,

Turska gora, Rinke, Skuta, Grintovec (30.3.-31.3.2019)

Turska gora Spet vikend in spet pobeg v gore. Tale vikend sem si vzel zase, da si malo nafilam baterije in spraznim glavo. Kam, če ne v KSA?! Kamniško Savinjske Alpe me vedno očarajo, zato sem se za ta vikend odločil, da naredim »vikend paket«. Vsaj enkrat letno grem pogledati bivak pod Skuto tudi v zimskem času, zato sem tudi ta vikend šel tja.

Sobota zjutraj najprej z Aljažem, Sabino in Renato na vzhod na Viševnik, nato hitro domov, zamenjat nahrbtnik in gasa naprej!  Nahrbtnik je bil kar težal, imel sem sedem litrov vode, saj sem vedno žejen + ostala oprema, pribl. 15 kg. Ob devetih na parkirišču V Koncu (pot do tja je OK). Zagledam najmanj 10 avtomobilov, sem se tolažil, da gredo vsi na Grintovec. Hitro se pripravim in gasa čez Žmavcarje do bivaka pod Skuto. Pot poznam, zato sem napredoval hitro. Sneg se je začel šele na okrog 1400 metrih, kjer se začne melišče. Videl sem eno gaz, ampak je bila malo čudno speljana skozi borovce, zato sem se odločil narediti manjši ovinek okrog njih. Višje gor, ko se teren še bolj postavi, sploh ni bilo gazi (verjetno zaradi visokih temperatur in drsenja snega po pobočju), zato sem potegnil svojo. Ker je bilo že kar pozno dopoldne, so temperature naraščale in sneg vedno bolj moker. Malo pod dve uri sem potreboval do bivak, kjer naredim eno hitro pavzo, saj me je čakalo še dosti vzpenjanja danes. Bivak vsakič, ko ga obiščem, zgleda slabše (zunanji del vrat manjka). Hitro nekaj pojem in že strmim proti Rinkam. Lepo se začnem vzpenjati, nakar na desno vidim ogromno ljudi. Ja, Turska gora! No če sem že tako blizu, bom pa še tja »skočil«. Z leve opazim hribolazce, ki so lezli ven iz Turskega žleba. Zaenkrat je še dobro zalit, nekdo je celo smučal še dol. No malo pred vrhom srečam še Janjo, ki se malo zadebatirava in gasa še par metrov do vrha. Tam me je pa čakal že Ajet. Na vrhu naredim par posnetkov in že se spuščam proti žlebu in nato gor proti Rinkam.

 

Prvo Rinka je bila osvojena Koroška Rinka (2433 m). Sneg se je zelo ugrezal, gazi tudi ni bilo. Na vrhu seveda nikogar! Hitro se malo razgledam in že se spuščam proti grebenu Kranjske Rinke (2453 m). Tukaj so bile stopinje narejene iz dveh strani. Sneg pod zadnjim vzponom je bil malo pomrznjen, a se je lepo dalo. Zadnji del pa je bil vmes malo brez snega, zato je bilo potrebno cepin pospraviti in splezati čez. Tukaj sem srečal 4 smučarje, ki so se ravnokar odpravljali v dolino. Razgled spet fenomenalen!  Pogledujem proti Skuti, saj sem imel plan v nedeljo na vzhod. Ampak nastal je problem, ker nisem poznal zimske poti gor in ura je bila šele 14h, zato sem imel še dosti časa in se odločil, da grem gor počakat sončni zahod, se spustim dol do bivaka pod Skuto in naslednji dan spet na vzhod na Skuto. Pridem pod mogočno steno Skute in gledam narejeno gaz naravnost gor (ob letni poti). Ker je bil ta del v senci, sem pričakoval dober sneg. Napaka! Še predno sem se začel vzpenjati, se mi je udiralo, tako da sem bolj počasi napredoval. Bilo je tudi zelo vroče, zato sem bil brez rokavic (kar se pozneje ni izkazalo za dobro odločitev). Začnem se vzpenjati in stopinje se vedno bolj udirajo. Na sebi imam 15kg težek nahrbtnik in samo en pohodni cepin (napaka #2). Z kar nekaj napora se prebijem do grebenčka. Tukaj se je cela zabava šele začela! Ta del je bil malo v senci in malo v soncu. Tukaj sem mislil vzeti ven rokavice, a je bila tako mehka podlaga, da sem čimprej nadaljeval naprej. Od grebenčka gor je primanjkovalo snega, zato je bilo potrebno spet malo plezati. Nato pa prečka… Prečka ni bila zelo dolga (no daljša od te na Triglav), je bila pa zato kar mehka. Vmes mi je dvakrat zdrsnilo, a je bil cepin dosti zapičen notri, da ni bilo hujših posledic. Ko sem prišel mimo prečke, sem začel opuščati idejo o vrnitvi nazaj do bivaka pod Skuto. No kar se je dogajalo višje… Malo sem bil presenečen nad pomanjkljivostjo snega v steni nad prečko. Zato je bilo potrebno biti zelo pazljiv. »En’kp« praskanja po skalah, na srečo so bili vsaj klini zunaj. Šel tudi mimo dela, zaradi česar je pot uradno zaprta. Tukaj mi je bilo najlažje se prijeti za zajlo in se samo gor potegniti. Sledilo je še nekaj deset metrov plezanja in sledil je še zadnji grebenček, nato pa vrh! Zaradi vseh zdrsov, vročine, sem bil kar malo zadihan. Pogledam nazaj proti bivaku. Ni šans, da grem tukaj dol! Že zaradi svoje varnosti! Edina opcija je bila spust do bivaka pod Grintovcem. Še predno sem se spustil dol, zagledam v daljavi dva planinca in vrv. Nisem bil čisto prepričan, kje gre pozimi pot in zato sem na hitro pospravil nahrbtnik in se odpravil za njima. Hitro sem ju ujel, saj sta se varovala pri prestopu z vrvjo dolgo 20 metrov. Vprašam, če grem lahko zraven, saj ne poznam čisto dobro ta del poti in tako smo se skupaj spuščali. Tudi tukaj ni šlo brez težav. Naklon je bil kar hud, snega je bilo bolj malo in še tisti sneg je bil čisto mehak. Tako je trajalo kar nekaj časa, da smo se spravili dol. Jaz sem imel idejo, da bi potegnil turo do Cojzove koče in prespal v zimski sobi, naslednji dan pa nadaljeval na vzhod na Grintovec. Sebastjan in Maja (moja kompanjona) pa sta se odločila prespati v bivaku, zato sem jaz pobegnil naprej. Na srečo sem ugotovil, da imam na uri vrisano pot do Cojzove koče, zato sem kar pospešil korak.

 

Pridem do bivaka pod Grintovcem (2091 m), kjer mi je naredilo klik v glavi in sem si rekel: »Za danes je dovolj!« V celem dnevu sem pojedel en sendvič in pa dve čokoladki. Zato sem se kar ustavil, nabral led in ga dal gret na kuhalnik, ki sem ga imel s seboj. Čez kakšno uro prideta tudi Sebastjan in Maja, se usedemo skupaj in malo podebatiramo. Jaz sem si vmes naredil še makarone z bolonjsko omako (seveda z vrečke). Onadva sta šla spat okrog 20h, jaz pa sem šel malo še slikat ven in tudi malo na »meditacijo«, saj je bila noč kar topla, brez vetra in jasna! Okrog 21h tudi jaz pridem notri, se skobacam v prvi štuk in probam zaspat. Ob 1:56 se zbudim, pogledam na uro, si rečem: »Oh, še dobro, da mi je ostalo še eno uro spanca!« Paf! Budilka čez štiri minute! Jooooj, ura se je premaknila! Hitro se zbudim, napravim. Obujem čevlje – čist mokri! Oziroma sedaj so še bolj vlažni. Jah nič! Vzhoda ne bom zamudil, bom pa pač imel žulje. Malo pred 4h se spravim ven z bivaka in ga seknem do Cojzove koče. Najprej lepo spust par sto metrov, tukaj je bil sneg lepo pomrznjen, zato je šlo hitro. Potem pridem na prečko, ki jo tudi hitro dam čez. Čez nekaj minut se pa začne zadnji in edini vzpon do Cojzove. Že poleti vem, da se vedno pritožujem, zakaj tako strm klanec. No tukaj sem dobil presenečenje! Vse zmrznjeno v nulo! Kakih 60 metrov vzpona me je čakalo in na srečo, da je bila noč in nisem videl kje hodim. Zabijam dereze notri, se zabijejo samo za nekaj milimetrov. Nekje na sredini zagledam še ene stopinje naravnost gor. Si rečem, zakaj pa ne bi šel tukaj. No čez nekaj trenutkov mi je bilo žal. Kdor je naredil stopinje, je zgrešil pot in tako sem jo tudi jaz sedaj. Prišel sem ene 20 metrov nad potjo (drugo gazjo), kar je pomenilo, da se moram spustiti. Se spustim in pridem nazaj na pot, čakala me je še zadnja prečka in nato samo še spust proti koči. No nekaj sto metrov pred kočo zavijem desno proti Grintovcu.

 

Pot je bilo lepo shojena in tudi dovolj trda za hitro napredovanje. A ko se je teren postavil po konci, se je moja hitrost kar občutno zmanjšala. Malo so me začele noge peči, zato sem nadaljeval zmerno proti vrhu. Pot do vrha brez posebnosti, lepo je bilo pomrznjeno (na nekaterih delih malo manj) in tako mi je uspelo priti ob šestih že na vrh. Hitro dam kuhat čaj, nakar ugotovim, da mi je zmanjkalo plina – več sreče prihodnjič! No vsaj malo je bil čaj topel, kar mi je zelo pasalo, saj je na vrhu pihal malo veter. Sonce gre gor, začne postajati toplo! Ravno ko sedim in se »sončim« pa pride na vrh Saša in za njo še dva kolega. Malo po debatiramo in čas je, da se vrnem v dolino, saj me je začelo malo zmanjkovati. Navzdol je bil že mehak sneg, kar mi je pasalo. Pri koči se za trenutek ustavim, nato pa gasa dol proti avtu. Do gozda je bil še sneg, nato ga pa je zmanjkalo in tako do avta lepo po kopnem.

 

No pa je bil super vikend zaključen! Počasi bo konec z zimskimi vzponi, saj je sneg vsak dan slabši.

 

 

Podatki:

    • Razdalja: 21,07 km
    • Čas: 10:31:12 ur
    • Skupni vzpon: 2981 m
    • Skupni spust: 2877 m
    • Najvišja višina: 2558 m
    • Najnižja višina: 863m
/1 Comment/by
,

Triglav 23.3.2019

Že cel teden na terenu planiral vikend Triglav. Letos imam izziv vsak mesec vsaj enkrat gor, zato se mi je že malo mudilo, da ne zamudim lepega vremena! Po pravici povedano, razmer sploh nisem gledal, saj sem predvideval, da so sledi še od Dejana, ki smo bili skupaj februarja gor. Na hitro se zmenim z najbolj fejst puncami in pa seveda Francijem. Zadnje čase sva kar odlična ekipa! Nismo vedeli, a je cesta do Lese sploh prevozna in te informacije nam je dal v soboto Matjaž, ki je šel gor popoldne. Matjaž je rekel, da z visokim avtom se da pridit, super! S Francijem sva bila zmenjena, da se dobimo v nedeljo ob 00:30 v Radovni. Potem pa mi je včeraj prišlo na misel, da bi mogoče kakšno nočno fotko naredil v miru in zasledim, da grejo Mojca, Gorazd, Maja in Dušan že v soboto okrog 21:30 z Lesc. Kar je še boljše! Zato se zmenim, da pridem s svojim avtom do Radovne (saj je prenizek, da bi se lahko zapeljal do Lese) in potem skupaj probamo priti do Lese. Kakšna je cesta? Tako bom rekel… Če nimaš visokega avta in ti ni škoda kakšno prasko narediti na avto, potem se da priti do parkirišča v Lesi (VW Polu je ratalo!). No cesta ima kar visoke kolesnice, zato smo kar velikokrat »podrsali« z podvozjem po ledu, a nam je ratalo priti do parkirišča! Bilo je kar nekaj avtomobilov, kot kaže ne bomo sami.

Tam se hitro zrihtamo, Dušan je bil celo na smučeh (lahko njemu!) in štartamo. Pot spodaj ni bila nekaj preveč poledenela, a tudi ugrezalo se ni, zato smo napredovali kar hitro! Skozi gozd pot lepo uhojena, prav tako brez problemov. Prišli do ravnice Vrtača, kjer je bila pot še vedno dobro uhojena, a kmalu se je začela veselica! Malo pod Malim poljem pa se začne udirati, sredi noči! No saj je bilo zelo toplo! Prispeli do Malega polja, kjer se vse skupaj še bolj zakomplicira. Pot do Prgarice je katastrofa! Ponekod udiralo do kolen, nepredelan sneg! Pri Malem polju smo se ločili, saj sem jaz pobegnil naprej, ker sem želel v miru narediti par nočnih slik »Kalvarije«. Od Prgarice gor še vedno isti sneg, a na srečo so bile vsaj stopinje narejene, da se je mogoče za kakšen milimeter manj ugrezalo. Pot je speljana kar po letni direktno gor do Kalvarije. Pod Kalvarijo se ustavim, pripravim stojalo in približno 40 min slikam, dokler me ostali en dohitijo. Nato nadaljujemo po zimski mimo Vrha Snežne kote. Kako se je spet udiralo! Tako slabega snega sredi noči pa še ne! Tudi tukaj pobegnem naprej, saj sem želel narediti še kakšno nočno sliko na Kredarici. Okrog 02:40 prispem do Triglavske koče na Kredarici in hitro zavijem desno proti Kredarici. Tam spet postavim stojalo, si odprem juhico (bila je še topla iz doline!) in spet par posnetkov, dokler ne pridejo ostali do koče. Se spustim do koče, tam ob radiatorjih spi Marko in še njegov prijatelj. Zato smo se mi dali na drugo stran, kjer je bilo kar malo mrzlo. Ne vem zakaj, ampak vedno ko pridem v kočo me zebe! Se napravim s puhovko a nič ne pomaga! No eno uro imam za počitek, potem bo pa treba počasi proti vrhu, če želim še na vrhu kakšno nočno sliko. Sicer nisem spal, zeblo me je ko cucka, ampak dremež sem kar prestavljal! Čakal sem, da bo še kdo drug vstal, a brez sreče. Potem pa sem ob 04:30 imel dosti in sem vstal, v tistem trenutku pa mimo še Matjaž! Opa! Družba bo! Francija in fejst punc še kar ni bilo, zato sem se odločil, da ne bom čakal in sva jo z Matjažem mahnila proti vrhu, Marko pa nama je sledil.

Pot do Triglava brez posebnosti! Sem mislil, da bo malo več snega! Prečka bo kmalu brez snega, zato ni tak problem priti čez, samo malo južen sneg je bil. Vmes do Malega Triglava na nekaterih koncih zmanjka snega. Greben ima malo snega (kar ni nič novega). Potem pa od grebena navzgor spet mešanica snega in skal. Čeprav na nekaterih mestih ni snega, to ne pomeni, da je pot lahka! Pot do vrha se ni udirala, ampak je lepo trdna z narejenimi stopinjami. Na vrh pridem petnajst minut pred vzhodom, par minut za mano sledi Matjaž in potem še Marko. Skupaj počakamo vzhod, ki je bil odličen! Lansko leto sem imel kar nekaj nesreče z lepim vremenom ob vzhodu, letos pa že tretjič top! Pred vzhodom tudi skuham čaj, da se malo pogrejemo. Malo se poslikamo, Marko se spusti, midva z Matjažem pa počakava Mojco, Gorazda in Majo. Na vrhu malo pihalo, a je bil sonce tako topel, da me veter tudi motil ni. Ker je postajalo vedno bolj toplo, se z Matjažem spustiva, ostali pa počakajo še malo na vrhu.

Spust je bil zelo… Slab? Zelo južen sneg, spodrsavalo (pa je bila ura šele sedem). Sneg se je v trenutku spremenil v primerjavi z vzponom, a treba je bilo iti dol. Malo pod Malim Triglavom pa srečava Francija in punce. Imeli so težavo z previsokimi kolesnicami (zato so parkirali pri Kovinarski koči) in zato so tudi zamudili vzhod. Na koncu sta sledili samo še prečki, ki sta se zaradi mehkega snega kar razdirali (poletje se bliža!), a sva se dokaj hitro spustila do Kredarice. Tam počakava Mojco, Majo in Gorazda. Malo poklepetamo, nekaj spijemo in pojemo. V tistem času pa pride tudi Franci. Debata se začne na polno, za mano pa prihaja nespečnost zadnjih 29 ur v kosu. Zato se odločim, da zapustim bando in se odpravim v dolino. Tukaj je nastal problem, saj sem bil vezan na prevoz do asfalta. Ampak, ker je treba vzdrževati kondicijo, bom tudi to zmogel. S Kredarice se zapodim v Kalvarijo in takoj občutim kako »gnil« sneg je! Noga mi je včasih obtičala do kolena v snegu, a se nisem dal in tekel kakor hitro je šlo. Kalvarijo rešim v osmih minutah (tempo je bil res hud!), nakar srečam Perota in pa Tino, par besed spregovorimo in se hitro odpravim dol, saj je bilo zelo vroče! Sneg čist južen, dokler nisem prišel do Malega polja, ki je bil v senci. Tam je bil sneg malo trši in zato sem lahko tekel s polnim nahrbtnikom proti parkirišču. S Kredarice do Lese sem potreboval 1 uro in 3 min! Tako hitro še nisem bil dol! Seveda so me ostali pohodniki čudno gledali, a ker mogel ostati nekako buden, sem tempiral. Sedaj je bilo v Lesi parkiranih še več avtomobilov, mene pa je čakala še skoraj 6 km dolga pot do mojega avta. Cesta je bila še vedno pomrznjena, zato sem vmes lahko tudi tekel in tako porabil še 45 min do avta. Na koncu mi je uspelo s Kredarice do parkirišča v Radovni priti malo pod dve uri, kar je odlično! Hitro sezujem gojzarje in se odpeljem domov. Pa je bil super dan končan!

 

Podatki:

    • Razdalja: 23,07 km
    • Čas: 6:31:12 ur
    • Skupni vzpon: 2016 m
    • Skupni spust: 2178 m
    • Najvišja višina: 2864 m
    • Najnižja višina: 804 m

<

Relive ‘Evening Mar 22nd’

Kratek filmček:

                                                                   

Galerija:

/0 Comments/by
,

Begunjščica & Vrtača 17.3.2019

Sobota, sončni vzhod na Viševnik, za nedeljo se je vedelo, da se bo nekam šlo. Vremenska napoved je bila sicer slaba, a so se oglasili Miloš, Peter, Radko in Klavdija, da pridejo iz MB-ja v naše konce. Kar je pomenilo samo eno stvar – AKCIJA! Zmenili smo se za Vrtačo po Y grapi. Peter je včeraj zvečer sicer zaradi poškodbe odpovedal vzpon. Štajerci so se odločili, da pridejo do Ljubelja šele okrog 6h zjutraj, kar je bilo zame že malo pozno, saj sem navajen hoditi sredi noči. Zato mi je prišlo na um, da bi šel na sončni vzhod na Begunjščico (če bi seveda bil vreme), hitro kontaktiram Aljaža. Mudel je itak vedno za! Sicer je kolega Jan imel v soboto rojstni dan, tako da sem bolj na hitro popraznoval in se odpravil spat, saj je bilo v nedeljo potrebno ob 3h že vstat. Aljaž me prosi, če mu ob dveh sporočim kakšno je vreme, da se ne vozi za brez veze tako zgodaj. Ob dveh je bilo top vreme! Tako se ob štirih dobiva na Ljubelju, hitro spakirava in gasa gor.

 

Spodnji del poti do koče na Zelenice je brez snega, servisna pot je bila okrog 4ih pa čisto ledena, zato sva dala kar dereze gor in gasa naprej. Od parkirišča do koče lep tempo, 41 min. Tam vidiva, da ne bova sama, saj je Aleksander s kolegom že začel z štartom v centralno grapo. A ju hitro ujameva, spregovorimo par besed. Še par metrov in čas je za čelado in cepine, saj v grapi rado letijo kamni. Tam pogledam na uro, še uro in petnajst do vzhoda! PREHITRA SVA! Ampak lepo nadaljujeva naprej, veter se začne krepiti in kar naenkrat se začne pojavljati megla. Oh, pa ja ne bo spet slabo vreme? Ma nič, greva naprej. Razmere v centralni grapi so bile dobre! Sneg malo pomrznjen, tako da se je dalo lepo napredovati in pa še vedno ga je dosti. Na vrhu sva bila že 5:45, kar je pomenilo pol ure čakanja do vzhoda. Gor sta bila tudi Tine in njegov prijatelj, ki pa sta šla čez Šentanca gor in so bile razmere tudi ok! Preden se je sonce pokazalo, igra megle in vetra. Zato je bilo nebo božansko! Tik pred vzhodom prišlo še par ljudi iz Robleka gor z malimi derezami. Počakamo vzhod, pofotkamo in potem gasa dol kar po centralni spet, saj smo se zmenili s »Štajersko navezo«, da se dobimo pri koči na Zelenici. Sneg dol je bil še vedno OK, čeprav je bil vsako minuto bolj mehak. Hitro se spustiva do koče, kjer se malo usedeva in pokličem Miloša, kje so?

 

No čez pet minut se srečamo pri koči, se pozdravimo in začnemo skupaj proti Vrtači. Danes je bila spet na sporedu Y grapa, ki sem jo »ubral« že dva tedna nazaj s Francijem. Dereze smo imeli še kar gor, a smo hitro naleteli na kamenje (par sto metrov od »velike skale«), a si jih nismo dajali dol, ampak lepo počasi čez. Naprej po poti snega minimum, pridemo do razcepa za Ruševje, kjer zavijemo desno in že kmalu spet zmanjka snega! Ko pridemo na vrh, zavijemo levo (tukaj pa je spet sneg!) in ob Vrtači. Sicer je tukaj snega veliko manj kot dva tedna nazaj, a lepo napredujemo. Z Milošem ugotavljava kje moramo iti in se začnemo kar hitro vzpenjati ob Vrtači. Tukaj sem ga pa biksnil! Zagledam levo grapo, vidim stopinje in začnem hoditi kar gor. Z Milošem se strinjava, da je to Y, zato smo lepo nadaljevali. Snega dosti, dovolj trd, čeprav je bila grapa v soncu. Teren se vedno bolj začne postavljati in jaz vedno bolj tuhtam ali smo zgrešili Y grapo. Lepo napredujemo gor, še vedno se držim levo in kar naenkrat zagledam skoraj navpično gor grapo z malo snega. Še prej pa en majhen skok, ki je bil seveda brez snega, a z malo ledu. Cepin primem malo bolj spodaj, zamahnem in ga zabijem v tisti led… Zgleda stabilno… Malo pogledam dol, kje so ostali in hitro nadaljujem. En, dva, tri in že je skok mimo. Naprej je bilo spet dovolj snega, a naklon je bil brutalen! Sneg tukaj je bil že kar malo mehak, zato previdnost ni bila odveč. Čez nekaj minut še en skok, ta je bil malo daljši, brez snega. Cepina lepo pospravim in gremo plezat. Skala je bila kar krušljiva, zato je potrebno paziti kaj primeš. Na vrhu skoka pa spet sneg! Ostalo nam je samo še malo grebenčkanja. Sicer vse skupaj zgleda malo krušljivo, a je bilo lepo zalito s snegom, zato ni bilo težav. Čez par minut zagledam vrh Vrtače! In seveda zagledam še desno Y pot, ki pride tik pod vrh. »No kot kaže smo res zgrešili pot!«, sem se zasmejal sam pri sebi. Za nama z Aljažem pridejo še ostali. Na vrhu je pihalo, sunki vetra 40 kmh +, vmes tudi malo megle, ki pa se je na par minut izmenjevala s soncem. Gor se nismo dolgo zadrževali in smo se odločili sestopiti po južni poti. Z Aljažem sva imela namen še na Palec skočit, a je itak tako pihalo + bila je megla, da sva se odločila tudi sestopiti. Južna stran Vrtače zelo moker sneg, ampak dobra stran je bila ta, da smo lahko hitro šli naravnost dol. Vmes smo se tudi malo posankali in povadili ustavljanje s cepinom. Južna pot je cela v snegu, zato smo dereze dali dol šele, ko smo prišli nazaj na »letno pot«. Od tam hitro koče na eno pijačo in potem nazaj dol proti avtu. Od koče do avta je bila pot kar južna, na nekaterih deli pa malo pomrznjeno.

 

Odlična tura, kljub temu, da sem (Miloševe besede): »Eno ulico prehitro zavil!« =) Tako da tura ostaja v odličnem spominu, snega še nekaj časa ne bo zmanjkalo, se pa vidi da ga na nekaterih mestih hitro pobira.

 

Nekaj slik je prispeval tudi Radko! 🙂

 

Podatki:

    • Razdalja: 13,43 km
    • Čas: 5:20:35 ur
    • Skupni vzpon: 1699 m
    • Skupni spust: 1699 m
    • Najvišja višina: 2180 m
    • Najnižja višina: 1015 m

Relive ‘Morning Mar 17th’

Galerija:

/0 Comments/by
,

Vrtača in Palec 3.3.2019

Cel teden spet sanjal o vikendu in odhodu v hribe. Dopust treba »šparati«, zato v hribe samo med vikendi. S Francijem in njegovo četico (6ih) punc smo se že med tednom dogovarjali kam. Mene je najbolj vleklo na Vrtačo, saj jo že celo zimo gledam, da bi jo osvojil po Y grapi. Tako, da je padla odločitev za Vrtačo. Ker imam rad sončne vzhode, mi je ta opcija še najbolj dišala, a puncam ne. Zato smo se dogovorili, da greva s Francijem na vzhod, jih počakava na vrhu in se skupaj odpravimo dol. Ker pa so imele namen štartat šele okrog 7h, sva pogledovala proti drugimi rešitvami, več o tem pa kasneje.

Nedelja, 02:30, mi zvoni budilka! Zmenjena sva bila na Ljubelju ob 03:30, zato da imava dosti časa do vzhoda in ker tudi noben od naju ni poznal točne poti po Y grapi. Skratka, se zbudim… Zajtrk… Spakiral do konca in usedel v avto. Malo sem pričakoval, da bo policijska kontrola ob 3h zjutraj zunaj, saj so bile včeraj pustne žurke. No zaženem avto, peljem mimo krožnega spodi pred Šobcem, zagledam policijski avto na levi. Evo ga! Zapelje za mano, par sto metrov vozi za mano, nakar prižge luči. Pa smo tam! Že tako se mi je mudilo! Ustavim, pride ven: »Vozniško in prometno, prosim.«. Odprem hribovski nahrbtnik, ki je bil pripasan na sovoznikovem sedežu. Me mož v modrem gleda: »Kam pa greste?«, mu odgovorim: »Na Vrtačo, na sončni vzhod.« Nakar pogleda vozniško in prometno, me opomni, da mi čez par dni preteče registracija. Nakar reče: »Faj’n hodte.« in gre. Ahh! Hitro je bilo tega konec, zato sem že naslednjo sekundo speljal proti Ljubelju. Sicer nisem veliko zamudil, a me je Franci že čakal.

Se zrihtam in začneva hodit proti Zelenici. Spodnji del poti je zelo slab s snegom, nakar se par sto metrov višje pa začne soliden sneg, pomrznjen. Hitro napredujeva, v 45 min že pri koči na Zelenici, kjer se malo ustaviva, da popijeva. Pa sva že naprej! Zdaj se začne iskanje odcepa desno, saj noben od naju ni točno vedel kje je. Od koče naprej lepo sneg po poti, zgaženo super! Gledam jaz na svojo topografsko karto na uri in zagledam odcep desno. Evo točno tam so bile sledi desno! Bravo ura! Zavijeva desno, hodiva nad ruševjem, malo pomrznjeno, a gre super! Prideva do prvega sedla… Shojeno levo in desno. Kaj izbrati? Ker sva vedela, da je Vrtača na levi, zavijeva tja (ampak sva kasneje videla, da se tudi desno da, kjer vodi pot pod Palcem. Skratka, zavijeva levo, lepo vidne stopinje. Hitro se začneva približevati vzhodni steni Vrtače. Na vzhodni strani sta dve grapi, midva sva izbrala lažjo, drugo (Y). Pod grapo hitro dereze, cepin in čelado gor. Nikjer nobenega! Začneva vzpenjati, sneg zmrznjen… Pravljica! Hitro prideva notri v grapo… Uff… Tole pa bo klanec! Namreč klanec se z vsakim metrom bolj postavlja pokonci. V grapi so narejene »stopnice«, tako da se lahko hitro napreduje. Zadnjih par metrov lahko primerjam naklon z ozebnikom. Še tistih par metrov hudega naklona premagava in že sva pod vrhom! Pod vrhom direktno desno in na vrh z vpisno skrinjico.

Tam hitro ven vzamem džezvo in lonček, skuhal bom čaj! Na vrhu sva bila 20 min pred vzhodom, zato sva imela še čas kuhati čaj. Čaj se lepo kuha, Franci se preoblači v maškaro. Pride sonce ven, malo oblakov je bilo nad soncem, drugače pa fenomenalen vzhod! Malo poslikava, čaj že pripravljen, popijeva in sonce se skrije za oblake (a bo hitro spet ven prišel). Tudi jaz sem opremo imel s seboj za maškare, a sem čakal spet sonce. Letos mineva 19 let od moje prve tekme v plavanju in pa 11 let od zadnje tekme, zato sem se odločil, da oblečem kopalke, ki sem jih uporabljal 11 let nazaj. Preden se kdo začne zgražati, danes je pustna nedelja, vse je dovoljeno! Veter je začel malo pihati, a me to ni motilo pri slačenju (kopalke sem imel že na sebi).  Sonce posije ven, jaz napihnem rokavčke in že gasa »fotošuting«. Čeprav ni bilo ravno toplo, moram priznati, da sem bil zadovoljen, da sem izpeljal ta svoj izziv. Pa tudi dosti smeha je bilo… Še dobro, da kopalke zakrijejo efekt nizkih temperatur 😛 Malo sva še posedela na vrhu in se nato začela spuščati po isti grapi navzdol.

Sneg je bil še vedno trd in ga je bilo ogromno! Hitro napredujeva navzdol. Prideva do dol, punc še nikjer. Potem pa zaslišiva eno vriskanje v daljavi, to bodo one! Ker sva imela še čas, sva skočila še na Palec ta čas. Razmere Palec: Spodaj dosti snega, lepa gaz… Zgoraj kopno… Na vrhu snega minimum. Hitro se poslikava in kreneva dol. Že vidiva v daljavi, kako se punce obuvajo dereze. Hitro priletiva dol, počakava da se zrihtajo in že gremo spet proti vrhu. Spet? Ja spet! Pa spet po isti grapi! Celo pot navzgor sem upal, da bo južna pot še v dobrem stanju, da se po njej spustim. Ko smo hodili gor, so se že poznale temperature in sonce. Sneg ni bil več tako trd, še dobro da smo v grapi bili v senci… Tam so bile razmere ob 9h še vedno super! Malo pod vrhom srečam še Simonco, ki zavila v desno grapo (mi smo šli po levi). Malo pod vrhom na zvočnik Golico in seveda v stilu spet na vrh! Na vrhu srečam še Klemna, Uršo in Petro. Seveda se takoj s klapo spet oblečemo v maškare, poslikamo, malo poklepetamo.. Še kakšno fotko z Klemenovo družbo in že sem »ready« za dol. Za spust sem se odločil za južno pot, saj se mi ni dalo še enkrat po Y. Čeprav je bila južna že kar konkretno mehka, samo gasa dol! Še prej sem se poslovil od klape, saj se mi je že malo mudilo domov.

Po južni lepo po petah in samo naravnost dol. Drselo je super, sneg je bil super južen. Pridem dol do razcepa, hitro opremo dol in potem po poti tek/hitra hoja do koče na Zelenici. Danes je potekalo na Zelenici državno prvenstvo v turnem smučanju, zato je bilo kar nekaj ljudi pri koči. Ker je bil sneg dol pri koči še bolj južen, sem se odločil iti kar naprej in tako samo še gasa do avta.

 

Razmere? Zjutraj odlične, ko se je sonce pokazalo, pa z vsako minuto slabše razmere. Sneg v Y grapi bo sigurno še nekaj časa, za južno pa ne upam trdit, saj je skoraj cel dan obsijan s soncem.

Podatki:

    • Razdalja: 13,31 km
    • Čas: 4:58:35 ur
    • Skupni vzpon: 1614 m
    • Skupni spust: 1611 m
    • Najvišja višina: 2180 m
    • Najnižja višina: 1015 m

 

Galerija:

/0 Comments/by