Dole – Namche Bazar (3440 m)

31.10.

Danes je bil planiran zajtrk ob 7:30, budilka ob 7h, ampak sem vstal že prej, ker sta soseda nekaj zganjala (verjetno seksala nista, ker je bilo mraz ko hudič). Moram rečt, da me tako zelo zeblo res še ni, čeprav sploh nismo bili nekaj visoko (4200 m). Oblečen ko medved (puhovka, hlače, rokavice, štumfi, jopica, kapa in še pokrit z deko), pa sem se tresel kakor cucek (ampak šele zjutraj, ko sta mraz in vlaga prišla), drugače pa spal odlično. Za zajtrk sem si danes zaželel palačinko z jabolkom, saj je bilo Tibentantskega kruha že malo preveč tale trek. Zajtrk je bil odličen, zato sem se odločil, da to tudi doma probam naredit. Recept je preprost:

Omaješ jabolka, jih narežeš in narediš maso za palačinke. Maso vliješ v ponev (biti mora debelejša palačinka) in vržeš noter še jabolka in spečeš. Možno je tudi že prej v maso dati jabolka, vse skupaj zmešati in potem vliti v ponev, po izbiri. Po zajtrku pa je bilo dosti zafrkancije, saj naju je čakal še zadnji spust/vzpon pred Namche Bazarjem! Spakirano sem že imel, čakal sem samo še vodiča, da je pokadil cigareto in potem gasa naprej. Štartala sva na 4038 m (na vseh zemljevidih piše 4200 m, na internetu pa 4038 m (zdaj pa vedi, kaj je prav)), pot je bila podobna kot včeraj, najprej sva se malo dvignila do vasi Zgodnje Dole (baje ima vas tako ime, pa je samo 100 m stran). Od tam sva imela potem nekaj ravninskega dela in nato je sledil spust do 3682 m (prašna strma pot). Ko sva dosegla to višino, naju je pa čez nekaj minut čakal vzpon, dolg 318 m višine. Noge so bile že težke, napredovala sva zelo hitro in vmes prehitela celo jake. Bolj kot sva se vzpenjala, bolj je postajalo vroče, zato je bilo potrebno windstopper dati dol in samo jopico gor. Uf, kako že smrdim! No, ko je bilo konec tega kratkega počitka, sva nadaljevala gor. Noge so se zdaj že navadile vzpona, zato sva tempo pojačala in končno prideva do vrha tega hriba na 4000m! Tam se nisva ustavljala, ampak sva se hitro začela spuščati do Sanase (3600 m). Kako je pasal ta spust, dolg par kilometrov! Ko sva prišla do Sanase, je to pomenilo, da sva na poti, ki smo jo hodili en teden nazaj iz Namche Bazarja proti Tengboche. To je bil tisti razcep, pri katerem smo mi zavili desno dol proti vasi, kjer smo jedli kosilo. Od tega razcepa je bila potem pot znana, veliko na dol in čisto malo gor. Pot je bila kar prazna, saj je glavnina vseh pohodnikov že šla mimo kakšno uro nazaj. Vmes sva se ustavila pri trgovini »Pri treh sestrah« (no, ne vem, če so bile luštne, saj smo videli samo eno gospo), tam sem plačal obema Coca Colo (saj sva si jo zaslužila). Kako je pasala! Od trgovine do Namche Bazarja (3440 m) nama je vzelo 40 min. Kako je spet super videti Namche! Sledil je samo en spust dol v mesto, kjer naju je čakal nosač in naju odpeljal do našega hotela, View Lodge. Vstopiva notri (Jan je bil še na potepu), se usedem za mizo in naročim za jest.

Za danes sem si izbral vegi pico, saj mi drugo ni pasalo. Ko sem čakal na pico, je vstopil Jan! Oba sva se razveselila snidenja, segla v roko in objela. Njegove prve besede so bile: »UF, KAKO SMRDIŠ!« Dobrodošlica pa taka! Ko sem pojedel kosilo, sva se malo pogovarjala, kako sva se imela in potem sem si zaželel vroč tuš. Tukaj stane 300 RS ($3). Zraven pod tuš sem vzel še eno dolgo majico in štumfe, zato, da sem jih opral in da jih bom lahko nosil še dva dni treka. Moram povedati, da mi tako vroč tuš (40°C je bila voda na termometru) še ni pasal! Hitro se stuširam (saj imaš na voljo 5 min), operem tiste cunje, jih obesim in že sem pripravljen za naprej. Po tušu sem se počutil še boljše! Za ob treh sva se zmenila, da greva v Liquid Bar pogledat dokumentarec Sherpa (dvakrat na dan so vrteli filme/dokumentarce o gorah) in pa zastonj bom lahko napolnil vse baterije. Pred pivom in filmom na hitro spišem tale blog do sem (saj nikoli ne veš, kako se bo vse skupaj zavleklo).

No, pred filmom sva šla še v šoping – obeski, verižice, razglednice in bidone. Ko sva vstopila v bar, sva zagledala kar nekaj ljudi, a sva našla prazno mizo, poleg pa vtičnica za filanje. Potegnem ven baterije od kamere, GoPro in pa telefon (dam vse filat). Pride natakar in naročiva eno Nepal ice pivo (zame) in Gin Tonic za Jana (je malo bolj fin). Ko nama prinese pijačo, vzameva še kokice in dokumentarec se začne. Ker je bil dokumentarec kar dolg, sem vmes naročil še eno pivo (Nepal ice -7%) in pa Rum Colo za Jana, poleg tega pa še ene kokice. No, pri drugem pivu se mi je začelo ornk vrteti (višina + nisem navajen alkohola + zmatranost). Ko je bilo konec filma, sva hitro plačala 3200 Rs ($32) in odhitela v hotel, saj je bila ura že skoraj 17h (večerjo je potrebno naročiti do 17h). Ker sva bila kar vinjena, sploh nisva vedela, kaj naročit, zato sva vzela še eno pico (samo s sirom) in Coca Colo. Naročila sva jo za ob 18h, saj je bil ob 19h nov film v Liquid Baru. Ravno ko začneva jesti, pride vodič. Poveva mu svoj plan in ga povabiva na eno pivo. Malo sva narobe videla, film se je namreč začel šele ob 19:30, ampak smo se vseeno usedli in naročili. Jaz in vodič sva Nepal Ice (7% alkohola), Jan pa Whiskey Colo in še ene kokice. Nazdravimo in film se je začel (Everest 1996). Sedaj me je pa itak do konca podrlo in učinek alkohola je bil kar močan. Ko je bilo filma konec, sva šla plačati (koliko sva plačala, nimam pojma, vem pa, da kokic ni računal) in potem smo šli hitro do lodga, saj se tam vrata zaklenejo ob 21h. Pridemo do lodga, trenutek resnice, no vrata so bila odklenjena. Takoj za vrati nas pričaka šefica, verjetno je takoj vedela, koliko je ura, saj se nam je smejala, ko sva šla po stopnicah gor. Prideva v sobo, itak so sledili heci, malo obujanja spominov, kako je bilo. Kar naenkrat nekdo potrka, soseda Američanka, ki naju prosi, če sva lahko malo tišja. No, saj nisva bila nekaj glasna, a sva glasnost govorjenja znižala… Čez nekaj časa… Potem sem bil še malo na internetu (po desetih dneh spet!) in končno zaspal. Kdo bo pa spakiral? Hmm… Jaz, jutri!

Podatki:

• Razdalja: 12,96 km
• Čas: 3:20:22 ur
• Skupni vzpon: 514 m
• Skupni spust: 1047 m
• Najvišja višina: 4096 m
• Najnižja višina: 3446 m

Hrana:

• Zajtrk: Jabolčna palačinka + ingverjev čaj z medom (580 Rs)
• Kosilo: Mešana pica + ingverjev čaj z medom (760 Rs)
• Večerja: Pica Margerita + ingverjev čaj (760 Rs)
• Skupaj stroški: 2100Rs ($18,2)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 31st’

Dzongla – Gokyo Lakes (4700 m) via Cho La Pass

29.10.

Noč je bila kratka, saj so, kot kaže, Izraelci formirali kvintet. Od petih so štirje smrčali. Eden je bil, kot kaže, pevec, saj je celo noč (dobesedno!) jamral in se sam s sabo pogovarjal. Drugi je bil basist, saj je bilo njegovo smrčanje zelo globoko. Tretji, ravno obratno, kot bi na piščal igral. Četrti? No, on je pa samo smrčal, lahko bi rekli, da na trobento. In teli štirje kerlci se, kot kaže, pripravljajo na koncert, saj je bilo opaziti malo fušanja in se še niso čisto ujeli. No, ampak zjutraj sem se zbudil dokaj svež… Aja… Ne… To je bilo zaradi vlage! Dosti heca. No, nekako sem se zbudil spočit in to je glavno, saj me danes čaka 3,5 ur vzpona čez Cho-La pass (5420m) in potem še isti čas dol.

Za zajtrk sem vzel tibentantski kruh z medom, saj me malo še grlo boli in bo sigurno pomagal. Po zajtrku hitro spakiral in potem gasa grizt v breg. Že takoj od lodga je bil strm hrib (sem si mislil: »Zakaj mi je tega treba ob 6:30?«), a se je po 200 m pot položila in imela sva tempo nosačev (2 nosača pred nama). Jutro je bilo zelo mrzlo in ko sva prišla do ravnine, se je začelo malo kazati sonce in postajalo je topleje. Ravnine je bilo približno 20 min, potem pa se je začel klanec. Pogledam gor in vodič pokaže na desno. Od tukaj mi sploh ni bilo jasno, kako bova prišla tam čez, saj so bile same skale. No, klanec se je začel vedno bolj postavljati pokonci in tudi drugi pohodniki so bili vedno bližje nama. Jaz sem se počutil super, zato je bil tempo kar hud, še hitrejši od nosačev (no, saj sem nosil polovico njihovega bremena, logično potem). Vodič je začel zaostajati (spet vidim, da se slabo počuti), jaz pa zaradi odličnega počutja še bolj pritisnil na »plin«. Potem vzamem telefon, dam Drum&Bass glasbo na zvočnik in začnem prehitevati večje skupine ljudi, vodič pa z vsakim korakom bolj zadaj. Potem sem šel mimo dveh Angležev in njihovega vodiča, ženska je bila navdušena nad izborom glasbe, saj je bila odlična motivacija in pravi ritem. Malo višje od njih se ustavim in oni se tudi ustavijo. Me gleda njihov vodič malo čudno, vpraša me, kje imam vodiča. Mu pokažem na Binayo, 30 m nižje… Začudeno me pogleda in pripomni: »od kdaj turist hodi toliko pred vodičem?« Zmigam z glavo in on se nasmeji. Skupaj počakamo Binaya, se ona dva neki pogovarjata in se njihov vodič nekaj smeji. Sicer ne vem, kaj mu je rekel, a zgledalo je, kot da se dela norca iz njega. Pride Binaya do mene in mi reče, da od sedaj naprej bo on spredaj in sva nadaljevala. No, njegov tempo je bil neprimerno počasnejši in na vsake par korakov sva se mogla ustavljati (spet ga je čisto zdelalo). Potem prideva do tistega dela, za katerega sem prej mislil, da je neprehoden. Ubistvu pa je v steno narejena razpoka in tako smo nekako zlezli skozi. Ko je bila ta razpoka mimo, sva se ustavila in malo poslikala. Naredil sem stojo, mislil sem, da je samo še 50m do vrha prelaza. A me je vodič kar hitro popravil, da naju čaka še kar nekaj poti, vmes je še en ledenik. Mislil sem si, da bo to en majhen ledenik, no po desetih minutah vzpenjanja sem ga zagledal. Mogoče ni tako majhen! Razmišljam kako bova prišla čez, saj derez nisva imela. Pa hitro vidim, da jih v bistvu 80% ljudi nima … No, to bo še zanimivo! Ko prideva do ledu, si mislim: »Let’s start with the party!« Moram rečt, da je bilo zelo zanimivo iti čez, saj so bile nekatere površine čisto gladke, drugače pa je bilo večino ledenika nazobčanega in tako je bilo kar super hodit čez, a si še vedno moral pazit. Proti nama so hodili nosači, vsi minimalno dva nahrtbika na sebi, vsi brez derez (kje je inšpekcija varstva pri delu?). Po ledeniku sva hodila 10-15 min in nato naju je čakala samo še ena stena, visoka 30 m. IN SEM NA VRHU CHO-LA PASS-a (5420m)! Gor sva malo počila, pojedla edino hrano, ki sva jo imela s sabo (jabolko), saj sem bimed oreščkov imel samo še eno vrečko in sem želel prihraniti za Gokyo Ri. To jabolko je bila tudi edina hrana do Thaknag-a (4700 m), kar je današnji cilj.

Zdaj naju je čakalo 200 m spusta po zoprnem melišču (čist drugačen kot pri nas), zato se previdno spustiva, vmes mi parkrat zdrsne, a brez poškodb. Končno prideva do doline (vmes srečava še enega gorskega tekača napravljenega v Salomon oblačila), sledil je krajši vzpon in potem spet malo dol. Tukaj sem bil že pošteno brez energije, saj sem bil zelo lačen (vodič pa tudi) in zato sva se ustavila, da malo počijeva. Pred nama je bil še en vzpon na en hrib (5200 m) in potem samo še na dol do Thanag-a. Komi se primajeva do vrha, spet počijeva in zdaj sledi samo še spust, čista uživancija. Videl pa sem tudi, da je na tej strani prelaza več zelenja, več rek, pa čeprav gre za isto nadmorsko višino kot na drugi strani, kjer je vse pusto. No, midva se spuščava, trebuh mi že pošteno kruli in po 20 min končno prideva do vasi. No, šef agencije mi je pred trekom rekel, da bo ta tura trajala 8-9 ur, vodič včeraj 7 ur. No, midva sva to danes opravila v 4 h in 7 min! Norca! Če prištejem še vse pavze, pa malo pod 5 ur, še vedno top!

V vasi zavijeva v prvi lodge, naročim pečen riž s sirom. Kakšna porcija! Prvič se mi je zgodilo, da nisem mogel vsega pojesti, čeprav sem bil sestradan! Ura je bila 12:20, ko pride vodič do mene in mi reče, da sva za danes zaključila. Za Gokyo sva malo prepozna – saj verjetno ne bo proste sobe. No, malo sem bil žalosten, saj sem mislil, da bom danes jedel pico in Coca Colo, pa bo, kot kaže, treba počakati na jutri. Vodič gre v kuhinjo in pride čez 5 min nazaj, da ni proste sobe in da greva v Gokyo. Malo mi je bilo čudno, saj je prej rekel, da sva prepozna + bilo je še veliko drugih lodgev v vasi. No, nekaj se sekiral nisem, saj je to pomenilo, da bom le dobil pico. Po tabli sva imela 2 uri hoje, no, to bova itak prej. Hitro se napakirava in začneva hodit. Pridruži se nama še en tip, a po 100 m obupa, saj je bil tempo spet hud (to je bila že kar hitra hoja). Tak tempo je vodič držal deset minut, nato pa se je umiril in sva šla malo počasneje. Kar naenkrat prideva do »kanjona«. Stari, to ni bil kanjon, ampak ledenik!

No, tako velikega ledenika še nisem videl, sicer ni bil prekrit z ledom, ampak s kamenjem in skalami. Noro! Bil je tako dolg, da sploh nisi videl ne začetka in ne konca. Vodič mi je povedal, da je to Ngozumpa ledenik. Dolg je 36 km in je najdaljši v Nepalu. Ko gledam ta ledenik, mi reče vodič: »Tukaj dol greva.« Kje za hudiča? Ne vidim poti … Spustila sva se zelo strmo po melišču in tako sva prišla »v ledenik«. Potem zagledam pot, ena gre levo … Vidim drugo pot, ki gre desno. Vprašam vodiča, kako ve, kam? No, on mi prizna, da nima pojma, kje je treba it. Da samo sledi potkam, saj so te poti vsako leto drugače speljane. No, pa sva šla malo levo, malo desno, malo gor in dol. Kasneje se pot izgubi, saj so se začele skale, tako da sva spet malo vijugala. Ljudi itak ni bilo, tako da sva bila prepuščena sama sebi, najbolj važno je, da hodiva proti drugi strani. No, končno pride en nosač proti nama in vodiču pove za pot, tako da sva se potem držala tiste »poti«. Med potjo sva videla manjša jezera, reke. Zanimivo mi je bilo tudi videti ves ta led, ki je bil skrit pod kamenjem in ko je le-ta padal v jezera. Prideva skoraj že na drugo stran, čaka naju samo še izhod iz ledenika, ki je bil spet hud vzpon. Že pošteno zmatran, prideva na vrh ledenika. Malo počijeva in čakal naju je še en vzpon, nato pa samo še spust do Gokyo lakes. Po parih minutah vzpona zagledam Gokyo jezero! Vau! Kakšna barva! Kot bi bil nekje v Dolomitih, edina razlika je nadmorska višina (4750 m). Prva stvar, ki me je zanimala, je bila ta, če se lahko plava notri. Itak, da ne! Še znak sem kasneje videl, saj je ta voda za njih sveta (samo ne vem, zakaj potem cunje perejo v jezeru). Bila pa je še ena tragedija, v kateri so trije otroci utonili, dveh nikoli niso našli. Ko se nagledava, pa gas dol do vasi, poiskat sobo.

V prvem lodgu ni sobe, tudi v drugem in tretjem ne. Malo že živčna, kje bova spala. Potem mi reče vodič, da naj počakam in bo on šel naokoli vprašat. Pride čez 5 min nazaj, ves rdeč. Ga vprašam, kaj je narobe. Rekel je, da je dobil sobo, ampak da stane 800R (povprečno so sobe po 400R). No, meni se ni zdelo drago, kar pa ne velja za vodiča. A druge opcije ni bilo, zato sem dobil sobo in še sam bom spal! Lahko se bom končno naspal! Sva pa danes naredila v enem dnevu turo, ki je bila planirana za 2 dni. Danes je 29.10, s takim tempom smo čez tri dni že v Kathmandu-ju, kar je veliko prezgodaj. Treba bo malo tempo upočasniti … No, tema za drugič…

Spal bom v Gokyo Lake Side view lodge. Dobim sobo, se hitro razpakiram in odidem v jedilnico, na začudenje samo trije ljudje (par iz Anglije in Avstrijka). Hitro zapademo v debato, slišim da so imeli višinsko in da so zato pred Gokyo Ri obrnili. No, po debati odprem jedilnik. Hitro mi je bilo jasno, zakaj ni ljudi. Tudi cene hrane so oderuške, a meni je bilo vseeno, saj mi je vodič obljubil pico in Coca Colo. Pokličem vodiča, mu rečem za to kombinacijo (stalo je 1180R – 11$) in mi nič ni upal reči, ker sem mu že včeraj povedal, kaj bom jedel v Gokyo – pa nej stane, kar hoče. Končno dobim pico. To je pica? To je pica za 6e?! Joj, kam gre svet! Še omleta je večja kot tale pica. Pojem pico s štirimi ugrizi. Ampak Coca Cola je pa pasala! Sicer se nisem čisto nič najedel, ampak sej bom kmalu šel spat. Sem se pa spravil reševati sudoku. In da se pohvalim, rabil sem 45 min za lahkega! Ja, višina dela svoje (slab izgovor). Okrog 19h sem se pobral v sobo in spat, saj me zjutraj že ob 6h čaka zajtrk, ob 6:30 štartava proti Gokyo Ri (5357 m) in nato dol do Goya, potem pa še trek do Dole (4200m).

Drugače pa komaj čakam Namche Bazar, saj sem že pošteno utrujen in bi se prilegel kakšen dan počitka!

Podatki:

• Razdalja: 14,17 km
• Čas: 5:43:25 ur
• Skupni vzpon: 899m
• Skupni spust: 961 m
• Najvišja višina: 5420 m
• Najnižja višina: 4708 m

Hrana:

• Zajtrk: Tibentanski kruh z medom + vroča limona (710 Rs)
• Kosilo: Pečen riž s sirom + ingverjev čaj (720 Rs)
• Večerja: Vegi pica + Coca Cola (1180 Rs)
• Skupaj stroški: 2610 Rs ($22,7)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 29th’

Lobuche – Gorak Shep – EBC (5364 m)

27.10.

Noč je bila zelo mrzla, oblečen ko medved, a me je vseeno zeblo v noge. Spal sem zelo slabo, kot kaže, se čuti občutek višine, saj smo na 4910 m. Zjutraj, ko sem se zbudil, me je malo bolela glava, a mislim, da je to posledica mraza. Bomo videli, kako bo naprej. Tablete ne bom vzel, imam pa jih pripravljene za vsak primer, če bo kriza. Zajtrk je bil naročen ob 6:30, a sva ga zamudila, saj je Jana zelo bolela glava in sva malo še poležala. Za zajtrk sem jedel Tibentanski kruh z marmelado, ampak je bolj pasal čaj, oziroma vroča limona. A veš, kdaj si res visoko? Ko greš v počep na veliko potrebo na štrbunk wc, pa se tako matraš, da nabiješ 150 pulza, še preden kaj ven pride (preizkušeno!). No dosti heca. Aja, moram povedati tudi, da sva bila v sobi 102 (no, nič se ni zgodilo!). Skratka, štart je bil ob 7:45, ubistvu samo 15 min kasneje, kot je bilo planirano. Štartali smo izpred mrzlega hotela in tako prečkali zaledenele potoke in pot se je začela vzpenjati.

Po približno 20ih minutah smo šli mimo Italijanske piramide (včasih so tam raziskovali višino Everesta in klimatske spremembe), danes pa je tam hotel. Hotela sicer nismo videli, saj je bil skrit za hribom, a čez nekaj minut smo prečkali 5000 m. Kakšen hud občutek! Mene je glava nehala boleti! Jana pa že malo zmanjkuje, zato sem se ponudil, da mu nesem vsaj eno litrsko plastenko vode (vsak gram šteje). No, takoj sem začutil še ta kilogram, ampak sem si vbil v glavo, da je boljše, da jaz malo bolj trpim, kot pa da zaradi Jana obrnemo. No, med vzpenjanjem breme ni pojenjalo, je pa zato tempo. Zato sem vzel še termovko od Jana in jo vrgel v svoj nahrbtnik. Nato pa je nastopil še večji klanec. FAK! Kakšen pritisk v glavi! Teža je bila sedaj 2kg večja! Na vrhu klanca se ustavim, zlijem vase pol litra vode, pol litra še Janu vsilim in tako je postalo vsaj malo lažje, vsaj zame. Jan je še vedno imel glavobole, zato sva ga z vodičem na vsake 300m počakala, nato pa smo prišli do Khumbu ledenika. Kakšen mogočen ledenik! In tako nas je spremljal eno uro, vmes smo ga tudi prečkali parkrat (v tem delu je bil brez ledu, samo kamenje). No, končno zagledamo Gorak shep (5190 m) in zadaj Kala Patthar.

Spustimo se dol, poiščemo lodge Yeti resort in tam naročimo kosilo. Naročil sem makarone s sirom in jajcem. Tam smo se tudi pogovorili. Jan ni izgledal dobro, zato je bil pogovor nujen! Jan je predlagal, da grem jaz danes na Kala Patthar sam in potem greva jutri skupaj na EBC. Edini problem je ta, da je Kala Patthar 200m višji kot EBC, pot je sicer krajša, vzpon neprimerljiv. Malo sem se ustrašil, da bi naredil preveč višincev danes in da bi se mi potem jutri to poznalo (saj me je že nahrbtnik zelo utrudil), ko imamo zelo dolgo pot in ubistvu sploh nisem aklimatiziran na 5000m. Tako sem zavrnil ta predlog in se zmenili, da greva z nosačem danes na EBC, vodič in Jan pa počakata v Gorak. Jutri gre Jan z nosačem na EBC, jaz pa z vodičem na Kala Patthar in se potem dobimo v Gorak. Mislim, da je to še najboljša rešitev, da se Jan danes spočije, jaz pa se aklimatiziram na EBC. No, pet minut po pisanju prejšnjega stavka, pa pride vodič z novo idejo. Jaz in vodič danes EBC, jutri vodič in Jan EBC (tudi vodič se ni počutil dobro), nosač pa z mano na Kala Patthar.

No, z vodičem sva štartala, najprej je pot vodila čez »peščeno plažo«, po par sto metrih pa se začne zabava. Pred sabo zagledam klanec- o, šit! Ja nič, gremo gasa čez, nato se spustimo in spet v klanec. Ker sva bila malo zadihana, sva se ustavila in naredila par fotk. Ko sva slikala, je zraven prišla ena simpatična gospodična, izmenjala sva si par besed in gasa naprej. Zdaj so prišle na vrsto skale, tako da sva malo skakala med skalami, a nič resnega, vmes prehitiva kar nekaj ljudi (gužva je bila nepopisna). Potem pa čez kakšno uro zagledava veliko skupino ljudi malo nižje, tam je bil Everest Base camp. Pogledam gor in vidim, kako se Everest skriva za ledenikom. Tukaj sva se začela spuščati dol, približno 30m višine, pot se položi, zavije in že vidim Base Camp. Noro! Ubistvu se Everesta sploh ne vidi, šotorov ni. Zakaj potem noro? Zato, ker se tukaj začnejo odprave na Everest, tukaj se vse začne! In že si predstavljam, kako bi vse to zgledalo! No skratka, najprej sem se preoblekel v Alpinino majico, ker sem obljubil stojo, in sem jo tudi naredil! Pa mi je tudi uspela! Ubistvu mogoče malo težje narediti kot pri nas, a je šlo. Naredim še par slik z zastavo in že sva drvela nazaj, saj je močno pihalo in je bilo mraz. Oh, sedaj pa ta klanec, kjer sva prej imela dol! Ni druge, kot da se zaženem gor. Pridem ves zasopihan gor, počijeva in pogledam vodiča. Ne zgleda dobro, nekaj maje z glavo, da je kao vse ok. Ja valda ni, sej te vidim! Potem grem jaz naprej, pogledam nazaj in vidim kako zaostaja. Ga počakam. Mi reče, da ima probleme! Višinska… Fak! Kaj zdej? Ja nič, greva naprej. Začne pljuvat kri, mi reče, da ima nek problem z zobom, a nadaljujeva. Spet en klanec! Na vrhu klanca se ustaviva, mi bruha! Še meni rata slabo! Čez dve minuti še enkrat bruha. Zdaj pa konec heca! Se ustaviva za deset minut, mi zaspi na skali v sede. Ga končno zbudim, štartava naprej. Vedno bolj ga zmanjkuje, mene pa že malo skrbi. Končno prideva do najinega hotela! No, tudi meni je ratalo malo slabo (ne prenesem bruhanja) in me je malo glava bolela, ampak ni neke panike. Skočim v sobo, vidim Jana, kako me presenečeno gleda. Midva sva namreč prišla v treh urah tja in nazaj (drugače je označena pot tri ure samo v eno smer). Takoj sem popil en ingverjev čaj z medom (250R). Potem je prišel še vodič in naročila sva še večerjo. No, vodič je malo boljše zgledal. Danes sem si zanalšč izbral junk food. Saj me je zelo prepihalo, mraz zdelal, sonce pripekalo. In to so bili dobri razlogi za pico (ne zato, ker niso imeli nič drugega za jest, saj je hrana tukaj v Himalaji povsod fenomenalna!). Ker je bilo v jedilnici za 3 stopinje topleje kot v sobi, sva do večerje kar tukaj počakala. Ker sva bila kar lačna in so naju sosedje dražili z pokovko, sva jo tudi midva naročila in zelo je pasala! Za najino mizo so sedeli še 4je Angleži, valda nisva mogla bit tako nesramna in vse za sebe zadržati, pa smo šerali. No, ubistvu po resnici povedano, tudi nisva imela druge možnosti, saj so si že privoščili, še preden sva lahko ponudila … Po drugi strani so pa oni imeli velik vrč čaja, ki pa ga niso ponudili nama. Škrtuhi! A se mi ni dalo kregat, tako da je kokic hitro zmanjkalo. Po večerji sva bila še do 18:30 v jedilnici, nato pa je bilo treba spakirat in spat. Imel sem namreč namen jutri ujeti sončni vzhod na Kala Patthar-ju. Če si nor, si pač nor! Plus tega je vodič od teh Angležev rekel, da se vidi nor vzhod! Pa pejmo!

Počutje:

Jan: med hojo slabo, glavobol, zelo čuti višino, zmatran

Gašper: med hojo čutil pritisk, ostalo vse OK

Podatki:

• Razdalja: 11,53 km
• Čas: 4:50:29 ur
• Skupni vzpon: 569 m
• Skupni spust: 321 m
• Najvišja višina: 5388 m
• Najnižja višina: 4928 m

Hrana:

• Zajtrk: Tibentanski kruh z marmelado + vroča limona (760 Rs)
• Kosilo: Pečeni makaroni s sirom in jajcem + ingverjev čaj (1130 Rs)
• Večerja: Pizza Margerita + vroča limona (1130 Rs)
• Skupaj stroški: 3020 Rs ($26,2)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 27th’

Dingboche – Chukung (4730 m)

25.10.2018

Danes je sledil aklimatizacijski dan v Dingboche. Vodič se je odločil, da gremo pet ur stran v Chukung (4730m). Zjutraj mi je budilka zvonila ob 6h, saj sem mogel še cunje oprati. Vodo sem šel iskat pet minut stran, kjer imajo narejen nekakšen izvir- no upam, da ni tole kanalizacija! Tempratura vode se lahko primerja s Sočo pozimi, s tem, da je še malo višje od vasi voda zmrzovala. Prinesem vodo v lodge. Najprej sem spral štumfe – o, kako je hudičevo mrzla voda! Splaknem štumfe, jih namažem z gelom za tuširanje in na hitro splaknem. No, tako ne bo šlo več naprej, preveč je mrzlo! Te bidone bom moral z vodo nekako segreti, a le kako? Med noge v spalko jih sigurno ne bom dal, ker so premrzli! No, ob 7:30 je bil zajtrk, saj smo danes imeli namen štartati kasneje. Jedel sem chappati z medom in marmelado, da malo spremenim navade. Dobila sva vsak svojo palačinko in malo marmelade, občutno premalo za take desce! No, na srečo današnji pohod ni tako zelo naporen, tako da bova lažje zdržala. Je pa v Chukungu izhodišče za Island Peak (6189 m), zato smo med potjo videli helikopterje, ki so vozili stvari do vasi oziroma višje do Island peak camp base. V »vasi« smo se ustavili v Khangri resort, kjer sva naročila vsak svojo pico! Noro mi je pasalo pojesti pico, zato sem jo tudi naročil.

Tam so nama rekli, da bo trajalo kakšno uro, da jo naredijo, zato sva se odpravila raziskovati še malo naokoli. Šla sva proti camp base, a se je Jan po parih minutah odločil, da se vrne (saj je že malo čutil višino), jaz pa sem nadaljeval do 4803 metrov. Počutje: ODLIČNO! Naredil sem par slik in se vrnil dol, kjer je čakala zelenjavna pica. Kakšna dobra pica! Sploh ne morem verjeti, da jem pico na 4730 m! Po kosilu smo še malo počili in se začeli vračati proti Dingboche-ju. Tam ob resortu vidim stranišče na »štrbunk« in potrebno ga je bilo sprobat. Ko sem končal, slišim neko ropotanje malo stran in odprem vrata, v tistem trenutku pa mimo priseka helikopter in tudi Jan je bil na pravem mestu, da je naredil odlično sliko!

Pot dol je hitro minila, saj sva se z vodičem pogovarjala o ženskah (no, podrobnosti bom zadržal zase), pa tudi Jana smo začeli klicat Johnny, zato ker vodič ni znal izgovoriti imena Jan. No, ko pridemo v vas, slišiva ob strani: »Ooo, končno Slovenci!« Bili sta dve punci, ki sta naokoli hodili sami. Malo smo se zgovarjali in potem sva odhitela v sobo. Tam naju je lastnik vprašal, če želiva drugo sobo, saj se je zraven glavnega dela hiše sprostila ena soba. To je pomenilo, da je tukaj WC zunaj. Ker ne mislim hodit na WC ven, sva zavrnila in sva rajši poslušala ves ta direndaj v jedilnici (in vsaj imela stranišče notri v hiši). Ko sva si sobo »izborila« nazaj, je sledil popoldanski počitek, a se je spet začel ves hrup. No, ko končno zaspim, zaslišim nekakšno šklocanje fotoaparata. Soba se je namreč odprla, ker je vodič prišel pogledat, če sva ok, pa je zraven še malo slikal. Baje sva spala ko angelčka! Ko sva se zbudila, sva še malo poležala.

No, jaz sem od tukaj naprej udaril malo Gorenjske fore. Višje kot greva, dražja je voda v flaši oziroma prekuhana voda. Sem pa izvedel, da je voda iz pipe zastonj. Edini problem je, da je ta voda ledena in ni pitna. No, tukaj nisem imel problema, saj sem imel slamico s filtrom, edini problem je bila temperatura. A tuki sem se malo znajdel. Zvečer vodo natočim v vse bidone, vržem v spalko med noge, jih pokrijem z jopico in zjutraj je voda topla! Pa še zastonj! No, ni bila vroča, a me to ubistvu niti ni motilo. Če izračunam, je liter vode min 2e, na dan porabim 2l vode. Se pravi, če kupujem flaširano vodo, je to 4e na dan. V primeru, da kupim pa prekuhano vodo, pa temu dodajmo še 4e. Torej bi na dan prihranil 8e. Ker pa je višje voda še dražja in je bil najin trek dolg še 10 dni, bi to na koncu pomenilo 100 evrov in več prihranka. To pa že ni več tako malo. Zato sem se kar odločil, da se vržem v to. Po drugi strani pa je Jan kupoval prekuhano in flaširano vodo.

No, greva na večerjo, danes riž z curryem in vročo limono (vroča voda in iztisnjena limona). Tukaj je še en namig, riža namreč imajo oni neomejeno in v primeru, da naročiš katero jed z rižem, ti vedno zastonj dodajo po želji še riž (tako se lahko super naješ). No, riža so mi že takoj dali dosti, zato nisem prosil za repete. Na koncu naju je vodič tudi presenetil z narezanim granatnim in navadnim jabolkom, kako naju razvaja! No, vse za dobro napitnino. Po posladku je sledil sestanek, da smo se zmenili za jutri. Jutri je plan Lobuche (4910 m). To pomeni pet ur vzpenjanja, mogoče kakšno minuto prej, a lepo počasi! Po sestanku je bilo potrebno vse spakirat, da ne bova zjutraj hitela.

Počutje:

Jan: Malo glavobol, težko hodil, neprespan, slabo (zvečer boljše), popoldne brez apetita

Gašper: počuti odlično, ne čuti višinske

Podatki:

• Razdalja: 10,80 km
• Čas: 3:52:59 ur
• Skupni vzpon: 490 m
• Skupni spust: 487 m
• Najvišja višina: 4812 m
• Najnižja višina: 4340 m

Hrana:

• Zajtrk: Chappati (toast) z medom in marmelado+ črni čaj (520 Rs)
• Kosilo: Pizza zelenjavna + ingverjev čaj (850 Rs)
• Večerja: Riž s curryem + vroča limona (760 Rs)
• Skupaj stroški: 2130 Rs (18,5 $)

Linka:

Garmin: Več Podatkov

Relive ‘Morning Oct 25th’