ali so zašli ali so vedeli kam morajo. No pa sledim poti… Joooj! Kje sem lezel! Malo postajal živčen, saj tudi približno nisem vedel kje sem. No kakšnih petnajst minut se prebijam čez tiste borovce, vmes se mi noga dvakrat zatakne… Skratka cel žur! No pridem ven iz borovcev. Stopinje v levo in desno. Kje sploh sem? Tudi malo mi ni bila znana lokacija… Prižgem uro, nastavim navigacijo na Kredarico in se mi lepo izriše… A desno moram it! Na okrog 2000m se začne pa čist zimska pravljica! No ne pravljica, mora! Hitro krplje gor, ker se mi je udiralo čez kolena. Gaz je narejena s čevlji… Uf so trpeli! Sledim gazi… Zmeri bolj zavija tole desno… Kam ste šli? Gledam na uro… Piše oddaljeni od poti – 300 metrov… 400 metrov… 500 metrov… Joooj! Kaj sem spet nekaj se oziral na stopinje… Desno… Desno… Desno… Dosti je! Če bom samo desno hodil, bom prišel v dolino Kot! Skrenem iz gazi in začnem levo. Opa! Najdem narejen gaz s smučmi. Ja nič… Slabše kot tole ne more bit. Sledim gazi… Lepo se je dvigal… Ampak še vedno smo 600m stran iz poti. Pogledam mapo… Vidim vrh Snežne konte… 400 metrov stran… Si rečem, še 200 metrov sledim teli gazi, nato pa zavijem levo in hodim levo dokler ne pridem na pot. Kar naenkrat gaz zavije levo. Super! Približujemo se Snežni konti… no 200 metrov stran je… Pogledam na višino… 2360 metrov. Ok! Smo višje kot Snežna konta… Gaz začne zavijati levo spet in ura lepo odšteva metre do poti… 30 metrov… 10 metrov… Ura zavibrira… Prišli ste na pot. Ja končno! Začela se je delati megla… No sedaj sem točno vedel kje sem. Na okrog 2450 metrov z desne pride tudi gaz pešakov. Joj sploh nočem vedet kje so potegnili! Uro ugasnem in lepo napredujem… Ura je malo pred 3. Veter začne kar pihat, megla vedno bolj gosta. V nahrbtniku mi igra muska… Na telefonu nastavim komad LP- Lost on you [Live Session], glasnost do konca in gas! Pozabim na stopinje, potegnem svojo špuro… Evo kakšno minuto čez tri zagledam Kredarico. Se hitro pospravim notri… Uf je mraz! Malo so me noge pekle, ker se je tudi s krplji kar lepo udiralo. Si skuham čaj, preoblečem in malo legnem ob radiator. Čez kakšno uro prideta Katarina in Bojan. Ker je bil Triglav v megli, sploh nisem pomislil na vzhod gor. Sem pa upal, da bo na Kredarici sonce… Ampak brez sreče. Počijem do 6h, vzamem fotoaparat in stojalo… Grem iskat sončka! Cela Gorenjska v soncu, okrog Triglava pa megla! Se odločim pa potegnem gas na vrh Kredarice, mogoče bo tam kej več sreče. No kakšno uro sem ga čakal in ga tudi dočakal! Triglav je bil še vedno v megli, ampak želja je bila prevelika! Se spustim v kočo, spakiram in tam me dva Čeha vprašata, če gresta lahko zraven. No pa »pejta«! Pridemo ven in zagledam, da tip nima derez… Punca pa je imela samo dereze, brez cepina. Popolna kombinacija! Jima razložim, da mogoče ni dobro reskirat… Ampak sta odločena.. Potem pa gremo ane! Itak bosta kmalu obrnila. Lepo nataknem dereze, v vsako roko en cepin… Celo zimo prakticiram dva cepina in sem se jih kar lepo navadil. Srečam tudi dva Avstrijca… Očeta in sina, ki naj bi bila včeraj na Triglavu. Ga vprašam kakšne so razmere: »Super! Vse skupaj je samo 30 metrov, da ni zajl zunaj!« Sicer malo skeptičen, ampak če je tako, je super!

Se spustimo s Kredarice in zagrizemo v breg. Kako moker sneg! Hitro se vzpenjamo, pridemo do prečke… Prečka je skoraj kopna… Ima malo ledu, zajle so zunaj. Skupaj jo premagamo, zavijemo zadaj za goro in zagledam še eno prečko in gaz naravnost gor. No super, kot kaže je to edinih 30 metrov brez zajl. Edini problem tukaj je bila ledena stena pri prečki. Turista zagledata tisti breg in se odločita obrnit… No pa gospodična je vmes eno derezo izgubila… Jooj! Skratka nadaljujem sam. Prečka mimo… Naravnost gor… Premagam tistih 30 m… Zagledam še enkrat toliko naravnost gor… Hmm… 30 metrov »my ass«. Gasa gor… Zagledam zajle… Se lepo povzpnem… Sledi še zadnji del pred Malim Triglavom, ki je bil tudi čisto pod snegom. Na obeh straneh prepad… Sneg čisto moker… No pridem na Mali Triglav… Greben… Hmm… Fak, kaj je snega! Greben čisto pod snegom… Občutek je bil, ko da hodim po strehi… Nato sledi spust… Tukaj je bilo celo nekaj zajl… No še zadnji vzpon pred vrhom Triglava. Začetek vzpona brez snega, zajle zunaj… Malo višje jih spet zmanjka in se potem spet pojavijo… No kakšnih 30 metrov višine pa pride meni najbolj zoprni del. Ovinek, ki ima na eni strani štrleče skale, na drugi pa prepad. Vedno se spomnim, ko mi je Franci razlagal kako je skoraj padel dol… Brr! Tukaj malo bolj previdno… Saj je sneg zelo moker in zelo se mi je udiralo. No z nekaj matranja pridem čez… Megla je bila tako gosta, da čisto nič nisem videl… Zagledam tablo za Staničevo zavetišče. To pomeni, da sem blizu! Še nekaj trenutkov in že vidim stolp, oziroma bolj natančno, zastavo! Ker je megla postajala vedno bolj gosta, se nisem pretirano zadrževal na vrhu, ampak sem hitro pobegnil dol.

Vse tiste stopinje, ki sem jih naredil… No nazaj grede se mi je še vedno udiralo vsaj za par centimetrov. Lepo počasi napredujem dol, saj so bili sunki vetra malo zoprni, sploh tam kjer se nisem mogel nikjer prijeti. No pridem do Malega Triglava, se spustim. Malo pred prečko zagledam dva, ki gresta gor. Ju počakam… Vidim, da sta brez čelade, derez in cepina… Ko da bi šla poleti! Me sprašujeta kakšne so razmere, jima odgovorim, da naj obrneta, da naj se ne hecata… Gor bo že šlo… Ne vem kako bosta prišla dol… Mi odgovorita: »We are mother f*cking crazy Dutch boys!« Hjooo! Ja pol pa lezta gor… Gresta mimo mene in se začneta vzpenjat… Jaz pa v tretjo prestavo in čimprej dol, mimo prečke… Preden mi kdo od njiju pade na glavo! Brez opreme… Ne morem verjet! Prečka hitro mimo… Sledi še zadnji spust naravnost dol in že sem pod steno. Zmaga! Še zadnji vzpon pred kočo… Joj ga ne maram! V čevljih čutim lužico, rokavice so čisto mokre. Si naročim en Radler, saj sem si ga zaslužil! Pride vremenar ven, če sem kaj videl tisto punco, ki je šla z nami do prečke. Zanikam… Pozabila je denarnico, notri vsi dokumenti in par sto evrov. Uff! Nič dobro! Mu rečem, če jo da meni in jo poizkusim ujet. Sicer se je začela spuščati kakšni dve uri pred mano… Ampak mogoče pa uspe! Denarnico v kuverto, zavijemo… Radler v nahrbtnik… Ga bom potem… Hitro spakiram… Preverim, če je vse dobro pritrjeno… Če grem brez krpljev, bom sigurno dol hitrejši. Ogrejem koleni, prižgem turbo in že letim dol s Kredarice. Po 200 metrih se mi začne udirat do kolen… Se usedem na sneg, cepin v roko in kar po riti dol… Kakor je šlo… Pridem do Snežne konte… Gaz narejena okrog (kar nekaj ljudi je bilo na Kredarici danes, zato je nekdo naredil gaz malo bližje Snežni konti… Bravo!)… Ma ni šans, da grem okrog… Naravnost dol… Se usedem in turbo Gašper že hiti… Hitro pridem do konca Kalvarije… Gaz v desno (kjer sem danes zgrešil in nisem bil edini), jaz kar v levo… Bom kar direktno dol naredil… Kar naenkrat zagledam Prgarco… Srečam gospoda… Mi reče, da je punca pol ure pred mano… Srečam čez 5 min drugega gospoda… Ta je že 50 min pred mano… Tretji tip je rekel 10 min… Joooj! Kar so me nesle noge, pritegnem dol proti dolini. No v gozdu jo dohitim. Končno! Že pol ure nazaj mi je vode zmanjkalo in nisem želel odpreti Radlerja, saj bi jo potem lahko zamudil. Ona lepo sedi tam v gozdu na štoru. Prisopiham do nje, ji rečem da imam njeno denarnico. Me čudno gleda in reče da ni njena. Joj čigava je pa potem? Potem ostane samo še drugi Čeh, ki je šel z nama proti Triglavu… A on se je vrnil do Vodnika… No tja sigurno ne grem… Kličem Kredarico, se zmenimo, da nesem na Policijo Bled. Spotoma se ustavim na postaji, predam denarnico in se odpeljem domov. Upam, da jo lastnik pride iskat!

Aja verjetno te zanima, kaj se je zgodilo z MF Dutch boysoma? Ko sem se začel spuščati proti dolini, sem ju videl kako sta se spuščala iz Malega Triglava… Kot kaže ju je srečala pamet! Upam tudi, da sta varno prišla!

Galerija:

Relive ‘Morning Jun 2nd’