Kdo bo sedel pri oknu?

Nakup letalske karte je lahko tudi…

 

Ko sva zaključila z preganjanjem vodiča za informacije, sva mogla pa rezervirati letalsko karto do Nepala… In to je bila valda spet neka dogodivščina in pol… Kot je bila navada, sva se dobila pri Janu… Najprej da povem, ni bilo alkohola vmes! Skratka, odpreva stran skyscanner, vpiševa letališče iz Benetk in čakava, da nama vrže ponudbo … Janov računalnik neki melje… Še zmeri čakava… Gledava cene, kako se spreminjajo… 1800 evrov … 1400 evrov … 1240 evrov in pa na koncu 990 evrov! Ufff… Pa veš, da ne dam za karto jurja! Postala malce slabe volje, saj je bila karta občutno predraga… No, kaj pa, če probava let iz Zagreba… Spremeniva letališče in spet čakava … 1200 evrov… 1000 evrov … 800 evrov in pa 629,84 evrov! Wooow! Top! Taka cena leta iz Zagreba v Kathmandu je pa odlična! Obema je odleglo in zmenila sva se, da rezervirava karto čez par dni, počakava samo, da nama Madhav potrdi najino rezervacijo in potem v nakup.

 

No, trajalo je nekaj dni, da nama je agencija potrdila in ugodila vsem željam, ki sva jih imela. A vmes se je meni začel teren… Jaz sem bil bolj naklonjen, da se karto čimprej rezervira (ker vsak dan je karta dražja), ker Gorenca ne bosta plačevala dražje karte, huh? 😛 No, tako sem vzel laptop s sabo, si instaliral Skype in čakal na klic Jana. V sredo, 27.6.2018, ob 22:14, je Jan poklical… Ker ima on kartico z večjim limitom, sva se zmenila, da on kupi za oba karti in potem mu mogoče (če bo priden) dam denar (no, seveda brez mogoče!). Skratka, tako sva izpeljala nakup karte. Karta naju je skupaj prišla 661,41 € po osebi. Ker sva malo bolj fina, sva si seveda privoščila tudi kakšen priboljšek pri karti.

Dodatni stroški:

  • Provizija na kartico = 25,19€
  • Izbira sedeža (seveda je fajn, če sediš pri oknu) = 14,98€
  • Izgubljena prtljaga (no upam, da do tega ne bo prišlo) = 13,98€
  • »Check in« = 8,99 €

 

Stroški karte za dve osebi:

Read more

/0 Comments/by

Spet bo treba hodit, ni druge!

Kaj nama je agencija ponudila…

 

Še predno opišem nakup letalske karte, pa bom predstavil, kakšno ponudbo nama je agencija TEBC ponudila.

Kot prvo, kaj sploh je Everest Base Camp (EBC) trekking?

Kot pravijo na forumih, je eden lepših in najbolj priljubljenih trekov, katerega glavni cilj je osvojitev prvega baznega tabora Everesta na 4910 metrih. Do tabora  bomo potrebovali sedem dni, ampak to ne pomeni, da je konec treka. Po baznem taboru sledi še štiri dni hoje do prečudovitih Gokya jezer in nato hoja nazaj do letališča v Lukli. Cel trek traja 16 dni in najvišja točka, ki jo osvojimo, je Kala Patthar (5545 m) – no upam, da prideva do tja 😉

 

Ponudili so nama dve opciji. Prva opcija traja 15 dni, druga opcija pa 16 dni. Obe opciji imata skoraj identičen program, le da je pri drugi opciji en dan več za aklimatizacijo, kar nama bolj ustreza, zato bom opisal samo drugo opcijo:

 

Dan 1: Kathmandu do Phakding

Let iz Kathamandu v Luklo, za katero velja, da ima najnevarnejše letališče in nato prvi trek do Phakding (2610 m).

 

Dan 2: Phakding do Namche (3440 m)

Trek, ki bo trajal 5 ur in je večinoma samo v breg, logično ane?

 

Dan 3: Aklimatizacijski dan v Namche (3440 m)

Malo bova skakala naokrog po znamenitostih. To bo tudi najina najvišja dosežena nadmorska višina do tistega dne in moj drugi tri tisočak.

 

Dan 4: Namche do Tengboche (3860 m)

Trek dolg 5 do 6 ur in videla bova najstarejši samostan v Khumbu, poleg tega pa se bova naužila razgleda na Everest in Ama Dablam.

 

Dan 5: Tengboche do Dingboche (4400 m)

Trek dolg 5 do 6 ur.

 

Dan 6: Aklimatizacijski dan v Dingboche (4400 m)

Raziskovanje okolice in baje prelep razgled na Makalu, Island Peak in pa Ama Dablam! »Komi čakam!«

 

Dan 7: Dingboche do Lobuche (4910 m)

Spet samo vzpon, ki bo trajal 5 do 6 ur.

 

Dan 8: Lobuche do Gorashep (5140 m)

Najprej do Gorashep-a, nato pa najin cilj v istem dnevu, Everest bazni tabor na 5364 m in nato vrnitev nazaj v Gorashep.

 

Dan 9: Kalapatthar do Dzongla (4380 m)

Dosežemo najvišjo nadmorsko višino trekinga na Kalapatthar-ju (5545 m) in se nato spustimo do Dzongle.

 

Dan 10: Dzongla do Thagnak via Cho la prelaz (4650 m)

Najdaljši in najtežji treking, ki traja 8 do 9 ur in gre do prelaza Cho La, ki se strmo dviga in nato strmo spušča do Thangnak.

 

Dan 11: Thagnak do Gokyo (4790 m)

Gremo pogledat jezero Gokyo! »Jupiii!« No, najprej se bova pet ur matrala, da prideva do tja.

 

Dan 12: Gokyo do Dole (4200 m)

Najprej se bova povzpela na Gokyo RI (5340 m) in nato spust do Dole.

 

Dan 13: Dole do Namche (3440 m)

Spust spet do Namche, ki traja 6 do 7 ur.

 

Dan 14: Namche do Phakding (2610 m)

Spet spust, ki traja 5 do 6 ur po isti poti, po kateri smo se par dni nazaj vzpenjali na Namche.

 

Dan 15: Phakding do Lukla (2840 m)

Kratek, 3 do 4 urni trek do letališča v Lukli.

Dan 16: Lukla do Kathmandu (1300 m)

In spet smo v glavnem mestu Nepala 🙂

 

Dan 17 do 20: Kathmandu in pa let domov

Spoznavanje glavnega mesta Nepala in potem let proti domu.

…Kdaj lahko začneva?

/0 Comments/by

Organizacija, organizacija, organizacija,…

Ko sva videla, kaj vse bova mogla rezervirati…

Prišel je 23. junij in Ninin odgovor… Ker je to stvar, ki jo je treba v živo predebatirati, sva se dobila pri Janu (no zdaj ni bilo alkohola vmes). Sporočilo je vsebovalo ogromno nekih informacij; kje se dobi vizo, kje kupiti letalske karte, najeti vodiča … Skratka, dela, kar ga hočeš.. Imela sva izbrano Himalajo, nisva pa imela izbranega trekinga.  Seveda je najbolj popularen Everest trek, potem imam tudi Annapurna trek in pa Manaslu… Za Annapurno ne bi potrebovala sploh vodiča, Manaslu je baje najlepši trek, ampak pri Everest treku pa vidiš najvišjo goro sveta! Če že ne moreva stati na najvišji gori sveta, jo bova pa opazovala iz prvega baznega tabora. Ni slabo ane? Ok… Everest je bil izbran… Kako naprej?

 

Letalska karta: Seveda najpomembnejša stvar! Brez nje ne moreva priti do Nepala… Tako sva začela na skyscanner gledati za letalske karte… Nisva še vedela točnega datuma v oktobru, zato sva malo probavala, kdaj bi bila najcenejša karta… Nekako sva se odločila za 18. oktober. Zaenkrat je nisva rezervirala, ampak sva se odločila, da rajši najprej napiševa sporočilo vodiču, ki ga je Nina predlagala.

 

Tour Everest base camp (TEBC): To je ime agencije, s katero bi šla na treking. Najprej sva mislila sama, ampak bi nekako organizacija Everest treka bila malo prevelik zalogaj, zato sem se obrnil na direktorja agencije Madhav-a. Prvi vtisi? Po poslanem mail-u sem dobil v parih urah odgovor, ki me je kar presenetil… Njegova angleščina je super! Malo naju je bilo strah, da bi imel probleme z angleščino, to bi potem pomenilo, da bi bila komunikacija malo omejena… Ampak ne! Odgovor korekten, poslal ponudbo, zraven vse skupaj razložil in takoj naju je »kupil«. Lahko bi dobila še cenejšo agencijo, ampak TEBC je bila preizkušena in pozitivno ocenjena s strani Nine. Ne bi si želel, da bi prihranil par evrov, na koncu pa bi bila agencija čisto porazna… Saj bo potovanje najbolj odvisno prav od agencije. Kakšna je bila ponudba, pa razložim v naslednjem blogu.

 

Oprema: Madhav je zraven pripel priponko, kaj potrebujeva. Sicer opreme ne veliko, saj imava za notranji let lahko samo pritljago težko do 10kg. Ampak še vedno bo potrebno kaj dokupiti, sploh Jan je imel zelo malo robe in tako sva naredila seznam, kaj potrebujeva. Tudi to bo opisano v naslednjih blogih, saj je bilo nakupovanje zelo zanimivo in tudi drago!

 

…Tako sva imela vsaj neko osnovo kako bi vse skupaj potekalo.

/0 Comments/by

Ko se vse začne…

Vse se je začelo s pivom…

 

Čeprav nisem nek ljubitelj piva, se z veseljem odzovem povabilu prijatelja Jana na en kozarček ali dva… Skratka… Pisalo se je leto 2018, bolj natančno – bil je  22. junij. Dobim klic, če greva v Žirovnico na pivo… Seveda greva! Imel sem že prej željo po Himalaji, ampak s slovensko agencijo… Zato ob prvem kozarcu razlagam Janu kako bi šel na en treking po Himalaji in debata je tekla samo o tem, vmes pokazal par slik in čas je tekel… No ni tekel samo čas… Je teklo tudi pivo… In po dveh pivih (roko na srce nisem nek pivec, tako da se me hitro prime (Jana pa tudi, mislim da )) je prišel na moja ušesa Jan s stavkom: »Stari, kaj pa če grem tudi jaz v Himalajo?« Besede so mi hitro zdrsnile v ušesa in začela sva premlevati, da je to super ideja! No, naročila sva še tretje pivo… Tukaj je pa zdaj postalo še bolj zanimivo… Ker sva že pri dveh pivih imela noro idejo o Himalaji, sva pri tretjem pa rekla: »Kaj pa če greva sama? Bova zmogla? To kar nekaj organizacije potegne za sabo.« Ampak ker sva Gorenca, sva hitro zračunala, da pride do 500 evrov ceneje (od slovenske agencije), če »udariva« tole potovanje kar sama… Potem sva itak prenehala s pitjem in še kar nekaj časa debatirala, kako bi to midva organizirala.

 

No, potem se pa spomnim, da je bila »instagram kolegica« Nina v aprilu na Everest treku. Seveda je najboljše njo povprašat, kaj in kako, ker sta si z njenim sama organizirala tale trek… No, najprej je blo treba prespati noč in naslednji dan napišem Janu, če je še vedno zainteresiran za »solo attack«. Čeprav je bil čisto trezen, je seveda pritrdil mojemu vprašanju… Uff… Zdaj se bo začelo zares… Takoj zasujem Nino s tisoč in enim vprašanjem in na čisto vse mi je zelo podrobno odgovorila… To je bla neka osnova, na kateri sva začela graditi najino popotovanje.

 

… In pivo je poskrbelo, da je prišla na plan nora ideja!

/1 Comment/by